Erwin Johannes Eugen Rommel (; vzdevek Puščavska lisica, ), nemški feldmaršal, * 15. november 1891, Heidenheim, Nemčija, † 14. oktober 1944, Herrlingen, Nemčija.
Rommel je bil eden od najbolj spoštovanih nemških feldmaršalov druge svetovne vojne. Bil je poveljnik Nemškega afriškega korpusa in je bil znan tudi kot »Puščavski lisjak«. Vzdevek si je prislužil s taktično zelo dobrimi vojaškimi operacijami v Severni Afriki; po mnenju mnogih velja za najboljšega generala druge svetovne vojne v puščavskem bojevanju.Hakim, War, Peace and all that Jazz Da bi ustavil zavezniško invazijo na Normandijo, je bil pozneje postavljen za poveljnika nemških sil.
Rommel ni znan le po svojih izjemnih vojaških operacijah, ampak tudi po prizanesljivem ravnanju z ujetniki, saj namreč ni upošteval Hitlerjevega neposrednega ukaza, naj takoj ustrelijo vse zajete komandose. Znan je tudi po svoji posredni vpletenosti v atentat na Hitlerja, zaradi česar je bil pozneje, še pred koncem vojne, prisiljen storiti samomor.
Življenje Mladost
Rommel je bil rojen v Heidenheimu v Württembergu, ki je približno 45 km oddaljen od Ulma. Krščen je bil 17. novembra 1891. Bil je drugi sin protestantskega ravnatelja gimnazije v Aalenu, Erwina Rommla starejšega in Helene von Luiz. Imel je še dva brata Karla in Gerharda, ter sestro Helene. Rommel je nekoč zapisal: »Moja zgodnja leta so bila zelo lepa.« Hotel je postati inženir, a se je na očetovo željo pridružil 124. württemberškemu pehotnemu polku kot kadet leta 1910, nakar je bil kmalu poslan v kadetsko častniško šolo v Gdansku (takrat Danzig).
V šoli je leta 1911 spoznal svojo bodočo ženo, Lucie Mario Mollin. Maturiral je novembra 1911 in januarja 1912 je napredoval v poročnika. Rommel in Lucie sta se poročila leta 1916 ter 1928 dobila sina Manfreda, ki je pozneje postal župan Stuttgarta. Rommel je imel tudi afero z Walburgo Stemmer leta 1913 in z njo je imel hčerko Gertrudo.Bierman in Smith, str. 56.
Prva svetovna vojna
Med prvo svetovno vojno se je Rommel boril v Franciji, Romuniji in Italiji, sprva kot pripadnik 6. württemberškega pehotnega polka, nato pa Württemberškega gorskega bataljona, ki je bil v sestavi elitnega nemškega Alpskega korpusa. Med služenjem v Alpskem korpusu je hitro postal slaven po sprejemanju hitrih taktičnih odločitev in izkoriščanju sovražnikove zmede. Ranjen je bil trikrat in odlikovan z železnim križcem prvega in drugega razreda. Postal je tudi prejemnik najvišjega pruskega odlikovanja, Pour le Mérite, potem ko se je bojeval v gorah zahodne Slovenije (soška fronta). Priznanje je dobil za osvojitev gore Matajur in njenih braniteljev (150 italijanskih častnikov, 7.000 mož in 81 topov). Njegov bataljon je med soškimi ofenzivami sodeloval tudi v kemičnem bojevanju ter igral ključno vlogo v odločni zmagi nad italijansko vojsko v bitki pri Kobaridu.
Med bojevanjem ob Soči so ga Italijani zajeli. Uspelo mu je pobegniti in zaradi znanja italijanščine je uspel po dveh tednih doseči nemške položaje. Pozneje med drugo svetovno vojno, ko sta bili Nemčija in Italija zaveznici, je bil Rommel kritičen do sposobnosti italijanskih vojakov, dokler ni ugotovil, da so izgube v bitkah posledica slabega vodstva in opreme, ter da se lahko pod ustreznim poveljstvom merijo z nemškimi vojaki.Current Biography 1942, str. 701–04. Glej tudi: http://www.storico.org/Rommel.htm
Medvojna leta
Po vojni je bil Rommel poveljnik bataljonov in nato inštruktor v Dresdenski pehotni šoli (1929–1933) in v Potsdamski vojni akademiji (1935–1938). Rommlovi vojni dnevniki Infanterie greift an so izšli leta 1937 in so postali zelo priljubljen vojni učbenik. To pa je tudi pritegnilo pozornost Adolfa Hitlerja, ki ga je še isto leto postavil kot povezovalnega častnika pri Hitlerjugendu, pri čemer je sodeloval pri razvoju paravojaškega urjenja, terenskih vaj in strelskega urjenja. Kopenska vojska je tako zagotovila strelske inštruktorje za Strelsko šolo Hitlerjugenda v Turingiji, kjer so nato izšolali mladinske strelske inštruktorje za regijske strelske šole.
Leta 1937 je Rommel izvedel turnejo po različnih srečanjih in taborih Hitlerjugenda, kjer je predaval o nemškem vojaštvu, hkrati pa je nadziral zgradbe in urjenje. Istočasno je pritiskal na von Schiracha, poveljnika Hitlerjugenda, da naj v čim večji večji meri razširi sodelovanje kopenske vojske pri urjenju. Von Schirach je to zavrnil, saj se je bal, da bi Hitlerjugend tako postal mladinska rezerva vojske. Posledično so sklenili drugačen dogovor o sodelovanju, po katerem je vojska zagotavljala urjenje strelskih inštruktorjev. Leta 1938 se je vrnil v Potsdam.
Leta 1938 je bil Rommel (zdaj polkovnik) imenovan za poveljnika vojne akademije v Dunajskem Novem mestu. Tu je pričel s pisanjem nadaljevanja Pehota napada in sicer Panzer greift an, a je bil kmalu s tega mesta odpuščen, saj je bil imenovan za poveljnika Hitlerjevega spremstvenega bataljona (Führer-Begleitbatallion), ki naj bi ga varoval, medtem ko je potoval v okupirano Češkoslovaško in Memel s prirejenim vlakom (Führersonderzug). V tem času je spoznal in se spoprijateljil z Goebbelsom, rajhovskim ministrom za propagando. Goebbels je bil velik Rommlov občudovalec in med vojno je poskrbel, da so bili Rommlovi dosežki objavljeni v medijih.
Druga svetovna vojna Poljska 1939
Rommel je bil še vedno poveljnik Führer-Begleit-Batalliona med poljsko kampanjo. Pogosto je šel čisto blizu fronte s Führersonderzug in je pogosto videval Hitlerja. Po poljski kapitulaciji se je Rommel vrnil v Berlin, da bi organiziral Hitlerjevo parado zmage, kjer je tudi sam sodeloval.
Francija 1940
sličica|300px|<center>Rommel med zahodno kampanjo (junij 1940)<center>
Tankovski poveljnik
Rommel je zaprosil Hitlerja za poveljstvo tankovske divizije in tako je 6. februarja 1940, samo tri mesece pred pričetkom Primera Rumeni, prejel poveljstvo nad 7. tankovsko divizijo. Ta primer nepotizma ni ostal nespregledan pri ostalih častnikih, ki so se nad tem pritožili ter Rommla predlagali za poveljstvo gorske divizije, saj predhodno ni imel izkušenj s tanki.Irving, The Trail of the Fox, str. 39. Toda Rommel se je pričel zanimati za uporabo mobilne pehote in je prišel do spoznanja o uporabnosti oklepnih sil na Poljskem; sam se je pričel izobraževati s področja oklepnega bojevanja.Liddell Hart. The Rommel Papers, str. 6.
Napad na Francijo
10. maja 1940 je 7. tankovska divizija, del 15. armadnega korpusa (pod poveljstvom Hermanna Hotha), napredovala v Belgiji ter dosegla reko Meuse blizu valonske občine Dinant. Tu je bila zaustavljena zaradi uničenega mostu in bila pod nenehnim belgijskim ostrostrelskim in artilerijskim ognjem. Ker je Nemcem primanjkovalo dimnih granat, je Rommel osebno vodil prečkanje reke (izkrcal se je v drugem valu), kjer so na nasprotnem bregu zažgali nekaj bližnjih hiš ter tako zagotovili dimno zaveso.von Luck, Panzer Commander. str. 38. Divizija je tako nadaljevala prodor v notranjost, pri čemer je bil Rommel nenehno na čelu svojih enot ter nenehno kot predhodnica nemških sil.
Rommlova tehnika hitrega, neustrašnega prodiranja skozi sovražnikovo obrambo, pri čemer je zanemaril grožnjo na svojih bokih in zaledju ter uporabljal šok in presenečenje, da je prikril izpostavljene lastne položaje, se je izredno izplačala med napredovanjem preko Francije.Irving, The Trail of the Fox, str. 44. V primeru, če je naletel na sovražne obrambne položaje, je Rommel ukazal napredovanje vseh tankov z odprtjem tankovskega obstreljevanja ter tako povzročil šok nenadnega napada in s tem povzročil sovražnikovo predajo. S to metodo je velikokrat prikril pomanjkljivosti nemških tankov (debelina oklepa in šibki topovi), zaradi česar so se mu večkrat predale večje formacije francoskih oz. britanskih tankov, ki pa bi v sprejetju boja imele več možnosti za zmago.Irving, The Trail of the Fox, str. 45. Metoda se je tako izkazala za uspešno, saj so z izogibom večjim spopadom preprečili večje izgube na obeh straneh, toda včasih je hitro napredovanje povzročilo zmedo. Ob eni taki priložnosti so nemški tanki presenetili in napadli konvoj francoskih tovornjakov, nakar so ugotovili, da so napadli bolniške tovornjake, ki so evakuirali ranjence s fronte.
Bitka za Arras
18. maja je divizija zajela Cambrai, kjer je bil Rommlovo napredovanje za kratek čas prekinjeno. Ker je motorizirani del divizije napredoval tako hitro, se je ločil od nemotoriziranega dela (pod poveljstvom načelnika štaba divizije). Le-ta ni prejel radijskih sporočil od Rommla, zaradi česar je odpisal Rommlovo predhodnico in posledično ni poskrbel za potrebno oskrbo z gorivom.Irving, The Trail of the Fox, str. 50. Zaradi tega je prišlo do spora med Rommlom, oskrbovalnim častnikom in načelnikom štaba glede njihovega obnašanja v tem delu bitke.
20. maja je divizija dosegla Arras. Tu je hotel odrezati Britanski ekspedicijski korpus od umika proti obali, zato je ukazal prečkanje reke. Divizijski izvidniški bataljon, pod poveljstvom Hansa von Lucka, je tako pričel s prečkanjem kanala La Bassée blizu mesta. Z letalsko podporo strmoglavcev (štuk) je bataljon uspešno prečkal vodno oviro. Naslednji dan, 21. maja, so Britanci sprožili protinapad s tanki Matilda. Nemci so spoznali neučinkovitost svojih 3,7 cm protitankovskih topov, tako, da so morali uporabiti baterijo 88 mm topov; Rommel je sam usmerjal njihov ogenj.
Po Arrasu je Hitler ukazal svojim oklepnim silam, da prenehajo napredovati, medtem ko so Britanci sprožili operacijo Dinamo in evakuirali svoje sile iz Dunkirka. Ta čas je Rommlova divizija izkoristila za počitek in popolnitev zalog. 26. maja je nadaljevala s prodiranjem in naslednji dan je dosegla Lille. Hitler je Rommlu za napad na mesto dodelil še 5. tankovsko divizijo (na veliko nejevoljo divizijskega poveljnika generala von Hartlieba); tako je Rommel istočasno poveljeval dvema divizijama.Irving, The Trail of the Fox, str. 51. Istega dne je Rommel izvedel, da je bil odlikovan s viteškim križcem železnega križca, s čimer je postal prvi divizijski poveljnik bitke za Francijo, ki je bil odlikovan s tem visokim odlikovanjem. Odlikovanje je dobil na izrecno Hitlerjevo željo, zaradi česar je bil ponovno deležen kritik s strani ostalih častnikov, ki so negodovali zaradi osebnega odnosa med Rommlom in Hitlerjem. To odlikovanje je tako bilo za njih le nov dokaz nepotizma.
28. maja je Rommel sprožil zadnji napad na Lille in ga kljub močnem francoskem odporu zajel, pri čemer je odrezal tudi polovico francoske 1. armade, ki se je umikala proti obali. S tem dejanjem je divizija ponovno pridobila nekaj prostega časa za rekreacijo in popolnitev.
Do Rokavskega preliva
Rommel je nadaljeval s svojim prodorom 5. junija, pri čemer se je usmeril proti reki Seine, da bi zavaroval mostove v bližini Rouena. V dveh dneh je divizija napredovala 100 km, dosegla Rouen in ugotovila, da so branilci že pred tem uničili mostove. 10. junija je tako divizija dosegla obalo Rokavskega preliva blizu Dieppa; vrhovnemu poveljstvu je poslal sporočilo: »Sem na obali.«
15. junija je divizija začela napredovati proti Cherbourgu; 17. junija je divizija napredovala 35 km in naslednji dan zavzela mesto. Nato se je Rommel usmeril proti Bordeauxu, a ga je pred tem ustavila francoska kapitulacija 21. junija. Julija so divizijo poslali v okolico Pariza, kjer se je pričela pripravljati za načrtovano operacijo Morski lev, invazijo na Veliko Britanijo. Ker pa Luftwaffe v bitki za Anglijo ni uspela doseči zračne prevlade, so operacijo preklicali.
Divizija duhov
sličica|300px|Erwin Rommel med pariško zmagovalno parado (junij 1940)
7. tankovski diviziji so nadeli vzdevek Gespenster-Division (divizija duhov) zaradi hitrega napredovanja in presenečenj, ki jih je povzročila obrambnim silam. Divizijska hitrost je bila presenečenje tudi za Vrhovno poveljstvo kopenske vojske, ki je večkrat izgubilo kontakt z divizijo in tako niso vedeli, kje se nahaja. Postavila je tudi rekord glede hitrosti napredovanja, saj je v enem dnevu napredovala skoraj 200 milj.