Valletta ( ali ), imenovana tudi "mesto trdnjava" in "mesto, ki so ga zgradili gospodje za gospode", je glavno mesto republike Malte ter upravno in trgovsko središče malteških otokov. Število prebivalcev je okoli 5800, širše urbano območje pa okoli 480.134.
Mesto ima zelo bogato zgodovino, mnogo zanimivih utrdb in palač in je na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine. Najpomembnejše zgradbe so sostolnica svetega Janeza Krstnika, ki je nekdanja samostanska cerkev malteškega viteškega reda, palača Auberge de Castille (Kastiljska hiša), v kateri je bila rezidenca kastiljske skupnosti reda malteških vitezov, zdaj pa je v njej sedež predsednika vlade, Palača velikega mojstra, v kateri je sedež malteškega parlamenta, Narodni muzej, mestno obzidje in utrdbe, od katerih je najbolj znana utrdba svetega Elma.
Ime Mesto so začeli graditi vitezi malteškega reda leta 1566 in so ga poimenovali Humillissima Civitas Valletta – najponižnejše mesto, zaradi mogočnega obzidja, bastijonov in lepih baročnih zgradb pa so ga kmalu začeli imenovati tudi Superbissima – veličastna. Maltežani so ga imenovali preprosto Il-Belt, kar pomeni "mesto".
Mestna uprava Na čelu mestnega sveta Vallette je od leta 2008 župan Alexiei Dingli iz Nacionalne stranke (PN), ki je članica združenja evropskih ljudskih strank. Iz iste stranke je tudi večina mestnih svetnikov.
Geografija Valletta leži na ozkem polotoku Xiberras na vzhodni obali otoka Malta. Mesto obdajata dva globoka zaliva: Marsamxett na severu in Grand Harbour na jugu. Gospodarsko pomembnejše je Grand Harbour, v katerem sta trgovsko pristanišče in terminal za potniške ladje.
Zgodovina Ivanovci, danes bolj znani kot vitezi malteškega viteškega reda, so se po padcu Rodosa leta 1522 nekaj let selili po Evropi, dokler niso leta 1530 od sicilskega kralja Karla V. dobili v trajen zakup malteško otočje in dele libijske obale. Še naprej so se bojevali proti muslimanom, predvsem proti berberskim piratom, in kmalu postali trn v peti osmanskega cesarstva. Sultan Sulejman Veličastni je zato leta 1565 nadnje poslal vojsko okrog 40.000 vojakov. Začelo se je obleganje, ki je trajalo od 18. maja do 11. septembra, ko so se oblegovalci umaknili.
Med obleganjem so se pokazale vse slabosti obrambnega sistema, zato so malteški vitezi sklenili, da zgradijo novo mesto in ga primerno utrdijo. Idejo sta podprla papež Pij V. in španski kralj Filip II. in obljubila finančno pomoč. Temeljni kamen novega mesta je 28. marca 1566 postavil veliki mojster malteškega viteškega reda Jean Valettski. Mesto je projektiral Francesco Lapparelli, načrte za najpomembnejše zgradbe (Sacra infermeria, sostolnica svetega Janeza, palača velikega mojstra in sedem rezidenc malteških vitezov) je izdelal malteški vojaški arhitekt Girolamo Cassar. Gradbena dela so se začela marca 1566. Najprej so zgradili obzidje, obrambne bastijone in cerkev Gospe zmage, v naslednjih petnajstih letih pa še vse preostale pomembne zgradbe. Mesto so v čast velikemu mojstru imenovali Valletta.
Veliki mojster Jean Valettski je leta 1568 umrl. Nasledil ga je Pietro del Monte, ki je dela nadaljeval z nezmanjšano zagnanostjo in že leta 1571 so vitezi prenesli svoj sedež iz Vittoriose (Birguja) na južni obali Velikega pristanišča v novo prestolnico. Valletta je do konca 16. stoletja postala veliko mesto, kamor so se zaradi trgovine in varnosti začeli seliti prebivalci z obeh otokov, stara malteška prestolnica Mdina je izgubila velik del svojega vpliva.
Po odhodu malteških vitezov leta 1798 in kratkotrajni vladavini Francozov (1798–1800) so otočju zavladali Angleži. V tem času je Valletta dobila širša mestna vrata, nekaj novih in obnovljenih zgradb in mestno infrastrukturo. Med drugo svetovno vojno je bil med letalskimi napadi velik del mesta poškodovan in porušen. Mesto so po vojni obnovili in mu vrnili prvotni videz.
Mestne znamenitosti
Na ulicah in trgih Vallette naletimo na arhitekturo od zgodnjega 16. stoletja do sodobne arhitekture. Mesto je s svojo izjemno zbirko cerkva, palač in utrdb osrednje kulturno središče Malte in priljubljen cilj turistov z vsega sveta.
Cerkve V Valletti je kljub majhni površini (0,8 km2) več kot 25 cerkev.
Prva zgradba, ki so jo zgradili v Valletti, je bila prav cerkev, ki so jo v čast zmage nad Turki imenovali cerkev Gospe zmage. Njeno gradnjo je odobril veliki mojster Jean de la Cassière. Zgradili so jo v letih 1573–1578 po načrtih arhitekta Girolama Cassarja. Prvotno je bila tudi samostanska cerkev reda malteških vitezov. V njej je bil pokopan veliki mojster reda Jean Parisot de la Valette, ko so zgradili sostolnico svetega Janeza Krstnika, pa so ga prenesli tja.
Cerkev svetega Frančiška Asiškega (San Franġisk t'Assisi) so začeli graditi leta 1598 in jo dokončali leta 1607. Nekaj deset let kasneje so na cerkvi odkrili konstrukcijsko napako, zato so je leta 1681 zgradili znova. Na pročelju je grb velikega mojstra Gregorija Carafe, ki je bil pokrovitelj gradnje.
Župnijska cerkev svetega Avguština (il-Knisja ta' Santu Wistin) je ena najstarejših cerkva v Valletti. Zgrajena je bila leta 1571 po načrtih in pod nadzorom Girolama Cassarja, uradnega arhitekta malteških vitezov. Cerkev je bila leta 1756 prezidana po načrtih Giuseppeja Bonnicija. Župnijska cerkev je postala leta 1968.
Leta 1692 je malteški jezuit Andrea odprl konzervatorij za dekleta. Od malteških vitezov in bogatih meščanov je dobil cerkev Kristusa Odrešenika (Kristu Redentur), ki je bolj znana kot cerkev večnega čaščenja in je del iste zgradbe. Jezuitska cerkev (il-Knisja tal-Ġiswiti) je ena najstarejših v Valletti in ena največjih v škofiji.
V stolni cerkvi Brodoloma svetega Pavla (San Pawl tal-Ħġejjeġ) je lesen kip apostola Pavla iz leta 1657. Izdelal ga je Melchiorre Gafà, brat Lorenza Gafe, ki je leta 1680 cerkev prezidal. 10. februarja, na obletnico Pavlovega brodoloma, je vsako leto procesija, na kateri nosijo Pavlov kip po ulicah Vallette.
Frančiškanska cerkev svete Marije je med domačini zelo priljubljena in bolj znana kot Ta' Ġieżu. Cerkev so zgradili jezuiti na zemljišču, ki so ga leta 1571 dobili od mesta. Tudi za to cerkev je naredil načrte Girolamo Cassar. Fasado so leta 1680 prenovili.
Sostolnica svetega Janeza thumb|200px|right|Sostolnica svetega Janeza Krstnika Gradnjo samostanske cerkve reda malteških vitezov je leta 1572 odobril veliki mojster Jean de la Cassière. Graditi so jo začeli že naslednje leto in jo dokončali leta 1578. Načrte zanjo je naredil malteški vojaški arhitekt Girolamo Cassar.
Ime sostolnica je dobila kasneje, ko je njen ugled dosegel ugled nadškofove stolnice v Mdini. Leta 1820 je zato malteški nadškof dovolil, da se cerkev svetega Janeza Krstnika uporablja kot izbirni sedež malteških škofov.
Cerkev je navzven zelo nevpadljiva, njena notranjost pa je izredno bogato okrašena v baročnem slogu. Okrasje je delo kalabrijskega slikarja Mattie Pretija, ki je bil tudi sam vitez malteškega reda.
Na vsaki strani cerkvene ladje so po štiri bogato okrašene kapele, ki so pripadale osmim skupnostim malteškega reda: angleško-bavarska, ki je znana kot kapela relikvij, provansalska (posvečena svetemu Mihaelu), francoska (posvečena spreobrnitvi svetega Pavla), italijanska (posvečena sveti Katarini), nemška (posvečena prazniku Svetih treh kraljev), kapela svetih zakramentov, auvergnska (posvečena svetemu Sebastijanu), aragonska (posvečena svetemu Juriju) ter kastiljska kapela, Leona in Portugalske (posvečena svetemu Jakobu).
Od umetniških del je najpomembnejša Carvaggieva (1571–1610) mojstrovina Obglavljenje svetega Janeza Krstnika, ki jo je umetnik naslikal leta 1608. Obglavljenje je njegova največja slika (3,5 x 5 m) in edina, ki jo je mojster podpisal. Razstavljena je v oratoriju stolnice. Na desni steni oratorija je tudi manjša Caravaggieva slika svetega Hieronima, ki so jo leta 1984 ukradli in čez nekaj mesecev po velikih zapletih vrnili.
V bližini glavnega vhoda je spomenik velikega mojstra Marc'Antonia Zondadarija iz Siene, ki je bil nečak papeža Aleksandra VII. V stolnici je tudi okrog tristo kamnitih grobnic z bogato okrašenimi nagrobnimi ploščami. Ob njej je muzej z bogato zbirko tapiserij in drugih umetnin.
Palače thumb|200px|Palača velikih mojstrov V Valletti je mnogo palač, ki so vredne ogleda. Nekatere palače so bile hoteli oziroma hiše, sedeži, gostišča (auberge) posameznih skupnosti (langue) malteških vitezov, njihove zasebne rezidence ali prebivališča domačih in tujih aristokratov.
Palača velikih mojstrov je bogato opremljena z dragocenim pohištvom, starimi grbi in orožjem. Najpomembnejša prostora sta nekdanja dvorana vrhovnega sveta malteških vitezov in dvorana ambasadorjev s portreti velikih mojstrov. V palači so zdaj malteški parlament, urad predsednika države, knjižnica, muzej orožja z izjemno zbirko srednjeveškega in renesančnega orožja, zbirka tapiserij, ki so jih stkali v Franciji za velikega mojstra Ramóna Perellosa y Roccafo, in freske Michelangelovega učenca Mattea Pereze d'Aleccie.
Auberge d'Aragon, Aragonska hiša je najstarejša od sedmih rezidenc malteških vitezov, za katere je načrte naredil Girolamo Cassar, in edina, ki je ohranila svojo prvotno podobo. Zgrajena je bila leta 1571. V njej so prebivali vitezi Aragonije, Navare in Katalonije, zdaj pa je del sedeža ministrskega predsednika.
Auberge de Provence, Provansalska hiša je še ena Cassarjeva mojstrovina. Zgradili so jo v letih 1571–1575. V njej je bil sedež provansalske skupnosti, njen vodja pa je bil po protokolu zakladnik malteškega reda. V letih 1824 do 1952 je bil v njej klub britanskih častnikov, danes pa je v njej Narodni arheološki muzej.
Auberge de Castille, Kastiljska hiša (malteško Berġa ta 'Kastilja) je bila zgrajena v 1570-ih za malteške viteze reda svetega Janeza kastiljske skupnosti, skupnosti Leona in Potugalske. Njihova skupnost je bila ena najvplivnejših in njihov vodja je bil po redovnem protokolu veliki kancler reda. Vitezi te skupnosti so bili odgovorni za obrambo dela mestnega obzidja, imenovanega bastijon svete Barbare. Prvotno palačo je zgradil malteški arhitekt Girolamo Cassar leta 1574. Leta 1741 so jo med vladanjem Manuela Pinta da Fonseca temeljito prezidali po načrtih Andrea Bellija. Nova zgradba je bila zgrajena v baročnem slogu in je bila imenovana "verjetno najimenitnejša zgradba na Malti". V palači je zdaj sedež malteškega ministrskega predsednika.
Auberge d’Italie, Italijansko hišo so začeli graditi leta 1574, v 17. stoletju pa so jo temeljito preuredili. V njej je sedež malteškega državnega urada za turizem.
Auberge de Bavière, Bavarska hiša je bila zgrajena leta 1629 kot zasebna palača. Leta 1784 je prišla v last angleško-bavarske skupnosti, potem pa so bile v njej restavracija za častnike, šola in uradi ministrstev.
Palačo Casa Rocca Grande je zgradil brat Pietro la Rocca, prior samostana svetega Štefana proti koncu 16. stoletja. Kasneje so je pregradili v palači Marina in Messina. V njej je bilo nekaj časa ministrstvo za šolstvo, od leta 1975 pa je v njej sedež Nemško-malteškega krožka.
Palača Casa Rocca Piccola je ena zadnjih palač, ki je ohranila svojo prvotno podobo in v njej še vedno živi malteško plemstvo – družina de Piro. Palača je odprta za javnost.
V bližini ruševin Kraljeve opere je palača Ferreira, ki ima videz beneških palač. Znana je tudi kot Palazzo Francia, ker je v njej živela družina s tem priimkom, v njej pa je bila prvotno livarna – od tod tudi njeno ime ferreira.
Znana je tudi Palazzo Parisio iz zgodnjega 18. stoletja, v kateri je stanoval Napoleon Bonaparte, potem ko je 11. junija 1798 na pohodu v Egipt na hitro zavzel tudi Malto. V njej je bila kasneje državna poštna uprava, zdaj pa je v njej ministrstvo Skupnosti narodov za zunanje zadeve.