Paul Alan Hunter, angleški igralec snukerja, * 14. oktober 1978, Leeds, Yorkshire, Anglija, † 9. oktober 2006, Huddersfield, Zahodni Yorkshire, Anglija.
Hunter se je leta 1998 prebil v ospredje iz popolne anonimnosti, potem ko je pri 19 letih osvojil svoj prvi turnir jakostne lestvice, Welsh Open. Ta turnir je leta 2002 osvojil znova, istega leta je zmagal še na British Openu. V svoji karieri je osvojil kar tri nejakostne povabilne turnirje Masters – leta 2001, 2002 in 2004. Prepoznaven je bil po svojem videzu; zaradi glamuroznega videza predvsem pa zaradi podobnosti z Davidom Beckhamom je bil njegov vzdevek Beckham of the Baize (Beckham snukerja). Bil je zelo priljubljen, tako pri množicah kot pri medijih. Leta 2006 je umrl za rakom, star komaj 27 let.
Zgodnja kariera Paul Hunter se je izšolal na Osnovni šoli svetega Andreja (St Andrew Primary School) in srednji šoli kardinala Heenana v Leedsu. Z nekaj vzpodbude s strani staršev in prijateljev je porabil veliko časa za igranje snukerja in že pri 12 letih je postal eden najperspektivnejših igralcev med mladinci. S pomočjo bivših profesionalcev Jimmyja Michieja in Joeja Johnsona je mladenič iz Leedsa leta 1995 pri 16 letih debitiral med profesionalci.
Štiri mesece kasneje je Hunter napravil veliko senzacijo, ko je v prvem krogu prvenstva Združenega kraljestva premagal šestega na svetovni jakostni lestvici, Alana McManusa z 9-4. Ta dosežek je nadgradil naslednje leto, ko se je prebil v polfinale Welsh Opena pri starosti 17 let in treh mesecev. S tem je postal eden najmlajših igralcev vseh časov, ki je igral v polfinalu kakega turnirja jakostne lestvice.
Leta 1996 se je prebil v četrtfinale UK Championshipa, kjer je moral po zmagah nad Williejem Thornom (9-0), Jamesom Wattanajem (9-5) in Terryjem Murphyjem (9-7) priznati premoč kasnejšemu zmagovalcu turnirja Stephenu Hendryju s 5-9. Dobre predstave so Hunterju leta 1997 prinesle wildcard vstopnico na nejakostni povabilni turnir Benson and Hedges Masters. Čeprav je s 5-1 izgubil že v prvem krogu proti Marku Williamsu, je pomenil to začetek Hunterjevih izjemnih iger na Wembley Areni, vsakoletnem prizorišču Mastersa.
Zmaga na Welsh Openu Hunter je leta 1998 osvojil svoj prvi turnir jakostne lestvice pri starosti zgolj 19 let. Na turnirju je porazil sedem igralcev, da je lahko na koncu dvignil pokal in denarno nagrado 60.000 £. Premagal je Paula Wykesa (5-3), Neal Fouldsa (5-2), Steva Davisa (5-3), Nigela Bonda (5-4), Alana McManusa (5-3) in Petra Ebdona (6-1), ter v finalu še Johna Higginsa (9-5). V finalu je Hunter nanizal tri nize vsaj 100 točk – 108, 116 in 127. Na začetku dvoboja je Higgins že vodil s 4-2, a je Hunter osvojil sedem od nadaljnjih osmih framov, kar je bilo dovolj za prvo zmago na jakostnih turnirjih. Ta uspeh je nadgradil še s polfinalom na turnirju UK Championship 1998 v Bournemouthu, kjer je izgubil proti kasnejšemu zmagovalcu Johnu Higginsu z 9-4. Pred tem je premagal Joeja Swaila (9-6, zadnji krog kvalifikacij), Jimmyja Whita (9-2) in Steva Davisa (9-4). Ne samo, da so ga dobre igre potisnile na 24. mesto svetovne jakostne lestvice, podeljena mu je bila tudi nagrada za najboljšega mladega igralca leta 1999 (Snooker Writers Association's Young Player of the Year).
Hunterjev prvi nastop na zaključnem turnirju Svetovnega prvenstva se je zgodil leta 1999, kjer je izpadel v prvem krogu proti kasnejšemu prvaku Stephenu Hendryju. Dobre igre v sezoni 1998/99 so ga povzdignile celo na 12. mesto svetovne lestvice, s čimer se je avtomatično uvrstil na vsak jakostni turnir v sezoni.
Po ne najbolj prepričljivih predstavah v sezoni 1999/00 (osmina finala British Opena je bil zanj najboljši dosežek tiste sezone) je na jakostni lestvici za sezono 2000/01 Hunter padel na 14. mesto. Kljub temu je v sezoni 2001/02 pokazal nedvomno svoje najboljše igre dotlej, saj se je uvrstil vsaj v četrtfinale petih jakostnih turnirjev tiste sezone (finale Welsh Opena, polfinale British Opena in Scottish Opena, četrtfinale Grand Prixa in China Opena). Svojo najboljšo formo pa je prihranil za Masters 2001.
Prvak Mastersa Leta 2001 je Hunter na Mastersu v prvem krogu premagal dobrega prijatelja in branilca naslova Matthewa Stevensa s 6-5. Nanizal je še zmagi proti Petru Ebdonu (6-3) in Stephenu Hendryju (6-4) . V finalu je Hunter uspel nadoknaditi velik zaostanek proti Fergalu O'Brienu, izid 3-7 je preobrnil v svojo korist in slavil z 10-9. Ključna točka dvoboja je bil enajsti frame, v katerem je že kazalo, da ga bo O'Brien dobil in povedel z 8-3, a je Hunter frame osvojil in nato v naslednjih šestih ustvaril štiri nize vsaj 100 točk. Tako je pobral prvo nagrado, 175.000 £ , z Jimmyjem Whitom si je razdelil tudi nagrado za najvišji niz turnirja, saj je obema uspel niz 138 točk.
Dvanajst mesecev kasneje je Hunter ubranil naslov na Mastersu. Na poti do zmage pa ni bilo nič manj razburljivo kot prejšnje leto. Po dokaj solidni zmagi nad Stephenom Leejem v prvem krogu (6-3) je v četrtfinalu proti Petru Ebdonu v odločilnem nizu prišlo do ponovne namestitve črne krogle. Hunter je naposled črno kroglo poslal v žep in izločil Ebdona z izidom 6-5. V polfinalu je nato Hunter porazil Alana McManusa, s čimer si je zagotovil mesto v finalu, v katerem je nadoknadil neverjetnih 5 framov zaostanka in zmagal s 6-5, njegov nasprotnik v finalu je bil Mark Williams. Z drugo zaporedno zmago na Mastersu je postal šele tretji igralec v zgodovini, ki mu je uspelo ubraniti naslov zmagovalca na turnirju Masters, pred njim je to uspelo Cliffu Thorburnu in Stephenu Hendryju. Za zmago je bil Hunter nagrajen s 190.000 £.
Ta zmaga je predstavljala fenomenalen začetek sezone za Hunterja, ki je dva tedna pred tem osvojil še svoj drugi jakostni turnir – Welsh Open. Tam je sprostil svoje maščevanje nad Kena Dohertyja, ki je bil prejšnje leto v finalu boljši z 9-2. Tokrat je bil boljši Hunter, rezultat pa 9-7. Niti tretji zaporedni poraz v prvem krogu Svetovnega prvenstva 2002 (proti Quintenu Hannu z 9-10) ni 23-letnemu mladeniču pokvaril odlične sezone.
Njegovi uspehi so se nadaljevali na British Openu 2002, saj je osvojil svoj tretji turnir jakostne lestvice v karieri. V Telfordu je v finalu odpravil Iana McCullocha z 9-4. V sezoni 2002/03 je bil Hunter blizu tretjega zaporednega naslova na Mastersu, a ga je v polfinalu premagal kasnejši zmagovalec Mark Williams s 6-3. Njegov najboljši nastop na Svetovnem prvenstvu se je zgodil že čez nekaj mesecev.
Preboj na Svetovnem prvenstvu Po svoji najboljši sezoni kariere je nato Hunter pokazal svoje spretnosti še na Svetovnem prvenstvu. V prvem krogu je namreč porazil Allisterja Carterja (10-5), v drugem Matthewa Stevensa (13-6) in nato v četrtfinalu še Petra Ebdona (13-12). Zgodovinska zmaga proti branilcu naslova Petru Ebdonu ga je tako uvrstila v polfinale, kjer se je soočil s Kenom Dohertyjem.
V polfinalu je proti Dohertyju že povedel s 15-9 in oba igralca sta do tedaj prikazala nekaj najboljšega snukerja turnirja. Čez noč pa je to vodstvo splahnelo. Naslednji dan je namreč Doherty v dvoboj prišel navdihnjen, kar mu je omogočilo izjemen povratek, saj je osvojil osem od naslednjih devetih framov, kar je bilo dovolj za polfinalno zmago s 17-16. Čeprav se Hunter ni prebil v finale Svetovnega prvenstva 2003, pa je polfinale na tem turnirju pripomoglo k zanj premiernemu mestu v elitni osmerici svetovne jakostne lestvice – zasedel je prav 8. mesto. Prejšnji dve sezoni je namreč obakrat zasedal 9. mesto.
V novi uspešni sezoni 2003/04 je bil Hunterjev največji dosežek zmaga na Mastersu, že njegova tretja (in, kot se je kasneje izkazalo, tudi zadnja). Znova je v finalu zmagal z rezultatom 10-9. Tokrat je premagal Ronnieja O'Sullivana, ki ga je lovil praktično cel dvoboj. O'Sullivan je vodil že 2-0, 6-1, 7-2, 8-6 in 9-7, preden mu je Hunter odščipnil zadnje tri frame in osvojil svoj šesti poklicni turnir v karieri. Do finala je sicer izločil še Davida Graya (6-3), branilca naslova Marka Williamsa (6-5) in Johna Higginsa (6-3). V finalnem dvoboju je ustvaril pet nizov vsaj 100 točk.
Veliki športnik Niti Hunter ni zmogel Jimmyju Whitu preprečiti njegove prve zmage na jakostnem turnirju v 12 letih. White ga je namreč premagal v finalu Players Championshipa leta 2004, čeprav je izgledalo, da bo Hunter uprizoril nov veličasten povratek po zaostanku z 8-5. Hunter je namreč vodstvo Whita znižal na 8-7, a nato prepustil Whitu 16. frame, s čimer je White zmagal z 9-7. Dvoboj je sicer minil v zelo nervoznem ozračju , v katerem si nobeden od igralcev ni priigral daljšega niza od 76 točk, ki ga je dosegel White. S to zmago si je White tudi ubranil mesto med elitno šestnajsterico tudi v sezoni 2004/05.
Sezona 2003/04 se je končala s porazom v drugem krogu Svetovnega prvenstva proti zmagovalcu UK Championshipa Matthewu Stevensu. Stevens je slavil s 13-12 kljub Hunterjevem vodstvu že z 10-6 in 12-10. Čeprav je Hunter imel četrtfinale na palici že v vsakem od zadnjih treh framov, ga ni uspel realizirati, kar je povedlo Stevensa v četrtfinale. Stevens je nato izpadel v polfinalu proti Graemu Dottu (17-15). Kljub tesnemu porazu je Hunter Stevensu čestital in ga po dvoboju prijateljsko objel. Hunter je predtem v prvem krogu zmagal proti Johnu Parrottu z 10-7.
V sezoni 2004/05 si je Hunter priigral polfinale Grand Prixa. Tam ga je izločil Ronnie O'Sullivan s 6-3. To je bil Hunterjev zadnji polfinale kakega jakostnega turnirja v karieri. Kljub temu se je prebil še v četrtfinale China Opena 2005, kar se je zgodilo le nekaj dni po tem, ko je izvedel, da ima raka. Po dvoboju prvega kroga turnirja so ga novinarji čakali na novinarski konferenci, a se 20 minut tam ni pojavil, dokler ga niso odkrili v dvorani, kjer je podpisoval avtograme obiskovalcem. V dvorani je namreč ostal, dokler ni podpisal zadnjega avtograma, ki so ga od njega obiskovalci želeli.
Najvišjo uvrstitev na svetovni jakostni lestvici v sezoni 2004/05 (4. mesto) je Hunter nasledil s 5. mestom v sezoni 2005/06.
Osebno življenje Hunter je bil poročen z lepotno terapevtko Lindsey Fell, s katero se je poročil leta 2004 na Jamajki. 26. decembra se jima je rodila hči Evie Rose.
Bolezen 6. aprila 2005 je Hunter svetu naznanil, da je zbolel za malignim nevroendokrinim tumorjem, za katerega so vzroki neznani. Govornik na zvezi WPBSA je takrat izjavil: »Paul bo šel na zdravljenje, da se bo pozdravil. Hkrati bi on rad zagotovil svojim navijačem in privržencem, da je nepopustljiv in optimističen tako v svoji snuker karieri kot v svojem boju proti raku.«
Hunter se je vrnil za mize na začetku naslednje sezone, a je izgubil proti Roryju McLeodu v otvoritvenem dvoboju Grand Prixa , potem ko se je Hunter vrnil za trening mize le tri tedne prej, pa še to zaradi bolečine v nogah in rokah ni bil sposoben trenirati po več kot dve uri na dan.
Hunter je hodil na kemoterapije in se boril za dobro snuker formo vse od začetka zdravljenja. V sezoni 2005/06 mu je bilo uspelo zmagati le na enem dvoboju – proti Jamieju Burnettu na turnirju UK Championship. Tedaj se je Hunter vrnil po zaostanku s 6-8 in dvoboj dobil z 9-8 . Dvoboj je sicer trajal 6 ur in 26 minut.
Zaradi bledih iger, ki so bile tesno povezane z njegovo boleznijo, je Hunter pred sezono 2006/07 padel na 34. mesto, za kar je bil glavni vzrok poraz v prvem krogu Svetovnega prvenstva proti Neilu Robertsonu (10-5). Verjame se, da je imelo Hunterjevo zdravljenje omejen uspeh in da je bil pogosto v bolečinah, občasno naj bi čutil tudi hromost udov. Tako je 27. julija 2006 svetovna zveza WPBSA po glasovanju potrdila pravilo, po katerem je bilo Hunterju dovoljeno, da celotno sezono 2006/07 presedi na 34. mestu, ki bo zamrznjeno zanj. Hunter si je namreč nameraval vzeti predah od snukerja, da bi si povrnil zdravje. Prav tako je v zadnjih dvobojih kariere nastopal pobrit, ker si je moral zaradi kemoterapije ostriči lase.
Smrt