Tirolska fronta je bila ena izmed dveh front, ki sta sestavljali italijansko bojišče (druga fronta je bila Soška fronta). Fronta se je začela v Julijskih Alpah severno od Rombona in je potekala čez Karnijske Alpe, Dolomite, južno Tirolsko ter se zaključila na prelazu Stelvio na takratni tromeji med Švico, Italijo in Avstro-Ogrsko. Do odprtja več kot 450 km dolge fronte, ki je večinoma potekala na več kot 3000 m visokih vrhovih, gorskih planotah, ledenikih in ozkih dolinah je prišlo 23. maja 1915, ko je Italija Avstro-Ogrski nenadoma napovedala vojno. V nekaj dneh se je tako v vzhodnih Alpah izoblikovalo najzahtevnejše bojišče prve svetovne vojne ter do leta 1999, ko ga je prehitelo bojišče v Kašmirju, najvišje ležeče bojišče v človeški zgodovini.
Dogodki pred spopadom Italijani so se 20. maja 1882 pridružili obrambnemu sporazumu med Avstro-Ogrsko in Nemčijo in tako je nastal trojni sporazum. Tega sporazuma so se držali vse do izbruha prve svetovne vojne ko so se stvari nenadoma spremenile. Italija je takrat že dalj časa kazala ambicije po osvajanju novih ozemljih, še posebej so jo zanimala ozemlja na južnem Tirolskem, zahodnem Balkanu in Sloveniji, ki so bila takrat vsa pod nadzorom Avstro-Ogrske. Ob izbruhu vojne je Italija nemudoma razglasila nevtralnost, vendar le začasno saj so v ozadju potekala intenzivna diplomatska pogajanja tako z antanto kot tudi s centralnimi silami. Na katero stran bo Italija pristopila je bilo močno odvisno od ozemlja, ki ga bo ta v zameno prejela. Ker so zahodni zavezniki ponudili več ozemlja kot Avstro-Ogrska poleg tega pa so ponudili še ogromno finančno in vojaško pomoč je Italija 16. aprila 1915 z njimi podpisala tajni londonski sporazum. 23. maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski, v Evropi se je odprlo novo in eno izmed najbolj težavnih bojišč v človeški zgodovini.
Potek fronte in bojišča thumb|left|250px|Italijanska fronta med letoma 1915 in 1917. Z modro so označena ozemlja, ki so jih Italijani zasedli na začetku vojne. Kmalu po napovedi vojne so italijanske čete prestopile meje in začele napredovati v notranjost Avstro-Ogrske. Tako kot na Soški fronti je bilo napredovanje čet zaradi zahtevnega gorskega terena in prevelike previdnosti italijanskih poveljnikov izredno počasno. To je Avstrijcem dalo čas, da so na območje bojišča pripeljali enote potrebne za obrambo države. V prvih dneh vojne se je Italijanom posrečilo zasesti ozemlje vzhodno in zahodno od Gardskega jezera, ozemlje južno od mesta Trient ter gorske vrhove v južnih Dolomitih, nato pa se je fronta ustalila. Ta je sedaj potekala od prelaza Stelvio bolj ali manj sledila meji med Italijo in A-O, prečkala vrhove gorske skupine Adamello se spustila do severnega konca Gardskega jezera ter se nato ponovno povzpela v hribe in planote južno od mesta Trent, od tam svojo pot nadaljevala čez vrhove Dolomitov vse do Karnijskih Alp kjer je ponovno potekala bolj ali man po Italijansko A-O meji in se nato pri Rombonu združila z Soško fronto.
Na marsikaterem mestu je frontna črta prečkala vrhove, ki so presegali nadmorsko višino 3000 m. Najbolj zloglasna vrhova sta bila Monte Adamello (3554 m) na južnem Tirolskem in Marmolada (3342 m) v Dolomitih, ki sta za A-O branilce predstavljala glavna stebra obrambe Tirolskega bojišča. Redko kdaj pa se je zgodilo da je fronta prečkala obsežne bolj ali man ravne planote, kjer pa se je to zgodilo je tam prišlo do obsežnih in krvavih spopadov. Eno izmed takih bojišč je bila planota Asiago in Monte Grappa. Kmalu po začetku bojev sta obe strani ugotovili, da imata skupnega sovražnika, to je bila narava. Izredno ostre gorske razmera so na marsikaterem odseku bojišča zahtevale večji smrtni davek kot sovražni ogenj.
Tekom vojne je v visokogorskem svetu vzhodnih Alp prišlo do številnih bitk.
Ofenziva pri Asiagu Po koncu 5. soške bitke, ki se za italijansko stran ni končala nič bolje kot prejšnje štiri bitke, so Avstrijci spoznali da ne bodo morali večno ostati v defenzivi. Zato so na področju Asiaga začeli pripravljati ofenzivo s katero bi s prodorom od Trenta do Benetk osamili 2. in 3.italijansko armado ki sta se bojevala na Soški fronti in 4 . armado vzhodno od Trentina. S tem dejanjem bi Italijo prisilili da prosi za mir in jo na ta način izločili iz velike vojne.
Priprave na ofenzivo so se začele že 15. decembra 1915, ko je avstrijski poveljnik Konrad von Hotzendorf za pomoč prosil Nemce. Ti so ga po pregledu načrtov za napad zavrnili, vendar so se Avstrijci kljub temu odločili, da se ofenziva nadaljuje. V ta namen so iz vzhodne fronte na Tirolsko bojišče premestili 11. armado in 3. armado. Ofenziva se je začela 15. maja 1916 z močnim topniškim ognjem. Avstrijska pehota je na 50 km dolgi fronti prebila utrjene italijanske položaje in začela prodirati beneško nižino. Italijanski vojski na Soški fronti je začela groziti obkolitev. Kadorna je v želji po uspehu Konradu na pomoč poslal dodatne okrepitev. Ko je že zgledalo da bo ofenziva uspela je nenadoma prišlo do nepričakovanega preobrata. Četrtega junija je ruska vojska v Galiciji začela novo ofenzivo v kateri je prebila avstrijske vrste in začela napredovati v notranjost dvojne monarhije. Avstro-Ogrski je grozil zlom vzhodne fronte zato je morala iz Tirolske na vzhodno fronte premestiti polovico svojih divizij. Medtem pa so Italijani dobili nove okrepitve katerim polovico manjša avstrijska vojska ni bila kos. Ofenziva se je končala 10. junija bolj ali manj tam kjer se je začela.
Bitka za Monte Ortigara Je bila ena izmed najbolj krvavih bitk na Tirolski fronti. V njej so želeli Italijani ponovno osvojiti strateško pomembno goro Monte Ortigara, ki so jo Avstrijci zasedli leto dni prej v t. i. ofenzivi pri Asiagu. Bitka se je začela 10. junija 1917 s strahovitim topniškim ognjem kateremu je sledil napad italijanskih alpincev in barsaglierov. Po krvavih bojih je vrh gore končno padel v italijanske roke. Avstrijci so se zavedali strateškega pomena gore zato so 22. junija začeli italijanske položaje na gori divje obstreljevati. Temu pa je 25. junija v zgodnjih jutranjih urah sledil še napad jurišnikov, ki je ponovno zavela vrh gore. Do 29. junija je bila fronta spet tam kjer se je vse začelo.
Za bojišče , ki so ga sestavljali trije vrhovi v dolžini treh kilometrov, so bile izgube na obeh straneh strašne. Italijani so v bitki izgubili 25.199 svojih najboljših vojakov, od tega jih je bilo 2.865 mrtvih, 16.734 ranjenih, 2.600 zajetih in 3.000 pogrešanih. Avstrijske izgube so bile dosti manjše vendar kljub temu strahovite, skupaj so izgubili 8.828 vojakov. 992 je bilo mrtvih, 6.321 ranjenih, 1.515 pa jih je bilo ujetih ali pogrešanih.
Marmolada thumb|right|250px|Avstrijski topniški položaj v ledeniku pod vrhom Marmolade. Marmolada s svojimi 3343 m je bila drugo najvišje bojišče prve svetovne vojne. Predstavljala je steber Avstrijske obrambe v dolomitih iz katerega je bilo mogoče nadzorovati gorsko skupino Tofani, Mt. Piano, Tre Cime in še druge pomembne odseke na področju Dolomitov. Pred izbruhom vojne je čez goro potekala meja med Italijo in Avstro-Ogrsko. V času vojne so strma južna skalnata pobočja zasedli Italijani severna pobočja pod katerimi je bil ledenik pa Avstrijci. Do prvih bojev na gori je prišlo junija 1915, ko so italijanski Alpini zasedli strateško pomembna sedla: Padon, Ombreeta, Forcela Rossa in Forcella Marmolada. Avstrijci so se medtem vkopali vrhu Punta Penia in okoliških previsih ter na ledeniku pod vrhom Marmolade. Zaradi ostrega gorskega podnebja so začetni boji kmalu ponehali. Čas relativnega zatišja med katerim je dostikrat prihajalo do topniškega obstreljevanja sta obe strani izkoristila za utrjevalna dela. Postavljeno je bilo na stotine kilometrov žičnih ovir, kavern in strelskih jarkov. Avstrijci so v središču ledeniku, kakih 60 m pod površjem, postavili celo naselje in ga tako zakrili pred italijanskimi opazovalci in zadetki sovražnikovih granat. V času zime sta obe strani v več metrov debeli snežni odejo gradili snežne rove.
Spomladi 1916 je bojišče ponovno oživelo. Tridesetega aprila so Alpini zasedli Serauta Peak (3035 m) in se tako približali Avstrijskim položajem na 100 m. Kljub temu, da do konca leta ni bilo več večjih bojev so številke padlih in poškodovanih vojakov strmo naraščala. Večina jih je umrla zaradi ostrih gorskih razmer, še posebej nevaren je bil mraz in plazovi, ki so zahtevali več žrtev kot sovražnikov ogenj. Do ponovnih spopadov je prišlo zadnjem teden septembra 1917, ko se je skupini Alpinov v spektakularni akciji posrečilo zavzeti koto 3259 znano tudi kot Marmolada d' Ombretta. Po tej akciji je bojišče vse do preboja pri Kobaridu, novembra 1917, mirovala. Takrat so Italijani brez enega samega strela zapustili bojišče in se umaknili za reko Piavo. Boji za Marmolado so zahtevali okoli 9.000 življenj. Ena tretjina jih je umrla v boju, druga tretjina zaradi plazov preostali pa zaradi posledic mraza in strel.
Adamello Prvi boji za to 3558 m visoko hribovje so se začeli 9. junija 1915, ko so Italijani poizkušali zasesti strateško pomembni prelaz Tonale in vrhove v masivu Adamello. Čeprav so Italijani v prvih bojih zasedli strateško pomembne vrhove (prelaz Tonale je ostal v avstrijskih rokah) so imeli pri tem velike izgube, saj so se na boje slabo pripravili. Šepala je tudi komunikacija med topništvom in enotami v prvi bojni črti. Petnajstega julija so Avstrijci izvedli nepričakovan protinapad, ki je potekal po ledeniku. Po neuspelem napadu je fronta za nekaj časa obmirovala. Do bojev je ponovno prišlo aprila 1916 ko so italijanski Alpini zasedli strateško pomembni Monte Fumi in Lobbia Alta. V začetku junija so napadli še avstrijske oskrbovalne poti in položaje na vzhodni strani ledenika. Napad, ki je potekal preko ledenika, se je spremenil v pravo katastrofo. Avstrijci so imeli italijanske napadalce v sivo zelenih uniformah na beli podlagi ledenika kot na dlani. Italijani so po več poizkusih napad nato prekinili. Fronta je nato ponovno obmirovala. Leto 1917 je bilo na tem odseku bojišča nenavadno mirno, izjema je bilo le italijansko zavzetje Corno di Cavento. Goro so Avstrijci naslednje leto zavzeli nazaj tako, da so skozi ledenik izkopali tunel in tako presenetili italijanske branilce. Leto 1918 je bilo najbolj krvavo na tem odseku bojišča. Italijani, ki so se opomogli po preboju pri Kobaridu, so ponovno prešli v napad. V številnih krvavih pehotnih naskokih, ki jih je spremljalo močno topniško obstreljevanje, so poizkušali zasesti prelaz Tonale severozahodno od Adamella. Ta je kljub številnim italijanskim napadom ostal v avstrijskih rokah vse do konca vojne.
Monte Grappa