thumb|right|250px|Mojzes prejema tabli z zapovedmi(Gebhard Fugel, okoli 1900)
Deset Božjih zapovedi ali Dekalog (dobesedno latinsko za Deset besed – po ; in ) so pravila, po katerih naj bi se ravnalo človeštvo, da bi živelo v sožitju. Nastale so v Izraelskem ljudstvu kot del njihovega zakonika (postave), ki jim ga je posredoval Bog Jahve in zapisal prerok Mojzes v petih knjigah. Zapovedi predstavljajo povzetek nravnih predpisov Starozavezne postave.Katekizem katoliške Cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 1962 . Obstajata dve različici zapovedi, prva v Drugi Mojzesovi knjigi v poglavju 20 in druga v 5. Mojzesovi knjigi v poglavju 5. Kot take so del Svetega pisma in predstavljajo še danes enega najpomembnejših svetopisemskih besedil, tako Stare kot Nove zaveze.
Ozadje in nastanek
Po 430-letnem suženjstvu Izraelcev v Egiptovskem kraljestvu (do približno leta 1250 pr. n. št.) je Bog določil Mojzesa, da izpelje ljudstvo na svobodo, v smeri proti Palestini – tako imenovani Obljubljeni deželi. Da pa bi ljudstvo prispelo v rajsko deželo, kjer se cedita med in mleko, in jo vzelo v last za trajno, naj bi se tudi notranje osvobodilo raznih poganskih navad, ki so se jim sčasoma udomačile v Egiptu. S tem namenom Bog ni peljal svojega izvoljenega ljudstva po najkrajši poti po sredozemski obali, ampak čez puščavo Arabskega polotoka, kjer naj bi v neznani deželi in v navideznem pomanjkanju krepili zaupanje v Boga, in kjer bi jih Bog vzgojil, da bi živeli v medsebojnem spoštovanju in v skladu z njim tudi znali upravljati z dobrinami, ki jih čakajo. Potovanje, ki se je začelo s čudežnim prebegom čez Rdeče morje, se je na koncu zavleklo na celih 40 let.
Ljudstvo je nedolgo po začetku – v tretjem mesecu po izhodu – prispelo v Sinajsko puščavo ob vznožje gore Sinaj, imenovane tudi Horeb (). Tu so prejeli Božje zakone, ki naj bi uravnavali vse njihovo življenje – versko, kulturno, politično in gospodarsko, da bi bilo dobro njim in njihovim sinovom vse dni in da si podaljšajo dneve na zemlji, ki jim jo daje Bog za vedno (). Mojzes se je povzpel na goro, kjer se je srečal z Bogom, ljudstvo pa je čakalo spodaj. Ko je sestopil, je Bog sam spregovoril ljudstvu iz ognja, ki se je dvigal iz gore in iz katerega se je dvigal dim do sredine neba, ob bliskanju in grmenju, v temi in mraku, da bi se bali Boga in ne bi več grešili (; ; ; ). Bog jim je takrat sporočil Deset zapovedi – edine zakone, ki jim jih je sporočil osebno, saj so vsled dejstva, da jih je bilo na smrt strah, po tem prosili Mojzesa, naj on odslej govori z Bogom in jim posreduje nadaljnje zakone. Mojzes je torej šel proti temnemu oblaku, v katerem je bil Bog, in prejel nove zakone, ki jih je ob vrnitvi sporočil ljudstvu in jih tudi zapisal. Nato se je odpravil na goro za 40 dni in 40 noči in tam prejel posebej zakone o svetišču – shodnem šotoru in skrinji zaveze. Ob koncu bivanja na gori je od Boga prejel tudi dve kamniti tabli, na kateri je Bog lastnoročno na obe strani zapisal Deset zapovedi (; ; ).
V tem času 40-ih dni je ljudstvo postalo nestrpno, saj so domnevali, da se je Mojzesu utegnilo na gori kaj zgoditi. Od Arona, Mojzesovega brata, so izprosili, da jim je ulil zlato tele, ki so ga nato častili, mu darovali daritve in plesali okrog njega kot novemu bogu, za katerim bodo odslej šli v nadaljevanju poti. Ko je Mojzes ob prihodu videl malikovanje in zabavo, se je razsrdil, saj so ljudje obljubili, da bodo spoštovali zakone, zato je tabli pred njihovimi očmi razbil, Levijevcem pa ukazal, naj pobijejo upornike, pri čemer je takrat umrlo 3000 mož. Nato je Bog Mojzesu ukazal, naj si iz kamna izklesa novi tabli in naredi skrinjo zaveze ter se s tablama povzpne na goro, da ju bo Bog ponovno popisal (). Mojzes je ponovno na gori preživel 40 dni in 40 noči. Poleg nekaj zakonov, ki jih je Mojzes vse zapisal, je znova prejel od Boga tabli, popisani z Desetimi zapovedmi. Ko se je vrnil, ju je položil v skrinjo in ju v njej shranil ().
Nadaljnji razvoj Dekaloga
Razodetje dekaloga postavljamo na začetek izraelske zgodovine – v čas izhoda iz Egipta pod vodstvom Mojzesa, ki je Izraelu predal dekalog, napisan na dve kamniti plošči. Judovska in tudi krščanska tradicija sta dekalog oz. celotno Peteroknjižje zaradi tega pripisovali Mojzesu.
Biblični strokovnjaki so si začeli konec 19. stol. postavljati različna vprašanja. Rojstvo znanstvene eksegeze v 19. stol. je pokazalo, da Pentatevh izvorno ni ena celota in da knjige ni mogel napisati Mojzes sam. Nekateri so avtorstvo dekaloga kljub vsemu postavljali v čas rodovno-plemenske družbe, saj naj bi dekalog izviral iz običajev in pravil družin ter rodov iz časa pred Mojzesom. Po tej teoriji naj bi bil Mojzes samo redaktor, ki je zapovedi zbral, jih postavil v jedrnato obliko in jih povezal z zavezo.
Med strokovnjaki velja danes prepričanje, da je sedanja oblika zapovedi plod dolgega zgodovinskega razvoja, pri čemer so posamezne stopnje med seboj povezane in jih ni mogoče empirično secirati. Zapovedi so bile v svoji prvotni obliki podvržene različnim revizijam in razširitvam. To je najlepše vidno v zapovedi spoštovanja sobote, kjer je zapoved razširjena z obsežnim komentarjem o stvarjenju. Vendar to ni edina razširitev, saj tudi nekatere druge zapovedi vsebujejo dodatne komentarje. Zgodovina sprememb je na najbolj svojevrsten način izražena v samem dejstvu, da se dekalog pojavi na dveh mestih v Svetem pismu.Doktorska študija Samo Skralovnik, Pomen in interpretacija poželenja v deseti Božji zapovedi (2 mz 20,17): semantični študij besednega polja hmd in 'wh, doktorska disertacija (Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, 2015)
Po skupnem mnenju strokovnjakov bila izvirna oblika sestavljena le iz prvotnih zapovedi, brez dopolnjujočih stavkov. To so bili kratki kategorični stavki, večinoma v negativni obliki. Rekonstrukcija originalne oblike naj bi se po mnenju M. Weinfelda in mnogih drugih glasila:
1. Jaz sem GOSPOD tvoj Bog. Ne imej drugih bogov poleg mene!
2. Ne delaj si rezane podobe!
3. Ne izgovarjaj po nemarnem imena GOSPODA, svojega Boga!
4. Spominjaj se sobotnega dne!
5. Spoštuj očeta in mater!
6. Ne ubijaj!
7. Ne prešuštvuj!
8. Ne kradi!
9. Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu!
10. Ne želi hiše svojega bližnjega!
Prvotna oblika je najbolje ohranjena v prvi, šesti, sedmi, osmi in deveti zapovedi. Razlaga, opravičilo in obljube, povezane z drugo, četrto in peto zapovedjo, in naštevanje stvari, po katerih ne smemo hlepeti v povezavi z deseto zapovedjo, pa naj bi bili rezultat kasnejših redakcij.
Prvotne zapovedi naj bi nastale v obdobju pred Ozejem (Oz 4,1; Jer 7,9), zapovedi, kakor jih poznamo danes, pa z največjo gotovostjo lahko pripišemo obdobju Babilonskega suženjstva (587−530 pr. Kr.) ali stoletju po njem. Krajše zapovedi so najbližje originalni obliki. Daljše kot so, večkrat so jih morali dopolniti in oblikovati, zaradi nerazumevanja oz. nejasnosti. Doktorska študija Samo Skralovnik, Pomen in interpretacija poželenja v deseti Božji zapovedi (2 mz 20,17): semantični študij besednega polja hmd in 'wh, doktorska disertacija (Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, 2015), str. 17
Trajne vrednote Dekaloga
Dekalog ni samo niz prepovedi, ampak temelji na vrednotah. Vsebuje vse sestavine, ki so potrebne za utemeljitev uravnovešenega moralnega razmišljanja, primernega tudi za naš čas.
Prepoved je sama na sebi osredotočena le na ravnanje, ki se ga je treba izogniti, in v najboljšem primeru spodbuja moralo zasilne zavore (prešuštva se je na primer mogoče izogniti, če se vzdržimo dvorjenja ženi nekoga drugega). Pozitivna zapoved se po drugi strani lahko zadovolji le s posamičnim dejanjem ali ravnanjem, s katerim se ohranja mirno vest in v najboljšem primeru spodbuja minimalno moralo (nekdo na primer misli, da spoštuje soboto, če bogočastju nameni eno uro tedensko). Prizadevanje za vrednoto pa nasprotno ustreza trajno odprtemu gradbišču, kjer nikoli ni moč prispeti do cilja in je človek poklican k nenehnemu doseganju nečesa več.Papeška biblična komisija, Sveto pismo in morala (Ljubljana: Družina, 2009), str. 33
Posamezne zapovedi temeljijo na naslednjih vrednotah: 1. Absolutni Bog, 2. versko spoštovanje, 3. čas, 4. družina, 5. življenje, 6. trdnost zveze med možem in ženo, 7. svoboda, 8. ugled, 9. hiša in pripadajoči člani ter 10. hiša in pripadajoče gmotne dobrine. Vsaka izmed navedenih vrednot odpira »program« za vseživljenjsko rast na moralnem področju.
Tri navpične vrednote (zadevajo odnose med človeško osebo in Bogom):
1. častiti samo edinega Absolutnega;
2. spoštovati navzočnost in poslanstvo Boga v svetu (kar
simbolizira pojem »ime«);
3. ovrednotiti razsežnost svetosti časa.
Sedem vodoravnih vrednot (zadevajo odnose med ljudmi):
1. spoštovati družino;
2. pospeševati pravico do življenja;
3. vzdrževati zakonsko zvezo moža in žene;
4. braniti pravico vsakogar, da vsi spoštujejo njegovo svobodo in dostojanstvo;
5. ohranjati ugled drugih ljudi;
6. spoštovati osebe (pripadnike določeni hiši, družini,
podjetju);
7. pustiti bližnjemu njegove gmotne dobrine.
Z analizo desetih vrednot, vsebovanih v dekalogu, lahko opazimo, kako te sledijo sestopajočemu redu (od prednostne vrednote k manj pomembnim), kjer je Bog na prvem mestu, gmotne stvari pa na zadnjem; znotraj človeških odnosov pa najdemo na začetku seznama družino, življenje in trdnost zakona.
Krščanska razlaga Desetih Božjih zapovediKatekizem katoliške Cerkve: Kompendij, Družina, Ljubljana 2006, stran 145 - 171Ewtn, Explanation of the Ten Commandments, https://www.ewtn.com/catholicism/library/explanation-of-the-ten-commandments--1452 Prva zapoved: Veruj v enega Boga!
Vera pomeni priznavati Boga kot Gospoda vsega, kar obstaja; izkazovati mu dolžno češčenje, tako individualno, posamezno kot občestveno; moliti ga z izrazi hvaljenja, zahvaljevanja in prošnje; darovati mu daritve, zlasti duhovno daritev svojega življenja v zedinjenju s popolno Kristusovo daritvijo; spolnjevati obljube in zaobljube, dane Bogu.
Ta zapoved prepoveduje
· mnogoboštvo in malikovanje, ki pobožuje kako ustvarjeno bitje, oblast, denar, celo hudobnega duha;
· praznoverje, ki je zabloda češčenja, ki ga izkazujemo pravemu Bogu, in se izraža tudi v različnih oblikah vedeževanja, čaranja (magije), vražarstva in spiritizma (klicanja duhov);
· nebogovdanost, ki se izraža v skušanju Boga z besedami ali dejanji; v bogoskrunstvu, ki onečašča osebe ali svete stvari, zlasti evharistijo; v simoniji, ki hoče kupovati ali prodajati duhovne stvarnosti;
· ateizem, ki zametava obstoj Boga in se pogosto opira na napačno pojmovanje človekove samostojnosti;
· agnosticizem, po katerem ni mogoče nič vedeti o Bogu in vsebuje brezbrižnost in praktični ateizem.
V Stari zavezi je bilo s to zapovedjo prepovedano upodabljanje absolutno transcendentnega (vse presegajočega) Boga.
Druga zapoved: Ne skruni Božjega imena!
Sveto Božje ime spoštujemo s klicanjem, blagoslavljanjem, hvaljenjem in poveličevanjem. Treba se je torej izogibati zlorabe sklicevanja na Božje ime, da bi opravičili zločin, in vsakega neprimernega uporabljanja njegovega imena, kot so bogokletje, ki je samo po sebi velik greh; kletvice in nezvestobe obljubam, narejenim v Božjem imenu.
Sem spada tudi prepoved krive prisege, ki pomeni pod prisego napraviti obljubo, ki je nimaš namena izpolniti, ali prelomiti obljubo, narejeno s prisego. Je težek greh proti Bogu, ki je vedno zvest svojim obljubam. Zanj je žalitev, ker Boga samega kličeš kot pričo tvoji prisegi in ko krivo prisegaš verjameš, da Bog ne pozna vse resnice ali da ljubi laž.
Tretja zapoved: Posvečuj Gospodov dan!
Na ta dan je Bog pri stvarjenju sveta počival, zato je namenjen počitku (2 Mz 20). Prav tako pa se spominjamo osvoboditve Izraela iz egiptovske sužnosti in zaveze, ki jo je Bog sklenil s svojim ljudstvom (5 Mz 5).