Slikárstvo je umetniška dejavnost, pri kateri na neko podlago (platno, papir, omet) nanašamo barve. Slikarstvo je ena izmed temeljnih strok likovne umetnosti, ki ima za osnovno ploskev in upodobitve gradi z uporabo barve in črt. Razločujemo med slikarstvom v ožjem pomenu besede, za katero je pomembnejša barva, in slikarstvom v širšem pomenu, kamor sodita tudi risba in grafika, kjer je barva po navadi lahko odsotna, ali pa je prisotna v barvi risal. Glede na nosilce (so neprenosni ali prenosni) govorimo o vrstah slikarstva: o stenskem slikarstvu, tabelnem slikarstvu, slikarstvu na platno, knjižnem slikarstvu, slikarstvu na steklo itd. Z nosilci so povezane različne tehnike (npr. freska, mozaik, akvarelno in oljno slikarstvo, kolaž, vazno slikarstvo), pri čemer se tradicionalnim tehnikam in tradicionalnim materialom pridružujejo novi. S slikarstvom so najtesneje povezani tudi drugi načini izražanja, ki so po značaju slikarski, npr. fotografija, film, instalacija.
thumb|right|200px|Da Vincijeva Mona Lisa
Zgodovina slikarstva
Slikarstvo se je pojavilo v obdobju paleolitika, ko je človek z naravnimi barvami naslikal prve jamske slike. Do leta 2018 naj bi bile najstarejše znane slike stare približno 32.000 let, v jami Chauvet v Franciji. Vgravirane so in pobarvane z rdečo oker in črno pigmentno barvo, na njih pa so prikazani konji, nosorogi, levi, bivoli, mamuti, abstraktni vzorci in možne delne človeške figure. Jamske slike so nato našli v Indoneziji v jami Lubang Jeriji Saléh, za katero menijo, da je stara 40.000 let. Vendar so bili najzgodnejši dokazi o slikarskem delu odkriti v dveh kamnitih zavetjih v deželi Arnhem na severu Avstralije. V najnižji plasti materiala na teh lokacijah so uporabljeni kosi oker, stari približno 60.000 let. Arheologi so našli tudi del kamnite poslikave, ohranjene v skalnjaku iz apnenca v regiji Kimberley v severozahodni Avstraliji, ki je stara 40.000 let. Primeri jamskih slik so po vsem svetu - v Italiji, Franciji, Španiji, na Portugalskem, Kitajskem, v Avstraliji, Mehiki, itd.
V prvih civilizacijah je prevladovala stenska poslikava, ki so jo uporabljali predvsem za templje, grobnice, palače in svetišča. V stari Grčiji se je ta zvrst umetnosti že dodobra razvila, a se je na žalost iz tistega časa zelo malo ohranilo. Na srečo pa je veliko ostalo od stenskih poslikav v starem Rimu, predvsem mestu Pompeji, ko so bile poslikane tudi nekatere zasebne hiše. Iz tistega časa so raziskovalci našli tudi ohranjene mozaike.
V zahodnih kulturah imata oljno slikarstvo in akvarelno slikarstvo bogato in zapleteno tradicijo v slogu in vsebini. Na vzhodu so črnilo in barvno črnilo v preteklosti prevladovali pri izbiri medijev z enako bogato in zapleteno tradicijo.
Zgodovino slikarstva preučuje umetnostna zgodovina.
Estetika in teorija
Estetika je preučevanje umetnosti in lepote; to je bilo pomembno vprašanje za filozofe 18. in 19. stoletja, kot sta Immanuel Kant in Hegel. Klasični filozofi, kot sta Platon in Aristotel, so teoretizirali tudi o umetnosti in slikarstvu. Platon v svojem filozofskem sistemu ni zanemarjal slikarjev (pa tudi kiparjev); trdil je, da slika ne more prikazati resnice - je kopija resničnosti (senca sveta idej) in ni nič drugega kot obrt, podobna čevljarstvu ali litju železa. V času Leonarda je slikarstvo postalo tesnejši prikaz resnice kot slikanje v stari Grčiji. Leonardo da Vinci je nasprotno dejal, da je La Pittura è cosa mentale ('slikanje je stvar uma').Rollason, C., & Mittapalli, R. (2002). Modern criticism. New Delhi: Atlantic Publishers and Distributors. p. 196. Kant je razlikoval med Lepoto in Sublimnim, in sicer z vidiki, ki so očitno dajali prednost prvemu. Čeprav se ni posebej skliceval na slikarstvo, so ta koncept prevzeli slikarji, kot je J. M. W. Turner in Caspar David Friedrich.
Hegel je prepoznal neuspeh pri doseganju univerzalnega koncepta lepote in v svojem estetskem eseju zapisal, da je slikarstvo, skupaj s poezijo in glasbo, ena od treh 'romantičnih' umetnosti zaradi svojega simboličnega, visoko intelektualnega namena."Painting and music are the specially romantic arts. Lastly, as a union of painting and music comes poetry, where the sensuous element is more than ever subordinate to the spirit." Excerpted from Encyclopædia Britannica 1911 Med slikarji, ki so napisali teoretska dela o slikarstvu, sta Kandinski in Paul Klee.Franciscono, Marcel, Paul Klee: His Work and Thought, part 6 'The Bauhaus and Düsseldorf', chap. 'Klee's theory courses', p. 246 and under 'notes to pp. 245–54' p. 365Barasch, Moshe (2000) Theories of art – from impressionism to Kandinsky, part IV 'Abstract art', chap. 'Color' pp. 332–33 Kandinski v svojem eseju trdi, da ima slikarstvo duhovno vrednost in daje osnovne barve bistvenim občutkom ali konceptom, kar so že poskušali narediti Goethe in drugi pisatelji.
Ikonografija je preučevanje vsebine slik in ne njihovega sloga. Erwin Panofsky in drugi umetnostni zgodovinarji skušajo najprej razumeti upodobljene stvari, preden se ozrejo na njihov pomen za gledalca v tistem času in na koncu analizirajo njihov širši kulturni, verski in družbeni pomen.
Leta 1890 je pariški slikar Maurice Denis slavno zatrdil: »Ne pozabite, da je slika - preden je vojaški konj, gola ženska ali kakšna zgodba ali druga - v bistvu ravna površina, prekrita z barvami, sestavljenimi v določenem vrstnem redu.« Tako je bilo veliko slikarskega razvoja 20. stoletja, kot je kubizem, razmišljanje o sredstvih slikarstva in ne o zunanjem svetu - naravi -, ki je bila prej njegova glavna tema.
Elementi slikanja
Intenzivnost Kar omogoča slikanje, je zaznavanje in prikaz intenzivnosti. Vsaka točka v prostoru ima različno intenzivnost, ki jo lahko na sliki predstavimo s črno-belo in vsemi sivimi odtenki med njimi. Slikarji lahko v praksi artikulirajo oblike tako, da si nalagajo površine različnih intenzivnosti; z uporabo samo barve (enake intenzivnosti) lahko predstavljamo samo simbolične oblike. Tako se osnovna slikarska sredstva razlikujejo od ideoloških, kot so geometrijske figure, različna stališča in organizacija (perspektiva) ter simboli. Slikar na primer zazna, da ima določena bela stena na vsaki točki različno intenzivnost zaradi odtenkov in odsevov bližnjih predmetov, v idealnem primeru pa je bela stena še vedno bela stena v mrki temi. Pri tehničnem risanju je idealna tudi debelina črte, ki razmejuje idealne obrise predmeta znotraj zaznavnega okvira, drugačnega od tistega, ki ga uporabljajo slikarji.
Barva in ton Barva, sestavljena iz odtenka, nasičenosti in vrednosti, razpršena po površini, je bistvo slikarstva, tako kot višina in ritem bistvo glasbe. Barva je sicer zelo subjektivna, vendar ima opazne psihološke učinke, čeprav se ti lahko razlikujejo od kulture do kulture. Črna je na Zahodu povezana z žalovanjem, na vzhodu je to bela. Nekateri slikarji, teoretiki, pisatelji in znanstveniki, med njimi GoetheJohann Wolfgang von Goethe, Goethe's theory of colours, John Murray, London 1840, KandinskiWassily Kandinsky Concerning The Spiritual in Art, [Translated By Michael T. H. Sadler, pdf., in NewtonA letter to the Royal Society presenting A new theory of light and colours Isaac Newton, 1671 pdf, so napisali svojo barvno teorijo.
Poleg tega je uporaba jezika le abstrakcija za barvni ekvivalent. Beseda 'rdeča' na primer lahko zajema široko paleto variacij od čiste rdeče vidnega spektra svetlobe. Ni formaliziranega registra različnih barv na način, da bi se dogovorili o različnih notah v glasbi, kot sta F ali C♯. Za slikarja barva ni preprosto razdeljena na osnovne (primarne) in izpeljane (komplementarne ali mešane) barve (na primer rdeča, modra, zelena, rjava itd.).
Slikarji se praktično ukvarjajo s pigmentiPigments at ColourLex, zato je 'modra' za slikarja lahko kateri koli modra: ftalocianinsko modra, prusko modra, indigo, kobaltovo modra, ultramarin itd. Psihološki in simbolni pomeni barve, strogo rečeno, niso slikarsko sredstvo. Barve samo dodajajo potencialni, izpeljani kontekst pomenov, zato je zaznavanje slike zelo subjektivno. Analogija z glasbo je povsem jasna - zvok v glasbi (kot nota C) je analogen 'svetlobi' v slikarstvu, 'odtenki' dinamiki, 'obarvanost' pa slikanju, kot je poseben ton glasbil glasbi. Ti elementi nujno ne tvorijo melodije (v glasbi); lahko mu dodajo različne kontekste.
Netradicionalni elementi Sodobni umetniki so zelo razširili slikarsko prakso, da bi kot primer vključili kolaž, ki se je začel s kubizmom in ni slikanje v strogem smislu. Nekateri sodobni slikarji za svojo teksturo vključujejo različne materiale, kot so kovina, plastika, pesek, cement, slama, listi ali les. Primeri tega so dela Jeana Dubuffeta in Anselma Kieferja. Vse več je skupnosti umetnikov, ki uporabljajo računalnike za 'barvanje' barve na digitalno 'platno' s pomočjo programov, kot so Adobe Photoshop, Corel Painter in mnogi drugi. Te slike lahko po potrebi natisnejo na tradicionalno platno.
Ritem
Ritem je za umetnike pomemben tako pri slikanju kot pri glasbi. Če nekdo definira ritem kot »premor, vključen v zaporedje«, potem lahko na slikah obstaja ritem. Ti premori omogočajo ustvarjalno silo, da posreduje in doda nove stvaritve - obliko, melodijo, obarvanost. Razširjanje oblike ali kakršnih koli informacij je pri danem umetniškem delu ključnega pomena in neposredno vpliva na estetsko vrednost tega dela. To je zato, ker je estetska vrednost odvisna od funkcionalnosti, torej svoboda (gibanje) zaznavanja se dojema kot lepota. Prosti pretok energije tako v umetnosti kot tudi v drugih oblikah techne neposredno prispeva k estetski vrednosti.Eiichi Tosaki, Mondrian's Philosophy of Visual Rhythm: Phenomenology, Wittgenstein, and Eastern thought, Volume 23 of Sophia Studies in Cross-cultural Philosophy of Traditions and Cultures, Springer, 15 Nov 2017, pp. 108–109, 130, 139, 158,
Glasba je bila pomembna za rojstvo abstraktne umetnosti, saj je glasba po naravi abstraktna - ne poskuša predstavljati zunanjega sveta, ampak na neposreden način izraža notranje občutke duše. Vasilij Kandinski je pogosto uporabljal glasbene izraze za prepoznavanje svojih del; svoje najbolj spontane slike je imenoval improvizacije, bolj dodelana dela pa označil za kompozicije. Kandinski je teoretiziral, da je glasba končni učitelj, nato pa se je lotil prvih sedmih od desetih skladb. Ko je slišal tone in akorde, ko je slikal, je Kandinski teoretiziral, da je (na primer) rumena barva sredina C na medeninasti trobenti; črna je barva zaprtja in konca stvari; in da kombinacije barv ustvarjajo vibracijske frekvence, podobne akordom, ki se igrajo na klavirju. Leta 1871 se je mladi Kandinski naučil igrati klavir in violončelo. Scenska zasnova Kandinskega za uprizoritev Mussorgskyjevih Slik z razstave ponazarja njegov 'sinestetični' koncept univerzalnega ujemanja oblik, barv in glasbenih zvokov.
Glasba definira večino modernističnega abstraktnega slikarstva. Jackson Pollock to poudarja s svojo sliko iz leta 1950 Jesenski ritem (številka 30).
Slikarski mediji Različne vrste barv običajno prepoznamo po mediju, v katerem je pigment suspendiran ali vgrajen, kar določa splošne delovne značilnosti barve, kot so viskoznost, mešljivost, topnost, čas sušenja itd. Olje
Oljna slika je postopek barvanja z pigmenti, ki so vezani na medij olje, kot je laneno olje, ki se je pogosto uporabljalo v zgodnji moderni Evropi. Pogosto so olje kuhali s smolo, kot je borova smola ali celo kadilo; imenovali so se 'laki' in so bili cenjeni zaradi telesa in sijaja. Oljna barva je sčasoma postala glavni medij za ustvarjanje umetniških del, saj so njene prednosti postale splošno znane. Prehod se je začel z zgodnjim nizozemskim slikarstvom v severni Evropi in je z visoko renesanso tehnika oljnega slikarstva v večini Evrope skoraj popolnoma nadomestila tempera barve.
Pastel