Kolpa

Kólpa (hrv. Kupa, v Beli krajini Kôupa) je mejna reka med Slovenijo in Hrvaško, desni pritok Save na Hrvaškem. Izvira v močnem kraškem izviru v Gorskem kotarju na Hrvaškem, približno 4 km od meje s Slovenijo, teče najprej proti severu in nato 118 km proti vzhodu, večinoma po ozki, gozdnati dolini, s čimer tvori slovensko-hrvaško mejo. Vzhodno od Preloke zavije proti severu, teče po vzhodnem robu Bele krajine, pri Metliki ponovno zavije proti vzhodu, teče skozi nizko gričevje mimo Karlovca in se malo za Siskom izlije v Savo. Za porečje Kolpe se pogosto uporablja pokrajinsko ime Pokolpje (hrv. Pokuplje).

Večji levi pritoki so Čabranka, Lahinja, Kupčina in Odra.

Večji desni pritoki so Kupica, Dobra, Korana, Velika Utinja, Trepča in Glina.

Opis reke Izvir Kolpe je okoli 200 m dolgo in do 50 m široko, slikovito jezerce pod strmimi, gozdnatimi pobočji Risnjaka blizu vasi Razloge v Gorskem kotarju, imenovano tudi Kupeško jezero. Jezero je kraški izvir vokliškega tipa, v katerega so se potapljači doslej potopili do globine -154 m. V jezero se občasno površinsko steka potok Krašićevica, z barvanjem so dokazali podzemno povezavo s ponoroma Malenca in Velike vode pri Crnem Lugu. Izvir se nahaja znotraj narodnega parka Risnjak in je kot naravni spomenik zavarovan od leta 1963. Zanimivo je, da je izvir oddaljen samo 24 km zračne črte od Jadranskega morja, Kolpa pa odteka skoraj 1500 km daleč v Črno morje.

Od izvira teče Kolpa najprej 5 km daleč proti severu po ozki gozdnati dolini do Osilnice, kjer se ji pridruži levi pritok Čabranka in od tu naprej teče vse do izpod vasi Rakovec vzhodno od Metlike po slovensko-hrvaški državni meji. Zaradi ozke doline in odmaknjenosti je dolina vse do Bele krajine redko poseljena, težko prehodna v prečni smeri, po njej že stoletja poteka tudi jezikovna meja, vendar pa je značilno, da je reka od nekdaj združevala prebivalce z obeh bregov in nikoli ločevala. "Njena dolina je povečini zelo tesna, nekaj časa skoro pravi kanjon, povsod pa vrezana izredno globoko. ... Njena globoko zarezana dolina se uveljavlja v reliefu tem učinkoviteje, ker je izdolbena v visoko ležeče apneniške planote, opremljena po veliki večini s prav strmimi pobočji."

sličica|desno|300px|Dolina ob zgornjem toku Kolpe Globoka dolina Kolpe je najsevernejša od velikih rek Dinarskega gorstva, ki se iz njegovega osrčja prebijajo večinoma proti severu k reki Savi. Tudi Kolpa teče prečno na dinarske tektonske strukture, usmerjene od severozahoda proti jugovzhodu in skoraj v celoti zgrajene iz jurskih in krednih apnencev ter dolomitov. Le v povirju Čabranke ter med Brodom na Kolpi in Kostelom so na površju neprepustni permski skrilavi glinavci in peščenjaki, s katerih površinsko pritekajo v Kolpo številni manjši potoki, ki jih v ožjih delih doline, vrezanih skozi debele plasti apnencev, ne najdemo. Kamninska zgradba določa tudi druge značilnosti doline: kjer so na površju neprepustne kamnine, je dolina širša in površje razčlenjeno s potoki, kar je zlasti očitno ob Čabranki ter na odseku med Brodom na Kolpi in Kostelom, v apnencih pa se dolina zoži, tako da je ob reki prostora zgolj za cesto, tik nad njo pa se vzpenjajo zelo strma, mestoma prepadna dolinska pobočja. Ti najožji deli so tudi skoraj povsem neposeljeni.

Prva takšna razširitev je pri Osilnici, na sotočju Kolpe in Čabranke, kjer je nastalo sedanje majhno lokalno središče in sedež občine. Kmalu pod vasjo vstopi reka v ožji del doline, izdelan v triasnih dolomitih, kjer se na obeh bregovih reke vrstijo majhne vasice, postavljene na vršaje kratkih pritokov (Ribjek, Bosljiva Loka, Srobotnik ob Kolpi, Kuželj na slovenski ter Turke in Kuželj na hrvaški strani). Visoko nad tem delom doline se na slovenski strani dvigajo bele stene Borovške gore s slikovito Loško steno. Iz tega dela doline je doma zgodba o Petru Klepcu, junaku iz slovenskega ljudskega izročila.

Pri Brodu na Kolpi (na slovenski strani vas Petrina) se začenja 7 km dolg širši odsek doline v permskih skrilavih glinavcih in peščenjakih, ki nosi pokrajinsko ime Kostelsko po gradu Kostel visoko nad reko. V dnu doline in na pobočjih je več vasi, ki so nastale že v 12. in 13. stoletju. Tu je star prehod čez dolino Kolpe (glavna cesta Kočevje–Delnice), ki so ga v 15. in 16. stoletju uporabljale tudi turške vojske za vpade na takratno Kranjsko (turški vpadi). Lokalni središči kostelskega dela doline sta Fara in Vas, na hrvaški strani Brod na Kolpi.

Pod vasjo Slavski Laz se začenja naslednja, skoraj 20 km dolga soteska Kolpe, ki sega do naslednje manjše razširitve pod Starim trgom ob Kolpi. Dolina je vrezana okoli 300 m globoko v okoliške kraške planote, v dnu doline je komaj kje prostora za manjšo vasico ali samotni, danes opuščeni mlin. Reka teče v tem delu skozi globoki kras in ne dobiva nobenih površinskih pritokov, napaja pa jo več kraških izvirov, mdr. močan kraški izvir Bilpa, v katerem pridejo na površje vode ponikalnice Rinže s Kočevskega polja.

Kakšnih 200 m nad Kolpo se na severni strani s strmim robom končuje Poljanska dolina, nekdanji otok slovenske poselitve sredi pokrajine, poseljene s Kočevarji. Manjše vasi so tudi na obeh bregovih Kolpe in pri Sodevcih tudi zadnji most čez reko vse do Bele krajine, kajti kmalu se Kolpa ponovno zaje v ozko neposeljeno sotesko, kjer je v dnu prostora samo za reko in ribiške stezice ob njej. Po tem delu doline je od Radencev do Damlja speljana 12 km dolga in označena pešpot . Nekoliko se dolina razširi le pod Severinom na Kolpi na hrvaški strani in pri Damlju na slovenski strani, nato pa se ponovno stisne v ozek kanjon in odpre šele pri Učakovcih v Beli krajini. thumb|300px|Meandri Kolpe pri Karlovcu Pokrajina se tu odpre v širno Karlovško kotlino, h kateri geološko spada tudi Bela krajina, in počasi vstopamo v panonski del Slovenije. Površje je tu nižje in uravnano, vendar Kolpa nadaljuje svoj tok po ozki dolini, vrezani v okoliško uravnano in zakraselo površje, ki se nekoliko razširi le pri Vinici, v ostalem delu v njej ni prostora niti za naselja niti za cesto. Šele pri Gribljah se dolina spet razširi v manjšo ravnino, na robu katere je mesto Metlika, nekoliko niže pa reka vstopi na Hrvaško in nadaljuje svoj tok skozi nizko gričevnato pokrajino hrvaškega Pokolpja . Pri mestecu Ozalj se dolina ponovno razširi in reka teče v vse večjih vijugah proti vzhodu, dobi z desne kraško reko Dobro in teče skozi Karlovec, kjer se vanjo steka Korana. Naprej teče po večinoma gosto poseljeni dolini med nizkim gričevjem mimo Petrinje do Siska, malo pod mestom pa se pridruži Savi.

Hidronim in etimologija Pri starogrškem geografu Strabonu se Kolpa imenuje , Plinij Starejši jo omenja kot Colapis, vendar izvor imena ni poznan. Po mnenju etimologov naj bi sedanje ime reke nastalo iz romanskega imena Colpe, ki pa je nedvomno predromanskega izvora. Ime reke se v srednjeveških in poznejših virih pojavlja v številnih različicah, mdr. Culpa (799), ad Gulpam (892), Cupa (1209), de Culpa (1284), Cuppa (1423) itd.

Hidrogeografija sličica|desno|350px|Povprečni mesečni pretoki Kolpe pri Metlikiv obdobju 1971–2000 Kolpa ima v celotnem toku izrazit dinarski tip dežno-snežnega režima z le malenkost nižjim viškom pretokov v spomladanskih (marec–april) kot pozno jeseni (oktober–december); prvi višek je posledica taljenja snega in deloma spomladanskih deževij, jesenski višek povzročajo obilna jesenska deževja. Avgustovski nižek je veliko izrazitejši kot zimski, saj imamo na dinarskem krasu tudi v zimskih mesecih pogosto dež, deloma pa je to posledica kraške retinence, zaradi katere se v kraškem podzemlju zadrži precejšen delež vode od jesenskih deževij in le počasi odteka v površinske vode. Ob nizkih poletnih pretokih se Kolpa zlasti v Beli krajini ogreje do prijetnih kopalnih temperatur (prek 25 °C) in tudi v zgornjem toku do 24 °C.

Najmanjši in največji zabeleženi pretoki Kolpe v obdobju 1971–2000 (m3/s)

Vodomerna postaja Najmanjši pretok (datum) Največji pretok (datum) Povprečni letni pretokPetrina 1,6 (14.10.1985) 658 (7.12.1976) 25,8Radenci II 2,4 (31.7.1983) 949 (7.12.1976) 50,7Metlika 4,6 (1.8.1983) 1116 (25.9.1979) 71,0Farkašić 13,6 (?) 1631 (? 1974) 195

sličica|desno|300px|Kolpa v spodnjem toku Kolpa je v zgornjem in srednjem toku deloma kraška in deloma 'navadna', nekraška reka. Del njenega povirja je namreč v neprepustnih permskih skrilavih glinavcih in peščenjakih, na katerih se je razvila površinska rečna mreža, večji del porečja pa je kraški in brez površinskih voda. Površinski vodotoki se zelo hitro odzovejo na močne padavine, vendar je struga Kolpe dovolj velika, oziroma njena dolina tako ozka, da niti ni veliko možnosti za razlivanje vode. Vode v krasu se zaradi kraške retinence počasneje odzovejo na padavine, tako da poplave ob Kolpi niso zelo pogoste. Kljub temu se lahko višina Kolpe ob poplavah dvigne za več metrov, zaradi česar so bili nekdanji mlini ob reki zgrajeni v nadstropje.

Obilne padavine na dinarski gorski pregradi (več kot 2000 mm letno) omogočajo velik specifični odtok, ki znaša na vodomerni postaji Petrina 55,3 l/s/km2, dolvodno pa se zaradi manjše količine padavin v Beli krajini (1200–1400 mm) ter nižjega in položnejšega površja zmanjša na 25,1 l/s/km2 (vodomerna postaja Metlika).

V zgornjem toku so poplave omejene na ozek pas nižjega sveta ob Kolpi, kjer lahko poplavijo lokalne ceste ali najbližje hiše, vendar večje škode ne povzročajo. Nekoliko širše poplavno območje je ob Kolpi v Beli krajini, in sicer med Gribljami in Primostkom ter na hrvaški strani med vasema Pravutina in Zaluka Lipnička ter pri Metliki med Križevsko vasjo in Bubnjarci.

Povsem drugačna je Kolpa v spodnjem toku, kjer poplave pogosto ogrožajo Karlovec in Sisak ter druga naselja ob reki. Karlovec je nazadnje doživel katastrofalne poplave leta 1939, Kolpa s pritoki je poplavljala tudi v letih 1939, 1966, 1972, 1974, 1996, 1998, 2001, 2005, 2010, 2012 in kar dvakrat v letu 2013 (od 21. do 24. januarja in od 12. do 14. novembra). Po hudih poplavah leta 1966 so v letih 1970–1983 zgradili 22 km dolg razbremenilni kanal Kolpa–Kolpa (hrv. Kupa–Kupa) med Brodarci in Donjo Kupčino, ki naj bi ob največjih poplavah prevzel približno polovico Kolpine vode in s tem bistveno zmanjšal vodostaj Kolpe v Karlovcu. Del poplavne vode bi iz razbremenilnika spuščali v retenzijski bazen Kupčina, saj je ob takšnih poplavah potrebno zmanjšati pretok Kolpe tudi pri Sisku. To mesto je najbolj ogroženo, kadar hkrati narasteta Sava in Kolpa.

Kakovost vode Po podatkih ARSO je bila Kolpa leta 2009 in 2010 v zelo dobrem (na odseku Osilnica–Petrina), zmerno dobrem (na odseku Petrina–Primostek) in dobrem kemijskem stanju (odsek Primostek–Kamanje). Tudi ekološko stanje Kolpe je bilo na odvzemnem mestu Radenci v teh letih zelo dobro.

Kolpa je v poletnih mesecih vse bolj priljubljena za kopanje in druge športe na vodi. Rezultati meritev kakovosti kopalnih voda so za celoten tok reke od Osilnice do Podzemlja v letih 2010–2012 pokazali, da je bila voda v skladu s predpisi, čeprav je bila kakovost vode v letu 2012 nekoliko slabša kot v predhodnih letih. Podobno stanje je bilo tudi poleti 2013, kljub izjemno visokim temperaturam in majhnemu pretoku Kolpe. Tudi za življenje rib je kakovost vode v Kolpi razmeroma dobra, čeprav na celotnem toku od Osilnice do Božakovega še vedno ne dosega priporočene kakovosti.

Ljudje in reka sličica|Kolpa ob slovensko-hrvaški meji sličica|Pregrada in mlin v Pobrežju