Amazónka (portugalsko Rio Amazonas, špansko Río Amazonas) je s 6.400 km druga najdaljša reka na svetu, za najdaljšo velja Nil, čeprav so meritve brazilskih in perujskih znanstvenikov v letih 2007 in 2008 pokazale, da je Amazonka dolga 6.800 km in s tem za cca. 100 km daljša od Nila.
Porečje Amazonke je največje porečje na svetu; pokriva kar 7 milijonov km², kar je približno ena petina celotnega rečnega sistema na svetu. Nastaja s stekanjem rek Marafion in Ucayali, ki izvirata visoko (5597 m) v perujskih Andih. Največji del njenega porečja zajema Brazilijo, Peru in Kolumbijo, del porečja sega tudi v Ekvador, Bolivijo in Venezuelo. V srednjem toku se reka imenuje Solimoes. Teče po veliki aluvialni nižini od zahoda proti vzhodu. Vanjo se steka približno 500 pritokov, od katerih je vsaj 100 plovnih. Pri mestu Iquitos je široka 1,8 km, pri mestu Manaus 5 km, pri mestu Santarema že 15 km, pri Porto de Mar pa 80 km. V Atlantski ocean se izliva z velikim estuarijem, širokim okoli 300 km. Globina korita reke je pri mestu Abidos okoli 135 m, na njenem ustju pa med 25 m in 45 m. Amazonka ima med vsemi rekami na svetu največji pretok. Po njenem koritu ob nizkem vodostaju priteče na njeno ustje 35.000 m³ vode na sekundo ob visokem pa 120.000 do 150.000 m³ vode na sekundo. Plimni val je visok od 5 do 10 m, prodira pa z veliko hitrostjo iz Atlantskega oceana v Amazonko in prodre 1400 km globoko v notranjost od ustja reke. Za večje oceanske ladje je reka plovna do mesta Manaus (to je 1690 km od ustja). Največji desni pritoki Amazonke so Xingu, Tapajos, Madeira, Rio Purus, Juruma; levi pritoki pa so Rio Negro, Japura, Putumayo in Napo.
O tem, kako je Amazonka dobila svoje ime, poznamo dve teoriji. Po prvi naj bi bili prvi evropski prišleki ob potovanju po reki navzdol napadeni od Indijancev. Med njimi so opazili tudi ženske, ki so jih imeli za Amazonke - bojevnice iz grške mitologije, po katerih so poimenovali reko. Druga teorija pravi, da je bilo ime Amazonka izpeljano iz indijanske besede »Amacunu«, ki pomeni bučanje vode.
Etimologija Amazonka je bila Evropejcem sprva znana kot Marañón, perujski del reke pa je še vedno znan pod tem imenom, pa tudi brazilska država Maranhão, ki vsebuje del Amazonke. Kasneje je postalo znano kot Rio Amazonas v španščini in portugalščini.
Ime Rio Amazonas naj bi dobilo po tem, ko so domorodni bojevniki napadli ekspedicijo Francisca de Orellane iz 16. stoletja. Bojevnike so vodile ženske, kar je de Orellana spominjalo na bojevnice Amazonke, pleme ženskih bojevnic, ki je sorodno iranskim Skitom in Sarmatom omenjeno v grški mitologiji. Sama beseda Amazonka morda izhaja iz iranske zloženke * ha-maz-an- '(en), ki se bori skupaj'"Amazon| Origin And Meaning Of Amazon By Online Etymology Dictionary". 2018. Etymonline.Com. Accessed 15 October 2018. . ali etnonima * ha-mazan- 'bojevniki', beseda, ki je posredno potrjena z izpeljavo, denominalnim glagolom v glosi Hesihija Aleksandrijskega ἁμαζακάραν· πολεμεῖν. Πέρσαι (hamazakaran: 'vojskovati' v perzijščini), kjer se pojavlja skupaj z indoiranskim korenom * kar- 'narediti' (iz katerega izhaja tudi sanskrt karma ).Lagercrantz, Xenia Lidéniana (1912), 270ff., cited after Hjalmar Frisk, Greek Etymological Dictionary (1960–1970)
Drugi učenjaki [ki?] trdijo, da ime izhaja iz besede Tupijev amassona, kar pomeni 'uničevalec čolnov'."Amazon River", Encarta Encyclopedia, Microsoft Student 2009 DVD.
Zgodovina Geološka zgodovina Nedavne geološke študije kažejo, da je reka Amazonka milijone let tekla v nasprotni smeri – od vzhoda proti zahodu. Sčasoma so se oblikovali Andi, ki so blokirali njen tok v Tihi ocean in povzročili, da je zamenjala smer proti trenutnemu izlivu v Atlantski ocean.
Predkolumbovsko obdobje
Med tem, kar so mnogi arheologi imenovali formativna stopnja, so bile amazonske družbe globoko vpletene v nastanek južnoameriških visokogorskih agrarnih sistemov. Trgovina z andskimi civilizacijami na območjih povirja v Andih je bistveno prispevala k družbenemu in verskemu razvoju civilizacij na višjih nadmorskih višinah, kot sta Ljudstvo Muisca in Inki. Zgodnje človeške naselbine so običajno temeljile na nizko ležečih gričih ali gomilah.
Nasipi školjk so bili najzgodnejši dokaz bivanja; predstavljajo kupe človeških smeti (odpadkov) in so večinoma datirani med 7500 in 4000 pr. n. št. Povezani so s keramično starimi kulturami; arheologi doslej niso dokumentirali nobenih predkeramičnih gomil školjk. Umetne zemeljske ploščadi za celotne vasi so druga vrsta gomil. Najbolje jih predstavlja kultura Marajoara. Figurativne gomile so najnovejša vrsta zasedbe.
Obstaja veliko dokazov, da so bila območja, ki obkrožajo reko Amazonko, dom zapletenih in obsežnih avtohtonih družb, predvsem poglavarstva, ki so razvila mesta. Arheologi ocenjujejo, da je v času, ko je leta 1541 španski konkvistador De Orellana prepotoval Amazonko, okoli Amazonije živelo več kot 3 milijone staroselcev.Wohl, 2011, pp. 24–25. Te predkolumbovske naselbine so ustvarile visoko razvite civilizacije. Na primer, predkolumbovski staroselci na otoku Marajó so morda razvili družbeno razslojenost in podpirali populacijo 100.000 ljudi. Da bi dosegli to stopnjo razvoja, so avtohtoni prebivalci amazonskega deževnega gozda spremenili ekologijo gozda s selektivnim gojenjem in uporabo ognja. Znanstveniki trdijo, da so staroselci s ponavljajočim sežiganjem gozdnih površin povzročili, da je zemlja postala bogatejša s hranili. To je ustvarilo območja s temno prstjo, znana kot terra preta de índio ('indijanska temna zemlja'). Zaradi terra preta so domorodne skupnosti lahko naredile zemljo rodovitno in s tem trajnostno za obsežno kmetijstvo, potrebno za podporo njihovega velikega prebivalstva in zapletenih družbenih struktur. Nadaljnje raziskave so domnevale, da se je ta praksa začela pred približno 11.000 leti. Nekateri pravijo, da njeni učinki na gozdno ekologijo in regionalno podnebje pojasnjujejo sicer nerazložljiv pas manjše količine padavin v amazonskem bazenu.
Mnoga domorodna plemena so se nenehno bojevala. Po besedah Jamesa S. Olsona je »širitev Munduruku (v 18. stoletju) premaknila in izpodrinila Kawahíb, pri čemer je pleme razpadlo na veliko manjše skupine ... [Munduruku] so Evropejci prvič opazili leta 1770, ko so začeli vrsto obsežnih napadov na brazilska naselja ob reki Amazonki.«
Prihod Evropejcev
Marca 1500 je bil španski konkvistador Vicente Yáñez Pinzón prvi dokumentirano Evropejec, ki je plul po reki Amazonki. Pinzón je potok imenoval Río Santa María del Mar Dulce, kasneje skrajšan v Mar Dulce, dobesedno sladko morje, zaradi sladke vode, ki se izliva v ocean. Drugi španski raziskovalec, Francisco de Orellana, je bil prvi Evropejec, ki je potoval od izvora gorvodnih porečij, ki so v Andih, do izliva reke. Na tem potovanju je Orellana krstil nekatere pritoke Amazonke, kot so Rio Negro, Napo in Jurua. Ime Amazonas naj bi bilo vzeto po domorodnih bojevnicah, ki so napadle to ekspedicijo, večinoma ženskah, kar je De Orellano spominjalo na mitske Amazonke bojevnice iz starodavne helenske kulture v Grčiji.
Raziskovanje
Gonzalo Pizarro se je leta 1541 odpravil na raziskovanje vzhodno od Quita v notranjost Južne Amerike v iskanju El Dorada, 'mesta zlata' in La Canele, 'doline cimeta'.Francisco de Orellana Francisco de Orellana (Spanish explorer and soldier) . Encyclopædia Britannica. Spremljal ga je njegov namestnik Francisco de Orellana. Po 170 km se je reka Coca pridružila reki Napo (na točki, ki je zdaj znana kot Puerto Francisco de Orellana); skupina se je za nekaj tednov ustavila, da bi zgradila čoln tik navzgor od tega sotočja. Nadaljevali so navzdol po nenaseljenem območju, kjer niso našli hrane. Orellana se je ponudil in dobil je ukaz, naj sledi reki Napo, takrat znani kot Río de la Canela (reka cimeta), in se vrne s hrano za zabavo. Na podlagi obveščevalnih podatkov, ki so jih prejeli od ujetniškega domorodnega poglavarja po imenu Delicola, so pričakovali, da bodo našli hrano v nekaj dneh navzdol po reki, tako da se bodo povzpeli po drugi reki proti severu.
De Orellana je vzel približno 57 mož, čoln in nekaj kanujev ter zapustil Pizarrove čete 26. decembra 1541. Vendar je De Orellana zgrešil sotočje (verjetno z Aguarico), kjer je iskal zaloge za svoje može. Ko so on in njegovi možje prispeli do druge vasi, jih je bilo veliko bolnih od lakote in so jedli 'škodljive rastline' ter skoraj umrli. V tej vasi je umrlo sedem mož. Njegovi možje so grozili z uporom, če bi se ekspedicija obrnila nazaj in se poskušala ponovno pridružiti Pizarru, saj je bila skupina na tej točki več kot 100 lig dolvodno. Sprejel je spremembo namena odprave za odkrivanje novih dežel v imenu španskega kralja in možje so zgradili večji čoln, s katerim so pluli navzdol. Po 600 km poti navzdol po reki Napo so dosegli nadaljnje večje sotočje, na točki blizu sodobnega Iquita, nato pa sledili zgornjemu toku Amazonke, zdaj znanemu kot Solimões, še nadaljnjih 1200 km do sotočja z Rio Negro (blizu sodobnega Manausa), ki so ga dosegli 3. junija 1542.
Glede začetne misije iskanja cimeta je Pizarro poročal kralju, da so našli drevesa cimeta, vendar jih ni bilo mogoče dobičkonosno nabrati. Pravi cimet (Cinnamomum Verum) ni doma v Južni Ameriki. Druge sorodne rastline, ki vsebujejo cimet (iz družine Lauraceae), so precej pogoste v tem delu Amazonije in Pizarro je verjetno videl nekatere od teh. Ekspedicija je 24. avgusta 1542 dosegla ustje Amazonke in s tem pokazala praktično plovnost Velike reke.
Leta 1560 se je drugi španski konkvistador, Lope de Aguirre, morda drugič spustil po Amazonki. Zgodovinarji niso prepričani, ali je bila reka, po kateri se je spustil, Amazonka ali reka Orinoko, ki teče bolj ali manj vzporedno z Amazonko severneje.
Portugalski raziskovalec Pedro Teixeira je bil prvi Evropejec, ki je prepotoval celotno reko. V Quito je prispel leta 1637 in se vrnil po isti poti.
Od leta 1648 do 1652 je portugalski brazilski bandeirante António Raposo Tavares vodil ekspedicijo iz São Paula po kopnem do ustja Amazonke, preiskoval številne njene pritoke, vključno z Rio Negro, in prekril razdaljo več kot 10.000 km.
Na območju, ki je trenutno v Braziliji, Ekvadorju, Boliviji, Kolumbiji, Peruju in Venezueli, je bilo več kolonialnih in verskih naselij ustanovljenih ob bregovih primarnih rek in pritokov za trgovino, suženjstvo in evangelizacijo med domorodnimi ljudstvi. V poznem 16. stoletju je češki jezuit oče Samuel Fritz, apostol Omaga, ustanovil približno štirideset misijonskih vasi. Fritz je predlagal, da mora biti reka Marañón vir Amazonke, pri čemer je na svojem zemljevidu iz leta 1707 opozoril, da ima Marañón »izvir na južni obali jezera, ki se imenuje Lauricocha, blizu Huánuca«. Fritz je sklepal, da je Marañón največji rečni rokav, na katerega naletimo, ko potujemo gorvodno, in leži dlje proti zahodu kot kateri koli drugi pritok Amazonke. Večino 18.–19. stoletja in v 20. stoletju je Marañón na splošno veljal za izvir Amazonke.
Znanstveno raziskovanje Zgodnje znanstveno, zoološko in botanično raziskovanje reke in porečja Amazonke je potekalo od 18. stoletja do prve polovice 19. stoletja. Charles Marie de La Condamine je leta 1743 raziskoval reko. Alexander von Humboldt, 1799–1804 Johann Baptist von Spix in Carl Friedrich Philipp von Martius, 1817–1820 Georg von Langsdorff, 1826–1828 Henry Walter Bates in Alfred Russel Wallace, 1848–1859 Richard Spruce, 1849–1864
Postkolonialno izkoriščanje in naseljevanje
Cabanagemov upor (1835–1840) je bil usmerjen proti belemu vladajočemu razredu. Ocenjuje se, da je umrlo od 30 % do 40 % prebivalcev Grão-Pará, ocenjenih na 100.000 ljudi.