290px|sličica|Niagarski slapovi Ontario Ontário (; ) je najjužnejša provinca Kanade. Leži v osrednji Kanadi in je najbolj naseljena provinca v državi. Po kanadskem popisu prebivalstva leta 2021 živi 38,5 % prebivalstva države, po skupni površini pa je druga največja provinca (za Quebecom). Ontario je po skupni površini četrta največja jurisdikcija v Kanadi. V njem sta glavno mesto države, Ottawa in najbolj naseljeno mesto, Toronto, ki je glavno mesto province Ontario.
Ontario na zahodu meji na provinco Manitoba, na severu na Hudsonov in Jamesov zaliv ter na vzhodu in severovzhodu na Quebec. Na jugu meji na ameriške zvezne države (od zahoda proti vzhodu) Minnesota, Michigan, Ohio, Pensilvanija (skozi Eriejsko jezero) in New York. Skoraj vsa 2700 km dolga meja Ontaria z Združenimi državami Amerike poteka po rekah in jezerih: od zahodnega jezera Lake of the Woods proti vzhodu vzdolž glavnih rek in jezer drenažnega sistema Velikih jezer/reka svetega Lovrenca. Dejanska kopenska meja je dolga le približno 1 km, ki jo sestavljajo prevali, vključno s prevalitvijo Height of Land na meji z Minnesoto.
Velika večina prebivalstva in obdelovalnih zemljišč Ontaria je v južnem Ontariu, in čeprav kmetijstvo ostaja pomembna panoga, je gospodarstvo regije močno odvisno od proizvodnje. Nasprotno pa je severni Ontario redko poseljen z mrzlimi zimami in močno gozdnat, rudarstvo in gozdarstvo pa predstavljata glavni panogi v regiji.
Etimologija Ontario je izraz, za katerega velja, da izvira iz staroselcev, bodisi Ontarí:io, huronska (wyandotska) beseda, ki pomeni 'veliko jezero', bodisi morda skanadario, kar v irokeških jezikih pomeni 'lepa voda' ali 'peneča voda'. Ontario ima približno 250.000 sladkovodnih jezer.
Ime Ontario se prvič omenja leta 1641, ko se je z Ontario opisovalo zemljišče na severni obali najvzhodnejšega dela Velikih jezer. Kot uradno ime nove province je bilo sprejeto na Konfederaciji leta 1867.
Geografija Redko poseljen Kanadski ščit, ki prevladuje nad severozahodnim in osrednjim delom province, obsega več kot polovico površine Ontaria. Čeprav to območje večinoma ne podpira kmetijstva, je bogato z minerali, delno pokrito z gozdovi osrednjega in srednjezahodnega Kanadskega ščita ter posejano z jezeri in rekami. Severni Ontario je razdeljen na dve podregiji: severozahodni Ontario in severovzhodni Ontario.
Praktično nenaseljena nižavja Hudsonovega zaliva na skrajnem severu in severovzhodu so večinoma močvirnata in redko gozdnata.
Južni Ontario je nadalje razdeljen na štiri podregije: osrednji Ontario (čeprav dejansko ni geografsko središče province), vzhodni Ontario, Zlata podkev in jugozahodni Ontario (deli so se prej imenovali zahodni Ontario).
Kljub redkosti goratega terena v provinci obstajajo velika območja višavja, zlasti znotraj Kanadskega ščita, ki prečka provinco od severozahoda proti jugovzhodu in tudi nad Niagarskim grebenom, ki prečka jug. Najvišja točka je greben Ishpatina s 693 metri nadmorske višine v Temagamiju v severovzhodnem Ontariu. Na jugu so nadmorske višine nad 500 m presežene v bližini Collingwooda, nad Modrimi gorami v višavju Dundalk in na vrhovih hribov v bližini reke Madawaska v okrožju Renfrew.
Karolinsko gozdno območje pokriva večino jugozahodne regije province. Zmerna in rodovitna dolina Velikih jezer in sv. Lovrenca na jugu je del ekoregije vzhodnih Velikih jezer z nižinskimi gozdovi, kjer so gozdove zdaj v veliki meri nadomestili kmetijstvo, industrija in urbani razvoj. Znana geografska značilnost so Niagarski slapovi, del Niagarskega grebena. Morska pot sv. Lovrenca omogoča plovbo do in iz Atlantskega oceana vse do Thunder Baya v severozahodnem Ontariu. Severni Ontario pokriva približno 87 % površine province; nasprotno, v južnem Ontariu živi 94 % prebivalstva.
Point Pelee je polotok ob Eriejskem jezeru v jugozahodnem Ontariu (blizu Windsorja in Detroita v Michiganu), ki je najjužnejši del kanadske celine. Otok Pelee in otok Middle v Eriejskem jezeru se raztezata nekoliko dlje. Vsi ležijo južno od 42° severne zemljepisne širine – nekoliko južneje od severne meje Kalifornije.
Podnebje
Podnebje Ontaria se razlikuje glede na letni čas in lokacijo. Nanj vplivajo trije zračni viri: hladen, suh, arktični zrak s severa (prevladujoč dejavnik v zimskih mesecih in daljši del leta na skrajnem severu Ontaria); pacifiški polarni zrak, ki priteka iz zahodnih kanadskih prerij/severnih nižin ZDA; in topel, vlažen zrak iz Mehiškega zaliva in Atlantskega oceana. Vpliv teh glavnih zračnih mas na temperaturo in padavine je odvisen predvsem od zemljepisne širine, bližine večjih vodnih teles in v majhni meri od reliefa terena. Na splošno je večina podnebja Ontaria razvrščena kot vlažno celinsko.
Ontario ima tri glavna podnebna območja: Okoliška Velika jezera močno vplivajo na podnebno območje južnega Ontaria. Jeseni in pozimi sproščanje toploto, shranjeno v jezerih, umirjajo podnebje v bližini obal, kar delom južnega Ontaria ne daje le kasnejšega začetka zimskih razmer, temveč tudi na splošno milejše zimske temperature kot srednjecelinska območja na nižjih zemljepisnih širinah. Na mnogih območjih so toplejše spomladanske temperature odložene zaradi nižjih temperatur okoliških jezer. Deli jugozahodnega Ontaria in regija Hamilton-Niagara (običajno južno od črte Sarnia–Toronto) imajo zmerno vlažno celinsko podnebje (Köppenova podnebna klasifikacija Dfa), podobno kot celinske srednjeatlantske države in spodnji del Velikih jezer na srednjem zahodu Združenih držav. Regija ima topla do vroča, vlažna poletja in hladne zime. Letna količina padavin se giblje od 750 do 1000 mm in je dobro razporejena skozi vse leto. Večina te regije leži v zavetrju Velikih jezer, kar na nekaterih območjih zagotavlja obilo snega. Decembra 2010 je snežni pas postavil nov rekord, ko ga je v 48 urah zadelo več kot meter snega. Naslednja podnebna regija je osrednji in vzhodni Ontario, ki ima zmerno vlažno celinsko podnebje (Köppenova Dfb). Ta regija ima topla in včasih vroča poletja s hladnejšimi, daljšimi zimami, obilne snežne padavine (tudi v regijah, ki niso neposredno v snežnih pasovih) in letne padavine, podobne preostalemu južnemu Ontariu.
V severovzhodnih delih Ontaria, ki se raztezajo proti jugu vse do jezera Kirkland, hladne vode Hudsonovega zaliva znižujejo poletne temperature, zaradi česar je hladneje kot na drugih lokacijah na podobnih zemljepisnih širinah. Enako velja za severno obalo jezera Superior, ki hladi vroč, vlažen zrak z juga, kar vodi do nižjih poletnih temperatur. Ob vzhodnih obalah jezera Superior in Huronskega jezera so zimske temperature nekoliko zmerne, vendar jih spremljajo pogosti močni snežni nevihti, ki ponekod povečajo sezonsko količino snežnih padavin na več kot 3 m. Te regije imajo večjo letno količino padavin, ponekod več kot 100 cm.
Najsevernejši deli Ontaria – predvsem severno od 50°N – imajo subarktično podnebje (Köppenova Dfc) z dolgimi, zelo mrzlimi zimami in kratkimi, hladnimi do toplimi poletji z možnimi dramatičnimi temperaturnimi spremembami v vseh letnih časih. Ker ni večjih gorskih verig, ki bi blokirale potapljanje arktičnih zračnih mas, temperature −40 °C niso redke; sneg ostane na tleh včasih več kot polovico leta. Na nekaterih območjih je lahko kopičenje snega veliko. Padavine so običajno manjše od 70 cm in dosežejo vrhunec v poletnih mesecih v obliki dežja ali neviht.
Hude nevihte dosežejo vrhunec poleti. Windsor v jugozahodnem Ontariu ima največ udarov strele na leto v Kanadi, v povprečju 33 dni nevihtne aktivnosti na leto. V tipičnem letu ima Ontario povprečno 11 potrjenih tornadov. Ontario je imel rekordnih 29 tornadov v letih 2006 in 2009. Ostanki tropske depresije občasno prinašajo močno deževje in vetrove na jugu, vendar so redko smrtonosni. Pomembna izjema je bil orkan Hazel, ki je oktobra 1954 prizadel južni Ontario s središčem v Torontu.
Upravna delitev Ontario ima tri vrste upravnih enot prve stopnje. Vključujejo enotirne občine, občine višje stopnje (ki so lahko v obliki regionalnih občin ali okrožij) in okrožja. Občine in okrožja višje stopnje so sestavljena iz manjših občin in drugih vrst upravnih enot.
Upravne enote se razlikujejo predvsem po storitvah, ki jih zagotavljajo svojim prebivalcem, pri čemer različne strukture teh upravnih regij povzročajo razlike med različnimi regijami Ontaria. Upravne regije Ontaria se približno ujemajo s popisnimi enotami, ki jih uporablja Statistični urad Kanade, čeprav obstajajo nekatere izjeme.
Zgodovina Domorodna naselja (pred letom 1610) PaleoIndijanci so bili prvi ljudje, ki so se naselili na ozemlju Ontaria pred približno 11.000 leti, potem ko so pred 25.000 in 50.000 leti prečkali Beringov most iz Azije v Severno Ameriko. V arhaičnem obdobju, ki je trajalo od 8000 do 1000 pr. n. št., se je prebivalstvo počasi povečevalo, s splošno egalitarno lovsko-nabiralniško družbo in toplejšim podnebjem. Trgovske poti so se začele pojavljati tudi vzdolž reke sv. Lovrenca in okoli Velikih jezer. Lov in nabiralništvo sta ostala prevladujoča v zgodnjem gozdnem obdobju, družbene strukture in trgovina pa sta se še naprej razvijali. Okoli leta 500 n. št. se je začelo gojenje koruze, ki se je kasneje razširilo na fižol in buče okoli leta 1100 n. št. Povečano kmetijstvo je omogočilo trajnejša, utrjena in bistveno večja naselja. V južnem Ontariu je v 15. stoletju prebivalstvo nekaterih vasi štelo na tisoče ljudi, dolge hiše pa so lahko sprejele več kot sto ljudi. Približno v tem času so se v južnem Ontariu začele obsežne vojne, ki so privedle do nastanka irokeških skupin, vključno z Nevtralno konfederacijo, Eriejem in Wendatom (Huroni). Skupine v severnem Ontariu so bile predvsem Algonkinske, med njimi so bili Ojibveji, ki so trgovali z Irokezi.
Na ozemlju Ontaria so se pojavile in nastale številne etnokulturne skupine: Algonkini, Mississaugasi, Ojibveji, Creeji, Odawa, Pottowatomi in Irokezi.
Pays d'en Haut (1610–1763) Leta 1608 je Samuel de Champlain ustanovil prvo francosko kolonialno naselbino v Novi Franciji, Habitation de Québec (danes Quebec (mesto)). Francoski raziskovalci so nadaljevali pot proti zahodu in ustanovili nove vasi ob obalah reke sv. Lovrenca. Francoski raziskovalci, med katerimi je bil prvi Étienne Brûlé, ki je v letih 1610–1612 raziskoval območje zaliva Georgian, so kartirali južni Ontario in regijo poimenovali Pays d'en Haut ('Zgornja dežela'), glede na regijo, ki je ležala gorvodno od reke sv. Lovrenca. Kolonija Pays d'en Haut je bila uradno ustanovljena leta 1610 kot upravna odvisnost Kanade in je bila namenjena obrambi in poslovanju, ne pa kot naselbinska kolonija. Ozemlje Pays-d'en-Haut je bilo precej veliko in bi danes vključevalo provinco Ontario, pa tudi, v celoti ali delno, ameriške zvezne države Minnesota, Wisconsin, Illinois, Indiana, Michigan, Ohio, Pensilvanijo in New York. Domorodna ljudstva so predstavljala veliko večino prebivalstva Pays d'en Haut.
Kar zadeva severni Ontario, je angleški raziskovalec Henry Hudson leta 1611 odplul v Hudsonov zaliv in si prisvojil njegovo porečje za Anglijo. Območje je postalo znano kot Rupertova dežela.
De Champlain je leta 1615 dosegel Huronsko jezero, francoski misijonarji, kot so jezuiti in suplicieni, pa so začeli vzpostavljati postojanke ob Velikih jezerih. Francozi so se povezali z večino domorodnih skupin v Ontariu, vse zaradi trgovine s krznom in obrambe pred napadi Irokezov (kar se je kasneje imenovalo Irokeške vojne). Francozi so svoje domorodne zaveznike razglasili za podložnike francoskega kralja in so pogosto delovali kot posredniki med različnimi skupinami. Irokezi so se kasneje povezali z Britanci.
Med letoma 1634 in 1640 so Hurone opustošile evropske nalezljive bolezni, kot so ošpice in črne koze, na katere niso bili imuni. Do leta 1700 so bili Irokezi pregnani ali zapustili območje, ki je kasneje postalo Ontario, Mississaugi iz plemena Ojibwa pa so se naselili na severni obali jezera Ontario. Preostali Huroni so se naselili severno od mesta Quebec.