Cerkev sv. Jurija je župnijska cerkev Nadžupnije Slovenske Konjice in tudi najpomembnejši aktivni kulturni spomenik sakralne arhitekture v Dekaniji Slovenske Konjice oz. v tem delu Nadškofije Maribor. Cerkvena stavba stoji v zgornjem delu zgodovinskega srednjeveškega trga (danes Stari trg) v Slovenskih Konjicah, neposredno pod nekdanjim parkom Trebniškega dvorca, na vznožju Konjiške gore.
Župnijska cerkev je od leta 1998 zaščitena kot kulturni spomenik lokalnega pomena in je vpisana v Register kulturne dediščine Slovenije.
Opis arhitekture 280px|thumb|levo|Tloris nadžupnijske cerkve Cerkev sestavljajo pravokotna cerkvena ladja predromanskih proporcev, zgrajena verjetno koncem 13. stoletja, v drugi polovici 14. stoletja prizidana križnorebrasto obokana stranska ladja, tristrano sklenjen križnorebrasti in z zunanjimi oporniki obdan prezbiterij s konca 14. stoletja, na zahodni strani zvonik, ter na vzhodni strani rožnovenska kapela z baročno razgibanim tlorisom. Pravokotni (vendar podolgovati) cerkveni ladji je torej na severu prizidana nižja in na zahodu nekoliko krajša stranska ladja, na vzhodu pa velika samostojna kapela s konkavnimi ogli. Z ožjim in višjim prezbiterijem in s stransko ladjo je povezana nadstropna zakristija. Na zahodni strani, levo od vhoda v cerkev, je ob steni zvonika dodana še preprosta nizka veža.
Gradbene faze Sedanjo cerkveno stavbo so na mestu predhodne cerkve, ki se ni ohranila, pričeli graditi koncem 13. stoletja (ali vsaj v začetku 14. stoletja), iz tega obdobja je tudi zvonik. Pred letom 1369 je bila na severni strani glavne ladje prizidana grobna kapela, kasneje podaljšana in spremenjena v stransko ladjo. V času delovanja župnika in arhidiakona Valentina Fabrija (1481–1507) so poprejšnji ravni svod nadomestili z unikatnim mrežastim gotskim obokom, ki ga pripisujejo doslej še neznani kamnoseški stavbarski delavnici. Leta 1740 je bila dodana še samostoječa baročna rožnovenska stranska kapela, s kupolo in svetlobnico na vrhu. Na svodu glavne ladje je po opravljeni regotizaciji ponovno vidna prvotna poslikava, s poznogotskimi rastlinskimi motivi.
Zgodovina
Prvo konjiško cerkev so postavili najbrž zelo zgodaj, saj je bil tu sedež pražupnije, ki je v srednjem veku spadala pod oblast oglejskih patriarhov. Pobudo za gradnjo cerkve in za ustanovitev župnije gre pripisati konjiškim plemičem.
Cerkev je bila patriarhatska, vendar preko odvetništva povezana s konjiškim gradom in gospostvom (sedaj Trebniški dvorec), o čemer pričata neposredni bližini tako nekdanje grajske kapele (sedanje pokopališke cerkve sv. Ane) kot gradu.
Že v letih 1085–1096 se je iz očitno preobsežno zasnovane hočke pražupnije izdvojila najprej konjiška pražupnija, vsaj leta 1146 pa še slivniška pražupnija.
Pražupnija Konjice se prvič pisno omenja leta 1146, v listini patriarha Peregrina I. (1130–1161) iz Ogleja, še starejša prvotna cerkev na mestu sedanje pa se ni ohranila.
Najstarejši del sedanje gotske cerkve je glavna ladja, pozidana verjetno koncem 13. ali v začetku 14. stoletja. Pred letom 1369 je bila h glavni ladji na severni strani prizidana grobna kapela konjiških plemičev, ki je bila posvečena sv. Jakobu.Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju, str. 17 Pred letom 1464 so kapelo spremenili v stransko ladjo, krito s štiripolnim križnorebrastim obokom, s tem, da so jo podaljšali in jo z loki povezali z glavno. Zaradi turških vpadov je cerkev in župnišče obdajalo taborsko obzidje, ki je deloma ohranjeno. Do leta 1799 je bilo okoli nadžupnijske cerkve pokopališče, o katerem pa danes, razen nekaj nagrobnikov, ni sledov. Njegov sestavni del je bila, po stegenškovih zapisih, tudi kostnica.
Glavna ladja 280px|thumb|desno|glavna ladja nadžupnijske cerkve, pogled v prezbiterij Prvotni ravni leseni strop v glavni ladji so v letih delovanja (1487–1497) tukajšnjega župnika Valentina Fabrija, savinjskega in podjunskega arhidiakona ter prošta v Dobrli vasi na Koroškem nadomestili z unikatnim mrežastim tripolnim obokom v obliki polkrožnih lokov in šesterokotnikov nad predrtimi notranjimi oporniki. O tem priča tudi ohranjeni sklepnik na stropu v glavni ladji, z grbom arhidiakona Fabrija, na katerem sta nakovalo s kladivom.Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju, stran 16 Figuralne opečne konzole svoda so nad oporniki ponekod odprte v prostor. Obok, poslikan s poznogotskimi rastlinskimi motivi, pripisujejo še neznani kamnoseški stavbarski delavnici, verjetno iz zgornještajerskega Steyrja, morda celo z Dunaja, ki je gradila tudi cerkve v Dobrli vasi, v Globasnici in drugod na avstrijskem Koroškem, pa tudi v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, v Šentjanžu pri Dravogradu, ter cerkev sv. Elizabete v Slovenj Gradcu. Posebno zanimivo so speljane stopnice na sočasno zgrajeno pevsko emporo, nameščene v nekakšno ohišje, na katerega se opira eden od nosilcev ladijskega oboka.
Glavni in daritveni oltar Delno je ohranjeno podnožje neogotskega velikega oltarja in kip sv. Jurija iz leta 1869, zgrajenega pod vodstvom v Konjicah živečega furlanskega mojstra Tomaža Fantonija. Ob stenah prezbiterija so razpostavljene nadnaravno velike plastike s prejšnjega baročnega oltarja, ki prikazujejo apostola sv. Petra in sv. Pavla, sv. Hieronima ter sv. Janeza Krstnika, delo Mersijeve kiparske delavnice, znane po svojem delovanju v Rogatcu in pozneje v Slovenj Gradcu.
Stranski oltar V stranski ladji, t.i. »stari cerkvi« stoji marmornat oltar sv. Križa iz leta 1713, s sočasnimi kamnitimi kipi, delo ljubljanske Mislejeve delavnice.
Baročna rožnovenska kapela 200px|thumb|desno|Pročelje baročne rožnovenske kapele, s sončno uro (2018) Veliki rožnovenski oltar ima v središčnem delu kiparsko skupino kronane Marije device z detetom v naročju, s sv. Jožefom ter sv. Joahimom, na okvirju pa je naslikanih petnajst rožnovenskih skrivnosti. Ob stebrih z ogredjem sta sohi sv. Dominika in sv. Katarine Sienske, na atiki pa je v oblakih upodobljen Bog Oče, z dvema molečima angeloma. Ves oltar je delo Tomaža Fantonija iz leta 1887, le kipi izvirajo z nekega starejšega oltarja.
Oljni sliki na oltarjih sv. Frančiška Ksaverija in sv. Miklavža v baročni rožnovenski kapeli sta delo Janeza Andreja Straussa (1721–1783) iz Slovenj Gradca.
V kapeli z lanterno oziroma svetlobnico na vrhu kupole so ohranjene baročne freske Jožefa A. Lerchingerja z marijansko motiviko in personifikacijami štirih letnih časov, iz leta 1749. Ključ do razlage fresk nam daje zapis, katerega del je tudi kronogram. Zunaj, na fasadi kapele, je sončna ura.Šmid Jožica, Svetloba sonca in njegove sence, Sončne ure po Sloveniji, stran 119
Druge fresko poslikave Poslikava oboka prezbiterija kaže na mojstra iz kroga slikarja Friderika Beljaškega, iz prve polovice 15. stoletja. Eno osrednjih polj zavzema Bog oče kot vladar sveta, z dvema muzicirajočima angeloma na vsaki strani, v sosednjih poljih ob njem so razporejeni štirje evangelisti s svojimi simboli, drugod je naslikan akant, ki je s pisano barvno paleto prekril obok. V cerkveni glavni ladji so bile med regotizacijo proti koncu preteklega stoletja odstranjene freske t. i. furlanskih nazarenskih slikarjev iz Humina, Jakoba Brolla in Tomaža Fantonija.
Kronološki pregled zgodovinskih dogodkov 1146: v pisnih virih je prvič omenjena konjiška nadžupnija (Cuonowiz); 1173: prvič je omenjen konjiški župnik Sighard. V tem času je bila domnevno zgrajena sedanja župnijska cerkev sv. Jurija; 1369: že pred tem letom je vitez Ortolf Konjiški pozidal kapelo sv. Jakoba (sedanjo stransko ladjo) in jo določil za svoje zadnje počivališče; 1482–1509: župnik Valentin Fabri je cerkev, ki je prvotno imela romanski videz (pravokotna stavba z ravnim lesenim stropom) obokal, gotiziral, jo opremil z oporniki in poslikavami, ravno tako je dal prezidati tudi župnišče; 1625–1635: župnik Marko Gonan je povečal župnišče. Na njegovem pročelju je grb takratnega župnika. 1669–1697: župnik Boštjan Glavinić de Glamoč iz Pičenske škofije v Istri je dal v nadžupnijski cerkvi postaviti glavni oltar. Med 1690 in 1697 je bil škof v Senju. Na potovanju na Dunaj skozi Konjice je tu leta 1697 umrl in je pokopan v rožnovenski kapeli; 1713: v stranski ladji je bil pod beneficiatom Štefana Jamnika postavljen oltar sv. Križa. O tem priča napis SVB BENEFICIATO STEPHANO JAMNIK ERECTUM 1713; 1799: pokopališče okoli cerkve so opustili in uredili novo ob nekdanji grajski kapeli, sedanji cerkvi sv. Ane. Ta je bila pod cesarjem Jožefom II. ukinjena, ponovno jo je blagoslovil nadžupnik Jožef Anton pl. Jakomini; 1863: nadžupnijska cerkev je dobila križev pot, ki je sedaj v cerkvi sv. Ane. Moderni križev pot, ki je sedaj v ladji, je ob zadnji obnovi cerkve naslikal akademski slikar Leon Koporc iz Ljubljane; 1866: slikar Tomaž Fantoni in njegov pomočnik Jakob Brollo (oba iz Humina v Furlaniji) sta cerkveno ladjo cerkev preslikala. Freske niso ohranjene. Brollo je naslikal tudi podobo Jezusa – dobrega pastirja nad vhodom v župnišče; 1869: namesto starega baročnega glavnega oltarja je bil postavljen nov veliki psevdogotski oltar, delo Tomaža Fantonija, ki pa je danes ohranjen le delno; 1874: streha na rožnovenski kapeli je v času župnika Franca Mikuša dobila današnjo podobo; 1887: Tomaž Fantoni je v baročni kapeli postavil postavil rožnovenski oltar; 1910: Papež Pij X. je na prošnjo knezoškofa Napotnika z apostolskim pismom podelil vsakokratnemu konjiškemu župniku naslov arhidiakon. Ob tej priložnosti so v prezbiteriju cerkve vzidali marmorno ploščo z napisom in kronogramom. Le-ta se sedaj nahaja na hrbtni strani glavnega oltarja;
Cerkvene orgle 280px|thumb|Cerkvene orgle na pevski galeriji Leta 1911 so v popisu navedli: »Arhidiakonatska cerkev sv. Jurija v Konjicah: Orgle imajo 9 registrov, manual čez 4 oktave in pedal čez 1 oktavo. Orgle so boljše kot v nekaterih drugih cerkvah.« Izdelovalec orgel ni znan. Leta 1959 so kupili nove zaradi slabega stanja prejšnjih.
Sedanje cerkvene orgle so delo orglarske delavnice Franca Jenka iz Šentvida nad Ljubljano, opus 89, iz leta 1959. Gre za pnevmatske orgle s triindvajsetimi registri in dvema manualoma. 16. avgusta 1959 jih je blagoslovil ljubljanski stolni prošt, orgelski strokovnjak in kolavdator zvonov Franc Kimovec. Prva večja prenova orgel je bila opravljena leta 2012.
Dispozicija (izbor registrov) I. manual (C–g3) 01. Principal 16' 02. Principal 8' 03. Flavta 8' 04. Tibija 8' 05. Dulcian 8' 06. Viola 8' 07. Oktava 4' 08. Flavta 4' 09. Kvinta 2 2/3' 10. Mixtura III-V II. manual (C–g3) 11. Viol-principal 8' 12. Burdon 8' 13. Vox coelestis 8' 14. Travers-flavta 4' 15. Suvavial 4' 16. Piccolo 2' 17. Cimbel III 18. Oboa 8' Pedal (C–g1) 19. Kontrabas 16' 20. Subbas 16' 21. Burdonal 8' 22. Oktavbas 8' 23. Koral 4'
Nastavitve (okrajšave) D: SpI SbII-I II-I SpII-I SpII I-P II-P SpI-P P.MF.F.T 1PK.PA.PM.CR.TR
Ostala notranja oprema 200px|thumb|levo|Nagrobnik župnika in arhidiakona Valentina Fabrija 200px|thumb|desno|Sedaj uničeni nagrobnik viteza Ortolfa Konjiškega (de Gonvitz) V stenah je vzidanih več nagrobnikov, tudi figuralni epitaf domačega župnika, savinjskega in podjunskega arhidiakona Valentina Fabrija († 1509), ki pa ni bil pokopan v tej cerkvi. Na tem nagrobniku je pokojni prikazan v slovesnem liturgičnem oblačilu, s proštovim pokrivalom in fanonom ter z opatsko palico v roki. Levo zgoraj je grb njegove proštije v Dobrli vasi, desno grb oglejskega patriarhata, pod katerega je spadal tedanji savinjski arhidiakonat, spodaj levo grb takratnega lastnika konjiškega gradu in na desni fabrijev osebni grb z nakovalom in kladivom. V današnji stranski cerkveni ladji, prvotno zgrajeni kot grobna kapela viteza Ortolfa Konjiškega († 1370), je bil najden njegov heraldični epitaf, ki pa je sedaj uničen. V Rožnovenski kapeli je tudi nagrobni epitaf tukajšnjega župnika, kasnejšega škofa v Senju Boštjana Glavinića de Glamoć (1630–1697) z latinskim napisom.Stegenšek Avguštin, Konjiška dekanija, Maribor, 1909.
Zvonik in zvonovi Zgodovina