Slovenščina () je združeni naziv za uradni knjižni jezik Slovencev in skupno ime za narečja in govore, ki jih govorijo ali so jih nekoč govorili Slovenci. Govori ga okoli 2,5 milijona govorcev po svetu, od katerih jih večina živi v Sloveniji. Glede na število govorcev ima razmeroma veliko narečij.

Slovenščina je zahodni južnoslovanski jezik in eden redkih indoevropskih jezikov, ki je ohranil dvojino.

Za zapisovanje slovenskega jezika se danes uporablja gajica, pisava imenovana po hrvaškem jezikoslovcu Ljudevitu Gaju, ki jo je priredil po češkem črkopisu. Slovenska gajica se imenuje slovenica in v njej pišemo od marčne revolucije 1848. Do takrat smo uporabljali bohoričico. Slovenska pisava je fonetična, kar pomeni, da se črke ujemajo z glasovi, čeprav manj kot npr. v hrvaščini.

Slovenščina je državni jezik v Sloveniji in uradni jezik Republike Slovenije, kot je zapisano v 11. členu Ustave Republike Slovenije.

Poimenovanje Slovenski jezik prvotno pomeni slovanski jezik. Nemci so slovenščino nekoč imenovali »wendisch« oz. »Windisch«, Slovenci pa tudi kranjski jezik, vendar se to pokrajinsko ime zanj ni uveljavilo. Slovenski prebivalci Koroške in Štajerske so se imenovali Slovenci že v 18. stol. Koren sloven- je bil pri Slovanih znan tudi v Rusiji ob Labi na sedanjem Nemškem (Slovinci), na Slovaškem, pa tudi na hrvaškem kajkavskem (Zagreb, Čakovec do pred Karlovcem) in še celo čakavskem področju ob Jadranskem morju na jugu vse do Dubrovnika (slovinski). Hrvati naš jezik imenujejo slovenski, Srbi slovenački, Rusi slovenskij, Nemci Slowenisch, angleško njegovo ime je Slovene/Slovenian. Latinski izraz zanj je lingua Slavonica oz. lingua Slovenica. Tudi Slovaki imenujejo svoj jezik slovenský, prebivalke so Slovenky, jezik tudi slovenčina, svojo deželo pa Slovensko.

Govorci thumb|right|300px|Slovenski naselitveni prostor znotraj Avstro-ogrskega cesarstva (na podlagi ljudskega štetja leta 1910) Slovenščino govori približno 2,5 milijona ljudi, večinoma v Sloveniji (1.727.360).

Poleg tega jo govorijo še v Italiji (100.000 v Kanalski dolini, v Beneški Sloveniji, na Goriškem in na Tržaškem), na Koroškem v Avstriji (50.000), v Istri na Hrvaškem (25.000), v madžarskem Porabju (3.200) in v drugih delih Evrope kot tudi drugod po svetu (v Nemčiji, ZDA, Kanadi, Argentini, Avstraliji in Južnoafriški republiki) (400.000).

Značilnosti Slovenščina ima 25 črk, ki omogočajo zapisovanje 29 fonemov (pomensko razločevalnih glasov). +Slovenska abecedaABCČDEFGHIJKLMNOPRSŠTUVZŽabcčdefghijklmnoprsštuvzž

Slovenščina pozna tri slovnična števila, tri slovnične spole in šest sklonov z osmimi sklanjatvami.

Zgodovina 250px|thumb|left|Brižinski spomeniki

Slovenščina se je razvila iz praslovanščine. Najstarejši pisani viri, ki kažejo značilnosti slovenskega jezika, so Brižinski spomeniki. Napisani so z latinično pisavo, po izsledkih paleografske raziskave so nastali na Koroškem v obdobju 972–1039. Besedila, ki jih vsebujejo, so bila oblikovana že prej, verjetno v 8. stoletju.

Na Ratchisovem oltarju iz 8. stoletja v stolnici v Čedadu se nahaja nerazvozlan napis "Ratchis hidebohohrit", ki je po mnenju nekaterih slovenski in pomeni "Ratchis je šel Boga odkrit"; v primeru, da ta teorija drži, gre za prvi zapis slovenščine in je nekaj stoletij starejši od Brižinskih spomenikov.

V srednjem veku še ni bilo del v slovenskem jeziku, razen cerkvenih molitvenikov in kronikalnih zapisov; v polovici 16. stoletja, v času reformacije, pa lahko že govorimo o utemeljitvi prvega, a še ne enotnega slovenskega knjižnega jezika,Marko Jesenšek (2021): Poglavja iz razvoja slovenskega jezika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 145). . str. 9. ki sloni na osrednjeslovenskih govorih.

Leta 1527 so se kranjski deželni stanovi pritožili pri deželnem knezu Ferdinandu, ker je za deželnega upravitelja imenoval Wolfganga Maga, med drugim zato, ker ni znal slovenskega jezika, "kar je tudi od starih časov v navadi."Vilfan, S. (1995), str. 178 To dokazuje, da so tudi uglednejši kranjski plemiči znali slovensko in da je bilo treba tudi pred plemiškim sodiščem poslovati po potrebi ustno v slovenščini, saj vse stranke nemščine niso bile vešče. Pismeno poslovanje je bilo že zaradi višjih instanc in jezikovnega šolanja pisarjev nemško.

Začetnik slovenskega knjižnega jezika je protestantski pisatelj Primož Trubar, ki je leta 1550 napisal najprej Katekizem in Abecednik, 1557–1560 je prevedel Novo zavezo ter 1564 izdal knjigo o evangeličanskem nauku in cerkvenem redu Cerkovna ordninga. Trubar (ki je v Ljubljani živel s prekinitvami več kot 20 let) je vzel za osnovo knjižnega jezika prav najbolj osrednji slovenski govor, ki je že sam združeval v sebi elemente dveh najobširnejših in centralnih slovenskih narečij (dolenjščine in gorenjščine), ki pa je obenem predstavljal tudi jezik največjega slovenskega mesta, tedanjega upravnega središča Kranjske - Ljubljane, ki je imela gledano po prebivalstvu povsem prevladujoč slovenski značaj, bila je kraj, v katerem se je oblikovalo središče nove narodne slovenske cerkve, kraj, ki je postajal meščansko in kulturno središče. Ta jezik je skušal obogatiti s prvinami drugih narečij; razumljivo je, da predvsem s prvinami svojega domačega govora - dolenjščine. Jurij Dalmatin je prvi v slovenščino prevedel celotno Sveto pismo, ki je izšlo leta 1583. Prvo slovensko slovnico, Zimske urice, je 1584. napisal Adam Bohorič, prvi slovar (nemško-latinsko-slovensko-italijanski) pa Jeronim Megiser leta 1592.

V tem času se je slovenščina še razvijala ločeno - slovensko jezikovno področje se je delilo na alpsko in panonsko področje.Marko Jesenšek (2013): Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 90). , str. 14. Na alpskem področju se je razvijala osrednja slovenščina, ki se še ni ukoreninila na vzhodnem delu (na Štajerskem in Ogrskem).Jesenšek 2013: str. 15-19. Vzhodna slovenščina se je samostojno razvijala pod vplivom kajkavske hrvaščine (ta jezikovni vpliv je bil najmočnejši med ogrskimi Slovenci, v današnjem Prekmurju in Porabju).Jesenšek 2013: str. 21-24.

Protireformacija je ustavila in ovirala razvoj slovenščine. Konec 18. stoletja so se ponovno pojavili poskusi ustanovitve slovenskega knjižnega jezika. 1784–1802 je bila v slovenščino prevedena Biblija, 1768. pa je Marko Pohlin izdal Kranjsko gramatiko. Velik pomen za slovenščino ima tudi prva slovenska znanstvena slovnica Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kaernten und Steyermark, ki jo je 1808 uredil Jernej Kopitar.

V 18. stoletju so se začele objavljati tiskane knjige tudi na vzhodnoslovenskem (panonskem) območju, ter prihajalo do poskusov standardiziranja slovenskega jezika na podlagi lokalnih govorov.Jesenšek 2013: str. 53.Marko Jesenšek (2015): Poglavja iz zgodovine vzhodnoštajerskega jezika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 110). . str. 36. Nastali sta dve različici vzhodne slovenščine: prva je bila knjižna prekmurščina,Jesenšek 2013: str. 57-61. ki je bila še vedno močno povezana s kajkavščino,Domen Krvina, Andrej Lažeta (2018): Vpliv kajkavskih molitvenikov na prvi prevod Marijinih litanij v staro knjižno prekmurščino. Bogoslovni vestnik.Marko Jesenšek: Stične točke pri oblikovanju slovaškega in prekmurskega knjižnega jezika. Jezik in slovstvo druga pa vzhodna štajerščina (v Prlekiji in Slovenskih goricah), na katero je sicer tudi vplivala kajkavščina, vendar je bila tudi v stiku z alpsko (osrednjo) slovenščino.Jesenšek 2015: str. 36-38.

Jezikovna merodajna oblika je bila vzpostavljena v 40. letih 19. stoletja po dolgotrajnih razpravah in sporih. Pomembno vlogo pri izgradnji slovenskega knjižnega jezika je imel tudi Valentin Vodnik. Izrazne možnosti novega knjižnega jezika so se v svojem polnem sijaju pokazale v književnosti.

Začetnik slovenskega romantičnega pesništva je France Prešeren, pisateljsko vejo književnosti pa so utemeljili pisatelji, kot sta Fran Levstik in Ivan Cankar. Izoblikovanje slovenskega knjižnega jezika je izpopolnjeno v 19. stoletju s slovensko-nemškim slovarjem Maksa Pleteršnika (1895) in pravopisom Frana Levca iz leta 1899.

Tačas so bili konkretni poskusi za standardizacijo vzhodnoslovenskega jezika (jezikovni zgled je bila prav osrednja slovenščina), vendar se udeleženci namenjene organizacije t. i. Svetourbanske akademije (1803) niso mogli dogovoriti o enotnih pravilih, ker so bili nekateri še vedno privrženi kajkavščini.Jesenšek 2015: str. 45-47. Vzhodna knjižna štajerščina je sčasoma prenehala.Jesenšek 2015: str. 48-49. V Prekmurju so ohranili svoj pokrajinski knjižni jezik do konca druge svetovne vojne,IDEJA ZA POBUDO PREKMURSKI JEZIK - IZBIRNI PREDMET – Prekmursko društvo General Maister Murska Sobota poleg tega je ta knjižna norma dosegala kakovostne ravni v leposlovju, neleposlovni književnosti in publicistiki.Jesenšek 2013: str. 82-260.

Slovenščina je postala uradni jezik na področju Slovenije s Prvo slovensko Narodno vlado v novembru 1918, čeprav se je po členih o enakosti narodov iz 1867 oz. 1868 že prej uporabljala kot uradni jezik na vseh področjih tudi na območju Avstro-Ogrske kjer je prevladovalo slovensko prebivalstvo. 4. marca 1849 je cesar izdal patent, s katerim je bila slovenščina uvrščena med 10 jezikov, v katere so prevajali državni zakonik in deželne zakonike (prvič 1. novembra 1849) in je tako prvič obveljala kot uradni državni jezik.

Danes je knjižni jezik stanoviten in dobro opisan in utemeljen ter preiskan. Iz obilice priročnikov velja izpostaviti Slovar slovenskega knjižnega jezika (1970–1991) SAZU (Slovenske akademije znanosti in umetnosti) ter zadnji izvod Slovenskega pravopisa iz 2001. Razvoj knjižne slovenščine je bil precej enostranski, posledično sta se sčasoma izoblikovala neenakopravna položaja osrednje in vzhodne slovenščine. Stanislav Škrabec ali Jakob Rigler sta označila vzhodno slovenščino kot »nepravilno« normo, osrednjo slovenščino pa kot edini pravilni in normativni knjižni jezik.Jesenšek 2015: str. 36. Vprašanje, ali je šlo pri prekmurščini, oz. vzhodni štajerščini za jezikovni separatizem, raznarodovanje ipd., še do danes še ni popolnoma rešeno.Jesenšek 2015: str. 37.

Zvrsti slovenščine Slovenski jezik ne obstaja le v eni obliki, ki bi bila enaka za vse govorce. Razlike v jeziku so odvisne zlasti od tega, kje je bil govorec rojen, komu je sporočilo namenjeno, v kakšni vlogi nastopa itd.Žagar F. Slovenska slovnica za vsak dan. Celjska Mohorjeva družba, 2011. Govorimo o jezikovnih zvrsteh, tj. različnih vrstah jezika glede na družbenost, funkcije, prenosnika, metrum in časovnost. Zvrsti imajo svoje izgovorne, besedne, oblikoslovne, skladenjske in druge posebnosti.Slovenski pravopis, Ljubljana 2007.

Slovenščina pozna naslednje jezikovne zvrsti: družbene zvrsti (zemljepisne posebnosti, razlike v naslovniku - komu je besedilo namenjeno, itd.): knjižni jezik (knjižni zborni jezik in knjižni pogovorni jezik) pogovorni jezik pokrajinske narečne skupine, narečja in mestne govorice interesne govorice (sleng, žargon in latovščina) funkcijske zvrsti (glede na namene, za katere se uporablja): praktičnosporazumevalni jezik strokovni jeziki publicistični jezik umetnostni jezik časovne zvrsti: sodobni jezik zgodovinski jezik umetnostne zvrsti: vezana beseda nevezana beseda prenosniške zvrsti (razlike so v tem, ali se jezik govori ali piše): govorjeni jezik zapisani jezik

Glasoslovje

Slovenski knjižni jezik ima 29 pomensko razločevalnih glasovnih enot (t. i. glasnikov ali fonemov; npr. piti – biti). Delijo se na samoglasnike in soglasnike, soglasniki pa na zvočnike in nezvočnike:

samoglasniki:<br/ > i;<br/ > e, ozki in široki (ê);<br/ > a;<br/ > o, ozki in široki (ô);<br/ > u;<br/ > polglasnik [ə]. soglasniki, zvočniki:<br/ >