Ernest Miller Hemingway, ameriški pisatelj in novinar, * 21. julij 1899, Oak Park, Illinois, ZDA, † 2. julij, 1961, Ketchum, Idaho, ZDA.
Hemingway sodi med najbolj značilne, izrazite in vplivne avtorje svetovne literature 20. stoletja. Je »reprezentativen predstavnik literarnega razvoja v letih med dvema vojnama, oziroma točneje povedano – od leta 1926, ko je izšel njegov prvi roman Sonce tudi vzhaja, pa prav do leta 1952, ko je bilo objavljeno njegovo zadnje večje delo, novela Starec in morje (The Old Man and the Sea)«,Svetovni roman, Janko kos za katero je leta 1953 prejel Pulitzerjevo nagrado, leta 1954 pa še Nobelovo nagrado za književnost.
Na leposlovje 20. stoletja je vplival tako s preprostim »novinarskim«, pa vendar izredno močnim in sugestivnim slogom kot z burnim in pustolovskim življenjem. Večino del, ki veljajo za klasiko ameriške literature, je napisal med letoma 1920 in 1950. V času življenja je objavil sedem romanov, šest zbirk kratkih zgodb in dve neleposlovni deli; posthumno so izšli še trije romani in štiri zbirke kratkih zgodb. Leta 1961 je naredil samomor, ustrelil se je s puško.
Zgodnja leta thumb|left|200px|Hemingway kot dojenček
Hemingway se je rodil v Oak Parku blizu Chicaga v ameriški zvezdni državi Illinois v družini uglednega zdravnika, v spodobnem meščanskem okolju. Oče Clarence Edmonds Hemingway ni bil samo zdravnik in zgleden občan, ampak je precej svojega časa namenil lovu in ribarjenju po gozdovih in jezerskih obalah Michigana, v samoti in divjini, med Indijanci, ki jih je tudi zdravil. Hemingwayeva mati – Grace Hall-Hemingway – je bila energična in izobražena ženska, ambiciozna operna pevka, ki je vsakdanje dolžnosti meščanske žene in matere dopolnjevala s pretirano vnemo pri ukvarjanju z religioznimi opravili in glasbo, v poznejših letih celo s slikarstvom. Po poroki leta 1896 sta se preselila v dom ovdovelega Graciinega očeta Ernesta Halla. Po njem in starem stricu Millerju Hallu je Hemingway dobil ime, ki ga ni preveč maral, saj ga je povezoval z osebnostjo naslovnega junaka komedije Oscarja Wilda Pomembno je biti Ernest. Bil je prvi sin, sicer pa drugi otrok od skupno šestih.Hemingway je imel štiri sestre: Marcelline (1898), Ursula (1902), Madelaine (1904), Carol (1911) in enega brata: Leicester (1915)
Hemingway je večkrat javno zatrjeval, kako sovraži svojo mamo, pa vendar biograf Michael S. ReynoldsReynolds, Michael S. (2000). Hemingway: The Final Years ugotavlja, da je zrcalil ravno njeno življenjsko energijo in navdušenje. Materina vztrajnost, da bi se naučil igranja na čelo je bila vzrok mnogih sporov, toda kasneje je priznal, da mu je glasbena izobrazba še kako prav prišla ravno pri pisanju, še posebej pri 'kontrapunktni' zgradbi romana Komu zvoni (For Whom the Bell Tolls). Na ledeniškem jezeru Walloon (sever Michigana), kjer je družina Hemnigway imela poletno hišico imenovano Windemere, se je Hemingway učil lova, ribolova, kampiranja in preživetja v odročnih in samotnih predelih.
Med letoma 1913 in 1917 je obiskoval srednjo šolo, kjer je sodeloval pri celi vrsti športnih dejavnosti (boks, tek, vaterpolo, ameriški nogomet), z Marcelline pa sta dve leti igrala v šolskem orkestru. Oba s sestro sta precej uspešno sodelovala v novinarskem krožku, saj so bili njuni prispevki večkrat objavljeni v srednješolskem glasilu 'The Trapeze'. Hemingwayev prvi članek – o gostovanju Čikaškega simfoničnega orkestra – je bil objavljen leta 1916. Po končani srednji šoli, kjer je nadaljeval z novinarskimi objavami, je šest mesecev kot poročevalec pripravnik delal za Kansas City StarUradna stran Kansas City Star. Kljub kratkemu času pri Staru pa je njihov način pisanja«Delaj kratke stavke. Delaj kratke prve odstavke. Uporabljaj živahen jezik. Bodi pozitiven in ne negativen.« predstavljal osnovo za kasnejše pisateljevanje. Sam je za svoj slog ves čas trdil, da izhaja iz edine pomembne knjige, ki je bila napisana pred njim – iz Pustolovščin Huckleberry Finna Marka Twaina.Velika reka z dvema srcema : izbrana kratka proza, Ernest Hemingway; (iz spremne besede Mateja Bogataja)
Prva svetovna vojna thumb|right|200px|Hemingway v Milanu, 1918
Na začetku leta 1918 se je kot prostovoljec pridružil Rdečemu križu in vozil reševalno vozilo v Italiji. Maja je zapustil New York in v Pariz prispel ravno v času obstreljevanja s strani nemškega topništva. Junija je bil poslan na italijansko fronto. V Milanu se je že prvi dan znašel na prizorišču eksplozije tovarne streliva, kjer so reševalci iz ruševin poskušali izvleči in sestaviti iznakažene ostanke trupel delavk, ki so tam delale. Dogodek je opisal v ne-leposlovnem delu Death in the Afternoon (1932). Nekaj dni kasneje je bil nameščen v kraju Fossalta di Piave, kjer je bil 8. junija, med vračanjem iz kantine, kjer je vojakom razdeljeval cigarete in čokolado, huje ranjen. Kljub resnim poškodbam je uspel rešiti življenje italijanskemu vojaku, za kar je prejel italijansko srebrno medaljo za pogum. Komaj 18-leten je o takratnih dogodkih dejal: »Ko greš v vojno tako mlad, misliš, da si neumrljiv. Drugi ljudje umirajo, ne ti. Ko si prvič hudo ranjen, se iluzija o neumrljivosti v trenutku razblini in takrat se zaveš, da se lahko zgodi tudi tebi.«Putnam, Thomas (2006). "Hemingway on War and Its Aftermath". Prologue (The National Archives). Po operaciji je najprej 5 dni preživel v bolnišnici na terenu, nakar so ga premestili v Milansko bolnišnico Rdečega križa, kjer je okreval 6 mesecev. Tam je spoznal in se zaljubil v sedem let starejšo medicinsko sestro Agnes Von Kurowsky. Kljub načrtovanju poroke, se je Agnes marca leta 1919 zaročila z italijanskim častnikom. Neljubi dogodek je bil osnova za kratko in zagrenjeno zgodbo A Very Short Story. Biograf Jeffrey Meyers je mnenja, da je Agnesina odločitev za Hemingwaya predstavljala hudo razočaranje, kar je bil tudi razlog za njegove prihodnje odnose z ženskami, ki jih vedno prekinil, preden bi se za to odločile one. Med šest mesečno rehabilitacijo je srečal tudi vojaka britanske vojske - »Chink« Dorman-Smitha, s katerim sta še desetletja gojila iskreno in trdno prijateljstvo.
Toronto in Chicago
Na začetku leta 1919 se je vrnil domov. Kljub mladosti (star je bil šele 20 let) je bil zaradi neljubih vojnih izkušenj že zelo zrel mož. Poletje je preživel s srednješolskimi prijatelji v Michiganu, kjer je lovil ribe in kampiral, septembra pa teden dni bival v odročni divjini. Doživetja je strnil v kratki zgodbi Big Two-Hearted River, kjer se delno avtobiografski junak zgodbe (Nick Adams) odpravi v divjino, kjer naj bi po vrnitvi iz vojne našel samoto in mir. Družinski prijatelj mu je ponudil službo v Torontu in, ker tisti trenutek ni imel drugih opcij, je delo sprejel. Kasneje istega leta je pričel z delom svobodnega novinarja in dopisnika iz tujine za Toronto Star Weekly.Uradna stran Toronto Stara Kakorkoli, junija 1920 se je vrnil v Michigan, septembra pa preselil v Chicago, kjer je živel s prijatelji in pisal za Toronto Star. V Chicagu je sodeloval tudi pri mesečniku Cooperative Commonwealth, kjer je srečal ameriškega pisatelja Sherwooda Andersona.
thumb|right|200px|Hemingway in Hadley v Švici leta 1922
Nekoč je k sostanovalčevi sestri prišla na obisk Hadley Richardson – po rodu sicer iz St. Louisa -, ki ga je v trenutku očarala. Kasneje je celo dejal, da je takoj vedel, da je to dekle s katero se bo poročil. Hadley je bila rdečelasa, z 'vzgojnim instinktom' in 8 let starejša od Hemingwaya. Kljub razliki v letih je bila za svoja leta veliko manj zrela. Je pa v veliki meri spominjala na Agnes, razen po tem, da je njena osebnost posedovala nekaj otroškega, lastnost, ki je Agnes ni imela. Po nekaj mesečnem dopisovanju sta se Hadley in Hemingway odločila, da se poročita in odpotujeta v Evropo. Sprva sta želela obiskati Rim, vendar ju je Sherwood Anderson prepričal, da raje odpotujeta v Pariz. 3. septembra 1921 sta se poročila in nekaj mesecev kasneje odpotovala v Pariz, kjer je Hemingway kot dopisnik iz tujine poročal za Toronto Star.
Pariz in Izgubljena generacija
Carlos Baker – raziskovalec zgodnjega Hemingwayevega življenja – meni, da je Anderson Hemingwayu priporočil Pariz ne toliko zaradi ugodnega menjalniškega tečaja, zaradi katerega je bilo življenje v francoski prestolnici razmeroma poceni, pač pa bolj zaradi zanimivih ljudi, ki bi jih tam lahko srečal. S Hadley sta živela na 74 Rue du Cardinal Lemoine v Latinski četrti, delal pa je v najeti sobi nedaleč stran.
Anderson je že pred njunim prihodom v Pariz poslal pismo Gertrude Stein, v katerem ji je predstavil mladega Hemingwaya. Steinova, v tistih časih branik modernizma, je bila nato nekaj časa Hemingwayeva mentorica, spoznala pa ga je tudi s preostalimi izseljeniškimi umetniki in pisatelji z Montparnassa, ki jim je nadela ime Izgubljena generacija, izraz, ki ga je populariziral ravno Hemingway z objavo v prvem romanu Sonce tudi vzhaja (The Sun Also Rises). V Parizu je srečal tako vplivne in znane modernistične slikarje (Pablo Picasso, Joan Miró in Juan Gris) kot tudi pisatelje (F. Scott Fitzgerald, Ezra Pound, James Joyce, Waldo Peirce, John Dos Passos). Hemingway se je kmalu izvil izpod Gertrudinega vpliva, njun odnos pa se je sprevrgel v literarni spor, ki je trajal desetletja.
Na Hemingwaya je naključno naletel 14 let starejši pisatelj Ezra Pound, s katerim sta leta 1923 potovala po Italiji in leta 1924 celo živela v isti ulici. Skovala sta trdno prijateljstvo, saj je Pound v Hemingwayu prepoznal mlad talent, ki ga je želel tudi vzgajati. Pound je Hemingwaya spoznal z Irskim piscem Jamesom Joycem s katerim sta pogosto veseljačila in popivala. Prvih 20 mesecev v Parizu je Hemingway za Toronto Star napisal 88 zgodb. Pokrival je Grško-turško vojno, napisal nekaj potopisnih člankov, ter prispevek posvečen bikoborbam. Decembra leta 1922 je Hadley iz pariške železniške postaje Gare de Lyon odpotovala k Hemingwayu v Ženevo. S seboj je imela tudi kovček z njegovimi rokopisi, ki pa ga je na poti izgubila, kar je Hemingwaya močno potrlo. Septembra 1923 sta se zaradi Hadleyine nosečnosti vrnila v Toronto, kjer se jima je 10. oktobra 1923 rodil sin John Hadley Nicanor. Med njuno odsotnostjo je bilo v Parizu objavljeno Hemingwayeva prvo leposlovno delo Tri zgodbe in deset pesmi (Three Stories and Ten Poems), le mesec kasneje pa njeno nadaljevanje in our time (naslov pisan z malimi začetnicami). Drobno nadaljevanje je prinašalo 6 vinjet in 12 zgodb, ki jih je Hemingway napisal prejšnje poletje med prvim obiskom v Španiji, kjer je odkrival vznemirljivost corride. Pogrešal je Pariz, Toronto mu je bil dolgočasen, poleg tega bi veliko raje živel življenje pisatelja, kot pa življenje novinarja.
Zato so se januarja 1924 Hemingway, Hadley in sin, ki so ga klicali Bumby, vrnili v nov apartma na Rue Notre Dame des Champs v Parizu. Ko je bilo leta 1925 objavljeno delo In Our Time (z velikimi začetnicami) tudi v Ameriki, so bili kritiki enotnega mnenja, da je z uporabo trdilnih stavkov in živahnim slogom poživil in obudil kratko zgodbo kot literarno zvrst. Šest mesecev pred tem je spoznal F. Scott Fitzgeralda, s katerim sta izoblikovala prijateljstvo polno 'občudovanja in sovražnosti'.Meyers, Jeffrey (1985). Hemingway: A Biography Istega leta je bil objavljen Fitzgeraldov roman Veliki Gatsby (The Great Gatsby). Hemingway ga je prebral, bil mu je všeč in odločil se je , da bo njegovo naslednje delo roman.