Abadon (roman)

Abadon, s podnaslovom Bajka za starce, je antiutopični satirični roman Nejaza Nemcigrena (anagram Janeza Mencingerja). Prvič je bil objavljen leta 1893 v Ljubljanskem zvonu, kjer je izhajal periodično skozi celoten letnik.

Gre za roman, v katerem Samorad Veselin sklene pogodbo z zlim duhom Abadonom. Abadon mu skozi prizmo prostora in časa prikazuje stanje človeštva v sedanjosti in prihodnosti. Delo je polno esejističnih vložkov, ki Mencingerju omogočajo spoprijemanje z znanostjo in napredkom 19. stoletja; razpoka med tradicionalno urejenostjo sveta in posameznikovim subjektivnim dojemanjem sveta namreč v tem stoletju postaja vse večja. Na satiričen način obravnava takratni slovenski strankarski dualizem, polemizira z notranjo etiko in tehnizacijo (evropskega) človeka, izvirno pa se loti tudi prikaza antiutopične države 24. stoletja, v kateri je ideja totalitarizma pripeljana do negativnega vrhunca.

Vsebina Obnova Samorad Veselin je študent bogatih staršev iz Kraljevca ob Sotli. Zaljubi se v Cvetano, bogato sosedo, s katero se sklenita poročiti. Mesec dni pred poroko zaljubljenca postaneta žrtvi cigana in njegove matere, saj slednja s spletko poskusita razdreti ljubezen. Samorad, ki je prepričan, da se bo Cvetana poročila z drugim, se v samomorilskem nagnjenju zažene v savske vrtince, a ga nezavestnega rešijo. Na tem mestu se pričnejo njegove vročinske blodnje.

thumb|right|200px|Abadon in Samorad skleneta pogodbo, ilustracija Milana BizovičarjaJanez Mencinger: Abadon [ilustriral Milan Bizovičar]. Maribor: Založba Obzorja, 1980.V blodnjah ga iz savskih valov reši starec, ki se kmalu predstavi kot Abadon, »zli duh laži in prevare, licemerstva in krivice – sploh vodilni genij [...] dobe!« Samorad iz hvaležnosti in nade, da bo z njegovo pomočjo zopet pridobil Cvetano, z Abadonom sklene pogodbo. Odreče se štirim uram spanca na dan, prepovedan mu je vsak stik z vodo, na vrat dobi neviden obroč, v zameno pa mu Abadon služi z vsemi nadnaravnimi močmi, ki so mu na voljo.

S sklenitvijo pogodbe se za Samorada prične poučno popotovanje po prostoru in času, v katerem spoznava, kako vsaka uporaba Abadonove pomoči nekomu prizadene zlo, kako bo izgledala prihodnost Evrope in slovenskega naroda in kakšni so medosebni odnosi med ljudmi. Samorad se najprej vrne domov, kjer zve za smrt svoje matere, ki jo je zakrivil njegov poskus samomora, nato je po Samoradovi krivdi Cvetana obtožena umora svojega ženina. V nemoči Samorad z Abadonom na zrakoplovu zapusti Dolenjsko in potuje po Evropi, kjer v Parizu spoznava skopušne kapitaliste. Abadon mu nato pokaže podobo prihodnosti, kjer v 24. stoletju Evropi vladajo utilitaristični Azijci, priča je izumrtju Slovencev. Po vrnitvi v svoj čas se znajde v Ameriki, kjer po njegovi in Abadonovi krivdi Cvetana napravi samomor. Samorad se odpove Abadonovi pomoči, obubožan se znajde v Chicagu. V gostilno »Pri poštenem Kranjcu«, kamor se zateče, vstopi oseba, ki je Samoradova vest, in ga nagovarja, naj zapusti Abadona. V gostilni se zaneti požar, Samoradova vest se združi z njegovim telesom, v tistem pa vodni curek iz gasilne cevi Samorada osvobodi Abadonove oblasti.

Na koncu romana bralec izve, da so bili vsi dogodki Samoradove blodnje. Prebudi se iz vročice, ob njem so zdravnik, Cvetana, mati in sošolec Živko Tratilek. Povedo mu, da je imel nerazumljive blodnje, ki so jih zapisovali, hkrati pa so poprosili knjigobrska Nemcigrena, naj iz Samoradove knjižnice izloči vse neprimerne knjige, »sploh vse mnogovrstne izrodke kipečih možganov in negodnega slavohlepja našega nervoznega veka«.

Antiutopična država 24. stoletja

Ko Samorad prepusti svoje telo Abadonu, se skupaj s služabnikom Plahtaličem prestavi v 24. stoletje. V tem obdobju so Evropo zavzeli Azijci in jo spremenili v svojo kolonijo. V novi Evropi vlada totalitarizem, ki je predstavljen deziluzorično. Država je ljudem odvzela sleherno obliko svobode, oblast se razširja nad vse sfere (privatnega) življenja. Ljudje so že od rojstva naprej razdeljeni glede na vloge, ki jih bodo v življenju pridobili. Vsako rojstvo otroka je vnaprej določeno, za starše se izbere le najzaslužnejše ljudi, ki imajo pravico živeti v partnerski zvezi, dokler jih nekega dne oblast ne umori. Otroke takoj ločijo glede na spol, deklice vzgajajo za materinstvo in delo v skrbniških ustanovah, dečke pa usmerjajo v specializirane oblike dela, ki jih bodo kasneje v življenju opravljali. Kmalu jim na glavo postavijo maske (maske so različnih barv, glede na hierarhijo bodočega delavca), ki onemogočijo ločevanje ljudi med seboj. Ko zaključijo šolanje, jih država porazdeli po delovnih območjih, kjer v nekakšnih tovarnah-deloviščih proizvajajo sredstva, potrebna za obstoj države. Vseskozi jim je onemogočeno medsebojno sporazumevanje, ljudje živijo v izolaciji, država pa jim zapoveduje brezpogojno poslušnost. Vsakršen dvom o nesmrtnosti njihove vodje (na čelu države je nesmrtni vladar) in svobodno razmišljanje sta strogo prepovedana pod grožnjo smrtne kazni. Država je v ta namen razvila »stol očite spovedi«, stol, na katerem obtožencu ni moč govoriti ničesar drugega kakor resnice. S pomočjo stola že v kali zatrejo vsako iskro svobodnega mišljenja, zato je država notranje homogena.

Država 24. stoletja je antipod države 19. stoletja. Plahtalič takšno državo utemeljuje kot posledico družbenih zahtev 19. stoletja, ko je posameznik zase zahteval neomejeno svobodo in pravico, za državo pa neomejeno dolžnost. Ker je oboje nezdružljivo, je država obdržala le dolžnost do ljudi, svobodo in pravico pa v ta namen žrtvovala.

Izumrtje Slovencev V 24. stoletju Samorad Veselin in Plahtalič spoznata zadnjega Slovenca – Slovogoja. Slovogoj je bil verjetno rojen v 22. stoletju. Bil je slovenist, napisal veliko razprav in tudi dovršil slovnico 22. stoletja, po kateri naj bi se bralec naučil pravilne slovenščine. Ker pa so bili takrat Slovenci že popolnoma razdeljeni na dva tabora (klerikalce in liberalce), niso sprejeli njegovega črkopisa, saj so v vsakem taboru ustvarili svojega, kar je pripeljalo do nove »abecedne vojne«, zaradi česar so nemški oblastniki slovenščino prepovedali. Tako je vse manj ljudi govorilo slovensko, kmalu pa so Evropo zavzeli Azijati in dokončno izkoreninili Slovence. Ubežala sta jim le Slovogoj in njegov prijatelj, kemik Rudovar. Skrila sta se med skalovje Bogatina, kjer sta odkrila rožo mogôto, ki ohranja večno mladost. Z uživanjem rože sta preživela vse do 24. stoletja, ko se je Rudovar odpravil med Azijate. Ko se je vrnil, je izdal in umoril Slovogoja (na vrhu Triglava), sam pa je bil obsojen na smrt, ker je dvomil o neumrljivosti vladarja totalitarne države. S tem sta umrla zadnja Slovenca in z njima slovenski jezik.

Osebe Samorad Veselin Je študent kemije, rojen v premožni družini. V svojih blodnjah ob poizkusu samomora sklene pogodbo z Abadonom, ki je, tako kot večina dogajanja v romanu, plod njegove domišljije.

Mati ga v mladosti vzgaja po krščanski morali, a kasneje na vseučilišču njegovo mišljenje prevzame takratna moderna znanost nihilizma in pesimizma, ki mu vzbudi dvom o tradicionalni urejenosti sveta. S prebiranjem sodobne literature se kot dijak oddalji od svojih doma privzetih etičnih načel in jih zamenja s tujimi vzorci mišljenja. Postane glasnik novih družboslovnih tendenc 19. stoletja, ki odklanjajo vero v znanstveni pozitivizem. Samorad je izobražen, umen človek, vendar v nekaterih dejanjih prenagljen.

S poimenovanjem (Samorad Veselin) ga avtor okarakterizira kot človeka, ki se rad veseli, za ostalo pa mu ni mar.

Abadon Abadon je zli duh iz krščanske religije. Je gospodar kobilic, ki naj bi po Razodetju (9: 1-11) prišle in mučile človeški rod. V romanu se predstavi kot »'Abbadon' [,] grški 'Apollyon' (latinski: 'Exterminans', slovenski: 'Gonôba'[,] zli duh laži in prevare, licemerstva in krivice – sploh vodilni genij [...] dobe!« Ima mnogo nadnaravnih moči, s katerimi služi grešnikom, ki so se mu pripravljeni pridružiti. V Mencingerjevem delu vodi in zavaja Samorada, da le-ta obupa nad slabimi medčloveškimi, političnimi in duhovnimi razmerami v kapitalističnem, etično šibkem svetu.

Abadon je vez med Samoradovim mladostniškim idealizmom in stvarnimi razmerami v svetu, ki pa so precej oddaljene od njegovih pričakovanj.

O delu thumb|right|150px|Janez Mencinger, avtor »bajke za starce« O nastanku Na osnovi Mencingerjevih žepnih koledarčkov, ki jih je pisal v letih 1881–93, je razvidno, da se zapisi o snovanju Abadona prvič pojavijo 7. maja 1886. V tem zaznamku, ki je sicer namenjen nikoli dokončanemu delu Jara gospoda, je zapisano ime kasnejše naslovne osebe – Abadon. Šele pet let kasneje, 23. februarja 1891, je moč prebrati konkretnejše potrdilo o zasnovi romana, saj se v zaznamku zdaj pojavi Abadon kot naslov literarnega dela (»Za 'Abadon'«Logar (1962), str. 425.).

Poleg beležk avtorja so na voljo tudi pričevanja Antona Funtka, ki je od leta 1891 urejal Ljubljanski zvon. Funtek trdi, da je Mencingerja »drezal«, naj za revijo kaj napiše. Tako mu je Mencinger začel pošiljati rokopis Abadona, ki je bil »skrbno spisan in korenito opiljen, v odstavkih za vsak mesec posebe[j], in sicer vselej takoj v prvih dneh; vsak mesečni prispevek je bil tudi v tistem mesecu natisnjen.«Tominšek (1927), str. III.

Mencinger se je za pisanje romana temeljito pripravil. Ohranjen je skoraj celotni koncept, sam pa je prvotni zapis prepisal, ga popravil in šele tretji rokopis posameznega poglavja odposlal na uredništvo Ljubljanskega zvona. Tretji rokopis se je zato lahko močno razlikoval od prvega. Prvo poglavje je bilo odposlano 9. novembra 1892, preostala pa je nato pošiljal redno; vedno v začetku naslednjega meseca.

Ker Mencinger ni bil popolnoma zadovoljen s končno podobo romana, je leta 1898 Slovenski matici ponudil novo verzijo Abadona, »temeljito predrugačenega in z drugo tendenco, ki bi sicer tudi šibala politične napake, toda takšne, ki ne morejo žaliti nikogar.«Logar (1962), str. 432. Zaradi zahtevnosti pisanja je Mencinger želel vnaprejšnje zagotovilo, da bo delo izdano, vendar so novo verzijo na Slovenski matici zavrnili.

Objave Abadon je bil prvič objavljen leta 1893 v Ljubljanskem zvonu, kjer je izhajal periodično skozi celo leto. Poleg prve, revialne izdaje je bilo delo natisnjeno še petkrat, dvakrat samostojno in trikrat v okviru (i)zbranih del Janeza Mencingerja.

Kronološki pregled objav 1893: Ljubljanski zvon, 1893, letnik 13. Št. 1–12. 1927: Janez Mencinger: Izbrani spisi IV [ur. Josip Tominšek]. Ljubljana: Matica slovenska, 1927. 1962: Janez Mencinger: Zbrano delo II [ur. Janez Logar]. Ljubljana: DZS, 1962. 1980: Janez Mencinger: Abadon. Maribor: Založba Obzorja, 1980. 1986: Janez Mencinger: Abadon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1986. 2002: Janez Mencinger: Janez Mencinger [ur. Iztok Ilich]. Ljubljana: DZS, 2002.

Interpretacije Abadon kot družbenokritični roman Osrednja tema Mencingerjevega Abadona je vsekakor družbenokritična razčlemba avtorjevega časa in bodočnosti, h kateri naj bi ta čas vodil. Stanko Bunc piše, da je »ta utopijski pogled v bodočnost [...] žgoča kritika modernega pesimističnega in materialističnega naziranja, obsodba javnih razmer v tedanji Evropi, posebno pa na Slovenskem.«Bunc (1938), str. 180.

V Abadonu Mencinger na eni strani satirično prikaže težave kapitalizma (materializma), ki je v 19. stoletju že v vzponu, ne prizanaša pa niti klerikalizmu, saj slednji ostaja v svojem slonokoščenem stolpu idealizma in ne zna sprejeti novih družbenih razmer, ki vzniknejo skupaj z vzponom meščanstva. Avtor obe smeri (materializem in idealizem) združi v lastnem pogledu; kot edini pravi odgovor na izziv časa predlaga srednjo pot »katoliškega liberalstva«.Kermauner (1980).

Poleg kritike svetovnih humanističnih tokov je v romanu kritično prikazana tudi razdvojenost slovenskega političnega strankarstva. Skozi Abadonove besede Mencinger Slovencem očita strankarski dualizem, ki v boju za strankarsko prevlado zanemarja narod.

Strankarski dualizem