Stari Egipt je bila civilizacija starodavne severovzhodne Afrike. Sledila je prazgodovinskemu Egiptu in se začela razvijati okoli 3150 pr. n. št. Chronology, Digital Egypt for Universities, University College London. Arhivirano iz izvirnika 16. marca 2008. Pridobljeno 25. marca 2008. s politično združitvijo Gornjega in Spodnjega Egipta pod kraljem Menesom, katerega se pogosto istoveti z Narmerjem.Dodson (2004), str. 46. Zgodovina starega Egipta se je dogajala v nizu stabilnih kraljestev (Staro kraljestvo zgodnje bronaste dobe, Srednje kraljestvo srednje bronaste dobe in Novo kraljestvo pozne bronaste dobe) in nizu relativno nestabilnih vmesnih obdobij s skupaj 31 vladarskimi dinastijami.
Višek je dosegla v ramzeškem obdobju Novega kraljestva, v katerem je tekmovala s Hetiti, Asirci in Mitanci, potem pa je začela počasi propadati. Egipt so napadale in osvajale različne tuje sile, najprej Kanaanci/Hiksi, za njimi libijski Berberi, Nubijci, Asirci, Babilonci, ahemenidski Perzijci in v tretjem vmesnem obdobku in poznem obdobju Makedonci. Po smrti Aleksandra Velikega in delitvi njegovega imperija je v Egiptu zavladal njegov general Ptolemaj I. Soter. Grško Ptolemajsko kraljestvo je v Egiptu vladalo do leta 30 pr. n. št., ko je pod Kleopatro VII. padlo pod rimsko oblast in postalo rimska provinca.Clayton (1994), str. 217.
Uspešnost staroegipčanske civilizacije je bila delno posledica njegove prilagoditve na pogoje kmetovanja v dolini Nila. Predvidljive poplave in sistematično namakanje so pripomogli k proizvodnji presežkov kmetijskih pridelkov, ki so omogočili večjo gostoto prebivalstva ter družbeni in kulturni razvoj. S proizvodnimi presežki je država spodbujala izkoriščanje naravnih bogastev doline Nila in sosednjih puščavskih pokrajin, omogočila razvoj lastne pisave, organizirala kolektivne gradbene in kmetijske projekte, trgovanje s sosednjimi državami in vojsko, ki je branila državo pred vdori tujcev in vzdrževala egipčansko nadoblast. Spodbujanje in organiziranje teh dejavnosti je bilo prepuščeno birokraciji elitnih pismoukov, verskih voditeljev in administratorjev pod nadzorom faraona, ki je svojo oblast vzdrževal z dodelanim sistemom verskih prepričanj.James (2005), str. 8.Manuelian (1998), str. 6–7
Med velike dosežke starih Egipčanov spadajo tehnike lomljenja in obdelave kamna ter geodetske in gradbene tehnike, ki so omogočile gradnjo monumentalnih piramid, templjev in obeliskov. Med dosežke spadajo tudi matematični sistem, učinkovito zdravstvo, namakalni sistemi in tehnike obdelave zemlje, prve znane ladje iz lesenih desk,Ward, Cheryl: World's Oldest Planked Boats, Archaeology 54 (3), Archaeological Institute of America. tehnologije proizvodnje fajanse in stekla, nove literarne oblike in ne nazadnje prvi znani mirovni sporazum, sklenjen s Hetiti po bitki pri Kadešu.Clayton (1994), str. 153. Stari Egipt nam je zapustil trajno dediščino. Njegova umetnost in arhitektura sta se na široko posnemali, njegovi artefakti pa raznesli po vsem svetu. Njegove monumentalne ruševine so cela stoletja navdihovale domišljijo potnikov in piscev. Ponovno odkrito spoštovanje do starega in izkopavanja v zgodnjem modernem obdobju, ki so jih vodili predvsem Evropejci in Egipčani, so privedla do znanstvenega raziskovanja egipčanske civilizacije in večjega razumevanja njene kulturne dediščine.James (2005), str. 84.
Geografija Civilizacija starega Egipta se je razvila u dolini reke Nil v severovzhodni Afriki. Geomorfološko spada Egipt v sredozemski bazen in je naravno povezan z Bližnjim vzhodom. Njegova lega je povzročila razvoj v okviru starih civilizacij Bližnjega vzhoda, ločenih od podsaharske Afrike. Ozemlje staroegipčanske civilizacije se deli na rodovitne aluvialne ravnine v dolini Nila in okoliške puščavske predele. Dolina se od ustja Nila navzgor deli na naslednje regije:
delta Nila spodnji Egipt gornji Egipt spodnja Nubija gornja Nubija
Okoliške puščave, v katerih je egipčanska civilizacija pustila svoje sledi, so:
Libijska puščava Vzhodna puščava Nubijska puščava Sinajski polotok
Dolina Nila je bogata z aluvijalnimi naplavinami in zato izjemno primerna za kmetijstvo. Dolina je hkrati zelo siromašna z rudnimi bogastvi, zato so Egipčani vse surovine, kot so kamen za gradnje, zlato, srebro, turkiz ter kositer in baker za bron, pridobivali v okoliških pokrajinah.
Podnebje Egipt ima subtropsko podnebje z zelo malo padavinami. Libijska puščava, na primer, je ena od najbolj suhih pokrajin na svetu. V prazgodovini je podnebje nihalo od zmerno vlažnega do izredno suhega, kakršno je zdaj. V puščavah je bilo nekaj naseljenih oaz. Kmetijstvo, od katerega je živelo prebivalstvo starega Egipta, je bilo odvisno od letnih poplav Nila, ki so se praviloma začele v juliju in trajale običajno okoli sto dni. V zelo ugodnem letnem obdobju so dajale vso potrebno količino vlage za rast poljščin in omogočale velike presežke pridelkov. Tega so se Egipčani zavedali že v zelo zgodnjem obdobju. Starogrški zgodovinar Herodot je Egipt imenoval »dar Nila«.
Zgodovina thumb|280px|Karta Starega Egipta z glavnimi mesti v dinastičnem obdobju (okoli 3150 pr. n. št. do 30 n. št. ) Reka Nil je bila večino človeške zgodovine življenjska žila za pokrajine ob njem.Shaw (2002): 17, 67–69. Rodovitne poplavne ravnice so dale ljudem možnost za stalno naselitev, razvoj kmetijstva in razvoj bolj dovršene centralizirane družbe, ki je postala temelj egipčanske civilizacije.Shaw (2002): 17. Nomadski lovci in nabiralci so se v dolini Nila za stalno naselili proti koncu srednje ledene dobe pred približno 120.000 leti. V pozni kameni dobi je sušno podnebje severne Afrike postajalo še bolj vroče in suho, kar je prisililo prebivalce tega območja, da so se selili k reki.
Preddinastično obdobje thumb|left|upright|Vrč, okrašen z gazelami, značilen za obdobje Nakada II (preddinastično obdobje)
V preddinastičnem in zgodnjem dinastičnem obdobju je bilo podnebje v Egiptu veliko manj sušno, kot je danes. Velik del države so pokrivale obsežne savane s čredami kopitarjev. Rastlinstvo in živalstvo sta bili v vseh okoljih veliko bolj bogati, ob Nilu pa so bile velike populacije vodnih ptic. Lov je bil za Egipčane pomembna dejavnost. V tem obdobju se je udomačilo tudi veliko domačih živali.
Okoli leta 5500 pr. n. št. so majhna plemena iz porečja Nila razvila več kultur, ki kažejo na obvladovanje kmetijstva in živinoreje ter prepoznavno lončenino in osebne predmete kot so glavniki, zapestnice in koralde. Največja od teh zgodnjih kultur v Gornjem (južnem) Egiptu je bila badarska kultura, ki je nastala verjetno v zahodni puščavi. Znana je po visokokakovostni keramiki, kamnitem orodju in uporabi bakra.Hayes (1964): 220. Badarski kulturi sta sledili amraška kultura (Nakada I) in gerzeška kultura (Nakada II)Childe, V. Gordon (1953): New Light on the Most Ancient Near East, Praeger Publications. ki sta prinesli številne tehnološke izboljšave. Egipčani so že v preddinastičnem obdobju amraške kulture iz Etiopije uvažali obsidian za izdelavo ostrih rezil in drugih predmetov.Barbara G. Aston, James A. Harrell, Ian Shaw (2000). Paul T. Nicholson in Ian Shaw (urednika): Stone, Ancient Egyptian Materials and Technology, Cambridge, 5–77, str. 46–47. V obdobju Nakada II so imeli Egipčani prve dokazane stike z Bližnjim vzhodom, zlasti s Kanaanom in Biblosom na sredozemski obali.Patai, Raphael (1998): Children of Noah: Jewish Seafaring in Ancient Times. Princeton Uni Press. Kultura Nakada II, ki se je začela v nekaj majhnih poljedelskih skupnostih, se je v tisoč letih razvila v močno civilizacijo, katere voditelji so popolnoma obvladovali prebivalstvo in vire v dolini Nila.Chronology of the Naqada Period. Digital Egypt for Universities, University College London. Arhivirano iz izvirnika 28. marca 2008. Pridobljeno 9. marca 2008.
Z vzpostavitvijo centra moči v Hierakonpolisu in kasneje v Abidosu so voditelji v obdobju Nakada III razširili svojo oblast ob Nilu navzdol.Shaw (2002): 61. Trgovali so tudi z Nubijo na jugu, oazami v zahodni puščavi ter kulturami vzhodnega Sredozemlja in Bližnjega vzhoda. V nubijskih kraljevih grobovih v Qustulu so odkrili predmete z najstarejšimi znanimi egipčanskimi dinastičnimi simboli, kot sta bela krona Gornjega Egipta in sokol.Emberling, Geoff (2011): Nubia: Ancient Kingdoms of Africa. New York: Institute for the Study of the Ancient World. str. 8. ISBN 978-0-615-48102-9.The Qustul Incense Burner, The Oriental Instutute.
Nakadska kultura je prinesla številne in raznolike dobrine, kar kaže na vse večjo moč in bogastvo elite, kot tudi predmetov za osebno rabo, kot so glavniki, kipci, poslikana keramika, dekorativne kamnite vaze visoke kakovosti, kozmetične palete in nakit iz zlata, lapisa lazuli in slonovine. Razvila je tudi keramično glazuro, znano kot fajansa, ki se je uporabljala tudi v rimskem obdobju za krašenje skodelic, amuletov in figuric. Faience in different Periods. Digital Egypt for Universities, University College London. Arhivirano iz izvirnika 30. marca 2008. Pridobljeno 9. marca 2008. V zadnji preddinastični fazi nakadske kulture so se začeli uporabljati pisni simboli, ki so se sčasoma razvili v sistem hieroglifov za pisanje staroegipčanskega jezika.Allen (2000), str. 1.
Zgodnje dinastične obdobje (okoli 3050–2686 pr. n. št.)
thumb|250px|Narmerjeva paletaRobins (1997), str. 32.
Zgodnje dinastično obdobje je bila približno sodobno z zgodnjo sumersko-akadsko civilizacijo v Mezopotamiji in antičnem Elamu. V 3. stoletju pr. n. št. je egipčanski svečenik in zgodovinar Maneto iz delte Nila faraone od Menesa do faraonov iz svojega časa razdelil na trideset dinastij. Njegov sistem se uporablja še danes.Clayton (1994), str. 6. Za prvega faraona v svoji uradni zgodovini je izbral Menija (grško Menes), ki je po izročilu okoli leta 3100 pr. n. št. združil Gornji in Spodnji Egipt v enotno držvo.Shaw (2002), str. 78–80.
Združevanje v eno državo se je v resnici dogajalo bolj postopoma kot pišejo staroegipčanski pisci, Menesa pa ne omenja noben zapis iz njegovega obdobja. Nekateri sodobni znanstveniki so prepričani, da bi Menes lahko bil faraon Narmer, ki je na ceremonialni Narmerjevi paleti, simboličnem aktu združitve, upodobljen s kraljevskima kronama obeh kraljestev.Clayton (1994), str. 12–13. V zgodnjem dinastičnem obdobju okoli leta 3150 pr. n. št. je prva dinastija kraljev utrdila oblast nad Spodnjim Egiptom in ustanovila prestolnico Memfis, iz katere je bilo mogoče nadzirati delovno silo in kmetijstvo v rodovitni Nilovi delti in ključne in donosne trgovske poti proti Levantu. Rast moči in bogastva kraljev zgodnjih dinastij se je odražala v njihovih dodelanih mastabah (grobnicah) in pogrebnih kultnih objektih v Abidosu, ki so služili za čaščenje pobóženih kraljev po njihovi smrti.Shaw (2002), str. 70. Močna institucija vladarja, ki so jo razvili faraoni, je služila uzakonitvi državnega nadzora nad zemljišči, delom in sredstvi, ki so bili bistvenega pomena za preživetje in rast starodavne egipčanske civilizacije. Early Dynastic Egypt. Digital Egypt for Universities, University College London. Arhivirano iz izvirnika 4. marca 2008. Pridobljeno 9. marca 2008.
Staro Kraljestvo (2686–2181 pr. n. št.)
thumb|left|250px|Piramide v Gizi
Dobro razvita centralna uprava v Starem kraljestvu je omogočila večjo produktivnost kmetijstva in posledično rast prebivalstva, kar je sprožilo velik napredek v arhitekturi, umetnosti in tehnologiji.James (2005), str. 40. Med največje dosežke tega obdobja spadajo piramide v Gizi in Velika sfinga. Država je bila razdeljena na 42 okrožij ali nom, ki so jim vladali nomarhi. Državni uradniki pod vodstvom vezirja so pobirali davke, usklajevali gradnje in vzdrževanje namakalnih sistemov, novačili kmete za delo na gradbenih projektih in vzdrževali pravosodni sistem za ohranjanje reda in miru.Shaw (2002), str. 102.
thumb|right|200px|Ustoličenje faraona Kafrena