290px|sličica|Zakonodajna stavba v Frederictonu Novi Brunswick je kanadska provinca. Leži na vzhodu Kanade in je ena od treh tako imenovanih 'pomorskih provinc', saj jo z dveh strani obdaja morje: Zaliv svetega Lovrenca na severovzhodu in Zaliv Fundy na jugovzhodu. Meji na kanadski provinci Québec in Nova Škotska ter na jugozahodu na ameriško zvezno državo Maine. Provinca je približno 83 % gozdnata, njeno severno polovico pa zasedajo Apalači."New-Brunswick" (consulted March 2021) Podnebje province je celinsko s snežnimi zimami in zmernimi poletji. Provinca ima površino 72.908 km² in 775.610 prebivalcev (popis prebivalstva iz leta 2021).
Približno polovica prebivalstva živi v urbanih območjih, predvsem v Monctonu, Saint Johnu in Frederictonu. Leta 1969 je Novi Brunswick sprejel Zakon o uradnih jezikih, ki je francoščino začel priznavati kot uradni jezik, skupaj z angleščino. Prebivalci Novega Brunswicka imajo pravico do prejemanja storitev pokrajinske vlade v uradnem jeziku po svoji izbiri. Približno dve tretjini prebivalstva govorita angleško, ena tretjina pa francosko. V Novem Brunswicku je večina kulturne regije Akadije in večina Akadijcev. Različica francoščine v Novem Brunswicku se imenuje akadijska francoščina. Obstaja sedem regionalnih naglasov."Our 32 accents" (consulted April 2021)
Ozemlje Novega Brunswicka se prekriva z domovinami treh prvih narodov: Mi'kmakov, Wolastokijikov (Maliseet) in Passamakuoddijev. Vzhodna obala je del Mi'kma'kov, medtem ko ozemlja Wolastokijika in Passamakuoddyja pokrivajo zahod.
Etimologija Novi Brunswick je bil poimenovan leta 1784 v čast Jurija III., kralja Velike Britanije, kralja Irske in volilnega kneza Braunschweig-Lüneburga v Svetem rimskem cesarstvu nemškega naroda (do leta 1806) na območju današnje Nemčije. Po odcepitvi od Nove Škotske se je aprila 1784 sprva imenoval Nova Irska; vendar se je ime province spremenilo v Novi Brunswick, ko je bila junija 1784 uradno ustanovljena z odlokom v Svetu. Brunswick je originalno Braunschweig, pa tudi Brunswiek (v nizki nemščini) in Bronswiek (v lokalnem narečju).
Zgodovina Avtohtone družbe Paleo-Indijanci naj bi bili prvi ljudje na ozemlju Novega Brunswicka, ki so se tam naselili pred približno 10.000 leti. Ker njihovi potomci niso zapustili pisnih zapisov, je znanje o zgodovini območja pred prihodom evropskih raziskovalcev pomanjkljivo. Kopenska baza Novega Brunswicka je bila zgodovinsko sestavni del domovine treh prvih narodov: Mi'kmakov, Wolastokijikov in Passamakuoddijev iz Wabanakie. Velik del vzhodne obale spada v okrožje Mi'kmaw v Sikniktu (Signigtewa'gi) v njihovi deželi Mi'kma'ki; zahodno polovico province pokriva domovina Wolastokijik: Wolastokuk, poimenovan po reki Wolastok ali Saint John; in Peskotomuhkatik, dežela Passamakuoddi, obdaja zaliv, poimenovan po narodu. Številna krajevna imena v provinci izvirajo iz njihovih vzhodnih algonkijskih jezikov, kot so Aroostook, Bouctouche, Memramcook, Petitcodiac, Richibucto in Shediac.
Akadija in Nova Škotska (1604–1784) Prvo dokumentirano evropsko raziskovanje Novega Brunswicka je opravil Jacques Cartier leta 1534, ko je njegova skupina stopila v Miscou in raziskala obale zaliva Chaleur. Navezali so stik z domorodci, ki so od takrat naprej začeli trgovati z Evropejci. To jih je izpostavilo tudi boleznim starega sveta. Akadijo, kolonialno divizijo Nove Francije, ki je zajemala pomorski del, sta leta 1604 ustanovila Samuel de Champlain in Pierre Dugua de Mons z naseljem na otoku Saint Croix. Zaradi težkih življenjskih razmer so jo hitro opustili in preselili v glavno mesto Akadije, Port-Royal. Tam so Mi'kmaki pomagali Francozom preživeti. Leta 1626 so Britanci uničili Port-Royal. Britanci so kmalu zatem osvojili Akadijo in jo držali do leta 1629. Jakob VI. in I., škotski kralj, sta jo v angleščini preimenovala v Nova Škotska.
Mi'kmaki so pomagali vsem francoskim preživelim, vključno Charlesu de Saint-Étienne de la Touru. Skupaj so vzpostavili mrežo trgovine s krznom vzdolž reke Saint John. Z začetkom anglo-francoske vojne (1627–1629) je de la Tour prejel listino za upravljanje Akadije. Leta 1629 je bila Akadija uradno vrnjena Franciji. Zato je v Port-Royal prispel nov val francoskih naseljencev, da bi oživili kolonijo, vključno z Isaacom de Razillyjem, novim guvernerjem Akadije in Charlesom de Menoujem d'Aulnayjem, njegovim bratrancem. Listine de Razillyja in de la Toura so bile v nasprotju druga z drugo, vendar sta ohranila prijateljske odnose. Leta 1635 je de Razilly umrl, kar je sprožilo napetosti med de la Tourjem, ki je vladal iz doline Saint John in d'Aulnayjem, ki je vladal iz Port-Royala. V 1630-ih je to izbruhnilo v akadsko državljansko vojno. d'Aulnayu je leta 1644 uspelo izgnati de la Toura. Toda po d'Aulnayevi smrti leta 1650 se je de la Tour leta 1653 poročil z njegovo vdovo, s čimer je v bistvu izničil njegov uspeh.
Sčasoma se je francoska naselbina razširila vzdolž reke do mesta današnjega Frederictona. Druga naselja na jugovzhodu so se raztezala od Beaubassina, blizu današnje meje z Novo Škotsko, do Baie Verte in navzgor po rekah Petitcodiac, Memramcook in Shepody. Potomci akadskih francoskih kolonistov so postali Akadijci. Akadijci so razvili edinstveno družbo, za katero je bila značilna tehnologija nasipov, ki jim je omogočila obdelovanje močvirij, ki so jih pustile plime v zalivu Fundy, in tesno povezane neodvisne skupnosti, saj so jih francoske oblasti pogosto zanemarjale.
V 1690-ih, med vojno kralja Viljema, so akadijske milice iz doline Saint John izvajale napade na koloniste Nove Anglije. To je ustvarilo močno sovraštvo Angležev do francoske prisotnosti v regiji.
Od 17. do sredine 18. stoletja je bila Akadija redno vojno območje med Francozi in Angleži in je pogosto menjavala lastnike. Vendar pa je Akadija dokončno padla v britanske roke po vojni kraljice Ane, osvojitvi večine Akadskega polotoka, formalizirani z Utrechtsko pogodbo leta 1713. Po vojni se je Akadija zmanjšala na Île Saint-Jean (Otok princa Edvarda) in Île-Royale (Otok Cape Breton), lastništvo celinske Akadije (Novi Brunswick) pa je bilo predmet spora med Francijo in Veliko Britanijo, neformalna meja pa je potekala na prelivu Chignecto. V prizadevanju, da bi omejili britansko širitev v celinsko Akadijo, so Francozi leta 1751 ob prelivu zgradili utrdbo Beauséjour.
Med letoma 1749 in 1755 je potekala vojna očeta Le Loutra, v kateri so se britanski vojaki borili proti Akadijcem in Mi'kmakom, da bi utrdili svojo oblast nad Akadijo/Novo Škotsko. Leta 1755 so Britanci zavzeli utrdbo Beauséjour in s tem prekinili akadijske oskrbovalne poti do Nove Škotske in Île-Royale. Celinska Akadija je bila tako leta 1763 s Pariško pogodbo vključena v britansko kolonijo Nova Škotska. Po tem so se Britanci, nezadovoljni s predajo Akadijcev, ker niso želeli priseči zvestobe, zatekli k množičnemu ujetju in izvoženju Akadijcev, kar je bilo etnično čiščenje, znano kot deportacija Akadijcev, ki jo je ukazal Robert Monckton. Med letoma 1755 in 1763 je bilo od 18.000 Akadijcev 12.000 prisilno deportiranih na različne lokacije po svetu, čeprav jih je 8000 umrlo pred prihodom. Preostalih 6000 Akadijcev je pred Britanci pobegnilo na sever v sedanjo Akadijo ali v Kanado. Med letoma 1755 in 1757 je bila večina Akadijcev deportirana v trinajst kolonij. Med letoma 1758 in 1762 je bila večina poslana v Francijo. Med letoma 1763 in 1785 se je veliko deportiranih Akadijcev preselilo k svojim rojakom v Louisiani. Njihovi potomci so postali Cajuni. V 1780-ih in 1790-ih so se nekateri Akadijci vrnili v Akadijo in na svojih nekdanjih zemljiščih odkrili več tisoč angleških priseljencev, večinoma iz Nove Anglije.
Konec 18. stoletja so si Britanci začeli prizadevati za kolonizacijo regije, večinoma z uvozom kolonistov iz Nove Anglije. Pred ameriško revolucijo so te koloniste imenovali plantažniki. Po revoluciji so koloniste imenovali lojalisti, ker so se v Novi Škotski naselili le tisti, ki so bili zvesti britanski kroni. Leta 1766 so plantažniki iz Pensilvanije ustanovili The Bend of the Petitcodiac ali preprosto The Bend, ki je kasneje leta 1855 postal Moncton, na območje Sackvilla pa so prispeli angleški naseljenci iz Yorkshira. V 1770-ih se je vzdolž severne obale zaliva Fundy naselilo 10.000 lojalistov. Leta 1783 sta bila ustanovljena tako cerkev Saint Andrews kot cerkev Saint John.
Britanska kolonija Novi Brunswick (1784–1867)
Lojalistom, ki so prejeli zemljišča okoli doline reke St. John, zaliva Fundy ali Northumberlandskega preliva, ni bilo dovolj, da so jim upravljali iz Halifaxa, ker je bil tako daleč. Zato je britanska vlada 18. junija 1784 zanje ustanovila novo provinco: Novi Brunswick. Ta je nastal z delitvijo okrožja Sunbury od preostalega dela Nove Škotske. Istega leta je Novi Brunswick oblikoval svojo prvo izvoljeno skupščino. Prvi guverner je bil Thomas Carleton, ki je leta 1785 za glavno mesto province izbral vas Sainte-Anne. Sainte-Anne se je kasneje preimenovala v Frederick's Town (in nato v Fredericton) po drugem sinu Jurija III.
Domneva se, da je v Novi Brunswick prišlo skupno približno 14.000 lojalističnih beguncev. Vendar se je 10 % sčasoma vrnilo v Združene države.Christopher Moore, The Loyalists, Revolution, Exile, Settlement, 1984, pp. 244–252 Leta 1785 je Saint John postal prvo mesto, ustanovljeno z ustanovitvijo Novega Brunswicka.
Gospodarsko gledano je bil Novi Brunswick slabo okolje za kmetijstvo in rudarstvo. Tudi ribištvo je bilo precej slabše od ribištva Nove Škotske. Gozdovi Novega Brunswicka so bili bogati z lesom, a ker je les zajetno in nizkovredno blago, so bili dostopni trgi omejeni. V poznem 18. stoletju je bil Novi Brunswick obrobni kotiček Britanskega imperija in severnoameriškega sveta. Geopolitični dogodki v Evropi so to stanje spremenili. Leta 1806 je Napoleonova celinska blokada prisilila Združeno kraljestvo, ki se je običajno zanašalo na Baltsko morje, da je uvažalo les iz svojih severnoameriških kolonij. To je spodbudilo trgovino z lesom v Novem Brunswicku, pa tudi v Spodnji Kanadi.
Med letoma 1805 in 1812 je Novi Brunswick letno izvozil 100.000 ton obrezanega lesa. Leta 1819 je število preseglo 240.000 ton, leta 1825 pa je izvoz dosegel najvišjo raven pri 417.000 tonah. To je povzročilo tudi nastanek ladjedelniškega trga. Te panoge je nato okrepila kanadsko-ameriška pogodba o vzajemnosti iz leta 1854 in povpraševanje med ameriško državljansko vojno med letoma 1861 in 1865. St. Martins je postal tretje najbolj produktivno ladjedelniško mesto in je izdelal več kot 500 plovil.
Od leta 1800 do 1851 se je prebivalstvo Novega Brunswicka povečalo s 25.000 na 200.000, mesto pa je doživelo obsežno priseljevanje iz Irske in Škotske. Leta 1848 je bila odobrena odgovorna domača uprava. V 1850-ih so se pojavile politične stranke, ki so bile večinoma organizirane po verskih in etničnih merilih.
Od poznega 18. stoletja do sredine 19. stoletja so Akadijci postali manjšina in so živeli večinoma na obrobju družbe, saj so se bali Angležev. Zaradi zakonov, ki so jim preprečevali odpiranje šol, so bili večinoma nepismeni. Prav tako niso bili del gospodarskega razcveta in so imeli težave pri uveljavljanju svojih zemljiških pravic.
V 1860-ih se je vse pogosteje razpravljalo o ideji združitve pomorskih kolonij britanske Severne Amerike. To je bilo posledica več dejavnikov. Nekateri so na primer menili, da je bila ameriška državljanska vojna posledica šibke centralne vlade in so se želeli izogniti isti usodi. Nekateri so želeli tudi povečati trgovino med kolonijami in biti manj ekonomsko vezani na ZDA. Leta 1864 je bila v Charlottetownu organizirana konferenca, na kateri so razpravljali o morebitni pomorski uniji med Novo Škotsko, Novim Brunswickom in Otokom princa Edvarda. Vendar je provinca Kanada izvedela za konferenco in se odločila, da bo poslala svoje predstavnike. Prosili so, da se dnevni red razširi na razpravo o uniji, ki bi vključevala tudi njih.