Heinrich Heine, nemški romantični pesnik, * 13. december 1797, Düsseldorf, Nemčija, † 17. februar 1856, Pariz, Francija.
Po njem se imenuje univerza v Düsseldorfu in družba (Heinrich-Heine-Gesellschaft), ustanovljena 1956 prav tam, inštitut v Frankfurtu ob Majni in več nemških literarnih oz. kulturnih nagrad.
Življenje Mladost in učna leta O Heinejevm rojstnem kraju se ne poraja noben dvom, prihaja pa do nejasnosti glede točnega datuma rojstva. Vsi dokumenti iz tega časa, ki bi nam dali informacije o tem, so se v zadnjih dvesto letih izgubili. Heine sam sebe v šali označuje kot »prvega moža stoletja«, rojen bi naj namreč bil na novoletno noč leta 1797. Priložnostno je kot leto rojstva navedel leto 1799. Po današnjih raziskavah pa velja, da je Harry Heine – njegovo rojstno ime – na svet prišel 13. decembra 1797. Svoje otroštvo in mladost je preživel v času velikih sprememb, ki so bile posledice francoske revolucije. Bil je najstarejši od štirih otrok suknarja Samsona Heineja in njegove žene gospe Betty, rojene van Geldern. Sestri je bilo ime Charlotte, bratoma pa Gustav (kasnejši baron Heine-Geldern in izdajatelj dunajskega lista »Wiener Fremdenblatt«) in Maximilian, kasneje zdravnik v Sankt Petersburgu. Od leta 1803 je Harry Heine obiskoval izraelitsko zasebno šolo Heina Hertza Rintelsohna. Ko je knežja bavarska vlada leta 1804 tudi judovskim otrokom dovolila, da smejo obiskovati krščanske šole, je Heine odšel na mestno osnovno šolo. Leta 1807 je obiskoval pripravljalni razred duseldorfskege liceja, današnje gimnazije »Görres-Gymnasium«, ki je delovala v smislu poznega razsvetljenstva. Licej je obiskoval od leta 1810 do 1814, zapustil pa ga je brez zaključnega spričevala, saj se je po družinski tradiciji pripravljal na trgovski poklic na trgovski šoli.
1811. leta je 13-letni Heine doživel vdor Napoleona v Düsseldorf. Med letoma 1815 in 1816 je delal sprva kot prostovoljec pri frankfurtskem bankirju Rindskopffu.
Heine in njegov oče sta takrat obiskovala prostozidarsko ložo »Zur aufgehenden Morgenröte«. Med prostozidarji sta postala družbeno priznana, kar je bilo takrat pri pripadnikih judovske vere redkost. Leta 1816 je odšel v banko svojega premožnega strica Salomona Heineja v Hamburgu. Salomon, ki je bil v nasprotju s svojim bratom poslovno zelo uspešen in je bil večkratni milijonar, se je zavzel za svojega nečaka. Do svoje smrti, leta 1844, ga je finančno podpiral, čeprav je kazal bolj malo zanimanja za literaturo.
Od leta 1815 je Harry Heine redno pisal pesmi, s čimer je začel že med šolanjem na liceju. Ker Heine ni imel niti želje niti talenta za denarne posle, mu je stric opremil suknjarsko trgovino. A »Harry Heine & Co« je že kmalu objavil svoj bankrot. Lastnik se je že takrat raje posvečal pesništvu. Družinski mir pa je skalila tudi njegova nesrečna ljubezen do sestične Amalie.
Študij v Bonnu, Göttingenu in Berlinu Najverjetneje so dvostranskosti v družini strica Salmona Heineja prepričale v to, da je popustil pritisk in nečaku omogočil študij daleč od Hamburga. Čeprav se Heine ni preveč zanimal za pravo, je 1819 pričel s študijem. Najprej se je vpisal na univerzi v Bonnu (takrat v Prusiji), a le na eno pravno predavanje. Heineja je bolj kot pravo zanimal študij zgodovine in književnosti. Univerza je kot predavatelja angažirala slavnega literarnega kritika in misleca Augusta Wilhelma Schlegla in Heine ga je slišal govoriti o Nibelungih in romantiki. Čeprav se je pozneje posmehoval Schleglu, je Heine v njem našel naklonjenega kritika za svoje zgodnje verze. Heine je začel pridobivati sloves pesnika v Bonnu. Napisal je tudi dve tragediji, Almansor in William Ratcliff, vendar sta bili v gledališču le malo uspešni.
V zimskem semestru 1820 je Heine odšel na Univerzo v Göttingenu, ki pa jo je zaradi afere moral zapustiti že nekaj mesecev kasneje: zaradi družbene zapostavljenosti judov v takratni Nemčiji je Heine skušal prikriti svoj judovski izvor. Ko ga je eden od sošolcEv užalil zaradi judovstva, ga je Heine pozval na dvoboj. Februarja 1821 sta bila oba izključena za en semester. Še istega meseca je bil Heine izključen iz bratovščine zaradi kršitve zapovedi o čednosti, ker je v bordelu staknil spolno prenosljivo bolezen.
Njegov stric se je zdaj odločil, da ga pošlje na Univerzo v Berlinu. Heine je prispel v Berlin marca 1821. To je bilo največje, najbolj svetovljansko mesto, ki ga je kdaj obiskal. Univerza je Heineju omogočila dostop do pomembnih kulturnih osebnosti kot predavateljev: sanskritista Franza Boppa in homerskega kritika F. A. Wolfa, ki sta navdihnila Heinejevo vseživljenjsko ljubezen do Aristofana. Najpomembnejši je bil filozof Hegel, katerega vpliv na Heineja je težko oceniti. Verjetno je Heineju in drugim mladim študentom dal idejo, da ima zgodovina pomen, ki bi ga lahko razumeli kot naprednega. Heine je v Berlinu sklenil tudi dragocena poznanstva, predvsem liberalca Karla Augusta Varnhagena in njegovo židovsko ženo Rahel, ki je imela vodilni salon, tako imenovan Drugi salon Rahel Varnhagens.
V času bivanja v Berlinu je Heine debitiral kot knjižni avtor. V začetku 1822 so v založbi Mauerchhen Buchhandlung izšle njegove Pesmi (Gedichte), 1823 pa Tragedije (Tragödien) pri založbi »Verlag Dümmler«, poleg Liričnega intermezza (Lyrische Intermezzo). Svojima tragedijama Almansor in Wiliam Ratcliff je Heine najprej pripisal velik pomen, a sta bili kljub temu neuspešni. Premiero Almansorja so morali 1823 v Braunschweigu prekiniti zaradi javnih protestov, Ratcliff pa v času njegovega življenja sploh ni bil uprizorjen.
Med letoma 1822 in 1824 se je Heine prvič intenzivno ukvarjal z judovstvom. V Berlinu je bil aktiven član Društva za judovsko kulturo in znanost Verein für Cultur und Wissenschaft der Juden, ki ga je med drugimi obiskoval tudi Leopold Zunz, eden od utemeljiteljev gibanja »Judovska znanost« (Wissenschaft des Judentums) in je leta 1824 začel z delom na fragmentu nastajajočega romana Der Rabbi von Bacherach. Spomladi leta 1823, dve leti pred prestopom v krščanstvo, je v pismu svojemu prijatelju Imanuelu Wohlwillu napisal: »Tudi jaz nimam moči, da bi nosil brado in poslušal, kako me zmerjajo z Judom, se postil, itd.« Ukvarjanje z judovskimi motivi se je v času po krstu sicer umaknilo v ozadje, a ga je zaposlovalo vse življenje. Ponovno izražanje/Ponoven izraz se najde predvsem v njegovih kasnejših delih, v Hebrejskih melodijah (Häbreische Melodien) tretje knjige Romanzero (Romanzero).
Napredovanje, krst in afera Platen V letu 1824 se je Heine vrnil v Göttingen, kjer je leta 1825 promoviral v doktorja prava.
Da bi povečal svoje zaposlitvene možnosti kot pravnik, se je dal leta 1825 protestantsko krstiti in je prevzel ime Christian Johann Heinrich. Od takrat naprej se je imenoval Heinrich Heine. Sprva je skušal krst prikriti: zato do krsta ni prišlo v cerkvi, ampak v duhovnikovem stanovanju s krstnim botrom kot edino pričo. Takrat versko popolnoma neopredeljen, je na krstni list gledal kot na vstopnico v evropsko kulturo. Vendar pa je moral ugotoviti, da mnogi nosilci te kulture tudi krščenega Juda niso sprejeli kot sebi enakega. Heine pa vendar ni bil pripravljen sprejeti zapostavljanja in žalitev. To se posebej nazorno kaže v t. i. aferi Platen. Iz literarnega spora s pesnikom Augustom grofom von Platenom je prišlo do osebnega spora: posledično so Heineja napadli zaradi svoje judovske preteklosti. Boj se je izvršil v literarni obliki v tretjem delu Potopisnih slik (Reisebilder). V Die Bäder von Lucca Heine kritizira Platenovo poezijo kot sterilno in to napelje na grofovo homoseksualnost in jo s tem uradno oznanil. Označil ga je kot toplega brata in napisal, da je grof »narobe zvezan«. Spor je občutno škodoval obema. Platen, ki je samega sebe videl kot družbeno nezmožnega, je ostal v prostovoljnem izgnanstvu. Heine pa je našel le malo razumevanja in javne podpore za svoje ravnanje. Razlog, da mu kralj Ludwig I. Bavarski ni dodelil že skoraj zagotovljene profesure, je Heine videl v filosemtiskem napadu Platena in drugih. Heine je svoj prestop v krščanstvo kasneje večkrat obžaloval, saj mu ni prinesel pričakovanih koristi.
»Obžalujem da sem se dal krstit, zdi se mi, da mi od tedaj ne gre nič bolje, nasprotno, od tedaj imam samo nesrečo.« - Pismo Mosesu Moserju 9. januarja 1826. Skoraj vse biografije poudarjajo pomembnost judovskega izvora za njegovo življenje. Posebno literarni kritik Marcel Reich-Ranicki meni, da razlog za Heinejevo emigracijo v Pariz ni bil političen, pač pa bolj izključevanje iz nemške družbe. V Franciji je Heine veljal za Nemca in s tem za tujca, v Nemčiji pa vedno za juda in s tem izobčenca.
Prvi literarni uspehi Svoje prve pesmi je Heine objavil že leta 1816 v svojem hamburškem času, pod psevdonimom Sy. Freudhod Reisenharf (Anagram za: Harry Heine, Dusseldorf) v časopisu Hamburgs Wächter. Kot H. Heine je decembra 1821 objavil svojo prvo zbirko pesmi z naslovom Pesmi (Gedichte) v Berlinu. 1823 so sledile Tragedije, poleg liričnega Intermezza. V tragediji Almasor, ki je nastala leta 1821, se Heine prvič obširno ukvarja z islamsko kulturo mavrske Andaluzije, ki jo je vedno znova opeval v številnih pesmih in propad katere je obžaloval.
V Almasorju najdemo eno od njegovih prvih političnih izjav: »To je bila samo predigra, kjer požigajo knjige, na koncu požigajo tudi ljudi.«
1824 je izšla zbirka Triintrideset pesmi (Dreiundreißig Gedichte), med njimi tudi Heinejevo sedaj najbolj poznano delo v Nemčiji: Lorelaj (Die Loreley). V istem letu je med potovanjem v Weimerju obiskal Johanna Wolfganga Goetheja, ki ga je zelo občudoval.
Vse njegove objave v Nemčiji so bile cenzuriranem kar je satirično opisal v knjigi Das Buch Le Grand. V takratnem času je Heine postopoma postajal velik literarni talent. Od začetka 1830 se je njegova slava razširila po Nemčiji in Evropi. Na dopustu julija/avgusta 1830 na Helgolandu je po svojem lastnem prepričanju napisal Pisma iz Helgolanda, ki so izšla šele 1840 kot druga knjiga njegovih spominskih zbornikov Börne Denkschrift.
Pariška leta Zaradi svojih političnih pogledov vse bolj osovražen – predvsem v Prusiji – in naveličan cenzure v Nemčiji, je šel Heine leta 1831, po izbruhu francoske julijske revolucije v Pariz. Tu se je začelo njegovo drugo življenjsko in ustvarjalno obdobje.
Svojo rodno deželo je videl le še dvakrat. Ko so bila vsa njegova dela leta 1833 v Prusiji prepovedana, in leta 1835, po sklepu Frankfurtskega zveznega parlamenta, v vseh državah članicah Nemške zveze, je Pariz postal Heinejev dokončni eksil. Enaka usoda je doletela pisatelje Mlade Nemčije.
Za Heineja pa se je že leta 1832 odprl nov vir dohodka in sicer kot pariškemu dopisniku časopisa Ausburger Allgemeine Zeitung, ki ga je izdajal Johann Friedrich Cotta, založnik Schillerja in Goetheja. Svoje časopisne članke tega časa je leta 1833 objavil v knjižni obliki pod naslovom Francoske razmere (Franzözische Zustände).
V istem letu so se že pokazali prvi simptomi bolezni – ohromelost, glavoboli in slabovidnost – ki ga je zadnja leta njegovega življenja priklenila na posteljo. Sprva pa je užival življenje v Parizu. Srečal je »velika imena« evropskega kulturnega življenja kot so Hector Berlioz, Ludwig Bröne, Frédéric Chopin, George Sand, Alexander Dumas in Aleksander von Humboldt.
Svetovno mesto Pariz je Heineju dalo navdih za poplavo esejev, političnih člankov, polemik in spominskih zbornikov, pesmi in proznih del. V delih kot so Francoske razmere (1832) poskuša Nemcem bolj približati Francoze in obratno. Pri tem so mu uspele analize skoraj preroške kakovosti, na primer zaključna beseda v spisu K zgodovini vere in filozofije v Nemčiji (Zur Geschichte der Religion und Philosophie in Deutschland).