Časovni pregled življenja Alberta Einsteina

300px|thumb|right|Albert Einstein med predavanjem na Dunaju, fotografija Ferdinanda Schmutzerja, 1921

Časovni pregled življenja Alberta Einsteina.

1870 1879 1880. 1880 1881 1882 1883 1884 1885 1886 1887 1888 1889 1890. 1890 1891 1892 1893 1894 1895 1896 1897 1898 1899 1900. 1900 1901 1902 1903 1904 1905 1906 1907 1908 1909 1910. 1910 1911 1912 1913 1914 1915 1916 1917 1918 1919 1920. 1920 1921 1922 1923 1924 1925 1926 1927 1928 1929 1930. 1930 1931 1932 1933 1934 1935 1936 1937 1938 1939 1940. 1940 1941 1942 1943 1944 1945 1946 1947 1948 1949 1950. 1950 1951 1952 1953 1954 1955 Dediščina po njegovem življenju in poznejše raziskave povezane z njegovim delom Sklici Viri Zunanje povezave __NOTOC__

1879

14. marec: rodi se staršema judovskih priseljencev iz 16. stoletja v Ulmu na levem bregu Donave ob vznožju Alp, v pokrajini Württemberg v južni Nemčiji, očetu Hermanu Einsteinu (1847–1902), trgovcu in inženirju, ter materi Paulini Einstein, rojeni Koch (1858–1920), hčeri premožnejšega žitnega trgovca. Njegov oče je za kratek čas odprl majhno trgovino z elektrotehniškimi potrebščinami. Tega leta Jožef Stefan (1835–1893), slovenski fizik, eksperimentalno odkrije zakon sevanja .

1880

ker trgovina ne prinaša dovolj zaslužka, se družina preseli v München. Tukaj oče skupaj s svojim bratom Jakobom odpre elektrotehniško delavnico, kjer sta sestavljala diname, merilne priprave in obločnice, za katere pa skorajda nista našla kupcev.

1881

18. november: rodi se njegova sestra Maja.

1882

Albert ni spregovoril do svojega tretjega leta, zato so nekateri mislili, da bo umsko zaostal.

1884

družina se preseli v Zendling. hodi v katoliško osnovno šolo, kjer je bil v razredu edini Jud, vendar zaradi tega ne trpi.

1889

obiskuje Luitpoldovo gimnazijo v Münchnu. Šolo je že od vsega začetka občutil kot nasilje. O njegovih otroških težavah in neuspehih v srednji šoli obstaja veliko poročil, ki pa jih kaže jemati s pridržkom. Zares je začel pozno govoriti in je povedano tiho ponavljal, dokler ni bil star 7 let. A od vsega začetka se je izražal v stavkih. V srednji šoli ni shajal slabo, a je bil samosvoj v tem, da se je učil predvsem tisto, kar ga je zanimalo. Bil je zelo dober v matematiki in naravoslovju ter dober v latinščini. Sodobni tuji jeziki in posebno grščina pa so mu povzročali težave. Profesor grščine mu je rekel, da iz njega nikoli nič ne bo, čeprav Einstein ni veljal za slabega dijaka. Učitelji se niso niti približno zavedali njegovih zmožnosti, vendar so te prišle na dan pozneje. Podobni primeri niso tako redki.

1894

očetu posli niso šli najbolje, zato se starša preselita v Pavio pri Milanu, Einstein pa ostane v Münchnu, kjer živi v malem podnajemniškem stanovanju, da bi končal zadnji letnik gimnazije in maturiral. Počutil se tako osamljenega, da si po neki neprijazni pripombi profesorja pridobi zdravniško spričevalo, izstopi in zapusti šolo. Še pred koncem šolskega leta odpotuje, ne da bi maturiral, k staršema v Pavio in se odpove nemškemu državljanstvu. Neki življenjepisec je pripomnil, da je to storil v zadnjem hipu. Če bi namreč počakal še kak mesec, se zaradi vojaščine ne bi mogel izseliti zakonito.

1895

na Švicarski državni tehniški visoki šoli (Eidgenössische Technische Hochschule Zürich (ETH Zürich)) v Zürichu, ker nima mature, opravlja sprejemni izpit. Matematiko in naravoslovne predmete opravi, tuje jezike, botaniko, zoologijo in zgodovino pa ne.

1896

svetovali so mu, naj se vpiše v zadnji letnik srednje šole. Maturira na kantonski srednji šoli v Aarauu. Švicarske šole so bile znatno manj toge kot nemške in so bolj upoštevale posebnosti učencev. Na leto v Aarau se je spominjal kot na eno izmed svojih najprijetnejših razdobij. Brez sprejemnega izpita se vpiše na pedagoško smer Politehnike ETH, kjer študira matematiko in fiziko in hodi na naslednja predavanja:

diferencialne in integralske enačbe (Adolf Hurwitz (1859–1919), nemški matematik), opisna geometrija (Otto Wilhelm Fiedler (1832–1912), nemški matematik), analitična geometrija, teorija invariant, teorija determinant (Karl Friedrich Geiser (1843–1934), švicarski matematik), teorija določenih integralov, teorija linearnih enačb (A. Girsch), geometrijska teorija števil, teorija funkcij, eliptične funkcije, parcialne diferencialne enačbe, variacijski račun, analitična mehanika (Hermann Minkowski (1864–1909), nemški matematik in fizik), splošna (tehniška) mehanika (Albin Hertzog (Hertzeg) (1852–1909)), uporaba analitične mehanike (Ferdinand Rudio (1856–1929), nemški matematik), fizika, elektromehanika (Heinrich Friedrich Weber (1843–1912), nemški fizik), fizikalni praktikum (J. Pernet), astrofizika, astronomija (Alfred Wolfer (1854–1931)), teorija znanstvenega mišljenja, Kantova filozofija (A. Schtadler), neobvezni predmeti: projektiranje, zunanja balistika, zgodovina starega veka, geologija, zgodovina Švice, ekonomija, statistika, zavarovanje, Goethejevo delo in njegov pogled na svet.

1900

diplomira s srednjo oceno 4,91. V veliko oporo pri študiju mu je Marcel Grossmann (1878–1936), nemški matematik, ki mu je posojal svoje vestne zapiske iz predavanj in ki je spoznal njegovo nadarjenost. Pri učiteljih velja za povprečnega in nedelavnega. Vendar samostojno in zavzeto študira tisto, kar ga zanima. Med študijem se zbliža s Srbkinjo Milevo Marić (1874–1948) iz Titla pri Novem Sadu v tedanjem madžarskem delu Avstro-Ogrske, prijateljico Nikole Tesle (1856–1943), srbskega elektrotehnika. V nekem bančnem predalu v Berkeleyu je eden izmed izdajateljev Zbranih del Alberta Einsteina, ki so začela izhajati leta 1987, po pravem detektivskem podvigu našel 500 dotlej neznanih pisem. Na podlagi teh pisem je bilo mogoče dobiti o mladem Einsteinu precej bolj zaokroženo sliko. Pisma so odkrila, da je imel z njo januarja 1902 nezakonsko hčerko Lieserl, za katero je izginila vsaka sled. Ali je zgodaj umrla ali je odrasla pri Milevinih sorodnikih ali sta jo starša dala v posvojitev? Tedaj je veljalo, da so otroci nezakonski, če starša nista bila poročena. opravlja izračune za züriški zvezni observatorij in je brez stalne zaposlitve.

1901

dobi švicarsko državljanstvo, od maja do julija poučuje matematiko na tehniški srednji šoli v Winterthuru na mestu nekega profesorja, ki služi vojaški rok. V tem času konča razpravo iz področja termodinamike. uči na privatni srednji šoli učence za maturo v Schafhausnu in je zaradi nesoglasij odpuščen. jeseni züriški univerzi pošlje termodinamično razpravo o difuziji in notranjem trenju v tekočinah kot morebitno dizertacijo. Profesor fizike na univerzi Alfred Kleiner (1849–1916) jo zavrne. Spomladi jo je umaknil, kot se zdi, na nasvet glavnega poročevalca, češ da nasprotuje veljavnemu mnenju v fiziki. Razpravo kasneje objavi v Annalen der Physik. V tem letu samo nekaj mesecev kot domači učitelj ni imel skrbi, kako se bo preživljal. Sam je večkrat prosil za službo, pa tudi njegov oče je pisal Wilhelmu Ostwaldu (1853–1932), nemškemu fiziku in kemiku, a vse brez uspeha. 11. december: v zveznem glasilu je razpisano prosto delovno mesto inženirja 2. razreda v patentnem uradu, na katerega se takoj prijavi.

1902

februar: nastani se v Bernu in se preživlja z inštrukcijami. 23. junij: s posredovanjem Grossmanovega očeta dobi stalno zaposlitev tehniškega izvedenca (eksperta) 3. razreda za obdelovanje patentnih prijav s 3500 švicarskimi franki plače na leto na Uradu za intelektualno lastnino (patentnem uradu) v Bernu. Z njim dela Michelangelo Michele Besso (1903–1955), italijanski inženir, ki se na njegovo prigovarjanje tukaj zaposli in postane pobudnik nekaterih njegovih poznejših idej Posebne teorije relativnosti (PTR). skupaj z Mauriceom Solovineom (1875–1958), romunskim filozofom, in Conradom Habichtom (1876–1958), nemškim matematikom, ustanovi »Olimpijsko akademijo«. 10. oktober: umre mu oče.

1903

6. januar: poroči se z Milevo Marić, pet let starejšo sošolko iz Politehnike. Priči sta mu Solovine in Habicht. Starša se poroki močno upirata. V poroko njegov oče privoli šele na svoji smrtni postelji. Mati pa se z njo nikoli ne sprijazni. Izjavi, da bo Mileva stara čarovnica, ko jih bo njen sin imel 30. O Milevi pravijo, da je imela čemeren značaj. Zares pa v tistih časih študij matematike in fizike za dekle, in to daleč od doma, ni bil pogost pojav. v miru ob službi raziskuje v teoretični fiziki in s tem se začenja njegovo najplodnejše znanstveno obdobje.

1904

14. maj: rodi se mu sin Hans Albert. september: po opravljenem državnem izpitu postane stalni uslužbenec patentnega urada.

1905

Abraham Fjodorovič Joffe (1880–1960), ruski fizik, ki je asistent Wilhelma Conrada Röntgena (1845–1923), nemškega fizika, pri katerem je tudi doktoriral, vidi rokopise, kakršne je Einstein oddal za objavo. Bili so jasno podpisani s skupnim imenom Einstein-Marić, objavljeni pa so bili le pod Einsteinovim imenom. Ko sta se Mileva in Einstein leta 1919 sporazumno razvezala, je Albert Milevi v pogodbi prepustil v celoti morebitno Nobelovo nagrado. Dobro je skrbela za sinova, kar po Albertovem odhodu v Berlin, kamor mu ni sledila, spočetka zagotovo ni bilo lahko. Leta 1992 sta angleška novinarja objavila knjigo Zasebna življenja Alberta Einsteina. Nekateri strokovnjaki take knjige obsojajo, češ da po nepotrebnem vdirajo v zasebnost, drugi mislijo, da tudi take knjige prinašajo dragocene podatke. Pisma kažejo Einsteina kot čustveno nedozorelega mladeniča pod precejšnjim materinim vplivom, ki se mu je le počasi izvil. Menda se je vselej poskusil izogniti močnim čustvom. Do najbolj prevratnih fizikalnih zamisli naj bi se dokopal v času, ko je bil skregan z materjo in je osamljeno živel v okviru svoje družinice. Pozneje, po ločitvi od Mileve, se je z materjo pobotal in odtlej naj bi njegove fizikalne zamisli bile manj prevratniške. Težko je reči, ali je zares kaj na takih trditvah. Nekateri so šli še dlje in so izrazili domnevo, da je Mileva strokovno sodelovala pri nastanku PTR. Oprli so se na stavek: »Kako srečen in ponosen bom, ko bova skupaj uspešno končala najino delo o relativnem gibanju.« V ameriški reviji Physics Today se je razvila o tem prava mala razprava. Na eni strani so poudarili, da je Einstein med petimi študenti v svojem letniku dosegel najvišjo oceno in Marićeva predzadnjo, zaključni izpit pa je od obeh naredil samo on. Skoraj v vsakem delu je omenil delo v fiziki, ona pa samo v enem. Nasprotna stran se je opirala na prepuščeno Nobelovo nagrado in na spomine umrlega Joffeja, ki naj bi kot asistent urednika Annalen der Physik v Leipzigu videl Einsteinov rokopis članka s PTR, podpisan z imenom Einstein - Mariti. To je bil Milevin priimek po švicarskem zakonu v madžarski obliki. Večina fizikov, ki pozna Einsteinovo delo, sodi, da je Milevin delež pri Einsteinovih teorijah tolikšen, kot je navadno delež žena v teorijah njihovih mož na začetku skupnega življenja. v znanstvenem svetu še popolnoma neznan v Annalen der Physik do tedaj objavi svojih prvih pet in hkrati revolucionarnih del, kjer sta dve od njih temeljni deli kvantne fizike in posebne teorije relativnosti: prvi članek o fotoelektričnem pojavu z naslovom O nekem hevrističnem stališču, ki zadeva nastanek in spremembo svetlobe, za katerega 17 let pozneje prejme Nobelovo nagrado. Uredništvo ga je dobilo 18. marca.

Časovni pregled življenja Alberta Einsteina

Źródło i licencja