Oslo () je glavno in najbolj naseljeno mesto Norveške. Sestavlja tako okrožje kot občino. Občina Oslo je imela leta 2022 709.037 prebivalcev, medtem ko je imelo večje mestno območje leta 2022 1.064.235 prebivalcev, metropolitansko območje pa je imelo leta 2021 ocenjeno število prebivalcev 1.546.706.
V vikinški dobi je bilo območje del Vikena. Oslo je bilo kot mesto ustanovljeno ob koncu vikinške dobe leta 1040 pod imenom Ánslo, kot kaupstad ali trgovski kraj pa ga je leta 1048 ustanovil Harald Hardrada. Mesto je bilo povzdignjeno v škofovstvo leta 1070 in prestolnico pod Haakonom V. okoli leta 1300. Personalne unije z Dansko od 1397 do 1523 in ponovno od 1536 do 1814 so zmanjšale njegov vpliv. Potem ko je bilo uničeno v požaru leta 1624, med vladavino kralja Kristijana IV., je bilo zgrajeno novo mesto bližje trdnjavi Akershus in poimenovano Christiania v čast kralju. 1. januarja 1838 je postalo občina (formannskapsdistrikt). Mesto je delovalo kot glavno mesto Norveške med zvezo med Švedsko in Norveško 1814–1905. Od leta 1877 se je ime mesta v vladni rabi črkovalo Kristiania, črkovanje, ki so ga občinske oblasti sprejele leta 1897. Leta 1925 se je mesto po vključitvi vasi, ki je ohranila prejšnje ime, preimenovalo v Oslo. Leta 1948 se je Oslo združilo z Akerjem, občino, ki je obkrožala prestolnico in je bila 27-krat večja, tako da je nastala moderna, veliko večja občina Oslo.
Oslo je gospodarsko in vladno središče Norveške. Mesto je tudi središče norveške trgovine, bančništva, industrije in ladijskega prometa. Je pomembno središče pomorske industrije in pomorske trgovine v Evropi. Mesto je dom številnim podjetjem v pomorskem sektorju, med katerimi so nekatera med največjimi svetovnimi ladjarskimi družbami, ladijskimi posredniki in posredniki pomorskega zavarovanja. Oslo je pilotno mesto programa medkulturnih mest Sveta Evrope in Evropske komisije.
Urbana regija Občina Oslo ima 31. marca 2022 702.543 prebivalcev. Mestno območje sega čez meje občine v okoliško okrožje Viken (občine Asker, Bærum, Lillestrøm, Enebakk, Rælingen, Lørenskog, Nittedal, Gjerdrum, Nordre Follo); skupno prebivalstvo te aglomeracije je bilo leta 2022 1.064.235. Mestno središče je na koncu Oslofjorda, od koder se mesto razprostira v treh različnih koridorjih - proti celini, proti severovzhodu in proti jugu vzdolž obeh strani fjorda - kar daje urbaniziranemu območju obliko, ki spominja na z glavo navzdol ležeči "Y" (na zemljevidih, satelitskih slikah ali visoko nad mestom).
Na severu in vzhodu se nad mestom dvigajo široki gozdnati griči (Marka), ki dajejo lokaciji obliko velikanskega amfiteatra. Mestna občina (bykommune) Oslo in okrožje (fylke) Oslo sta dva dela iste entitete, zaradi česar je Oslo edino mesto na Norveškem, kjer sta povezani dve upravni ravni. Od skupne površine Osla je 130 km² pozidanih in 9,6 km² kmetijskih. Odprte površine znotraj pozidanega območja znašajo 22 km².
Mesto Oslo je bilo kot občina ustanovljeno 3. januarja 1838. Leta 1842 je bilo ločeno od okrožja Akershus, da bi postalo samostojno okrožje. Podeželska občina Aker je bila 1. januarja 1948 združena z Oslom (in istočasno prenesena iz okrožja Akershus v okrožje Oslo). Poleg tega si Oslo deli več pomembnih funkcij z okrožjem Akershus.
Ime in pečat Potem ko je bilo uničeno v požaru leta 1624, med vladavino kralja Kristijana IV., je bilo zgrajeno novo mesto bližje trdnjavi Akershus in v kraljevo čast poimenovano Christiania. Staro mesto vzhodno od reke Aker pa ni bilo zapuščeno in vas Oslo je ostala kot predmestje zunaj mestnih vrat. Predmestje, imenovano Oslo, je bilo sčasoma vključeno v ožje mesto. Leta 1925 je bilo ime predmestja preneseno na celotno mesto, medtem ko so predmestje preimenovali v Gamlebyen, dobesedno 'staro mesto', da bi se izognili zmedi. Staro mestno jedro je območje znotraj upravnega okrožja Gamle Oslo. Prejšnja imena se odražajo v imenih ulic, kot sta Oslo gate in Oslo hospital.
Izvor imena Oslo je bil predmet številnih razprav. Skoraj gotovo izhaja iz stare norveščine in je bilo – po vsej verjetnosti – prvotno ime velike kmetije v Bjørviki, vendar je pomen tega imena sporen. Sodobni jezikoslovci na splošno razlagajo izvirnik Óslo, Áslo ali Ánslo bodisi kot »travnik ob vznožju hriba« bodisi kot »travnik, posvečen bogovom«, pri čemer se oba štejeta za enako verjetna.Cf. Bjorvand, Harald (2008). "Oslo." In: Namn och bygd. Tidskrift för nordisk ortnamnsforskning, vol. 96, 2008.
Zmotno je bilo nekoč domnevano, da Oslo pomeni »ustje reke Lo«, domnevno prejšnje ime za reko Alna. Vendar ne samo, da ni bilo najdenih nobenih dokazov o reki Lo, ki je nastala pred delom, kjer je Peder Claussøn Friis prvič predlagal to etimologijo, ampak je samo ime v norveščini neslovnično: pravilna oblika bi bila Loaros (prim. Nidaros). Za ime Lo se zdaj domneva, da je povratna tvorba, do katere je prišel Friis v podporo svoji [ideji o] etimologiji za Oslo."Alna – elv i Oslo" , In: Store Norske Leksikon (in Norwegian).
Oslo je eno redkih mest na Norveškem, poleg Bergna in Tønsberga, ki nima uradnega grba, ampak namesto tega uporablja mestni pečat. Na pečatu Osla je prikazan mestni zavetnik, sv. Hallvard, z njegovimi atributi, mlinskim kamnom in puščicami, ob njegovih nogah pa gola ženska. Sedi na prestolu z levjimi okraski, ki so ga takrat pogosto uporabljali tudi norveški kralji.
Zgodovina V vikingški dobi je bilo območje, ki vključuje sodobni Oslo, v Vikenu, najsevernejši provinci Danske. Nadzor nad območjem je v srednjem veku prešel med danske in norveške kralje, Danska pa si je to območje lastila do leta 1241.
Po skandinavskih sagah je Oslo okoli leta 1048 ustanovil kralj Harald Hårdråde. Nedavne arheološke raziskave so odkrile krščanske grobove pred letom 1000, kar kaže na še zgodnejšo naselbino. To je zahtevalo praznovanje tisočletnice Osla leta 2000.
Za glavno mesto velja od vladavine Håkona V. Magnussona (1299–1319), prvega kralja, ki je stalno prebival v mestu. Začel je tudi gradnjo trdnjave Akershus in Oslo Kongsgård. Stoletje pozneje je bila Norveška šibkejši del personalne unije z Dansko, vloga Osla pa je bila zmanjšana na vlogo provincialnega upravnega središča z monarhi s prebivališčem v Københavnu. Dejstvo, da je bila univerza v Oslu ustanovljena šele leta 1811, je negativno vplivalo na razvoj naroda.
Oslo je bilo večkrat uničeno v požaru, po štirinajsti nesreči leta 1624 pa ga je Kristijan IV. Danski in Norveški ukazal obnoviti na novem mestu na drugi strani zaliva, blizu trdnjave Akershus, in ga poimenoval Christiania. Dolgo pred tem je Christiania začela uveljavljati svoj sloves kot središče trgovine in kulture na Norveškem. Del mesta, zgrajen leta 1624, se zdaj pogosto imenuje Kvadraturen zaradi svoje pravokotne postavitve v pravilnih kvadratnih blokih. Anatomigården je zgodovinska lesena hiša na severni strani mesta Christiania Torv.
Zadnji izbruh črne kuge v Oslu se je zgodil leta 1654. Leta 1814 je Christiania ponovno postala prava prestolnica, ko je zveza z Dansko razpadla.
V 19. stoletju so bile zgrajene številne znamenitosti, vključno s kraljevo palačo (1825–1848), stavbo Storting (parlament) (1861–1866), univerzo, narodnim gledališčem in borzo. Med svetovno znanimi umetniki, ki so tu živeli v tem obdobju, sta Henrik Ibsen in Knut Hamsun (slednji je prejel Nobelovo nagrado za literaturo), Edvard Munch in Sigrid Undset. Leta 1850 je Christiania prehitela tudi Bergen in postala najbolj naseljeno mesto v državi. Leta 1877 se je mesto preimenovalo v Kristiania. Prvotno ime Oslo je bilo obnovljeno leta 1925.
1000–1600 Pod vladavino Olafa III. Norveškega je Oslo postalo kulturno središče vzhodne Norveške. Sveti Hallvard Vebjørnsson je postal zavetnik mesta in je upodobljen na mestnem pečatu.
Leta 1174 je bila zgrajena opatija Hovedøya. Cerkve in opatije so postale glavni lastniki velikih zemljišč, kar se je izkazalo za pomembno za gospodarski razvoj mesta, zlasti pred črno kugo.
25. julija 1197 je Sverre Sigurdsson s svojimi vojaki napadel Oslo iz Hovedøye.
V srednjem veku je Oslo doseglo vrhunec v času vladavine Haakona V. Norveškega. Začel je graditi trdnjavo Akershus in bil tudi prvi kralj, ki je stalno prebival v mestu, zaradi česar je Oslo postalo glavno mesto Norveške.
Konec 12. stoletja so se v mesto preselili trgovci Hanse iz Rostocka in pridobili velik vpliv v mestu. Črna kuga je na Norveško prišla leta 1349 in tako kot druga mesta v Evropi je mesto močno trpelo. Tudi zaslužek cerkva od njihove zemlje je tako upadel, da so hanzeatski trgovci prevladovali v zunanji trgovini mesta v 15. stoletju.
17. stoletje V preteklih stoletjihletih je požar večkrat uničil pomembne dele mesta, saj je bilo veliko mestnih stavb v celoti zgrajenih iz lesa. Po zadnjem požaru leta 1624, ki je trajal tri dni, se je Kristijan IV. Danski odločil, da starega mesta ne bi smeli ponovno zgraditi. Njegovi možje so zgradili mrežo cest v Akershagnu blizu trdnjave Akershus. Zahteval je, da vsi državljani preselijo svoje trgovine in delovna mesta v novo zgrajeno mesto Christianio, imenovano v čast kralju.
Preobrazba mesta je prvih sto let potekala počasi. Zunaj mesta, v bližini Vaterlanda in Grønlanda blizu starega mestnega jedra v Oslu, je zrasel nov, neupravljan del mesta, napolnjen z državljani nižjega razreda.
18. stoletje V 18. stoletju, po veliki severni vojni, se je mestno gospodarstvo razmahnilo z ladjedelništvom in trgovino. Močno gospodarstvo je Christianijo spremenilo v trgovsko pristanišče.
19. stoletje Leta 1814 je nekdanje provincialno mesto Christiania postalo glavno mesto neodvisne Kraljevine Norveške, v personalni uniji s Švedsko. Ustanovljenih je bilo več državnih ustanov in vloga mesta kot prestolnice je sprožila obdobje hitrega naraščanja prebivalstva. Vlada te nove države je potrebovala stavbe za svojo rastočo upravo in institucije. Postavljenih je bilo več pomembnih stavb – Norveška banka (1828), Kraljeva palača (1848) in Storting (parlament) (1866). Velika območja okoliške občine Aker so bila vključena v letih 1839, 1859 in 1878. Širitev leta 1859 je vključevala Grünerløkka, Grønland in Oslo. Takrat je bilo območje, imenovano Oslo (zdaj Gamlebyen ali staro mesto), vas ali predmestje zunaj mestnih meja vzhodno od reke Aker.Boye, Else: Christiania 1814–1905. Oslo: Grøndahl, 1976. Prebivalstvo se je povečalo s približno 10.000 leta 1814 na 230.000 leta 1900. Christiania je od leta 1840 razširila svojo industrijo, predvsem okoli Akerselve. V zadnjih desetletjih 19. stoletja je prišlo do izjemnega gradbenega razcveta s številnimi novimi stanovanjskimi zgradbami in prenovo mestnega jedra, vendar se je razcvet leta 1899 končal.
1900–danes Leta 1948 se je Oslo združilo z Akerjem, občino, ki je obkrožala prestolnico in je bila 27-krat večja, tako da je nastala moderna, močno povečana občina Oslo. Takrat je bil Aker večinoma premožna, zelena predmestna skupnost in združitev v Akerju ni bila priljubljena.
Občina je razvila nova območja, kot sta vrtno mesto Ullevål (1918–1926) in Torshov (1917–1925). Mestna hiša je bila zgrajena v nekdanjem barakarskem predelu Vika od 1931 do 1950. Razvila so se predmestja, kot je Lambertseter (od 1951). Aker Brygge je bil zgrajen na lokaciji nekdanje ladjedelnice Akers Mekaniske Verksted od leta 1982 do 1998.
Mesto in občina sta uporabljala ime Kristiania do 1. januarja 1925, ko se je ime spremenilo v Oslo. Oslo je bilo ime vzhodnega predmestja – tam je bilo središče mesta do uničujočega požara leta 1624. V začetku 20. stoletja so Norvežani trdili, da ime v spomin na danskega kralja ni primerno za ime glavnega mesta Norveške, ki je postala popolnoma neodvisna leta 1905.