Bliskovita vojna (nemško Blitzkrieg) je vojna, ki se zaradi napredka vojne tehnike hitro razvija na prostranem območju; nasprotje je pozicijska vojna.
Kot prvo bliskovito vojno pojmujemo drugo svetovno vojno, ko je Wehrmacht v prvih letih vojne (1939–1941) s to strategijo presenetil nasprotnike. Kot primer izrazite sodobne bliskovite vojne lahko vzamemo hrvaško operacijo Nevihta v hrvaški vojni proti Srbski republiki Krajini.
Glavne značilnosti množična uporaba motoriziranih, mehaniziranih in oklepnih enot, sodelovanje med vejami oboroženih sil (posebej med kopensko vojsko in vojnim letalstvom), dinamična obramba, poteka na prostranem območju, oklepne enote vzdržujejo tesen stik z umikajočim sovražnikom, »čiščenje« in zasedanje ozemlja izvaja pehota
Začetniki ideje Ideja o bliskoviti vojni se je v Nemčiji pojavila v letih takoj po prvi svetovni vojni, njen glavni zagovornik pa je bil nemški general Heinz Guderian, ki je taktiko tudi do potankosti izdelal in jo v praksi uporabil pri napadu na Francijo.
Konec taktike Taktika bliskovite vojne se preneha takoj, ko nasprotnik vzpostavi ravnovesje sil. Zaradi izrazito ofenzivnega značaja taktike, je le-ta neuporabna v obrambni vojni, razen v izjemnih primerih, ko se jo uporabi za protinapad.
Literatura Heinz Guderian: Achtung – Panzer! Die Entwicklung der Panzerwaffe, ihre Kampftaktik und ihre operativen Möglichkeiten. Union Deutsche Verlagsgesellschaft, Stuttgart .
Glej tudi
sedeča vojna
Kategorija:Vrste vojn Kategorija:Vojaška taktika