Ögedej kan (mongolsko Өгэдэй, Ögedej, včasih tudi Ogotaj ali Oktaj), drugi veliki kan (kagan) Mongolskega cesarstva, * okrog 1186, † 1241
Ögedej je bil tretji Džingiskanov sin. Nadaljeval je širitev cesarstva, ki jo je začel njegov oče. Med njegovim vladanjem je cesarstvo doseglo svojo skrajno zahodno in južno mejo v Evropi oziroma Aziji. Sodeloval je tudi na vojnih pohodih na Kitajsko, Iran in Srednjo Azijo.
Zgodovinsko ozadje Ögedej je bil tretji sin Džingiskana in Börte Udžin. Ko je bil star sedemnajst let, se je udeležil bitke v Kalakaldžidski pustinji, v kateri je Džingiskan doživel težak poraz. Ögedej je bil v bitki težko ranjen in se je izgubil na bojnem polju,Secret History of the Mongols vendar ga je očetov pobratim in bojni tovariš Borokula našel in rešil. Čeprav je bil že poročen, mu je dal oče za ženo ženo poraženega merkitskega poglavarja Töregene.
Po Džingiskanovi razglasitvi za cesarja – kagana leta 1206 je dobil kot apanažo štiri mjanganemjangan je bila vojaška enota s 1.000 vojaki vojakov iz štirih mongolskih klanov. Njegovo ozemlje je obsegala porečji Emila in Hoboka, njegov skrbnik in učitelj pa je bil, po očetovi želji, poveljnik Džalajirjev Ilugej.
Ögedejev prvi samostojni vojni pohod se je začel novembra 1211, ko je skupaj z brati napadel dinastijo Jin. Leta 1213 je dobil nalogo, da s svojo vojsko opustoši južni del kitajske province Hebei in nato še severni Šansi. Ögedejeva vojska je pregnala jinski garnizon iz mesta Ordos in nato odjezdila proti tromeji dinastij Xi Xia (Tangutsko cesarstvo), Jin in Song.Marvin C Whiting-Imperial Chinese Military History, str. 355
Med mongolskimi osvajanji vzhodne Perzije sta Ögedej in Čagataj po petmesečnem obleganju leta 1219-1220 pobila prebivalce Otrarja v današnjem Kazahstanu in se nato pridružila bratu Džočiju pred obzidjem Urgenča.John Joseph Saunders-The History of the Mongol Conquests, str. 57 Ker sta se Džoči in Čagataj prepirala zaradi strategije napada na mesto, je Džingiskan za poveljnika obleganja imenoval Ögedeja.John Powell-Magill's Guide to Military History: Jap-Pel, str. 1148 Mesto so zavzeli leta 1221. Ko so v jugovzhodni Perziji in Afganistanu izbruhnili upori, so tja poslali Ögedeja, da jih zatre.Richard Ernest Dupuy, Trevor Nevitt Dupuy-The encyclopedia of military history, str. 336 Ögedej je zatrl tudi upor v mestu Ghazni.
Izvolitev za velikega kana Cesarica Yisui je vztrajala, da Džingiskan imenuje svojega naslednika še pred invazijo na Horezmsko cesarstvo leta 1219. Po ostrem prepiru med bratoma Džočijem in Čagatejem so za naslednika izbrali Ögedeja. Džingiskan je njihovo odločitev odobril.
Džoči je leta 1226 umrl, leto dni za njim pa je umrl tudi Džingiskan. Ögedej je prevzel oblast leta 1229, do takrat pa je v njegovem imenu kot regent vladal mlajši brat Toluj.
thumb|left|Ögedejevo kronanje; Rashid al-Din, zgodnje 14. stoletje.
Ögedej je bil uradno izvoljen za velikega kana vseh Mongolov na kurultaju na Kodoe Aralu ob reki Kerulen 13. septembra 1229, čeprav ni bilo nikoli nobenega dvoma, da je njegov izbor Džingiskanova želja.Michael Prawdin, Gerard (INT) Chaliand-The Mongol empire, str. 237
Džingiskan je imel Ögedeja za spoštljivega in plemenitega človeka in njegova karizma je vsak delno kriva, da je Mongolsko cesarstvo ostalo na poti, ki jo je začrtal njegov oče in da so razmere v veliki večini cesarstva ostale stabilne ves čas njegovega vladanja. To mu je uspelo predvsem zato, ker je bil izjemno pragmatičen človek, ki je poznal meje svojih zmožnosti. Nikoli si ni delal utvar, da je kot vojak in organizator enak svojemu očetu, vendar je znal izkoristiti vse možnosti, ki so bile v danem trenutku najbolj primerne.
Osvajanja Širjenje na Srednji Vzhod Po uničenju Horezmskega cesarstva se je Džingiskan leta 1226 obrnil proti kitajskemu cesarstvu Hsi Hsia. Istega leta se je zadnji horezmski vladar Džalal ad-Din Mingburnu vrnil v Perzijo, da bi oživil cesarstvo, ki ga je izgubil njegov oče Mohamed ‘Ala al-Din II.. Mongoli so proti njemu poslali vojsko, ki je bila leta 1127 pri Damganu poražena. Na Džalal ad-Dina so nato poslali še eno vojsko, ki je pri Isfahanu sicer zmagala, vendar svoje zmage ni bila sposobna izkoristiti.
Ögedej se je zato odločil za obsežnejšo invazijo na Perzijo in je iz Buhare poslal nadnjo vojsko 30.000-50.000 vojakov pod poveljstvom najslavnejšega mongolskega generala Čormakana. General je leta 1230 prekoračil Amu Darjo in brez odpora zasedel Horasan. V Horasanu je pustil velik oddelek vojske pod poveljstvom Dajir Nojana z nalogo, da napade zahodni Afganistan. Čormakan je jeseni 1230 z glavnino vojske napadel severno perzijsko pokrajino Mazandaran in se izogibal gorskih področij južno od Kaspijskega jezera, ki so jih nadzirali Ismaelci.
Ko je Čormakan prišel do Šahr-e Raya, je postavil zimski tabor in razposlal svoje armade, da pokorijo ostane severne Perzije. Leta 1231 je povedel svojo vojsko proti jugu in hitro zasedel mesti Kom in Hamadan, od tam pa je poslal vojsko v pokrajini Fars in Kerman. Vladarja obeg pokrajin sta se hitro vdala in raje pristala na plačevanje davkov kot na uničenje svojih držav. Dajir je medtem na vzhodu izpolnil svojo nalogo in zasedel Kabul, Gazni in Zabulistan. Vladarja Džalal al-Dina so pregnali v Zakavkazje in celo Perzijo priključili Mongolskemu cesarstvu.
Padec kitajske dinastije Jin Mongolski general Dokulhu je na Kitajskem doživel nepričakovan poraz, zato sta Ögedej in Toluj konec leta 1230 vkorakala v južni Šansi, pregnala jinsko vojsko in zasedla mesto Fengšjang. Poletje sta preživela na severu, potem pa sta ponovno napadla Jine v provinci Henan, presekala ozemlje južne Kitajske in jih napadla od zadaj. Leta 1232 sta začela oblegati glavno mesto Kaifeng, v katerem je bil tudi cesar Modi. Ögedej je kmalu zatem zapustil Kaifeng in končno zmago prepustil svojim generalom.
Mongoli so februarja 1243 na Kitajskem s pomočjo dinastije Song zavzeli več mest in uničili dinastijo Jin. Podkralj Songov je zatem ubil mongolskega ambasadorja in vojska Songov je zasedla bivše cesarske prestolnice Kaifeng, Luojang in Čang'an, v katerih so takrat vladali Mongoli.
Ögedej je poleg zmage v mongolsko-jinski vojni porazil tudi cesarstvo Vzhodnih Hsijev in pokoril južno Mandžurijo. Na severu je leta 1237 zatrl upor Tunguzov (Vodni Tatari) in jih podjarmil.
Gruzija, Azerbajdžan in Armenija 250px|thumb|Ögedej je osvojil Gruzijsko kraljestvo, njemu podrejeno Armenijo in Azerbajdžan.
Mongoli so se leta 1232 pod Čormakanovim poveljstvom obrnili proti Kavkazu. Leta 1235 so s katapulti in oblegovalnimi ovni porušili del obzidja Arbila v severnem Iraku in se umaknili šele potem, ko so prebivalci pristali na plačevanje letnega davka kaganovemu dvoru. Čormakan je potem čakal do leta 1238, da se je na severnem Zakavkazju zbrala Mongkejeva vojska,Timothy May-Mongol Empire: Chormaquan and the Mongol Conquest of the Middle East potem pa je najprej podjarmil Azerbajdžan, zatem pa še Gruzinsko kraljestvo in njegovo glavno mesto Tiflis. Mongoli so še istega leta osvojili tudi Lorhe, katerega vladar je z družino pobegnil iz mesta in ga prepustil njegovi usodi. Hohanaberd se je najprej silovito branil, potem pa se je vladar mesta Hasan Džalal vdal.
Druga mongolska kolona je prodirala proti Gaianu, kjer je vladal knez Avak. Neposrednemu napadu na mesto je poveljeval Tokta kan. Ko so njegovi vojaki obkolili mesto, se je Avak hitro vdal. Čormakan je leta 1240 zavzel celo Zakavkazje in prisilil vse gruzinske vladarje k vdaji.
Napad na Korejo Leta 1224 so bili v Koreji v nejasnih okoliščinah ubiti mongolski odposlanci, poleg tega pa je Koreja prenehala plačevati davke.Michel Hoàng, Ingrid Cranfield-Genghis Khan, str. 159 Ögedej je zato nadnjo poslal generala Saritaja, da jo pokori in maščuje mongolske odposlance. Korejski kralj Choe Woo se je vdal in sprejel mongolske nadzornike - darugačije, ko pa so se nadzorniki poleti umaknili, je kralj prestavil svojo prestolnico iz Kesonga na otok Ganghwa. Generala Saritaja so ponovno poslali v Korejo, toda na vojnem pohodu ga je zadela zablodela puščica in je zaradi tega umrl.
Ögedej je na kurultaju leta 1234 objavil svoje načrte za pokoritev vseh nasprotnikov, ki so pobili njegove odposlance: Korejcev, Južnih Songov ter Kipčakov in njihovih evropskih zaveznikov. Za komandanta mongolske vojske je imenoval Dankuja, pobeglega korejskega generala Bog Wonga pa je imenoval za guvernerja štiridesetih korejskih mest. Korejski dvor je leta 1238 zaprosil za mir, toda Ögedej je zahteval, da korejski kralj osebno pride predenj. Kralj mu je nazadnje poslal v Mongolijo za talce svojega sorodnika Yeong Nong-gun Sunga in deset mladih plemčev in vojna se je leta 1241 za nekaj časa končala.J.Bor-Mongol hiigeed Eurasiin diplomat shashtir, vol.II, str. 197
Evropa
Mongolski vojski, ki je prodirala proti zahodu, je poveljeval Batu kan. Njegova naloga je bila osvojiti ruske stepe in Evropo. Batu kan je osvojil skoraj celo Rusijo, razen Novgoroda, ki je postal mongolski vazal, Ogrsko in Poljsko. Med obleganjem Kolomne je puščica ubila Ögedejevega polbrata Kulgena.Kulgen je bil sin Džingiskana in Kulan katun iz plemena Merkitov.
Po osvojitvi Povolške Bolgarije, Alanije in ruskih kneževin sta se Ögedejev sin Gujuk in Čagatajev vnuk Buri Batu kanu posmehovala in v mongolskem taboru je prišlo do razprtije. Ögedej je zato Gujuka ostro kritiziral, ker je "zlomil pogum in moralo mongolske vojske", potem pa ga je poslal osvajat Evropo. Gujuk je kmalu zatem pokoril Poljsko, brat Kadan pa Transilvanijo.
Ögedej je nameraval osvojiti tudi ostali del Evrope vse do "Velikega morja" – Atlantskega oceana in samo njegova smrt je preprečila mogoče napade na Avstrijo, Italijo, Francijo, Španijo in majhne evropske kneževine. Malo pred Ögedejevo smrtjo se je prvi val Mongolov že pomikal proti Dunaju in v ostri zimi napadel Avstrijo in Nemčijo. Nekateri zgodovinarji so prepričani, da je samo Ögedejeva smrt preprečila popoln zlom Evrope.Ken Hood, "The Year of Longdirk"
Spori z dinastijo Song Mongoli pod poveljstvom Ögedejevih sinov so od leta 1235 do 1245 večkrat nepričakovano napadli kitajsko dinastijo Song. Prišli so do Čengduja, Xiangjanga in reke Jangce, svojih osvajanja pa niso uspeli dokončati, predvsem zaradi klime in močne nasprotnikove vojske, pa tudi zaradi smrti Ögedejevega sina Kočuja. Odnosi med državama so se še bolj zaostrili, ko so songovski vojaki umorili Ögedejeve odposlance, ki jih je vodil Selmus.Herbert Franke, Denis Twitchett, John King Fairbank -The Cambridge History of China: Volume 6, Alien Regimes and Border States, str. 263
Mongolska osvajanja na azijskem kontinentu med Ögedejevim vladanjem so pripomogla k večji politično stabilnosti na Azijski celini in ponovni vzpostavitvi Svilne ceste, primarne trgovske povezave med Vzhodom in Zahodom.
Dolina Inda Ögedej je generala Dajirja in Menggetuja imenoval za poveljnika Ghaznija oziroma Kunduza v Afganistanu, pozimi 1241 pa so Mongoli napadli dolino Inda in oblegali Lahore. Dajir je med napadom na mesto padel, Mongoli pa so 30. decembra mesto kljub temu osvojili, poklali prebivalce in se nato umaknili iz Delhijskega sultanata.Islamic Culture Board-Islamic culture, str. 256
Mongoli so malo po letu 1235 napadli Kašmir in tam za več let imenovali svoje darugačije, potem pa je Kašmir postal mongolska odvisna država.Thomas T. Allsen-Culture and Conquest in Mongol Eurasia, str. 84 Približno takrat sta na Ögedejev dvor prišla kašmirska budistična meniha Otoči in njegov brat Namo.
Državna uprava Ögedej se ni ukvarjal samo s širjenjem svojega cesarstva, ampak je začel tudi urejati državno upravo, v kateri so bile zastopane tri kulture: krščanski Vzhodni Turki, katerih predstavnik je bil svetovalec za upravne zadeve Chinqai, po narodnosti Kereit, ki so prinesli ujgursko pisavo islamski krog, katerega sta predstavljala Horezmijca Mahumud Yalavach in Masud Beg ter