Novínarstvo je dejavnost, ki spremlja dogajanje in o njem poroča širši javnosti. Prispevki so objavljeni v javnih občilih ali novejše medijih, kot so časopis, radio, televizija in svetovni splet. Novinarski poklici so mdr. časnikar ali novejše novinar, urednik, bralec radijskih vsebin ali napovedovalec, voditelj radijskih in televizijskih oddaj ter podkastov, fotograf, snemalec itd. Publicist se ukvarja s sorodno dejavnostjo, publicistiko, ki jo teorija uvršča med novinarske zvrsti, s tesno navezavo na poljudnoznanstvene in umetnostne zvrsti.
Definicija Novinarstvo je javnosti namenjeno delovanje, katerega osnovni nameni so: obveščanje javnosti o dogajanju, razlaganje ali komentiranje dogajanja, osveščanje in izobraževanje javnosti ter rekreacija ali zabava javnosti. Imamo pa tudi politično novinarstvo, katerega cilj je prepričati to javnost ter tako spremeniti njeno vedenje ali hotenje.
Novinarski izdelki so publikacije, ki izhajajo v rednih časovnih obdobjih. Večina sredstev za komunikacijo, kot so npr. telefon ali internetne klepetalnice, niso publikacije, saj so primerni zgolj za neposredno komunikacijo. Unikatnih umetniških del ali tistih z manjšo naklado navadno prav tako ne pojmujemo kot publikacije. Publikacije financirajo založbe, redkeje posamezniki. Zbiranje in izdaja publikacij je naloga knjižnic in arhivov.
Glavni obliki klasičnega periodičnega tiska sta časopis in časnik. Časnik je medij, za katerega je značilno beleženje dogajanja, torej redno dnevno izhajanje in velika naklada, družbenopolitična aktualnost, snovna neomejenost. Časopis je splošen ali pa specializiran medij (leposlovna, zabavna ali strokovna vsebina). Izhaja tedensko do mesečno in v manjših nakladah. Na zunaj se razlikujeta že v formatu. Vse te meje so lahko zabrisane, javnost navadno med njima ne razlikuje, zato se zadnje čase vse bolj uporablja izraz časopis, ki pomeni oboje. Poleg teh poznamo tudi razne magazine, ki so bolj zanimivostno usmerjeni, in revije, ki so bolj specializirane.
Novi elektronski mediji kot radio in televizija imata periodičnost v poročilih in dnevnikih, ki je že urna, ali celo trenutna, internet pa stalno osveževanje.
Ob nastanku novih medijev je večina besedil v še bolj sežeti vsebini na voljo tako na spletu, kot tudi v radio oddajah in TV oddajah, ki so namenjeni novinarskim izdelkom. Komuniciranje z novinarskimi in drugimi prispevki sproži pojem množična občila. Pri medijskem nastopu novinarja je njegova pojava tudi del trženja samega medija. To je novost novih tehnologij in pomeni zvezdništvo.
Značilnosti publicističnih besedil Ažurnost: sprotnost, dnevno ali takojšnje poročanje Aktualnost: obravnavanje aktualnih tem. Periodičnost: izhajanje v rednih krajših časovnih presledkih. Publiciteta: novinarski izdelki so javni. Univerzalnost: novinarski izdelki pokrivajo široko področje vsebin. Publicistični jezik.
Novinarske zvrsti in vrste Stalne oblike novinarskega sporočanja so v skladu z njihovo prevladujočo funkcijo razdeljene v dve skupini. Znotraj teh dveh skupin glede na vrsto teme in način poročanja poznamo več publicističnih vrst.
Informativna ali poročevalna zvrst: sem sodijo novinarska besedila, ki so objektivna in obsegajo dejstva in podatke. Prevladujoča funkcija teh besedil je informacijska. Novica je krajše pripovedno publicistično besedilo, novinar v njej seznani javnost z aktualnim dogodkom, je objektivna. Članek je daljša razčlenjenena novica Poročilo je obširno prikazovalno publicistično besedilo, novinar objektivno poroča o dogodkih iz preteklosti. Interpretativna ali presojevalna zvrst: so tista novinarska besedila, ki so subjektivna, saj so v besedilih prisotna avtorjeva mnenja. Njihova funkcija je interpretativna. Za te zahtevnejše oblike novinarskega pisanja, kjer pisec izreka tudi svoje stališče, se uporablja ime publicistika (angl. opinion journalism). Reportaža je pripovedovalno publicistično besedilo o zanimivem aktualnem dogodku, novinar ni več objektiven. Intervju je dvogovorno besedilo, novinar se pogovarja z znano osebo, je v obliki vprašanj in odgovorov. Ocena je vrednotenjsko publicistično besedilo, kjer novinar vrednoti umetniško ali strokovno delo (knjigo, film, oddajo, razstavo, predstavo, glasbeni dogodek). Mnenje podaja na objektivno-subjektiven način in po navadi vpliva na sprejemnika. Recenzija je strokovno delo. Komentar je vrednotenjsko publicistično besedilo, je bolj subjektiven od ocene, novinar vrednoti dogodek na podlagi različnih informacij o nekem pojavu, dogodku ali procesu. Feljton ali podlistek. Esej. Polemika.
Zgodovina Zgodovina samega novinarstva je izredno prepletena z razvojem tiska, papirja, pisanja. A prenos novic, obvestil o pomembnih dogodkih je seveda bil v veljavi tudi pred takšnim razvojem. Prenašanje sporočil preko bobnov, dimnih signalov, popotnikov, slov tako povezuje novinarstvo tako z zgodnjo obliko poštne dejavnosti kot tudi z zgodnjo informatiko. Razvoj pisanja in tiska se je začel na Bližnjem vzhodu in v Aziji, se razširil v Evropo in od tam v Ameriko. Prvi poskusi zapisovanja segajo tudi v antiko. Številni narodi so poskušali zbirati, shranjevati in širiti informacije še preden so Rimljani poskrbeli za prvi sistematični poskus zbiranja in distributiranja informacij, in sicer v Acta Diurna (dnevni dogodki) leta 59. pr. n. št. To sta bili dve mavčni ploščici, na katerih so bila na roko napisana obvestila o uradnih dogodkih (gladiatorski boji, poroke, rojstva in smrti, sojenja, usmrtitve). Acta Duirna velja za predhodnika sodobnih časopisov. Načrtnega zbiranja podatkov so se prvi lotili Kitajci in začeli izdajati Tčing-pao (poročila o dogajanju na dvoru). V srednjem veku je v Evropi razvit mestni glasnik, mestni ali grajski uslužbenec, ki razglaša vse pomembne novice pomembne za širšo družbo.
Za razvoj publicistične dejavnosti v Evropi in malo pozneje v Ameriki je bila pomembna Gutenbergova iznajda tiska (1450–1455), ki je pomenila začetek dobe tiskanega medija in množičnega komuniciranja. Tiskarska revolucija v 16. stoletju je povzročila množičen pojav knjig, časopisov pa na začetku še ni bilo, pojavlja pa se obširna produkcija krajših besedil, ki komentirajo, objasnjujejo ali zasmehujejo družbeno okolje, pri tem pa so na robu veljavnosti, tiskarji pa so morali ob spornih prestopkih biti pod vedno večjim nadzorom oblasti. Prvi natisnjeni časopisi so se pojavili na začetku 17. stol., in sicer sočasno v Nemčiji, Italiji in na Nizozemskem: Nieuwe (1605), Relation (1609) in Avisa Relation oder Zeitung (1609). Sledili so časopisi še drugod po Evropi. Prvi angleški časopis je bil The Daily Courant ali Weekly News (1621), francoski pa La Gazette (1631). Prvi neodvisni časopis na ameriških tleh New-England Courant je začel izhajati 1721.
Zgodovina novinarstva na Slovenskem Ozemeljska, cerkvena in upravna razdrobljenost slovenskega etničnega prostora je povzročila, da je bilo slovensko novinarstvo odrinjeno na obrobje državnega in družbenega vplivanja. Zato se je razvijalo drugače kot v preostalem srednjeevropskem prostoru (z zamudo).
Obdobje prehodništva (od 7. stol. do konca 18. stol.) V tem obdobju smo se Slovenci najprej srečali z latinskimi nabožnimi besedili, pozneje z nemškimi rokopisnimi knjigami, po Gutenbergovi iznajdbi tiska pa še s tiskanimi informacijami v nemščini. Slovenska srednjeveška besedila so se ohranila v cerkvenih zapisih (npr. Brižinski spomeniki). Prvo slovensko časopisje se je pojavilo v 16. stol., najprej v nemškem jeziku. Dejavnost protestantov in prva slovenska knjiga, Trubarjev Katekizem, sta močno prispevali k širitvi bralnih navad Slovencev. Tako je leta 1557 nastala prva periodična publikacija v slovenščini, Ta slovenski Kolendar kir vselei terpi, ki jo je Primož Trubar zasnoval po takrat razširjenih nemških protestantskih koledarjih. Zatem je nastopila protireformacija, obdobje, ko so preganjali protestantsko delovanje, zato na področju tiska ni bilo vidnega razvoja naslednjih 200 let. Pisanje, branje in izdajanje je bilo mogoče le v nemščini, zato so Slovenci brali nemške časopise, najbolj znan je bil Laibacher Zeitung, tudi Weiner Zeitung.
Obdobje obrtniške stopnje razvoja (od konca 18. stol. do srede 19. stol.) thumb|upright|Lublanske novice veljajo za prvi slovenski časnik (1797-1800) Obdobje se začne, ko se konča protireformacija in začne nacionalno prebujanje. Slovencem sta vladala razsvetljenska absolutista Marija Terezija in njen sin Jožef II. Še vedno je prevladovalo nemško časopisje, naklade pa so bile zaradi slabe pismenosti nizke. Za slovenske razsvetljence je bilo takrat najpomembnejše vprašanje naroda, zato so člani krožka Žiga Zoisa začeli izdajati literaturo in časopisna besedila v slovenskem jeziku, njihovi naslovniki so bili ljudje kmečkega in polmeščanskega stanu. Pobudo Žige Zoisa, da bi Slovenci dobili svoj časopis, je uresničil Valentin Vodnik, ki je oblikoval časopis Lublanske novice (1797–1800). Tiskal jih je tiskar Janez Friderik Eger. Izšle so iz praktikarske tradicije oziroma Vodnikove publicistične prakse pri Veliki pratiki (1795–97) in Mali pratiki (1798–1806). Lublanske novice so propadle, ker so imele podporo le v Zoisovem krogu, drugi izobraženci pa so še naprej brali nemške časopise. Sledilo je t. i. mednoviško obdobje (1800–43), ki predstavlja vrzel v slovenskem časnikarstvu. Izjema v tem obdobju je literarni zbornik Krajnska čbelica (1830–33, 1848).
Obdobje industrijske stopnje razvoja (od srede 19. stol. do 1954)
Avstrijske oblasti so leta 1848 še omejevale razvoj slovenskega časopisja. Pomembni so izobraženci iz kroga Matije Čopa in Franceta Prešerna, ki so podprli literarni zbornik Krajnska čbelica, ki pa zaradi cenzure ni mogla prerasti v trajnejše slovensko književno glasilo. Spet je prevladovalo nemško časopisje, dokler niso avstrijske oblasti leta 1843 izdale soglasja k izdajanju slovenskega časopisa Kmetijske in rokodelske novice, urednik je bil Janez Bleiweiss. 1848 so Slovenci nastopili s programom Zedinjena Slovenija, ki je pomenil prelom z dotedanjo jezikovno in kulturno usmeritvijo slovenskega gibanja. Kratkotrajna odprava cenzure je spodbudila razvoj novinarstva. Nastali so prvi slovenski politični časopis Slovenija (1848–50), liberalno usmerjena lista Celske slovenske Novine (1848–49) in Slavjanski rodoljub (1849) ter časopis katoliških krogov v Ljubljani Slovenski cerkveni časopis, ki se od leta 1849 imenuje Zgodnja danica (1848–1905). Konec leta 1848 je nastopil je Bachov absolutizem, a je vlada vseeno leta 1849 prvič uradno priznala slovenski jezik in v Ljubljani je začel izhajati prvi slovenski uradni list Ljubljanski časnik. Poleg tega sta edina dovoljena časopisa ostala Kmetijske in rokodelske novice in Zgodnja danica. Druga polovica 19. stoletja je obdobje industrijskega razvoja. Slovensko novinarstvo se je v tem času oblikovalo po vzoru sosednjih (zlasti nemških) držav. Dejavnost so spodbujala nacionalna prizadevanja. Mladi izobraženci s Franom Levstikom na čelu so začeli obujati prizadevanja za Zedinjeno Slovenijo, nastajale so čitalnice in drugi dogodki, kjer se je odvijalo slovensko kulturno in politično življenje. Kmetijske in rokodelske novice so postale pretesne za vse bolj živahno kulturo, zato je graščak Miroslav Vilhar začel izdajati časopis Naprej (1863). Leta 1865 je sledil časopis Slovenec, pri katerem je prav tako sodeloval Levstik. Levstik je ustanovil še časopis Pavliha (1870). Vsi niso bili navdušeni nad slovenskimi časopisi, zato sta nastali dve skupini: konzervativnejši staroslovenci (Bleiweiss), ki so podpirali Kmetijske in rokodelske novice, in liberalni mladoslovenci (Levstik), ki so podpirali časopise Naprej, Slovenec, Slovenski narod. Razcepljenost novinarstva se je odražala tudi v literarnih časopisih: liberalni je bil Ljubljanski zvon (1881–1941), katoliški pa Dom in svet (1888–1945). Po prvi svetovni vojni in vse do konca druge svetovne vojne izhajajo predvsem časopisi s političnimi temami.