Brasília () je velemesto v Južni Ameriki, glavno mesto Brazilije. Leži v osrednjem delu države na približno 1100 m nadmorske višine na planoti Planalto Central. Mesto je omejeno z reko Preto na vzhodu in reko Descoberto na zahodu. Po oceni iz leta 2013 ima nekaj več kot 2.500.000 prebivalcev. V njem je sedež zvezne vlade z uradom predsednika, brazilskim parlamentom in vrhovnim sodiščem.
Mesto je bilo povsem na novo zgrajeno med letoma 1956 in 1960 pod vodstvom urbanista Lúcie Costa ter arhitekta Oscarja Niemeyerja tako, da ob pogledu iz zraka spominja na letalo ali ptiča.Satelitski posnetek mesta na Google Maps Uradno je bilo razglašeno za prestolnico 21. aprila 1960; pred tem je bilo glavno mesto Rio de Janeiro, še prej pa Salvador de Bahia. Brasília je bila zaradi svoje modernistične arhitekture in edinstveno umetniškega urbanističnega načrtovanja leta 1987 uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine. Unesco ga je oktobra 2017 imenoval za mesto oblikovanja in je od takrat del mreže kreativnih mest.
Mesto tvori zvezno okrožje (portugalsko Distrito federal), posebno upravno enoto v upravni delitvi Brazilije, ki leži na robu zvezne države Goias in meji tudi na zvezno državo Minas Gerais.
Po legendi naj bi se futuristično mesto v centru države, ki približno ustreza današnji legi mesta, v sanjah prikazalo duhovniku Svetemu Janezu Boscu leta 1883. Več stavb v mestu danes nosi njegovo ime, vključno z ena glavnih mestnih stolnic. Mesto samo je bilo zgrajeno na podlagi odloka takratnega predsednika Juscelina Kubitschka z namenom vzpostaviti geografsko uravnoteženo urbano središče države in pospešiti razvoj centralne Brazilije - pred tem se je večina kapitala in priseljencev stekala na jugovzhod v Rio de Janeiro. S tem je Kubitschek izpolnil določilo brazilske ustave, ki pravi, da mora biti prestolnica v središču države. Za gradnjo so zaposlili ljudi iz vse Brazilije, predvsem iz severovzhoda.
Brasília se pogosto uporablja kot zgled za funkcionalno urbanizacijo, z enakomerno razvrščenimi stanovanjskimi naselji, gradnjo okoli glavnih avenij in razdelitvijo v sektorje.
Poglavitna dejavnost v mestu je uprava, ki daje delo 40 % vseh prebivalcev, poleg tega pa še turizem. Brasília je tudi pomembno kulturno, športno in prometno središče.
Etimologija Izraz Brasília izhaja iz latinskega prevoda besede Brazilija, ki ga je kot ime za glavno mesto države leta 1821 predlagal José Bonifácio de Andrada e Silva.
Zgodovina Ozadje
Prva prestolnica Brazilije je bil Salvador; leta 1763 je Rio de Janeiro postal prestolnica Brazilije in je to ostal do leta 1960. V tem obdobju so bili viri večinoma osredotočeni na jugovzhodno regijo Brazilije, večina prebivalstva države pa je bila skoncentrirana blizu atlantske obale. Geografsko osrednja lega Brasílie je spodbudila regionalno bolj nevtralno zvezno prestolnico. Člen prve republiške ustave države iz leta 1891 navaja, da je treba prestolnico preseliti iz Ria de Janeira v kraj blizu središča države.
Zamisel o selitvi glavnega mesta Brazilije je leta 1827 zasnoval José Bonifácio, svetovalec cesarja Petra I. Generalni skupščini Brazilije je predstavil načrt za novo mesto, imenovano Brasília, z idejo, da bi prestolnico premaknili proti zahodu z močno poseljen jugovzhodni koridor. Predlog zakona ni bil sprejet, ker je Peter I. razpustil skupščino.
Po legendi je imel italijanski svetnik don Bosko leta 1883 sanje, v katerih je opisal futuristično mesto, ki je približno ustrezalo lokaciji Brasílie. V Braziliji je danes veliko omemb Bosca, ki je ustanovil salezijanski red, in ena cerkvena župnija v mestu nosi njegovo ime.About Brasilia Brazil
Načrt Costa
Juscelino Kubitschek je bil leta 1955 izvoljen za brazilskega predsednika. Ko je januarja 1956 prevzel položaj, je v izpolnitvi svoje volilne obljube začel načrtovati in graditi novo prestolnico. Naslednje leto je mednarodna žirija izbrala načrt Lúcia Coste za vodenje gradnje nove prestolnice Brazilije, Brasílie. Costa je bil učenec slovitega modernističnega arhitekta Le Corbusierja in v njegovem načrtu najdemo nekatere poteze modernistične arhitekture. Costov načrt ni bil tako podroben kot nekateri načrti, ki so jih predstavili drugi arhitekti in urbanisti. Ni vključeval razporedov rabe zemljišč, modelov, grafikonov prebivalstva ali mehanskih risb; vendar ga je izbralo pet od šestih žirantov, ker je imel lastnosti, potrebne za uskladitev rasti glavnega mesta. Čeprav se je prvotni načrt sčasoma preoblikoval, je usmeril velik del gradnje in večina njegovih elementov je preživela.
Pristop Brasílie kot nove prestolnice in njena določitev za razvoj obsežne notranje regije sta navdihnila simboliko načrta. Costa je uporabil prečno osno zasnovo, ki s križem nakazuje posest in osvojitev tega novega kraja, ki ga pogosto primerjajo s kačjim pastirjem, letalom ali ptico. Costin načrt je vključeval dve glavni komponenti, monumentalno os (vzhod proti zahodu) in stanovanjsko os (sever proti jugu). Monumentalni osi so bile dodeljene politične in upravne dejavnosti in velja za telo mesta s slogom in preprostostjo svojih stavb, prevelikim obsegom ter širokimi razgledi in višinami, ki ustvarjajo idejo monumentalnosti. Ta os vključuje različna ministrstva, narodni kongres, predsedniško palačo, stavbo vrhovnega sodišča ter televizijski in radijski stolp. Stanovanjska os je bila namenjena prostorom intimnega značaja in velja za najpomembnejšo pridobitev načrta; zasnovan je bil za stanovanja in povezane funkcije, kot so lokalna trgovina, šolanje, rekreacija in cerkve, sestavljen iz 96 superblokov, omejenih na šest nadstropij in 12 dodatnih superblokov, omejenih na tri nadstropja; Costin namen s superbloki je imel majhne samostojne in samozadostne soseske ter enotne stavbe s stanovanji dveh ali treh različnih kategorij, kjer je predvideval integracijo višjega in srednjega sloja v istem stanovanjskem območju.
Urbanistična zasnova skupnih stanovanjskih blokov je temeljila na Le Corbusierjevi Ville Radieuse iz leta 1935, superbloki pa na severnoameriški zasnovi Radburn iz leta 1929. Vizualno naj bi bili bloki videti prevzeti s pokrajino, ker so bili izolirani s pasom visokih dreves in nižje vegetacije. Costa je skušal uvesti pravičnejšo Brazilijo, zasnoval je tudi stanovanja za delavski razred, ki so bila ločena od stanovanj višjega in srednjega razreda in so bila vizualno drugačna, z namenom, da bi se izognil slumom (favelam) na mestnem obrobju. Superkvadra je bila obtožena, da je prostor, kjer so posamezniki zatirani in odtujeni obliki prostorske segregacije.
Eden glavnih ciljev načrta je bil omogočiti prost pretok avtomobilskega prometa, načrt je vključeval prometne pasove v smeri sever–jug (sedem za vsako smer) za Monumentalno os in tri arterije (W3, Eixo in L2) za stanovanjsko os; slepe dovozne ceste superblokov so bile načrtovane kot konec glavnega toka prometa. In razlog za velik poudarek na avtomobilskem prometu je arhitektova želja po vzpostavitvi koncepta modernosti na vseh ravneh.
Čeprav so bili avtomobili izumljeni pred 20. stoletjem, so bila zaradi množične proizvodnje vozil v začetku 20. stoletja široko dostopna; tako so postali simbol modernosti. Dve majhni osi okoli osi Monumental zagotavljata zanke in izhode za vstop avtomobilov na ožje ceste. Nekateri trdijo, da je njegov poudarek načrta na avtomobilih povzročil podaljševanje razdalj med središči in je zadovoljeval le potrebe majhnega segmenta prebivalstva, ki je imel v lasti avtomobile. Ne moremo pa zanemariti sistema avtobusnega prevoza v mestu. Avtobusne proge znotraj mesta večinoma vozijo po W3 in L2. Skoraj povsod, vključno s satelitskimi mesti, je mogoče doseči samo z avtobusom, večino Plano Piloto pa lahko dosežete brez prestopanja na druge avtobuse.
Kasneje, ko se je prebivalstvo mesta povečalo, je prometni sistem prav tako igral pomembno vlogo pri posredovanju odnosa med pilotnim načrtom in satelitskimi mesti. Zaradi večjega toka vozil so na Monumentalno os uvedli semaforizacijo, kar je kršilo koncept sodobnosti in naprednosti, ki ga je arhitekt prvi uporabil. Poleg tega je bil sistem podzemne železnice v Brasílii zgrajen predvsem za prebivalce satelitskih mest. Čeprav zaradi te rasti Brasília ni več čista utopija z neprimerljivo sodobnostjo, poznejši razvoj upravljanja prometa, avtobusnih linij do satelitskih mest in sistema podzemne železnice služijo kot zdravilo proti distopiji, ki državljanom omogoča, da uživajo v takšni modernosti. ki ni bilo skrbno načrtovano.
Na stičišču monumentalne in stanovanjske osi je Costa načrtoval mestno središče s prometnim središčem (Rodoviaria), bančnim in hotelskim sektorjem, blizu mestnega središča je predlagal zabaviščni center z gledališči, kinematografi in restavracijami. Costin načrt velja za načrt s sektorsko težnjo, ki ločuje vse banke, poslovne stavbe in zabaviščni center.
Ena od glavnih značilnosti Costinega načrta je bila, da je predstavil novo mesto s svojo prihodnjo obliko in vzorci, ki so bili vidni že od začetka. To je pomenilo, da je prvotni načrt vseboval tlakovanje ulic, ki niso bile takoj dane v uporabo; prednost tega je bila v tem, da je prvotni načrt težko razveljaviti, ker je predvideval celotno ulično mrežo, po drugi strani pa ga je težko prilagajati in oblikovati drugim okoliščinam v prihodnosti. Poleg tega je prišlo do polemike glede monumentalnega vidika načrta Lúcia Coste, ker se je nekaterim zdel kot urbanistično načrtovanje iz 19. stoletja, ne pa kot moderni urbanizem 20. stoletja.
Zanimivo je mogoče analizirati Brasílio v kontekstu politike hladne vojne in povezave načrta Lúcia Coste s simboliko letalstva. Z arhitekturnega vidika je bil načrt v obliki letala zagotovo poklon Le Corbusierju in njegovemu navdušenju nad letalom kot arhitekturno mojstrovino. Vendar je bila Brasília zgrajena kmalu po koncu druge svetovne vojne. Kljub manjši udeležbi Brazilije v konfliktu je bila oblika mesta ključna pri predstavljanju države kot dela na novo globaliziranega sveta, skupaj z zmagovitimi zavezniki. Poleg tega je Brasília edinstven primer modernizma tako kot vodilo za arhitekturno oblikovanje kot tudi kot načelo za organiziranje družbe. Modernizem v Brasílii je raziskan v knjigi Jamesa Holstona, The Modernist City.
Gradnja Juscelino Kubitschek, predsednik Brazilije od 1956 do 1961, je ukazal gradnjo Brasílie, s čimer je izpolnil obljubo ustave in svojo obljubo iz politične kampanje. Gradnja Brasílie je bila del Juscelinovega načrta »petdeset let blaginje v petih«. Že leta 1892 je astronom Louis Cruls v službi brazilske vlade raziskal mesto bodoče prestolnice. Lúcio Costa je zmagal na natečaju in bil leta 1957 glavni urbanist, na katerem je tekmovalo 5550 ljudi. Oscar Niemeyer je bil glavni arhitekt večine javnih stavb, Joaquim Cardozo je bil gradbeni inženir, Roberto Burle Marx pa krajinski oblikovalec. Brasília je bila zgrajena v 41 mesecih, od leta 1956 do 21. aprila 1960, ko je bila uradno odprta.
Geografija
Mesto leži na nadmorski višini 1000 metrov in več, visoko na brazilskem višavju v osrednjem zahodnem delu države. Jezero Paranoá, veliko umetno jezero, je bilo zgrajeno za povečanje količine razpoložljive vode in vzdrževanje vlažnosti v regiji. Ima marino in gosti wakeboarderje in windsurferje. Lahko se tudi potapljate, ena glavnih znamenitosti pa je Vila Amaury, stara vasica, potopljena v jezero. Tukaj so nekoč živeli prvi gradbeni delavci v Brasílii.
Podnebje