Kišinjev, tudi Kišinjov, (moldavsko in , ) je upravno središče in center osrednjih gospodarskih, znanstvenih in kulturnih institucij moldavske republike.
Mesto leži na robu jugovzhodnega območja osrednje Moldavske planote, ki ima značilnosti stepe. Skozi mesto teče reka Bic, ki je desni pritok Dnestra, pa tudi pritoki Durlesti in Bulbocica. Po rezultatih moldavskega popisa prebivalstva iz leta 2024 je prebivalstvo mesta znašalo več kot 567.000 prebivalcev, medtem ko je prebivalstvo občine Kišinjev (ki vključuje samo mesto in druge bližnje skupnosti) štelo več kot 720.000 ljudi. Kišinjev je gospodarsko najuspešnejše naselje v Moldaviji in največje prometno središče v državi. Skoraj tretjina prebivalstva Moldavije živi v metropolitanskem območju.
Moldavija ima zgodovino vinarstva, ki sega vsaj v leto 3000 pr. n. št. Kot glavno mesto Kišinjev vsako leto oktobra gosti nacionalni festival vina. Čeprav so bile mestne stavbe med drugo svetovno vojno in potresi znatno poškodovane, je ostala bogata arhitekturna dediščina. Poleg tega ima številne stavbe, zasnovane v povojnem socialističnem realizmu in brutalistični arhitekturi.
Centralna železniška postaja v mestu se ponaša z rusko-imperialnim arhitekturnim slogom in vzdržuje neposredne železniške povezave z Romunijo, Ukrajino, Bolgarijo, Turčijo, Belorusijo, Rusijo in v drugimi državami.
Švicarsko-italijansko-ruski arhitekt Alexander Bernardazzi je zasnoval številne mestne stavbe, vključno z mestno hišo v Kišinjevu, cerkvijo svetega Teodorja in cerkvijo svetega Pantelejmona. V mestu so Narodni muzej likovne umetnosti, Moldavska državna univerza, galerija Brancusi in Narodni muzej zgodovine Moldavije z več kot 236.000 eksponati.
Na severu mesta so živahne tržnice, vključno s hišo, v kateri je nekoč živel Aleksander Puškin med izgnanstvom pred Aleksandrom I. Ruskim. Zdaj je preurejena v muzej.
Etimologija Izvor imena mesta ni jasen. Teorija nakazuje, da ime morda izvira iz arhaične romunske besede chișla (kar pomeni 'izvir', 'vir vode') in nouă ('novo'), ker je bilo mesto zgrajeno okoli majhnega izvira na vogalu ulic Pușkin in Albișoara.
Druga različica, ki jo je oblikoval (ali pripisal) Ștefan Ciobanu (občasno Iorgu Iordanu), romunski zgodovinar in akademik, trdi, da je ime nastalo na enak način kot ime Chișineu (alternativno zapisano kot Chișinău) v zahodni Romuniji, blizu meje z Madžarsko. Njegovo madžarsko ime je , iz katerega izvira romunsko ime. Kisjenő izvira iz besede kis 'majhen' in Jenő, enega od sedmih madžarskih plemen, ki so leta 896 vstopila v Karpatsko kotlino.
Tretja teorija jezikoslovca in slavista Kissa Lajosa trdi (kot možen izvor), da ime izvira iz kumanske besede kešene ('grob', kurgan) in karačajske besede za '"pokopališče', ti dve pa iz perzijske besede kāšāne ('hiša').
Kišinjev je v ruščini znan kot Kišinjov (, ), medtem ko ga moldavski rusko govoreči mediji imenujejo Kišineu (, ). V latinski gagauški abecedi se piše . V romunščini pred 20. stoletjem se je pisalo tudi kot Chișineu in v moldavski cirilici kot . Mesto se zgodovinsko imenuje tudi ; ; ; ; , ; ; ; ali .
Zgodovina Moldavsko obdobje Ustanovljen leta 1436 kot samostanska vas, je bil del Kneževine Moldavije (ki je od 16. stoletja naprej postala vazalna država Osmanskega cesarstva, a je še vedno ohranila svojo avtonomijo). Na začetku 19. stoletja je bil Kišinjev majhno mesto s 7000 prebivalci.
Rusko carsko obdobje
Leta 1812, po rusko-turški vojni (1806–1812), so Osmani vzhodno polovico Moldavije prepustili Ruskemu imperiju. Novo pridobljena ozemlja so postala znana kot Besarabija.
Pod rusko vlado je Kišinjev postal glavno mesto novo priključene oblasti (kasneje gubernije) Besarabije. Do leta 1834 se je zaradi velikodušnega razvojnega načrta pojavila imperialna mestna podoba s širokimi in dolgimi cestami, ki je Kišinjev razdelil približno na dva dela: stari del mesta z nepravilnimi stavbnimi strukturami in novejše mestno središče s postajo. Med 26. majem 1830 in 13. oktobrom 1836 je arhitekt Avraam Melnikov postavil stolnico Nașterea Domnului z veličastnim zvonikom. Leta 1840 je bila dokončana gradnja slavoloka, ki ga je načrtoval arhitekt Luca Zaushkevich. Po tem se je začela gradnja številnih stavb in znamenitosti.
28. avgusta 1871 je bil Kišinjev z železnico povezan s Tiraspolom, leta 1873 pa s Corneștijem. Železnica Kišinjev-Ungheni-Jasi je bila odprta 1. junija 1875 v pripravah na rusko-turško vojno (1877–1878). Mesto je igralo pomembno vlogo v vojni med Rusijo in Osmanskim cesarstvom, saj je bilo glavno izhodišče ruske invazije. V obdobju Belle Époque je bil župan mesta Carol Schmidt, čigar prispevek k modernizaciji mesta Moldavci še vedno spominjajo. Njegovo prebivalstvo se je do leta 1862 povečalo na 92.000, do leta 1900 pa na 125.787.Encyclopædia Britannica Eleventh Edition
Pogromi in predrevolucija
Konec 19. stoletja se je veliko Judov, zlasti zaradi naraščajočega antisemitskega razpoloženja v drugih delih Ruskega imperija in boljših gospodarskih razmer v Moldaviji, odločilo naseliti v Kišinjevu. Do leta 1897 je bilo 46 % prebivalstva Kišinjeva judovskega, kar je bilo več kot 50.000 ljudi.
V okviru vala pogromov, organiziranih v Ruskem imperiju, je bil v mestu 19. in 20. aprila 1903 organiziran velik antisemitski upor, ki je bil kasneje znan kot Kišinjevski pogrom. Nemiri so trajali tri dni, v njih je bilo ubitih 47 Judov, 92 hudo ranjenih in 500 lažje poškodovanih. Poleg tega je bilo izropanih in uničenih več sto hiš in veliko podjetij. Nekateri viri pravijo, da je bilo ubitih 49 ljudi.Encyclopaedia Judaica, Vol 10, page 1066. Jerusalem, 1971. Pogrome naj bi večinoma spodbudila protijudovska propaganda v edinem uradnem časopisu tistega časa, Bessarabetz (Бессарабецъ). Župan Schmidt incidenta ni odobril in je pozneje leta 1903 odstopil. Med odzivi na ta incident je bila peticija ameriškega predsednika Theodora Roosevelta, ki jo je julija 1903 v imenu ameriškega ljudstva naslovil na ruskega carja Nikolaja II.
22. avgusta 1905 se je zgodil še en nasilen dogodek: policija je odprla ogenj na približno 3000 protestirajočih kmetijskih delavcev. Le nekaj mesecev pozneje, 19. in 20. oktobra 1905, je prišlo do še enega protesta, ki je pomagal prisiliti Nikolaja II. k sprejetju oktobrskega manifesta. Vendar so se te demonstracije nenadoma spremenile v še en protijudovski pogrom, v katerem je umrlo 19 ljudi.
Romunsko obdobje
Po ruski oktobrski revoluciji je Besarabija razglasila neodvisnost od razpadajočega imperija kot Moldavska demokratična republika, preden se je pridružila Kraljevini Romuniji. Leta 1919 je Kišinjev z ocenjeno populacijo 133.000 prebivalcev postal drugo največje mesto v Romuniji.
Med letoma 1918 in 1940 je mestno središče izvedlo obsežna obnovitvena dela. Romunija je svojim provincam podelila pomembne subvencije in začela obsežne investicijske programe v infrastrukturo glavnih mest v Besarabiji, razširila železniško infrastrukturo in začela obsežen program za izkoreninjenje nepismenosti.
Leta 1927 je bil postavljen spomenik Štefana Velikega, ki ga je ustvaril kipar Alexandru Plămădeală. Leta 1933 je bila ustanovljena prva visokošolska ustanova v Besarabiji s prenosom oddelka za kmetijske vede Univerze v Iaşiju v Kišinjev kot Fakulteta za kmetijske vede.
Druga svetovna vojna
28. junija 1940 je bila Besarabija kot neposredna posledica pakta Molotov-Ribbentrop priključena Sovjetski zvezi od Romunije, Kišinjev pa je postal glavno mesto novo ustanovljene Moldavske sovjetske socialistične republike.
Po sovjetski okupaciji je NKVD med junijem 1940 in junijem 1941 izvajal množične deportacije, povezane z grozodejstvi. Julija 1940 je bilo v Kišinjevu usmrčenih več kot 400 ljudi, ki so bili pokopani na posestvu Metropolitanske palače, Kišinjevskega teološkega inštituta in na dvorišču italijanskega konzulata, kjer je imel NKVD svoj sedež. Kot del politike politične represije nad potencialno opozicijo komunistični oblasti je bilo iz Besarabije v druge regije ZSSR deportiranih več deset tisoč članov domačih družin.
10. novembra 1940 se je zgodil uničujoč potres z magnitudo 7,4 (ali 7,7, po drugih virih) po Richterjevi lestvici. Epicenter potresa je bil v gorovju Vrancea in je povzročil veliko škodo: 78 smrtnih žrtev in 2795 poškodovanih stavb (od tega 172 uničenih).
Junija 1941 je Romunija pod poveljstvom nemškega Wehrmachta vstopila v drugo svetovno vojno in napovedala vojno Sovjetski zvezi, da bi si povrnila Besarabijo. Kišinjev je bil v kaosu druge svetovne vojne močno prizadet. Junija in julija 1941 je bilo mesto bombardirano z nacističnimi letalskimi napadi. Vendar pa romunski in novo moldavski viri večino odgovornosti za škodo pripisujejo sovjetskim uničevalnim bataljonom NKVD, ki so delovali v Kišinjevu do 17. julija 1941, ko so ga zavzele sile osi.
Med nemško in romunsko vojaško upravo je mesto trpelo zaradi nacistične politike iztrebljanja judovskih prebivalcev, ki so jih s tovornjaki prepeljali na obrobje mesta in nato na hitro postrelili v delno izkopanih jamah. Število Judov, umorjenih med začetno okupacijo mesta, je ocenjeno na 10.000 ljudi. Deportacija mestnih Judov v Pridnestrje se je število judovskega prebivalstva zmanjšalo z 11.388 jeseni 1941 na 177 leta 1943; velika večina deportirancev je umrla.See Jean Ancel, The History of the Holocaust in Romania (Lincoln, University of Nebraska Press and Jerusalem, Yad Vashem, 2011) p. 266-269, with the statistics on p. 269. V tem času je bil Kišinjev, del okrožja Lăpușna, glavno mesto novo ustanovljene gubernije Besarabija v Romuniji.
Ko se je vojna bližala koncu, je bilo mesto ponovno prizorišče hudih bojev, saj so se nemške in romunske čete umikale. Kišinjev je 24. avgusta 1944 zavzela Rdeča armada v drugi ofenzivi Jassy-Kišinjev.
Sovjetsko obdobje Po vojni je bila Besarabija v celoti ponovno vključena v Sovjetsko zvezo, približno 65 odstotkov njenega ozemlja pa je bilo v lasti Moldavske SSR, preostalih 35 odstotkov pa je bilo prenesenih v Ukrajinsko SSR.
Sovjeti so izvedli še dva vala deportacij avtohtonega prebivalstva Moldavije, prvega takoj po sovjetski ponovni okupaciji Besarabije do konca štiridesetih let prejšnjega stoletja, drugega pa sredi 1950-ih.
Med letoma 1947 in 1949 je arhitekt Aleksej Ščusev s pomočjo ekipe arhitektov razvil načrt za postopno obnovo mesta.
V 1950-ih je prišlo do hitre rasti prebivalstva, na kar se je sovjetska uprava odzvala z gradnjo velikih stanovanj in palač v slogu stalinistične arhitekture. Ta proces se je nadaljeval pod Nikito Hruščovom, ki je pozival k gradnji pod sloganom »dobro, ceneje in hitreje zgrajeno«. Novi arhitekturni slog je prinesel dramatične spremembe in ustvaril slog, ki prevladuje danes, z velikimi stanovanjskimi bloki, razporejenimi v precejšnjih naseljih. Te stavbe iz obdobja Hruščova se pogosto neformalno imenujejo Hruščovka.
Obdobje najpomembnejše prenove mesta se je začelo leta 1971, ko je Svet ministrov Sovjetske zveze sprejel sklep »O ukrepih za nadaljnji razvoj mesta Kišinjev«, ki je zagotovil več kot milijardo rubljev naložb iz državnega proračuna, in se je nadaljevalo do osamosvojitve Moldavije leta 1991. Delež stanovanj, zgrajenih v sovjetskem obdobju (1951–1990), predstavlja 74,3 odstotka vseh gospodinjstev.
4. marca 1977 je mesto ponovno pretresel uničujoč potres. Več ljudi je bilo ubitih in izbruhnila je panika. Hotel Intourist, vodilni objekt, ki ga je zgradil istoimenski sovjetski državni potovalni monopol, je bil dokončan leta 1978.
22. aprila 1993 je mesto odprlo Spomenik žrtvam judovskih getov, javni spomenik, v središču katerega je bronasti kip biblijskega preroka Mojzesa, ki služi kot simbol spomina na tisoče Judov, ki so umrli med holokavstom. Spomenik sta zasnovala arhitekt Simeon Šojhet in kipar Naum Epelbaum. Stoji na ulici Jeruzalem in označuje mesto glavnega vhoda v kišinjevski geto, ki je bil ustanovljen v spodnjem delu mesta julija 1941, kmalu po tem, ko so nemške in romunske čete zasedle območje.
Po osamosvojitvi