Otok Ascension je osamljen vulkanski otok v Južnem Atlantskem oceanu 7° 56' južno od ekvatorja. Nahaja se 1.600 km od obale Afrike in 2.250 km od obale Brazilija. Spada pod britansko čezmorsko ozemlje Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha. Upravni otok Sv. Helena je od otoka Ascension oddaljena okoli 1.300 km južno, otočje Tristan da Cunha pa 3.730 km južno.
Otok je bil poimenovan po dnevu odkritja, ki se je zgodil na dan gospodovega vnebohoda (Ascension Day) leta 1501. Zaradi svoje strateške lege sredi Južnega Atlantika je dolga stoletja nudil zavetje pomorščakom na poti med Evropo in Azijo kasneje pa letalom na poti proti jugu in prečkanju Južnega Atlantika. Med drugo svetovno vojno je na njem delovala pomembna letalska baza britanskih in ameriških oboroženih sil v boju proti nemškim podmornicam. Otok je bil trajno nenaseljen 22. oktobra 1815 ko je britanska vojska tam namestila svojo garnizijo otok pa razglasila za britansko last.
Danes na otoku deluje letalska baza RAF, sledilna postaja Evropske vesolje agencije, britansko-ameriška postaja za elektronsko vohunjene in radiorelejna postaja BBC. Britanska vojska je otok uporabljala med falklandsko vojno leta 1982. Na otoku se nahajajo še antene za nadzor sistema NAVSTAR GPS, NASA pa ima tam nameščen teleskop za iskanje vesoljskih odpadkov.
Zgodovina
Odkritje
Otok je leta 1501 na dan gospodovega vnebohoda (21. maj 1501) odkril portugalski navigator Afonso de Albuquerque in ga poimenoval Ilha da Ascensão. Zaradi suhe in puste pokrajine na pomorščake ni naredil dobrega vtisa zato ga niso razglasili za portugalsko ozemlje. Pomorščaki so se na otoku lahko oskrbeli s svežim mesom otoških ptic, in želv ki so na plažah valila jajca. Kasneje pa so Portugalci na otok naselili še koze.
Februarja 1701 se je v zalivu Clarence na severozahodnem koncu otoka potopila bojna ladja HMS Roebuck pod poveljstvom Williama Dampiera. Šest mornarjev je na otoku preživelo dva meseca preden so jih rešili. Po nekaj dneh iskanja so v notranjosti otoka našli izvir, ki se danes imenuje Breakneck Valley (nižje na gori se nahaja manjši izvir, ki se ga imenovali Dampier's Drip verjetno po napačno razumljeni zgodbi brodolomcev.Duff Hart-Davis, Ascension, the story of a South Atlantic island.
Obstaja možnost, da so otok uporabljali kot odprti zapor za pomorščake, čeprav obstaja samo en tak zabeležen primersee Carl Friedrich Behrens, Reise durch die Sued-Laender und um die Welt (1737), p. 250, who wrote that various criminal mariners had been exiled to the island; also in Alex Ritsema A Dutch Castaway on Ascension Island in 1725 (2010), pp. 26, 115-117.. Maja 1725 so na obalo v zalivu Clarence izkrcali nizozemskega častnika Leenderta Hasenboscha obtoženega sodomije. Naslednje leto, januarja 1726, so britanski pomorščaki našli njegov šotor, dnevnik in osebne predmete. Njegovih ostankov niso našli. Njegov dnevnik so prevedli in objavili v Londonu istega leta pod naslovom Sodomy Punish'd (Kazen za sodomijo).[PDF] - Sodomy Punish'd -The MAN & Other Families
Prvi naseljenci
Prvi naseljenci na otoku so bili britanski vojaki, ki so jih tja namestili iz varnostnih razlogov, po tem ko so na otok Sv. Helena izgnali Napoleona. S tem so želeli preprečiti, da bi otok uporabili pri poizkusu njegovega reševanja. Vojaki pod poveljstvom polkovnika Edwarda Nicollsa so na otok prišli 22. oktobra 1815 na ladjah Zenobia in Peruvian ter kmalu zatem otok razglasili za britansko last. Britanska kraljeva mornarica je otok razglasila za kamnito fregato HMS Ascension.
Zaradi svoje lokacije je bil otok zelo uporaben kot vmesna postaja za ladje, ki so plule proti Aziji in Južni Ameriki in nazaj. Britanska kraljeva mornarica je otok uporabljala kot pomorsko oporišče in oskrbovalno postajo še posebej za zahodno afriško floto, ki je delovala proti trgovcem s sužnji. Od leta 1823 so na otoku nameščeni kraljevi marinci.
Botanika Charles Darwin je otok obiskal na drugi vožnji ladje HMS Beagle leta 1836. Otok je opisal kot otok brez dreves kjer ob obali nič ne raste. Redka vegetacija pa omogoča življenje le ovcam, kozam, nekaj kravam in konjem, pegatkam, mišim, podganam in rakom. Strinjal se je z rekom ki je veljal za ljudi iz Sv. Helene >>Vemo, da živimo na skali vendar revni ljudje na Ascensionu živijo na pepelu.<< Opazil je koliko časa in skrbi ljudje posvečajo vzdrževanju hiš, vrtov in cistern. Z vodnim izvirom so ravnali izredno previdno tako, da se ni izgubila niti ena kaplja dragocene vode. Upravljanje otoka je bilo podobno ladji kjer je vse moralo delovati v najboljšem redu.
Leta 1843 je otok obiskal botanik in raziskovalec Joseph Dalton Hooker. Štiri leta kasneje je Hooker, na pobudo Darwina, svetoval Britanski kraljevi mornarici, da bi lahko z zasaditvijo dreves otok ozelenili. Drevesa bi iz vlažnega atlantskega zraka posrkala vlago in izboljšala prst s tem pa bi pust otok spremenila v zeleni vrt. Ozelenitev otoka bi potekala s pomočjo Botaničnega vrta Kew. Od leta 1850 so začele na otok prihajati ladje z rastlinami iz botaničnih vrtov Argentine, Evrope in Južne Afrike. Konec sedemdesetih let 19. stoletja so na otoku že rastle norfolška smreka, evkalipt, bambus in bananovec, ki so prekrivale najvišji vrh otoka na novo poimenovan Zelena gora (Green Mountain) in tako ustvarile megleni gozd.
Prva vlada Leta 1899 je Vzhodna telegrafska družba do otoka položila podvodni telegrafski kabel in tako povezala Veliko Britanijo z Južno Afriko. Leta 1922 je otok postal odvisno ozemlje Sv. Helene. Do leta 1964 je z otokom upravljala Vzhodna telegrafska družba neto pa je britanska vlada imenovala administratorja otoka, ki predstavlja guvernerja ozemlja Sv. Helena in Ascension.
Vojno obdobje Med drugo svetovno vojno so ZDA na otoku zgradile letalsko bazo poimenovano Wideawake (ime je dobila po bližnji koloniji ptičev, ki so ji domačini pravili wideawake zaradi njihovega neprestanega oglašanja) iz katere so izvajale obsežne protipodmorniške operacije. Letalsko bazo so zgradili ameriški vojaki 38. bojnega inženirskega bataljona. Prvi pristanek na nedokončani letalski stezi sta, 15. junija 1942, izvedli dve britanski letali Fairey Swordfish na katera so pomotoma streljali preden so ju prepoznali kot zavezniški letali. Dogodek so počastili z natisom poštne znamke 15. junija 1982.
Američani so letališče uporabljali tudi kot vmesno postajo za letala pri prečkanju Atlantika na poti v Evropo in Afriko. Letala z otoka so bila 12. septembra 1942 vpletene v incident z ladjo RMS Laconia potem ko je to potopila nemška podmornica U-156. Posadka podmornice je želela pomagati brodolomcem medtem pa so jo napadla zavezniška letala. Zaradi napada in prepoznega reševanja je umrlo več kot polovica potnikov na ladji. Po vojni je ameriška vojska zapustila letalsko bazo zato je ta začela propadati.
Do edinega spopada na otoku je prišlo 9. decembra 1941, ko se je sredi poldneva Georgetownu približala nemška podmornica U-124 z namenom, da potopi tam zasidrana plovila in obstreljuje bojne položaje na otoku. Podmornico so začeli obstreljevati s topovi iz utrdbe Fort Bedford na hribu Cross Hill. Podmornice niso zadeli, ta se je potopila in umaknila. Topovi so do danes ostali nedotaknjeni in jih je še danes možno videti. Gre za dva mornariška topova BL 5.5 inch Mark I, ki so ju leta 1938, med posodobitvijo na Malti, odstranili iz bojne ladje HMS Hood.
Povojna vojaška uporaba Z razmahom hladne vojne in vesoljske tekme so se Američani vrnili na otok. Zračno oporišče Wideawake so v šestdesetih letih dvajsetega stoletja precej razširili. Letališko stezo z nenavadno grbo so podaljšali in razširili ter jo prilagodili tako, da so na njej lahko pristajala tudi večja in težja letala. Kasneje so jo usposobili kot rezervno pristajalno stezo za vesolji čolniček (Space Shuttle), ki pa tam nikoli ni pristal. Ameriške letalske sile so imele na otoku postaje za slednje raketam. Svojo sledilno postajo je leta 1967 tja postavil tudi NASA. Delovale so več kot dvajset let nato pa jo je zaprla leta 1990. Med hladno vojno sta na otoku delovali tudi postaji za elektronko vohunjene ameriške NSA in britanske GCHQ. Na otoku ima svoje objekte in naprave Evropska vesoljska agencija, z njimi spremlja rakete Ariane. Leta 1966 so za potrebe BBC na otoku postavili radio-relejni kratko valovni oddajnik, ki z radijskim signalom pokriva Afriko in Južno Ameriko.
Med falklandsko vojno leta 1982 je britanska vojska otok uporabila kot vmesno postajo in letalsko oporišče. Na otoku so bila nameščena bombniška letala Avro Vulcan in zračni tankerji Handley Page Victor s katerimi so v operaciji Black Buck napadli 12.200 km oddaljene argentinske položaje na Falklandskih otokih. Z zračnim mostom je RAF oskrboval bojno skupino na poti proti Falklandskim otokom. Z več kot 400 poleti na dan je bilo letališče Widewake za kratek časa eno najbolj prometnih letališč na svetu. Pred odhodom proti Falklandskim otok se je pri otoku zbrala celotna bojna flota in se oskrbela z gorivom in drugimi potrebščinami. Po koncu vojne je Velika Britanija ohranila povečano vojaško navzočnost na otoku in ustanovila letalsko bazo RAF Ascension Island. Ta zagotavlja postanke in oskrbo z gorivom letalom, ki letijo na poti RAF Brize Norton (Velika Britanija, Oxfordshire) in RAF Mount Pleasent (Falklandski otoki).
Danes
Od leta 2004 poročajo, da na otoku na Cat Hill deluje postaja za prestrezanje radijskih signalov britanske GCHQ. NASA ima na otoku svojo opremo s katero spremlja vesoljske polete.
Leta 2008 so britanski diplomati na Komisiji Združenih narodov za meje kontinentalnega pasu razglasili suverenost nad 200.000 km2 okoli otoka. To naj bi v prihodnje omogočilo raziskave ter izkoriščanje nafte, plina in mineralov.
Leta 2016 je ministrstvo združenih držav za energijo odprlo mobilno klimatsko raziskovalno postajo s katero upravlja Ustanova za merjenje atmosferskega sevanja in klimatske raziskave (Atmospheric Radiation Measurement Climate Research Facility, ARM). Postavljena je blizu jugovzhodnega kraterja južno od vrha Zelene gore. Mobilna postaja naj bi delovala do oktobra 2017.
Geografija
Otok ima površino 88 km2. Vulkanski vrh se nahaja 100 km zahodno od srednjeatlantskega hrbta. Večji del otoka prekriva pustinja prekrita s tokovi lave in hribi iz vulkanskega pepela, odkritih je bilo 44 kraterjev vulkanskega izvora.
Geologija Geološko gledano je otok mlada formacija. Nastal je iz podvodnega vulkana vrh pa se je dvignil nad morsko gladino pred približno enim milijonom let. Čeprav je večina vulkanske dejavnosti na otoku povezana z srednjeatlantskim hrbtom ta izkazuje tudi nekatere značilnosti, ki so podobne vročim točkam. Videti je, da je to posledica manjšega magmatskega ognjišča, ki se je formiral pod srednjeatlantskim hrbtom medtem ko se je ta premikal proti vzhodu, pri tem pa je osnovno ognjišče ostalo na sedanji lokaciji zahodno od grebena. Zadnji izbruh se je zgodil v 16, stoletju. Zaradi mladosti otoka je večina zemlje iz klinkerja.
Otok je sestavljen iz širokega nabora alkalnih kamnin kar je atipično za vulkanske otoke. Na otoku se tako nahajajo kamnine od bazalta vse do trahita in riolita.
Podnebje Otok ima vročo puščavsko klimo (BWh, po Koppenovi lestvici). Temperaturni razpon na obali se razteza od 22,7 do 27,8. na najvišji točki otok je zrak hladnejši za 5 do 6 stopinj. Nevihte z dežjem se pojavljajo skozi vse leto, najbolj pogoste so med junijem in septembrom. Čeprav je otok na tropskem področju je povprečna količina padavin zelo nizka. Vzrok za to bi lahko bila nizka temperatura morja v okolici otoka kjer benguelski tok in južno ekvatorski tok tečeta proti severu na zahodni obali Afrike. Tako tako ohlajata vodo v vzhodnem delu Južnega Atlantika. V južnem Atlantskem oceanu so cikloni zelo redki če pa se pojavijo nastanejo po navadi nastanejo zaradi drugih dejavnikov kot je npr. hitro dviganje zraka.
Ekologija
Flora