Feliks Anton Dev (tudi Janez Damascen Dev, Janez Damascen (Damaščan) Marijinega imena, latinsko Felix Antoni Dev ali redovno Joannes Damascenus a nomine Mariae), slovenski duhovnik, pesnik, prevajalec in urednik, * 15. januar 1732, Tržič, † 7. november 1786, Ljubljana.
Življenje Dev se je rodil 15. januarja 1732 v Tržiču. Bil je prvi otrok Lovrenca, uglednega tržiškega meščana, in Katarine Untersinger, hčerke upravitelja tržiškega gospostva. Krščen je bil istega dne v domači župniji. Osnovno izobrazbo je pridobil v Tržiču, kjer je tudi živel do leta 1743. Leta 1744 je šolanje nadaljeval v ljubljanskem jezuitskem kolegiju. Poslušal je predavanja jezuitske šolske poetike, retorike in se uril v imitiranju latinskih klasikov. 10. septembra 1752 je stopil v red bosonogih avguštincev - diskalceatov avstrijsko-češke province; dobil je redovno ime Janez Damascen. Leto kasneje je opravil redovno zaobljubo, leta 1755 pa je bil na Dunaju posvečen v mašnika. Istega leta je doštudiral teologijo in filozofijo ter začel opravljati delo redovnega lektorja (filozofije in teologije). Nimamo točnih podatkov o tem, kdaj je Dev prišel v ljubljanski samostan, ohranjen pa je seznam menihov ljubljanskega samostana iz leta 1764, ki dokazuje, da je bil Dev tega leta že v Ljubljani.
Deloval je na treh področjih: literarno-organizacijskem (kot urednik Pisanic), prevajalskem in pesniško-ustvarjalnem (kot osrednji in najbolj plodovit avtor Pisanic). Na njegovo ustvarjanje sta vplivala njegova prijatelja Marko Pohlin in Žiga Zois, pa tudi Vergilij, Ovid, Martial, Hancke, Denis in Valvasor s Slavo vojvodine Kranjske. Velik vtis nanj je naredila Bürgerjeva Lenora. Damascen je bil član Akademije delovnih () in velja za začetnika slovenskega umetnega posvetnega pesništva. Putika ga je prikovala na posteljo in ovirala njegovo pesniško in uredniško udejstvovanje. Leta 1786 so ljubljanski diskalceatski samostan ukinili in ga preuredili v bolnišnico. Dev se ni preselil drugam, saj je bilo njegovo zdravstveno stanje že precej slabo. Do smrti so zanj skrbeli bratje lazaristi. Umrl je v Ljubljani 7. novembra 1786, kjer je bil tudi pokopan.
Delo
Pogačnik v Zgodovini slovenskega slovstva Devovo delovanje razdeli na naslednja tri področja.
Literarno-organizacijsko delo sličica|Pisanice, prvi del (1779) Janez Damascen Dev se je s svojimi somišljeniki sestajal v okviru redovniškega krožka, po letu 1775 je celo prevzel njegovo vodenje. Bil je urednik prvega slovenskega pesniškega almanaha, ki se je imenoval SKUPSPRAVLANJE / KRAYNSKEH PISSANIZ / OD / Lepeh Umetnoſt ali Pisanice. Izšli so trije zvezki: prvi leta 1779, drugi leta 1780, tretji pa 1781, četrti zvezek Pisanic je ostal v rokopisu. Zunanja spodbuda za začetek izhajanja almanaha je bil Wiener Musenalmanach, ki je začel izhajati leta 1777. Dev se pod svoje stvaritve navadno ni podpisoval – kar šestintrideset njegovih pesmi je v Pisanicah brez podpisa. S priimkom se je podpisal le v prvem zvezku ob epigramu (Epigrama). Trikrat se je podpisal s šiframi - kratico P. D.n. (Pater Damascen) najdemo pod verzi pesmi Lubesn Joſhefa II. rimskega zesarja pruti svojemu bliſhnemu, F. D. (Feliks Dev) je zapisano pod pesmijo Paradish in B. E. (kar po Gspanovi razlagi pomeni "bosi eremit") zasledimo pod delom Amynth na ozhy svoje Elmire.
Prevajalstvo
Prva dva Devova prevoda iz latinščine (Vergilij, Ovid) sta izšla leta 1768, in sicer v Pohlinovi slovnici. Nekoliko kasneje je v slovenščino prevedel Denisovega Der Zwist der Fürsten in Dvoboj Pavla Ritterja Vitezovića. Prevedel in priredil je še Martiala, Lessinga, Hagedorna in Metastasia. Pogačnik trdi, da je prav prevajanje dopolnilo Devov literarni nazor, ki je nihal med racionalističnim realizmom in predromantiko.
Pesniško-ustvarjalno delo
Med štiridesetimi pesmimi, ki jih je Dev prispeval v Pisanice, najdemo hvalnice (Lubesn Joſhefa II. Rimskega zesarja pruti svojemu bliſhnemu, Normalshola ta narmlajsha teh modriz, Spevprezhnoſt na Kraynske spevorezhneke), literarne poslanice (Kraynska duſhella ſhelly tudi svoj dukzijonarjum imetu), priložnostne pesmi ali prigodnice (Novu lejtu), basni (Na nahvaleſhnost. Lev, inu podgana), epigrame (Epigramma, Na Paulo, Na praſne obete), prevode (Na Paulo, Na enga gologlavza, Na praſne obete) in operni libreto Belin. V njegovih pesmih zasledimo trohejske in jambske kitice, ki spominjajo na ljudsko pesem, a prevladujejo rimani aleksandrinci (ta verz se pojavlja tudi v pesmih, ki so prevedene iz latinščine). Gspan pravi, da je za Devov izraz značilna poučnost, veliko je podob iz mitologije ali liturgije. Pogosto se pojavljajo motivi domače stvarnosti: opisi narave in letnih časov, motiv meniške odmaknjenosti od sveta, zasledimo domoljubno in osebnoizpovedno tematiko.
Pogačnik v Zgodovini slovenskega slovstva deli pesnikove pesmi na lirske in epske. Navaja, da Devove lirske pesmi kažejo avtorjevo pesniško nadarjenost, a odražajo tudi pomanjkanje pesnikove širine izkušnje, slovstvene izobrazbe in osebnostne avtentičnosti. Umetniško vrednost priznava samo dvema liričnima tožbama, in sicer Občutenju tega srca nad pesmijo Lenore in Zadovoljnemu jetniku. Koruza opozarja, da Devove lirike ne moremo vrednotiti v osebnoizpovednem smislu (kakršnega je uvedla romantika), saj v baročni poetiki (katere predstavnik je tudi Dev) ni bilo prostora za osebna doživetja in čustva. Vsaka pojavitev subjektivne izpovednosti je zato za razvoj lirike dragocena in pomembna. Janez Damascen Dev je bil duhovnik, zato je zanimivo, da med njegovimi pesmimi zasledimo tudi erotično poezijo (Amynth na ozhy svoje Elmire) in občutenje elegičnega minevanja, ničevosti sveta (Na kratkust zhloveshkega ſhivlenja).
Iz Devovih epskih pesmi (Lubesn Joſhefa II. Rimskega zesarja pruti svojemu bliſhnemu, Normalshola ta narmlajsha teh modriz ipd.) lahko razberemo avtorjevo projožefinsko stališče in odobravanje razsvetljenskih reform na področju šolstva. Pomembna so t. i. prerodna gesla v Devovih pesmih: veselje ob rojstvu slovenskega pesništva, spodbujanje nadarjenih posameznikov k literarnemu ustvarjanju, zavzemanje za pravopisno enotnost, jezikovno čistost in zbiranje slovarskega gradiva. V gradivu za Pisanice zasledimo tudi pesnikovo misel o potrebi zbiranja slovenskih ljudskih pesmi.
Epigrami Janeza Damascena Deva so izrazito literarne in duhovni igri namenjene verzifikacije. Gre za kratke nelirične pesnitve, ki jih je pesnik sestavljal v aleksandrincih, pri ustvarjanju pa se je zgledoval po nemški epigramatiki. Oblikovno je zanimiv epigram Napis na pokopnizi enega psa, ki ima vagantsko kitico. Za vse Devove epigrame (razen enega) je značilna satiričnost. "Devovi epigrami smešijo človekove značajske slabosti (požrešnost, skopost, lažno sramežljivost itn.) ali se zabavajo na račun človekove minljivosti (Na Paulo, Na enega gologlavza)."Svetina, Peter:Devovi epigrami v Pisanicah. JiS, let. 50 (2005), št. 6. Epigramov pesnik ni postavljal v konkreten in razpoznaven družbeni kontekst in jih ni namenjal določeni osebi. Izjema je epigram Epigramma, ki ga je Dev namenil cesarju. Tudi satiričnosti tukaj ni, Koruza pravi, da ima epigram "panegiričen značaj"Koruza, Jože: Značaj pesniškega zbornika Pisanice od lepeh umetnost. Maribor: Obzorja, 1993. in je napisan v obliki uganke in njene razrešitve.
Samo štirje Devovi epigrami so bili natisnjeni, in sicer Epigramma, ki je izšel leta 1779 v prvem zvezku Pisanic, v almanahu pa zasledimo še epigrame Na Shkarkona (1780), Napis na pokopnizi enega psa ter Gartroſha, inu merzisa (1781). Preostale epigrame (Na praſne obete, Na Paulo, Na enega gologlavza, Na Skopina, Na enega namernega obiskavza) najdemo v rokopisnem gradivu za Pisanice. Tudi zato, ker so bili natisnjeni samo štirje epigrami, o odločilnem vplivu Devovih epigramov na kasnejše avtorje ne moremo govoriti, potrebno je upoštevati tudi dejstvo, da so bili Devovi nasledniki dobro seznanjeni z antičnimi epigrami in sočasnimi nemškimi zgledi. Damascen pa je pustil pečat s svojim načinom sestavljanja epigramov, Svetina navaja, da je Prešeren v dveh epigramih uporabil aleksandrinec in "[...] nemara je na izbor tega verza le vplivala Devova poezija."
Devove pesmi v prvem zvezku Pisanic
Prvi zvezek Pisanic vsebuje le šest verzifikacij. Janez Mihelič je prispeval pesem z naslovom Mila pesm, katiro je J*. M**. kˈhvalli teh pregovorov pejl, Pohlinovo delo je Wytestka pesm katiro je ſloſhil P.* M.* D.,* Vodnik pa se je podpisal pod Milo pesm pejto p. Marku A. D. ſa odhodno. Preostala dela (Epigramma, Kraynska duſhella ſhelly tudi svoj dikzijonarjum imeti in Lubesn Joſhefa II. Rimskega zesarja pruti svojemu bliſhnemu) je prispeval Dev.
Kraynska duſhella ſhelly tudi svoj dikzijonarjum imeti
Pesem je nastala v začetku leta 1779. Na koncu pesmi, ki je napisana v prvi osebi ednine, ne najdemo podpisa ali šifre avtorja (znano je, da se je Dev le redko podpisal pod svoje pesnitve). Zaradi te značilnosti in verzne strukture (aleksandrinec) pesem pripisujemo Janezu Damascenu Devu. Kranjska dežela, ki pesem govori, poudarja in utemeljuje potrebo po slovenskem slovarju in (enotnem) pravopisu. Tako bi se končno dokazalo bogastvo našega jezika, Nemci pa se nam ne bi več posmehovali in nas obtoževali kraje njihovega besedišča. V pesmi izstopa predvsem agitacija, opazimo pa tudi retorično privzdignjenost in stilistično okrašenost. Pesmi ne moremo razlagati kot nagovor na slovar Devovega sobrata Pohlina (ki je dve leti kasneje (1781) res izdal Tu malu besediše), saj dežela Kranjska ne nagovarja posameznika, ampak skupino ljudi, ljubljence muz - torej kulturne delavce. Poudarja nujnost skupnega in učinkovitega dela več ljudi. Edina skupina tistega časa, ki ustreza opisu v pesmi, je t. i. Akademija delavnih ali Academia operosorum, katere član je bil tudi Dev. Pobudnik Akademije, ki je delovala v Ljubljani na prehodu iz 17. v 18. stoletje, je bil Blaž Kumerdej.
Devove pesmi v drugem zvezku Pisanic
Drugi zvezek Pisanic lahko označimo za neke vrste pesniško zbirko Feliksa Deva. Med petnajstimi prispevki samo Edlingov prevod Devove pesmi Lubeſn Joſhefa II. v nemščino (Die Menschen Liebe Josephs II.) ni delo urednika almanaha.
Kraynskeh modriz ſhaluvanje zhez tu predolgu goriderſhanje svojega Belina v lashkeh duſhelah
Poezija (in ustvarjanje le-te) je osrednja tema pesmi. Modrice so obupane, ker je njihov Belin v laških deželah in se ne vrne domov. Belin je tisti, ki bi s svojo vrnitvijo znova omogočil, da bi bilo petje Modric zopet lepo in uglašeno. Pesem je bila grajena po kompozicijskem načrtu, vsebinsko je izrazito dvodelna. V prvi polovici zasledimo idilične opise sprememb v naravi, v drugem delu pa prevladuje elegičen ton, ki je posebej poudarjen v zadnji četrtini pesmi. Pesnikovo prikazovanje letnih časov v prvem delu pesmi je primer opisne poezije.
Motivno in vsebinsko se pesem veže na Vesele kranjskeh modric na prihod njeh Belina. Pesem je alegorična vložnica. To pomeni, da se avtor v njej ne izpoveduje (avtobiofgrafsko) neposredno, ampak si nadene vlogo nekoga drugega, lirska stanja izpoveduje v imenu nekoga drugega."Kmecl, Matjaž: Mala literarna teorija. Ljubljana: Založba DDU Univerzum, 1983. Lirski subjekt so (kranjske) Modrice. Pohlin je v svojem slovarčku zapisal, da so Modrice slovenska inačica antičnih muz. Koruza razlaga, da kranjske Modrice in Belin (njihov zaščitnik in voditelj) predstavljajo poseben slovenski Parnas, ki pa ga avtorji Pisanic ne razumejo v mitološkem pomenu, ampak kot alegorično podobo literature oziroma narodne kulture v celoti.
Vesele kraynskeh modriz na prihod njeh Belina