Supurativni hidradenitis ali hidradenitis suppurativa (tudi abscedentni hidradenitis, acne inversa, inverzne akne) je kronično vnetje žlez znojnic in dišavnic v koži,Marovt, Maruška (2022). Supurativni hidradenitis. Medicinski razgledi, letnik 61, številka 4, str. 531-538.https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5518450/hidradenitis?query=Hidradenitis&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 19. 6. 2026. ki se kaže z vnetimi in otečenimi kožnimi lezijami. Te so običajno boleče in se odpirajo, pri čemer iztekata tekočina ali gnoj. Najpogosteje se pojavlja v pazduhi, dimljahMarovt M. Neprijetni hidradenitis suppurativa. Moja koža, št. 2, 2016: 17. ter na presredku in okoli zadnjika (anusa).Ballard K, Sathe NC, Shuman VL. Hidradenitis Suppurativa. [Posodobljeno 6. maja 2024]. Na: StatPearls [splet]. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2026 Jan-. Dosegljivo na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK534867/ Kronično vnetje se lahko razširi tudi v podkožje. Za sabo pušča brazgotine na prizadetih področjih.
Supurativni hidradenitis lahko znatno vpliva na bolnikove vsakodnevne aktivnosti, kot so sedenje, hoja ali objemanje. Nezmožnost sedenja lahko spremlja bolnike s prizadetostjo kože v predelu križa, zadnjice, dimelj, spolovil ali presredka. Daljše sedenje lahko tudi poslabša stanje pri bolnikih z omenjenimi prizadetimi predeli telesa. Zaradi kroničnosti bolezni in pogostih ponovitev ima lahko supurativni hidradenitis zelo pomemben vpliv na kakovost bolnikovega življenja.
Ključna je zgodnja diagnoza, ki temelji na klinični sliki; specifični test na bolezen ne obstaja. Zdravila, ki bi omogočalo ozdravitev, ne poznamo. Terapevtske možnosti med drugim vključujejo antibiotično, imunomodulirajoče in kirurško zdravljenje ter spremembo življenjskega sloga. Pri blažji obliki bolezni so lahko v pomoč kirurški izrez lezij, obloge za rane, ustrezna oskrba ran in prhanje s pulzirajočim curkom. Kirurško odpiranje lezij, ki omogoča drenažo, ne prinaša pomembnih koristi. Antibiotično zdravljenje se pogosto uporablja, vendar pa so dokazi o njeni učinkovitosti skromni.
Po ocenah ima supurativni hidradenitis, če se upošteva tudi blaga oblika bolezni, 1–4 % prebivalstva. Ženske imajo trikrat večje tveganje za bolezen od moških. Začne se načeloma po puberteti; v predpubertetnem obdobju se pojavlja redko.Lopes, Sofia (2019). Hidradenitis suppurativa in a prepubertal girl. Acta dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica, letnik 28, iss. 3, str. 139-141. Po 50. letu starosti je verjetnost diagnoze majhna. V širši družini je lahko več podobnih primerov, kar kaže na genetsko nagnjenost. Prvi jo je opisal francoski anatom Alfred Velpeau med letoma 1833 in 1839.
Vzrok Natančen mehanizem nastanka bolezni ni jasen in v bližnji preteklosti smo bili priča nestrinjanju glede vzroka bolezni med strokovnjaki. Verjetno so pomembni tako okoljski kot genetski dejavniki. Verjeten vzrok je zaprtje izvodil apokrinih žlez, kar privede do vnetja, razmnoževanja bakterij in brazgotinjenja. V akutnih primerih je skoraj vedno vpletena bakterija Staphylococcus aureus. V kroničnih primerih pa so lahko prisotne tudi druge bakterije, kot je po Gramu negativen Proteus.
Lezije se lahko pojavijo na kateremkoli predelu kože, kjer so prisotni lasni mešički in/ali žleze znojnice. Najpogosteje so prizadeti pazduhe, dimlje in presredek. Glavne značilnosti bolnikov so:Schawartz's Principles of Surgery, 8th edition, self-assessment, and board review, chapter 15, the skin and subcutaneous tissue, question 16 popubertetno obdobje, zamašeni lasni mešički ali zamašene žleze znojnice, prekomerno znojenje, androgena disfunkcija in genetske motnje, ki povzročajo spremembe v celični strukturi.
Sprožilni dejavniki Obstaja več morebitnih sprožilnih dejavnikov: debelost (ni toliko sprožilni dejavnik, kot je dejavnik, ki vpliva na hujši potek bolezni,Jemec GBE. Body weight in hidradenitis suppurativa. In: Marks R, Plewig G, editors. Acne and Related Disorders. London: Martin Dunitz; 1989. pp. 375–6. ker povzroča mehanično draženje, nastanek znojnega izpuščaja in maceracije kože), tesno prilegajoča oblačila in oblačila iz težkih, neprepustnih materialov, dezodoranti, izdelki za depilacijo, britje prizadetih predelov kože – povezava teh dejavnikov z boleznijo so predmet razprav med raziskovalci, zdravila, zlasti peroralni kontraceptivi in litij, kajenje, vroče in zlasti vlažno podnebje, stres.
Dovzetnostni dejavniki Dedni dejavniki: predvideva se, da gre za avtosomno dominanten vzorec dedovanja. Endokrini dejavniki: spolni hormoni: predpostavljajo, da na nastanek bolezni vpliva zlasti prekomerno izločanje androgenov, vendar pa apokrine žleze niso občutljive za učinke teh hormonov. Pri ženskah pride pogosto do nastopa bolezni pred pojavom menstruacije in po nosečnosti, v nosečnosti in po menopavzi pa se resnost bolezni pogosto zmanjša; sladkorna bolezen: bolniki s supurativnim hidradenitisom imajo pogosto sladkorno bolezen in kaže, da gre za nevarnostni dejavnik.
V nekaterih primerih so bolezen povezali z mutacijami v genih NCSTN, PSEN1 ali PSENEN. Vsi ti geni nosijo zapis za beljakovine, ki sestavljajo kompleks, imenovan gama- (γ-) sekretaza. Le-ta razrezuje različne beljakovine, kar je pomembna stopnja več kemijskih signalnih poti v telesu. Ena od teh signalnih poti, imenovana signalna pot notch, je ključna za zorenje in deljenje celic lasnih mešičkov in drugih celic v koži. Signalna pot notch vpliva tudi na normalno delovanje imunskega sistema. Raziskave kažejo, da mutacije v genih NCSTN, PSEN1 ali PSENEN motijo signalno pot notch v lasnih mešičkih. O samem mehanizmu je malo znanega, vendar zgleda, da okvara signalne poti notch spodbuja nastanek kožnih vozličev in vodi v vnetje kože. Nadalje kaže, da ima morda vlogo v nastanku supurativnega hidradenitisa sestava črevesne mikrobiote ter da so zato pomembne tudi prehranjevalne navade. Čeprav disbioze kožnega mikrobioma pri supirativnem hidradenitisu niso potrdili, je sočasna prisotnost vnetnih črevesnih in kožnih bolezni privedla do hipoteze o vključenosti osi črevesje–koža, v katero je vpletena črevesna mikrobiota. Analiza prisotnih bakterij v vzorcih blata bolnikov s supurativnim hidradenitisom podpira možnost vloge sprememb črevesne mikrobiote pri tej kronični vnetni kožni bolezni.
Nedavna raziskava primerov in kontrol je pokazala, da je pri otrocih in mladostnikih s supirativnim hidradenitisom v primerjavi s tistimi brez bolezni pogosteje prisotna prezgodnja puberteta .
Simptomi in znaki Najprej nastanejo na dotik občutljive vnetne zatrdline, v velikosti graha, ki spominjajo na kožne ognojke. Sprememba se postopoma veča do velikosti oreha, spreminja pa se tudi barva kože, ki postane rdečkasto modrikasta. Zatrdlina se v nekaj dneh zmehča, koža odmre (nekrotizira) in iz spremembe se izdeci gnojna vsebina. Gnojenje se navadno nadaljuje in razširi še na sosednje znojnice. Po ozdravitvi ostanejo manjše ali večje ugreznjene brazgotine. Pogosto je zvišana telesna temperatura. Če so prizadete žleze v pazduhi, se bezgavke v tem področju združijo, kar se tiplje kot trakaste zatrdline. Stanje lahko zaradi bolečin in slabega vonja onesposobi delovanje prizadete osebe.
Diagnoza Diagnoza se postavi glede na značilen izgled. Specifičnih testov za dokaz supurativnega hidradenitisa ni. Za postavitev diagnoze morajo biti izpolnjeni tri diagnostična merila: značilne kožne lezije, značilna mesta pojavljanja in dolgotrajnost bolezni.
Vzorec sprememb se pošlje na mikrobiološke preiskave, če obstaja sum na celulitis ali kožni absces. Pomisliti je treba tudi na furunkel, vnetje bezgavk (limfadenitis) in bolezen mačje opraskanine.
Zgodnja diagnoza je bistvenega pomena za preprečevanje poškodb kožnega tkiva. Vendar pa je supurativni hidradenitis pogosto napačno diagnosticiran ali diagnosticiran pozno, ker zdravstveni delavci niso dovolj seznanjeni z boleznijo ali pa bolniki ne poiščejo zdravniške pomoči. Podatki kažejo, da je v svetovnem merilu bolezen diagnosticirana v povprečju sedem let po pojavu prvih simptomov. Gre za daljšo zakasnitev postavitve diagnoze kot pri drugih kožnih boleznih.
Zdravljenje Splošni cilji zdravljenja supurativnega hidradenitisa vključujejo lajšanje simptomov, povezanih z lezijami (npr. bolečin), zmanjšanje pogostosti ponovitev in nastajanja novih lezij ter preprečevanje napredovanja bolezni in pojav sobolezni. Zaradi omejitev glede razpoložljivosti primerjalnih študij pristopi zdravljenja v veliki meri temeljijo na mnenju in soglasju strokovnjakov. Zdravljenja se prilagaja resnosti bolezni in stanju bolnika. Možnosti zdravljenja vključujejo zdravilsko (farmakološko) zdravljenje, kirurške posege in ukrepe za spremembo življenjskega sloga; pogosto je potrebna kombinacija vseh treh možnosti. Zdravljenje je praviloma dolgotrajno, z antibiotiki (tetraciklin, doksiciklin, eritromicin...). Kirurška oskrba, kjer naredijo zarezo in pustijo, da vsebina izteče ven (incizija in drenaža), je potrebna, kadar nastane absces ali če je prisotno valovanje (fluktuacija) vsebine.
Sprememba življenjskega sloga Bolnike se spodbuja k ohranjanju primerne telesne teže in prenehanju kajenja, saj sta tako debelost kot kajenje povezana s hujšim potekom bolezni. Svetuje se uporaba antiseptičnih pripravkov za umivanje kože. Prav tako je pomembno zmanjšati poškodbe kože, kar se lahko doseže z izogibanjem tesnim oblačilom, agresivnim preparatom za kožo in adhezivnim oblogam za rane.
Kirurško zdravljenje Kirurško zdravljenje pride v poštev v vseh fazah bolezni. Posamezni ognojki se lahko zdravijo z incizijo (kirurškim vrezom v lezijo) in drenažo, za blago do zmerno izražene spremembe se lahko uporabi laser z ogljikovim dioksidom ali tehnika »deroofing« (kirurška tehnika, pri kateri se odstrani pokrov ognojka oziroma ciste, okolno tkivo pa se ohrani). Zmerno izražene spremembe se lahko odstranijo tudi z lokalno ekscizijo (kirurškim izrezom).
Zdravila Antibiotiki: pogosto se uporabljajo lokalni antibiotiki, čeprav je dokazov o njihovi učinkovitosti malo. Za blage oblike bolezni se priporoča lokalni klindamicin v trajanju treh mesecev. V dvojno slepih, s placebom nadzorovanih kliničnih preskušanjih se je topični klindamicin izkazal za učinkovitega. Peroralni antibiotiki se uporabljajo bolj zaradi njihovih protivnetnih učinkov kot pa protimikrobnega delovanja. Najučinkovitejša je kombinacija rifampicina in klindamicina, ki se daje 2–3 mesece. Uporabljata se tudi tetraciklin in minociklin. Kortikosteroidi: za hitro zmanjšanje vnetja ob akutnih poslabšanjih in za zdravljenja terapevtsko odpornih vozličev se lahko uporabi znotrajlezijski steroid. Manj pogosto se uporabi sistemski steroid. Biološka zdravila: za zdravljenje supurativnega hidradenitisa sta odobreni dve biološki zdravili: adalimumab in sekukinumab.
Viri
Glej tudi koža celulitis furunkel absces
Zunanje povezave slovenski medicinski slovar
Kategorija:Okužbe kože Kategorija:Bakterijske bolezni