Prepovedano mesto () je cesarski palačni kompleks v središču cesarskega mesta v Pekingu na Kitajskem. Bilo je rezidenca 24 cesarjev dinastij Ming in Čing ter središče politične moči na Kitajskem več kot 500 let, od leta 1420 do 1924. Palačo zdaj upravlja Palačni muzej kot del Unescove svetovne dediščine. Prepovedano mesto je verjetno najbolj znana palača v vsej kitajski zgodovini in je največji ohranjeni kraljevi palačni kompleks na svetu, ki še vedno stoji. Prepovedano mesto je bilo leta 1987 razglašeno za svetovno dediščino.
Kompleks naj bi imel skupno 9999 sob, čeprav so strokovnjaki v zadnjih letih pokazali, da jih je le 8886 in pokrivajo 720.000 m2. Palača ponazarja razkošje rezidenc kitajskega cesarja in tradicionalno kitajsko palačno arhitekturo ter je vplivala na kulturni in arhitekturni razvoj v vzhodni Aziji in drugod. UNESCO jo je uvrstil na seznam največje zbirke ohranjenih starodavnih lesenih struktur na svetu. Od leta 2012 Prepovedano mesto letno obišče povprečno 14 milijonov obiskovalcev, leta 2019 pa jih je prejelo več kot 19 milijonov. Leta 2018 je bila tržna vrednost Prepovedanega mesta ocenjena na 70 milijard ameriških dolarjev, zaradi česar je to najdragocenejša palača na svetu in najdragocenejša nepremičnina kjerkoli na svetu.
Leta 1961 je bila uvrščena na seznam ključnih nacionalnih kulturnih relikvij. Palača je izjemno pomembna za kitajsko javnost in narod, ki jo pogosto vidijo kot kulturno in nebeško povezavo s svojimi predniki.
Etimologija Palača je dobila ime zaradi svoje ogromne velikosti in strogo omejenega dostopa vsem razen cesarju, cesarski družini in evnuhom; od tod izvira kitajski izraz Prepovedano mesto. Kazen za nepooblaščen vstop v palačo je bila takojšnja usmrtitev. Splošno ime Prepovedano mesto je prevod kitajskega imena Zidžinčeng (; ), ki se je prvič uradno pojavilo v angleščini leta 1576.p. 26, Geremie Barmé (2008). The Forbidden City. Harvard University Press.
Ime Zidžinčeng ima pomen na več ravneh. Zi ali 'vijolična' se nanaša na Severnico, ki se je v starodavni Kitajski imenovala zvezda Zivei, v tradicionalni kitajski astrologiji pa je bila nebeško prebivališče žadastega cesarja. Okoliško nebesno območje, ograjen prostor Zivei (), je bilo kraljestvo žadastega cesarja in njegove družine. Prepovedano mesto, kot rezidenca zemeljskega cesarja, je bilo njegov zemeljski dvojnik. Džin se nanaša na prepoved ali tabu. Čeng je prvotno pomenil grad, trdnjavo ali utrdbo, vendar v sodobni kitajščini ta znak pomeni mesto.
Danes je to mesto v kitajščini najpogosteje znano kot Gugong (), kar pomeni 'nekdanja palača'."Gùgōng" v splošnem smislu se nanaša tudi na vse nekdanje palače, še en pomemben primer so nekdanje cesarske palače (Mukden palača) v Šenjangu. Muzej, ki je v teh stavbah, je znan kot Palačni muzej ().
V dinastijah Ming in Čing je bilo Prepovedano mesto znano tudi kot Danei () ali 'Palačno mesto' ().
Zgodovina
Ko je sin cesarja Hongvuja, Džu Di, postal cesar Jongle, je preselil prestolnico iz Nankinga v Peking, gradnja pa se je začela leta 1406 na tem, kar bo kasneje postalo Prepovedano mesto.p. 18,
Gradnja je trajala 14 let in je zahtevala več kot milijon delavcev.p. 15, Uporabljeni materiali vključujejo cele hlode dragocenega lesa Phoebe zhennan (), ki ga najdemo v džunglah jugozahodne Kitajske, in velike marmorne bloke iz kamnolomov v bližini Pekinga. Tla večjih dvoran so bila tlakovana z 'zlatimi opekami' (), posebej pečenimi tlakovci iz Sudžova.
Od leta 1420 do 1644 je bilo Prepovedano mesto sedež dinastije Ming. Aprila 1644 so ga zavzele uporniške sile pod vodstvom Li Zičenga, ki se je razglasil za cesarja dinastije Šun.p. 69, Yang (2003) Kmalu je pobegnil pred združenimi vojskami nekdanjega generala dinastije Ming Vu Sanguija in mandžurskih sil ter pri tem požgal dele Prepovedanega mesta.p. 3734,
Do oktobra so Mandžurci dosegli prevlado na severu Kitajske in v Prepovedanem mestu je bila slovesnost, na kateri so mladega cesarja Šundžija razglasili za vladarja vse Kitajske pod dinastijo Čing. Vladarji dinastije Čing so spremenili imena na nekaterih glavnih stavbah, da bi poudarili "harmonijo" in ne "nadvlado", imenske ploščice so bile dvojezične (kitajščina in mandžuščina) in v palačo uvedli šamanske elemente.
Leta 1860, med drugo opijsko vojno, so anglo-francoske sile prevzele nadzor nad Prepovedanim mestom in ga okupirale do konca vojne. Leta 1900 je cesarica vdova Ciši med boksarskim uporom pobegnila iz Prepovedanega mesta in ga pustila okupirati silam pogodbenih sil do naslednjega leta.
Potem ko je bilo Prepovedano mesto dom 24 cesarjev – 14 iz dinastije Ming in 10 iz dinastije Čing – je leta 1912 z abdikacijo Pujija, zadnjega kitajskega cesarja, prenehalo biti politično središče Kitajske. V skladu z dogovorom z novo vlado Republike Kitajske je Puji ostal na notranjem dvorišču, medtem ko je bilo zunanje dvorišče predano javni uporabi, dokler ga niso po državnem udaru leta 1924 izselili. Leta 1925 je bil v Prepovedanem mestu ustanovljen Palačni muzej. Leta 1933 je japonska invazija na Kitajsko prisilila k evakuaciji nacionalnih zakladov iz Prepovedanega mesta. Del zbirke se je vrnil ob koncu druge svetovne vojne, drugi del pa je bil leta 1948 evakuiran na Tajvan po ukazu Čjang Kajška, čigar Kuomintang je izgubljal kitajsko državljansko vojno. Ta relativno majhna, a visokokakovostna zbirka je bila shranjena do leta 1965, ko je ponovno postala javna kot jedro Narodnega palačnega muzeja v Tajpeju.
Po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske leta 1949 je bilo Prepovedano mesto nekoliko poškodovano, saj je državo zajela revolucionarna vnema. Med kulturno revolucijo pa je bilo nadaljnje uničenje preprečeno, ko je premier Džov Enlaj poslal vojaški bataljon, da bi varoval mesto.
Prepovedano mesto je UNESCO leta 1987 razglasil za območje svetovne dediščine kot Cesarske palače dinastij Ming in Čing v Pekingu in Šenjangu, zaradi njegovega pomembnega mesta v razvoju kitajske arhitekture in kulture.
V začetku 21. stoletja je Palačni muzej izvedel šestnajstletni projekt obnove, s katerim je popravil in obnovil vse stavbe v Prepovedanem mestu v stanje pred letom 1911, s ciljem, da bi bilo do leta 2020 76 % palače odprtih za javnost. Kot rezultat tega projekta je bila palača Šoukang leta 2013 uradno odprta za javnost, potem ko je bila sprva razstavljena v prvotnem stanju. Leta 2015 je bil v palači Cining odprt muzej kiparstva. Leta 2015 so odprli tudi območje okoli palače Cining, stavbo Janjin in vrata Donghua.
5. novembra 2024 je minilo 100 let od izgona zadnjega kitajskega cesarja Pujija iz palače s strani republikanskih sil pod vodstvom Feng Jušjanga.
Struktura
Prepovedano mesto je pravokotnik, ki meri 961 m od severa proti jugu in 753 m od vzhoda proti zahodu. Sestavljen je iz 980 ohranjenih stavb z 8886 sobami. Splošno prepričanje pravi, da je v mestu 9999 sob, vključno s predsobami, ki temelji na ustnem izročilu, vendar ga ne podpirajo geodetski dokazi. Zasnova Prepovedanega mesta je zaščitila cesarski kodeks etike kot fizično instalacijo. Dvorišče je bilo zgrajeno v ogromnem, razkošnem obsegu, vendar ima videz štirikotnega dvorišča. Prepovedano mesto je bilo zasnovano kot središče starodavnega obzidanega mesta Peking. Obdaja ga večje obzidano območje, imenovano Cesarsko mesto. Cesarsko mesto pa obdaja Notranje mesto; južno od njega leži Zunanje mesto.
Prepovedano mesto ostaja pomembno v mestni shemi Pekinga. Osrednja os sever-jug ostaja osrednja os Pekinga. Ta os se razteza proti jugu skozi vrata Tiananmen do Trga Tiananmen, ceremonialnega središča Ljudske republike Kitajske, in naprej do vrat Jongdingmen. Proti severu se razteza skozi park Džingšan do Bobnastega stolpa in zvonika. Ta os ni natančno poravnana v smeri sever-jug, ampak je nagnjena za nekaj več kot dve stopinji. Raziskovalci zdaj verjamejo, da je bila os zasnovana v času dinastije Juan tako, da je bila poravnana s Šangdujem, drugo prestolnico njihovega cesarstva.
Obzidje in vrata
Prepovedano mesto obdaja 7,9 m visoko mestno obzidje in 6 m globok in 52 m širok obrambni jarek. Obzidje je pri vznožju široko 8,62 m, na vrhu pa se zoži na 6,66 m. To obzidje je služilo kot obrambno in podporno obzidje za palačo. Zgrajeno je bilo iz nabitega zemeljskega jedra, na obeh straneh pa je bilo obloženo s tremi plastmi posebej žganih opek, vmesni prostori pa so bili zapolnjeni z malto.p. 32, Yu (1984)
Na štirih vogalih obzidja stojijo vogalni stolpi (E) z zapletenimi strehami, ki se ponašajo s 72 grebeni, in posnemajo paviljon princa Tenga in paviljon rumenega žerjava, kot sta bila prikazana na slikah dinastije Song. Ti stolpi so najbolj vidni deli palače za ljudi zunaj obzidja in z njimi je povezanih veliko ljudskega izročila. Po eni legendi obrtniki niso mogli sestaviti vogalnega stolpa, potem ko so ga v zgodnji dinastiji Čing razstavili zaradi prenove, in je bil obnovljen šele po posredovanju mojstra tesarja Lu Bana.
Obzidje je na vsaki strani prebodeno z vrati. Na južnem koncu so glavna Meridijanska vrata (A) ().Technically, Tiananmen Gate is not part of the Forbidden City; it is a gate of the Imperial City. Na severu so Vrata božanske moči (), ki so obrnjena proti parku Džingšan. Sledijo Vzhodna slavna vrata (D) () in Zahodna slavna vrata (C) (). Vsa vrata v Prepovedanem mestu so okrašena z devet krat devet nizi zlatih žebljev, razen Vzhodnih slavnih vrat, ki jih imajo le osem.p. 25, Yu (1984)
Meridijanska vrata imajo dve štrleči krili, ki tvorita tri stranice kvadrata pred njimi in pet prehodov. Osrednji prehod je del Cesarske poti, kamnite tlakovane poti, ki tvori osrednjo os Prepovedanega mesta in samega starodavnega mesta Peking, ki vodi vse od Kitajskih vrat na jugu do parka Džingšan na severu. Razen cesarice ob njeni poroki in uspešnih študentov po cesarskem izpitu je lahko po Cesarski poti hodil ali jahal le cesar.
Zunanje dvorišče ali južni del Tradicionalno je Prepovedano mesto razdeljeno na dva dela: Zunanje dvorišče () ali Sprednje dvorišče () na jugu, ki se je uporabljalo za ceremonialne namene; in Notranje dvorišče () ali Zadnja palača () na severu, ki je bila rezidenca cesarja in njegove družine ter se je uporabljala za vsakodnevne državne zadeve (približna ločnica je na zgornjem načrtu prikazana kot rdeča črtica). Prepovedano mesto ima na splošno tri navpične osi. Najpomembnejše stavbe so na osrednji osi sever-jug.
Ko vstopimo skozi Meridianska vrata, naletimo na velik trg, ki ga prečka vijugasta Notranja Zlata voda, ki jo prečka pet mostov. Za trgom stojijo Vrata Vrhovne harmonije (V) (). Za njimi je trg, s katerega se dviga tristopenjska bela marmorna terasa, na vrhu katere stojijo tri dvorane, središče palačnega kompleksa. Z juga so to Dvorana vrhovne harmonije (), Dvorana osrednje harmonije () in Dvorana ohranjanja harmonije ().
Dvorana vrhovne harmonije (G) je največja in se dviga približno 30 m nad nivojem okoliškega trga. Je ceremonialno središče cesarske moči in največja ohranjena lesena struktura na Kitajskem. Široka je devet in globoka pet polic, številki 9 in 5 pa sta simbolično povezani z veličastnostjo cesarja. V strop na sredini dvorane je vgrajen zapleten kasetiran strop, okrašen z zvitim zmajem, iz katerega ustja izstopa lestenec podoben komplet kovinskih kroglic, imenovan Ogledalo Šuanjuan. V dinastiji Ming je cesar tukaj imel dvor, da bi razpravljal o državnih zadevah. Med dinastijo Čing so cesarji veliko pogosteje upravljali dvor, zato so namesto tega uporabljali manj slovesno lokacijo, Dvorano vrhovne harmonije pa so uporabljali le za slovesne namene, kot so ustoličenja, investiture in cesarske poroke.
Dvorana osrednje harmonije je manjša, kvadratna dvorana, ki jo je cesar uporabljal za priprave in počitek pred in med slovesnostmi. Za njo je Dvorana ohranjanja harmonije, ki je bila uporabljena za vaje slovesnosti in je bila tudi prizorišče zadnje faze cesarskega izpita. Vse tri dvorane imajo cesarske prestole, največji in najbolj dovršen je tisti v Dvorani vrhovne harmonije.