Lizbóna () je glavno mesto in največje mesto na Portugalskem. Število prebivalcev je 505.526 v upravnih mejah na ozemlju 100,05 km², medtem ko ima t. i. Velika Lizbona (Grande Lisboa) okoli 2,2 milijona in je po velikosti 11. naseljeno mestno območje v Evropski uniji.Demographia: World Urban Areas, 2017 Okoli 3 milijone ljudi živi v metropolitanskem območju Lizbone, vključno s portugalsko riviero (kar predstavlja približno 27 % prebivalstva države).Diário da República, 1.ª série — N.º 176 — 12 de setembro de 2013 – Assembly of the Republic (Portugal), 2013 To je najbolj zahodno glavno mesto na celinski Evropi in edino ob obali Atlantika. Lizbona leži na zahodnem delu Iberskega polotoka ob izlivu reke Tajo v Atlantski ocean. Najzahodnejša točka kontinentalne Evrope, ki je znana kot Cabo da Roca, se nahaja na širšem območju mesta v gričevju Sintra.
Lizbona je priznana kot globalno mesto na alfa ravni zaradi svojega pomena financ, trgovine, medijev, zabave, umetnosti, mednarodne trgovine, izobraževanje in turizme. Je edino portugalsko mesto, poleg Porta, ki je priznano kot globalno mesto. Je eno glavnih gospodarskih središč na celini, z rastočim finančnim sektorjem in eno od največjih pristanišč za kontejnerje na atlantski obali Evrope"Avance del Plan Territorial Sectorial de la Red Intermodal y Logística del Transporte de la Comunidad Autónoma del País Vasco" – Eusko Jaurlaritza – Gobierno Vasco. Poleg tega je leta 2018 letališče Humberto Delgado postreglo 29 milijonov potnikov, saj je bilo najbolj obremenjeno letališče na Portugalskem, tretje najbolj obremenjeno na Iberskem polotoku in 20. najbolj obremenjeno v Evropi, ima avtocestno omrežje in hitri železniški sistem Alfa Pendular. Povezuje glavna mesta Portugalske (kot so Braga, Porto in Coimbra) z Lizbono. Mesto je deveto najbolj obiskano mesto v južni Evropi, po Rimu, Carigradu, Barceloni, Milanu, Benetkah, Madridu, Firencah in Atenah, v letu 2017 jo je obiskalo 3.320.300 turistov"Euromonitor International's Top 100 City Destinations Ranking". Lizbonska regija prispeva z višjim BDP na prebivalca kot katera koli druga regija na Portugalskem. Njen BDP znaša 96,3 milijarde USD, torej 32.434 USD na prebivalcahttps://www.brookings.edu/research/global-metro-monitor/. Mesto zavzema 40. mesto glede najvišje bruto plače na svetu"Ranking: The richest cities in the world" – City Mayors.com. Večina sedežev multinacionalnih korporacij na Portugalskem je na območju Lizbone. Je tudi politično središče države, kot sedež vlade in rezidenta voditelja države.
Lizbona je eno najstarejših mest na svetu in eno najstarejših v Zahodni Evropi, ki je nastala stoletja pred drugimi sodobnimi evropskimi prestolnicami, kot so London, Pariz in Rim. Julij Cezar je naredil občino Felicitas Julia in ji dodal ime Olisipo. Vladala ji je vrsta germanskih plemen od 5. stoletja, ko so jo v 8. stoletju zajeli Mavri. Leta 1147 so jo križarji pod vodstvom Afonsa Henriquesa ponovno osvojili in od takrat je bilo glavno politično, gospodarsko in kulturno središče Portugalske.
Etimologija Ime Lizbona je morda izpeljano iz protokeltskega ali keltskega Olisippo, Lissoppo ali podobnega imena, ki so ga druga gostujoča ljudstva, kot so stari Feničani, Grki in Rimljani, ustrezno prilagodila, kot je predrimsko ime za reko Tajo, Lisso ali Lucio. Klasični avtorji, ki so pisali v latinščini in grščini, vključno s Strabonom, Solinom in Marcijanom Kapelo, so se sklicevali na priljubljene legende, da je mesto Lizbona ustanovil mitski junak Odisej. Ime Lizbona je v latinščini zapisal Ulyssippo geograf Pomponij Mela, rojen v Hispaniji. Plinij starejši ga je kasneje imenoval Olisipo, Grki pa Olisipo (Ὀλισσιπών) ali Olisipona (Ὀλισσιπόνα).
Druga trditev, ki se ponavlja v literaturi je, da bi ime Lizbona lahko izsledili nazaj v feničanske čase, nanašajoč se na domnevni feničanski izraz Alis-Ubbo, kar pomeni 'varen pristan' ali 'prijetno zatočišče'. Čeprav sodobna arheološka izkopavanja kažejo na prisotnost Feničanov na tej lokaciji že od leta 1200 pr. n. št., ta ljudska etimologija »ni nikoli potrjena v starodavni klasični literaturi«.
Ime Lizbona se običajno skrajša kot LX ali Lx, kar izvira iz zastarelega črkovanja Lizbone kot Lixbõa. Čeprav je staro črkovanje od takrat popolnoma opuščeno in je v nasprotju s sodobnimi jezikovnimi standardi, se okrajšava še vedno pogosto uporablja.
Zgodovina
Izvor
V obdobju neolitika so regijo poseljevala predkeltska plemena, ki so gradila verske in nagrobne spomenike, megalite, dolmene in menhirje, ki so še vedno ohranjeni na območjih na obrobju Lizbone. Indoevropski Kelti so vdrli v 1. tisočletju pred našim štetjem in se pomešali s predindoevropskim prebivalstvom, kar je povzročilo keltsko govoreča lokalna plemena, kot sta Cempsi ali Sefes.
Čeprav je znano, da prve utrdbe na hribu Castelo v Lizboni niso starejše od 2. stoletja pr. n. št., so nedavne arheološke najdbe pokazale, da so ljudje iz železne dobe na tem mestu živeli od 8. do 6. stoletja pr. n. št. Ta avtohtona naselbina je vzdrževala komercialne odnose s Feničani, kar bi lahko pojasnilo nedavne najdbe feničanske keramike in drugih materialnih predmetov. Arheološka izkopavanja v bližini gradu São Jorge (Castelo de São Jorge) in Lizbonske stolnice kažejo na prisotnost Feničanov na tej lokaciji že od leta 1200 pr. n. št. in z gotovostjo je mogoče trditi, da je na mestu stala feničanska trgovska postojanka zdaj središče sedanjega mesta, na južnem pobočju Grajskega hriba. Zaščiteno pristanišče v izlivu reke Tajo je bilo idealno mesto za ibersko naselbino in bi zagotovilo varno pristanišče za raztovarjanje in oskrbo feničanskih ladij. Naselbina je bila pomembno središče komercialne trgovine s plemeni v notranjosti, saj je zagotavljala trg za dragocene kovine, sol in soljene ribe, ki so jih zbirali, ter za prodajo luzitanskih konj, znanih v antiki.
Po vztrajni legendi je bila lokacija poimenovana po mitskem Odiseju, ki je ustanovil mesto, ko je odplul proti zahodu do konca znanega sveta.
Rimska doba
Po porazu Hanibala leta 202 pr. n. št. med punskimi vojnami so se Rimljani odločili Kartagini odvzeti njeno najdragocenejšo posest: Hispanijo (Iberski polotok). Poraz kartažanskih sil s strani Scipiona Afričana v vzhodni Hispaniji je omogočil pacifikacijo zahoda, ki jo je vodil konzul Decim Junij Brut Kalaik. Decim je pridobil zavezništvo Olissipa (ki je poslal može, da se borijo skupaj z rimskimi legijami proti severozahodnim keltskim plemenom), tako da ga je vključil v cesarstvo kot Municipium Cives Romanorum Felicitas Julia. Lokalne oblasti so dobile samoupravo nad ozemljem, ki je obsegalo 50 km; oproščena davkov, njeni državljani so dobili privilegije rimskega državljanstva, nato pa je bila vključena v rimsko provinco Luzitanija (katere glavno mesto je bila Emerita Augusta).
Luzitanski napadi in upori med rimsko okupacijo so zahtevali gradnjo obzidja okoli naselja. Med Avgustovo vladavino so Rimljani zgradili tudi veliko gledališče; Kasijanove terme (pod Rua da Prata); templji Jupitra, Diane, Kibele, Tetide in Idee Frigije (nenavaden kult iz Male Azije), poleg templjev cesarja; velika nekropola pod Praça da Figueira; velik forum in druge stavbe, kot so insule (večnadstropne stanovanjske stavbe) na območju med Grajskim gričem in zgodovinskim mestnim jedrom. Veliko teh ruševin je bilo prvič odkritih sredi 18. stoletja (ko je nedavno odkritje Pompejev naredilo rimsko arheologijo modno med evropskimi višjimi sloji).
Mesto je napredovalo, ko je bilo odpravljeno piratstvo in uveden tehnološki napredek, posledično je Felicitas Julia postala središče trgovanja z rimskimi provincami Britanijo (zlasti Cornwall) in Renom. Gospodarsko močan Olissipo je bil znan po svojem garumu (ribja omaka, ki so jo zelo cenile elite cesarstva in so jo v amforah izvažali v Rim), vinu, soli in konjereji, medtem ko je rimska kultura prežemala zaledje. Mesto je bilo s široko cesto povezano z dvema drugima velikima mestoma zahodne Španije, Bracara Augusta v provinci Tarraconensis (portugalsko Braga) in Emerita Augusta, glavnim mestom Luzitanije. Mestu je vladal oligarhični svet, v katerem sta prevladovali dve družini, Juliji in Kasije, čeprav je regionalno oblast upravljal rimski guverner Emerite ali neposredno cesar Tiberij. Med večino latinsko govorečih je živela velika manjšina grških trgovcev in sužnjev.
Olissipo je bil, tako kot večina velikih mest v Zahodnem cesarstvu, središče za širjenje krščanstva. Njegov prvi izpričani škof je bil Potamius (ok. 356), v obdobju preganjanja kristjanov pa je bilo več mučencev: Verissimus, Maxima in Julia so najpomembnejši primeri. Do padca Rima je Olissipo postal pomembno krščansko središče.
Srednji vek Po razpadu Zahodnega rimskega cesarstva so sledili vpadi barbarov; med letoma 409 in 429 so mesto zaporedoma zasedli Sarmati, Alani in Vandali. Germanski Svebi, ki so ustanovili kraljestvo Gallaecia (sodobna Galicija in severna Portugalska), s prestolnico v Bracara Augusta (sodobna Braga), so do leta 585 nadzorovali tudi regijo Lizbone. Leta 585 je bilo kraljestvo Svebov vključeno v germansko vizigotsko kraljestvo Toledo, ki je obsegalo ves Iberski polotok: Lizbona se je takrat imenovala Ulishbona.
6. avgusta 711 so Lizbono zavzele muslimanske sile Omajadskega kalifata. Ti osvajalci so zgradili številne mošeje in hiše, obnovili mestno obzidje (znano kot Cerca Moura) in vzpostavili upravni nadzor, medtem ko so raznolikemu prebivalstvu (Arabci, Berberi, Muvaladi, Mozarabci, Sakalibi in Judje) dovolili ohraniti svoj socialno-kulturni življenjski slog. Mozarabščina (iberoromanski jezik) je bila materni jezik, ki ga je govorila večina krščanskega prebivalstva, čeprav je bila arabščina splošno znana, ker so jo govorile vse verske skupnosti. Islam je bil uradna vera Arabcev, Berberov, Sakalibov in Muvaladov.
Muslimanski vpliv je še vedno viden v okrožju Alfama, stari četrti Lizbone, ki je preživela lizbonski potres leta 1755: številna imena krajev izhajajo iz arabščine in Alfama je izpeljano iz arabskega al- hamma.
Lizbona je bila kratek čas neodvisno muslimansko kraljestvo, znano kot Lizbonska taifa (1022–1094), preden jo je osvojila večja taifa Badajoza.
Leta 1108 so Lizbono vdrli in zasedli norveški križarji pod vodstvom Sigurda I. Norveški na poti v Sveto deželo kot del norveške križarske vojne in jo tri leta zasedali. Leta 1111 so jo zavzeli mavrski Almoravidi.
Leta 1147 je kot del portugalskih prizadevanj med rekonkvisto Afonz I. Portugalski oblegal in ponovno osvojil Lizbono s pomočjo križarskih vitezov. Mesto s takrat okoli 154.000 prebivalci je bilo vrnjeno pod krščansko oblast. Ponovno osvajanje Portugalske in ponovna vzpostavitev krščanstva je eden najpomembnejših dogodkov v zgodovini Lizbone, opisan v kroniki Expugnatione Lyxbonensi, ki med drugim opisuje, kako so križarji ubili lokalnega škofa in so prebivalci mesta molili k Deviie Mariji, kot se je zgodilo. Nekateri muslimanski prebivalci so se spreobrnili v rimskokatoliško vero, večina tistih, ki se niso spreobrnili, pa je pobegnila v druge dele islamskega sveta, predvsem v muslimansko Španijo in severno Afriko. Vse mošeje so bile ali popolnoma uničene ali spremenjene v cerkve. Zaradi konca muslimanske vladavine je govorjena arabščina hitro izgubila svoje mesto v vsakdanjem življenju mesta in popolnoma izginila.
Zaradi svoje osrednje lege je Lizbona leta 1255 postala glavno mesto novega portugalskega ozemlja. Prvo portugalsko univerzo je leta 1290 v Lizboni ustanovil kralj Denis Portugalski; več let je bil Studium Generale (Splošni študij) občasno prenesen v Coimbro, kjer je bil v 16. stoletju stalno nameščen kot Univerza v Coimbri.
Leta 1384 je mesto oblegal kastiljski kralj Ivan I. kot del trajajoče krize 1383–1385. Rezultat obleganja je bila zmaga Portugalcev, ki jih je vodil Nuno Álvares Pereira.
V zadnjih stoletjih srednjega veka se je mesto močno razširilo in postalo pomembna trgovska postojanka tako s severnoevropskimi kot sredozemskimi mesti.
Zgodnja sodobnost