thumb|300px|Ruševine ktiajskega stražnega stolpa dinastije Han (206 pr. n. št. - 220 n. št.), narejenega iz zbite gline Dunhuang
Svilna pot ali svilna cesta je mreža medsebojno povezanih trgovskih poti Azije (Vzhodne, Južne in Zahodne Azije) z območjem Sredozemlja, Severne, Severozahodne Afrike in Evrope. V zadnjih letih svilna pot spet postaja aktualna.
Junija 2014 je bil koridor svilne poti Čangan-Tjanšan vključen na seznam Unescove svetovne dediščine.Unesco
Splošno Trgovske poti s svilo oz. svilna pot niso bile namenjene samo trgovanju s svilo, ampak tudi z drugimi dobrinami. Bile so pomembne za trgovsko in kulturno izmenjavo. Po njih so potovali trgovci, misijonarji, popotniki, vojaki, nomadi in lokalni prebivalci preko 3000 let.
Svilna pot se je raztezala preko 6500 km in je omogočala prevoz trgovskih predmetov, predvsem luksuznih predmetov kot so svila, saten, dragulji, steklovina, prestižnejše tkanine, parfume, sužnje in začimbe. Preko poti so je tudi izmenjevalo znanje, ideje, kultura in bolezni (kuga). Na ta način so v Evropo iz Azije prišla številna pomembna tehnološka odkritja, kot sta papir in smodnik, po nekaterih trditvah pa tudi kompas.
Trgovina prek svilne poti je bila pomemben dejavnik v razvoju velikih civilizacij Kitajske, Indije, antičnega Egipta, Perzije, Arabskega polotoka in antičnega Rima in je bila temelj za moderni svet.
Čeprav svilna pot daje slutiti neskončne karavane, pa je dejansko le malo ljudi potovalo po poti od začetka do konca. Večinoma so trgovsko blago del poti tovorili trgovci in jih nato preprodali na sosednjih trgih.
Obstoječe trgovske poti v osrednji Aziji so bile razširjene okrog 114 pr. n. št. po odloku dinastije Han. V dobi srednjega veka je pomembnost teh poti upadla na račun pomorskega prometa.
Etimologija Prva oseba, ki je uporabila pojem Seidenstraße (dobesedno »svilena cesta«) je bil nemški geograf Ferdinand von Richthofen leta 1877. Ime svilna pot izvira iz dobičkonosne trgovine s kitajsko svilo, glavni razlog za povezavo različnih trgovskih poti v obsežno interkontinentalno mrežo."Approaches Old and New to the Silk Roads« Vadime Eliseeff in: The Silk Roads: Highways of Culture and Commerce. Paris (1998) UNESCO, Reprint: Berghahn Books (2009), pp. 1-2. ISBN 92-3-103652-1; ISBN 1-57181-221-0; ISBN 1-57181-222-9 (pbk)Waugh, Daniel. (2007). »Richthofen »Silk Roads«: Toward the Archeology of a Concept.« The Silk Road. Volume 5, Number 1, Summer 2007, p. 4.Hill, John E. 2003. »Annotated Translation of the Chapter on the Western Regions according to the Hou Hanshu.« 2nd Draft Edition. Introduction
Pomembnost Po svilni poti niso prenašali le blago kot so začimbe, svila, steklo in porcelan, s trgovino se je širila tudi religija in kultura. Tako je budizem prišel prek svilne poti na Kitajsko in Japonsko ter tam postal prevladujoča religija. Tudi krščanstvo je prišlo prek svilne poti na Kitajsko. Znanje izdelovanja papirja in smodnika je prišlo v arabske države in od tam kasneje v Evropo.
Trgovsko blago Svila je bila za Zahod verjetno najbolj nenavadna dobrina, ki je potovala po svilni poti. Ta material je dal poti tudi svoje ime. Vendar pa ta pojem izkrivlja resnico o trgovini, saj je bilo še veliko drugih dobrin preneseno po njej. Karavane so prenašale v smeri Kitajske med drugim zlato, drage kamne in zlasti steklo, zato so raziskovalci poudarjali, da bi se svilna pot lahko imenovala tudi »steklena pot«. V smeri proti Evropi so razen svile tovorili predvsem krzno, keramiko, porcelan, žad, bron, lošč in železo. Mnogi od teh proizvodov so bili izmenjani na poti, večkrat prešli iz rok v roke in pridobili na vrednosti, preden so dosegli končni cilj.
Poleg svile so bile v takratnem času pomembno trgovsko blago iz jugovzhodne Azije predvsem začimbe. Niso jih uporabljali le kot začimbe in arome ampak tudi kot mamila, anestetike, afrodiziak, za izdelavo parfumov in za »čarobne napoje«.
Kljub vsemu pa je bil najbolj želen kitajski izdelek svila. Razvoj tkanja svile pripisujejo Kitajski že od 2. tisočletja pred našim štetjem. Proizvodnja velikih količin za izvoz, skupaj z usposabljanjem izdelovalcev svile, je nastala šele na koncu obdobja vojskujočih se držav v 3. stoletju pred našim štetjem (Čas med letoma 475 in 221 pred našim štetjem, je bilo v kitajski zgodovini obdobje vojskujočih se držav). Najstarejše najdbe kitajske svile v Evropi so bile iz keltskega knežjega groba v Heuneburgu (Sigmaringen) iz 6. stoletja pred našim štetjem.Knefelkamp, U. (1985): Die Handelswege kostbarer Textilien nach Mitteleuropa vom 10. bis 15. Jahrhundert. In: Bayerisches Landesamt für Denkmalpflege: Textile Grabfunde aus der Sepultur des Bamberger Domkapitels. Internationales Kolloquium, Schloss Seehof, 22./23. April 1985. Arbeitshefte 33: 99-106. H. J. Hundt: Über vorgeschichtliche Seidenfunde. In: Jahrb. des Röm. – Germanischen Zentralmuseums Mainz 16, 1969, 59–71.
V Rimskem cesarstvu so veljali za luksuzne artikle izdelki iz škrlata in stekla. Le najbogatejši so si lahko privoščili skromne količine teh dragocenih izdelkov. V času Pax Augusta, kot tudi na zahodnem koncu svilne poti je rimski višji sloj bolj cenil svilo, začimbe in dragulje. Čeprav so pod cesarjem Justinijanom I. v pozni antiki končno uspeli vzpostaviti svojo proizvodnjo svile s pomočjo pretihotapljenih gosenic, je bil še vedno zelo pomemben uvoz iz Kitajske.
Organizacija trgovanja Glavna težava na trgovskih poteh je bila varnost. Iz Kitajske do Egipta so roparji napadali karavane na ožjih delih poti, kjer so lažje prišli do plena. Zato je kitajski imperij svoje karavane opremil s posebnim spremstvom in podaljševal Kitajski zid proti zahodu.
Organizacija trans-kontinentalne trgovine je bila zahtevna in težka. Nešteto živali, številni pastirji z živino in tone trgovskega blaga se je morala preseliti. Ljudem in živalim so morali zagotoviti pogoje na dolgo pot v težkih geografskih in podnebnih razmerah. Trgovci niso prepotovali celotne poti za prodajo svojih izdelkov sami. Trgovina je tekla preko več posrednikov. Zahodni konec svilne poti so dolgo nadzorovali Parti in kasneje Sasanidi, v Srednji Aziji pa zlasti nomadska plemena.
V srednjem veku so te trgovske poti obvladovali judovski Radaniti, judovski trgovci, ki so od 8. do 11. stoletja skrbeli za trgovino med vojskujočimi krščanskimi zahodnimi državami, islamskim svetom in drugimi (Indijo in Kitajsko). S tem so prispevali h gospodarskemu razcvetu na Zahodu, ki je po razpadu Zahodnega Rimskega cesarstva močno nazadovalo. Za trgovske poti so uporabljali v starih časih znane poti.
Razen skozi oaze, je bila Svilna pot speljana preko vojaških postojank, kjer so prečkali meje in zamenjali konje in so varovale prehod prometa.
Velik pomen pri transportu so imele dvogrbe ali baktrijske kamele, ki so bile razširjene v Srednji Aziji. Bile so bolj odporne na vročino kot dromedarji (enogrba kamela)), imele so zimsko dlako, tako da so bile dobro prilagojene na tipično celinsko podnebje, ekstremna temperaturna nihanja v stepah in v gorskih regijah z velikimi višinskimi razlikami.
Kulturni in tehnološki prenos Prenos tehnoloških dosežkov, kulturnih dobrin in ideologij se je zgodil nenačrtovano in z dolgoročno blagovno menjavo. Potovanja na dolge razdalje vseh vrst, bodisi zaradi komercialnih, političnih, diplomatskih ali misijonskih razlogov, so spodbudila kulturno izmenjavo med različnimi družbami. Pesmi, zgodbe, verske ideje, filozofski pogledi in znanstveno znanje je krožilo med popotniki.
Poleg tega je potekala izmenjava prehrambenih artiklov in tako so se uvedla nova živila.
Prek svilne poti se je iz Azije na zahod razširila tehnika izdelave papirja in tiska, razni kemični procesi, kot so destilacija in proizvodnja smodnika, kakor tudi bolj učinkovita jahalna oprema.
Širjenje religij Posebej dolgoročen je bil prenos religij. Budizem je prišel po severni poti iz Indije do Kitajske in Japonske. Nekateri izmed prvih opisov svilne poti prihajajo od kitajskih romarjev, ki so potovali v Indijo, v osrčje budizma.Hans-Joachim Klimkeit: Die Seidenstraße; DuMont-Buchverlag, Köln 1990
Mongoli in turškimi narodi so prvotno častili boga neba Tengrija, v Iranu in med Parti je prevladovalo zaratustrstvo, medtem ko je v Sogdiani prevladovalo ljudsko prepričanje.
Krščanstvo je bilo v Mali Aziji in Iranu prisotno že zgodaj. V 5. stoletju je Sasanidsko cesarstvo oblikovalo Vzhodno sirsko Cerkev (imenovano tudi kaldejski obred) in priznavalo nestorijansko doktrino. V tem času se je nestorijanstvo iz območja vzhodnega Irana širil v Sogdiano in Baktrijo. V 8. stoletju je dosegel Samarkand. V področje Tarimske kotline je prišel prvi val misijonov v 8. in drugič v 11. stoletju. V »državi Sedmih rek« (področje danes delno v Kazahstanu, južna in jugovzhodna obmejna območja v Kirgizistanu in kitajski avtonomni regiji Šindžjang Ujgur je bilo v 9. - 14. stoletju zgrajenih veliko nestorijanskih nagrobnikov. Verniki so dosegli prestolnico Kitajske Šjan v letu 781, kot je dokumentirano na najdeni steli. Kitajski edikt iz leta 845 je zavrnil vse druge religije in uvedel nestorijanstvo do 10. stoletja. S prihodom Mongolov je doživel drugo zlato dobo, nato pa izginil iz Kitajske v 14. stoletju. Med turškimi ljudstvi je prevladoval do 14. stoletja, ko ga je izkoreninil islam.Hans-Joachim Klimkeit: Die Seidenstraße; DuMont-Buchverlag, Köln 1990, S. 83
Manihejstvo je nastalo leta 240 n. št. v Mezopotamiji in se hitro razširilo v Perzijo in v vzhodne sosednje nižine Turana, kjer pa ni moglo prevladati nad zaratustrstvom. Prevladalo je v Turpanu, Mervu in pri Partih. V trgovskih kolonijah Sogdiane, kot tudi na Kitajskem, so se nestorijancem in budistom pridružili številni manihejci v 7. stoletju. Znano je, da so vladarji ujgurskega stepskega imperija in v kraljevini Kočo v letu 762 močno podpirali manihejstvo poleg budizma. V Dunhuangu je manihejstvo izginilo v 11. stoletju, v Turpanu so ga gojili Mongoli do 13. stoletja.Hans-Joachim Klimkeit: Die Seidenstraße; DuMont-Buchverlag, Köln 1990, S. 87
Budizem je bil razvit v indijsko-iranskem obmejnem območju, v Gandhari in Kushanu, pod vplivom helenističnega jezika in s človeško podobo Bude. Kaniška I., kralj Kušanskega cesarstva, je bil v letih 232-260 n. št. iz političnih razlogov pokrovitelj budizma v osrednji regiji svilne poti, ta vera je prevladala v 3. in 4. stoletju v Sogdiani. Na Kitajsko je budizem prispel prvič v 1. stoletju in se okrepil v času dinastije Severni Wei v 4. in 5. stoletju, na široko pa se je razmahnil do 7. stoletja. V vzhodnem in zahodnem Turkestanu je budizem upadel zaradi širjenja islama, v območju Tarima pa v 15. stoletju. V Dunhuangu in na Kitajskem je ostal nedotaknjen.Hans-Joachim Klimkeit: Die Seidenstraße; DuMont-Buchverlag, Köln 1990, S. 91
V mnogih krajih ob svilni poti so navedene tri religije trajale dalj časa in bolj ali manj mirno sobivale.
Po smrti Mohameda leta 632 n. št. se je islam širil in kmalu je bil zahodni del svilne poti in z njim trans-azijska trgovina pod nadzorom islamskih držav. Po osvojitvi Perzijskega cesarstva v letu 642, se širitev proti vzhodu nadaljuje. Islam se je razširil najprej v urbanih središčih vzdolž svilne poti, kasneje pa še na podeželju. V Srednji Aziji in na Kitajskem so se pojavile muslimanske skupnosti brez osvajanja in nasilja. Pod Timur Lenkom je bil islam v 14. stoletju spet širjen z nasiljem.
Prvotna zamisel Mongolov je bila širjenje tengrizma, vendar je potem, ko je Kublajkan v 13. stoletju prišel v vedno večji kulturni stik s Kitajsko, budizem pridobil več privržencev. Plemena priseljena v osrednjo Azijo in ki so deloma sprejela turški jezik, so se spreobrnila v islam v 14. stoletju.
Širjenje bolezni