Osebna prelatura svetega Križa in Opus Dei (splošno znana kot Opus Dei ali Božje delo; ) je osebna prelatura Rimskokatoliške cerkve, ki jo je 2. oktobra 1928 ustanovil španski duhovnik in svetnik Jožefmarija Escrivá de Balaguer. Osebna prelatura se zavzema za širjenje sporočila o poklicanosti vseh ljudi k svetosti in o posvečujoči vrednosti vsakdanjega življenja, predvsem poklicnega dela. S spodbujanjem vernikov k doslednemu krščanskemu življenju v vseh običajnih okoliščinah želi prispevati k Cerkvenemu poslanstvu oznanjanja katoliške vere.
Osebna prelatura je bila s strani Cerkve dokončno odobrena 1950, današnji status osebne prelature pa ji je z apostolsko konstitucijo Ut sit podelil papež Janez Pavel II. leta 1982. Njen sedež je v Rimu, kjer so v prelatski cerkvi Svete Marije miru tudi posmrtni ostanki ustanovitelja. Tam je tudi Papeška univerza Svetega križa (prvotno Rimski kolegij Svetega križa, ki ga je ta ustanovil).
Opus Dei ima približno 95.000 članov v več kot 90 državah. Okoli 70 % članov živi družinsko življenje s posvetnimi karierami, medtem ko ostali navadno živijo v centrih Opus Dei in celibatu. Poleg poklicnim karieram in dobrodelnim dejavnostim se posvečajo verskemu izobraževanju svojih članov in drugih, odgovorni pa so tudi za upravljanje nekaterih bolnišnic, univerzitetnih institucij, založb, šol in različnih kmetijskih in tehničnih izobraževalnih ustanov. Te se med drugim nahajajo v Španiji, ZDA, Mehiki, na Portugalskem, Filipinih in v Venezueli. 380px|thumb|desno|Stenska poslikava na Filipinih: »Z delom postajamo svetniki« Pravno gledano je Opus Dei hierarhična ustanova Katoliške cerkve, ki jo vodi prelat ob pomoči svojih svetov. Medtem ko je pripadnost vernikov škofiji osnovana glede na ozemlje, kjer živijo, gre pri osebni prelaturi za pripadnost, določeno po duhovnem poklicu (zato tudi osebna prelatura). Pri tem laiki Opus Dei še naprej ostanejo verniki škofij, v katerih prebivajo.
Zgodovina alt=|280px|desno|thumb|Širjenje Opus Dei po svetu 2. oktober 1928: Med duhovnimi vajami v Madridu se Escrivá odloči za ustanovitev Opus Dei kot poti svetosti za vse ljudi preko poklicnega dela in izvrševanja vsakodnevnih dolžnosti. Dogodek je večkrat opisal kot razsvetljenje in videnje, izkušnjo pa pripisoval posredovanju Boga. 14. februar 1930: V organizacijo, ki je bila sprva namenjena moškim, je začel sprejemati tudi ženske. Za spremembo se je odločil po obhajanju svete maše, med katero naj bi mu Bog razodedel, da je Opus Dei namenjen tudi ženskam. 1933: Odpre se Akademija DYA, prvi center Opus Dei, namenjen predvsem študentom. Poleg predavanj iz prava in arhitekture organizirajo krščansko izobraževanje in dobrodelne dejavnosti na obrobju Madrida. 1936: Ob izbruhu španske državljanske vojne in preganjanju kristjanov se mora Escrivá zateči v različne kraje, apostolske in izobraževalne dejavnosti pa prekiniti. 1939: Escrivá vrne v Madrid, Opus Dei pa se začne širiti tudi v druga španska mesta. Začetek druge svetovne vojne prepreči širjenje v druge države. 19. marec 1941: Madridski škof Leopoldo Eijo y Garay podeli Opus Dei prvo škofijsko odobritev. 14. februar 1943: Escrivá spozna pravno rešitev, ki bi mu omogočila posvetitev duhovnikov v Opus Dei – Duhovniško družbo svetega Križa. 25. junij 1944: Madridski škof v duhovnike posveti tri vernike Opus Dei: Álvara del Portilla, Joséja María Hernándeza de Garnica in Joséja Luisa Múzquiza. 1946: Escrivá se preseli v Rim, od koder je v naslednjih letih potuje po Evropi ter postavlja temelje za dejavnosti Opus Dei v različnih deželah. 24. februar 1947: Sveti sedež podeli Opus Dei prvo papeško odobritev. 29. junij 1948: ustanovitev Rimskega kolegija svetega Križa v Rimu, kasneje univerze, ustanove za osebno in pastoralno izobrazbo predvsem vernikov Opus Dei. 16. junij 1950: Papež Pij XII. podeli organizaciji dokončno odobritev, ki ji omogoči sprejem poročenih ljudi in pridruženje škofijskih duhovnikov Duhovniški družbi svetega Križa. 1952: V Pamploni se ustanovi splošni študijski center, ki kasneje postane Univerza v Navarri. 12. december 1953: Ustanovitev Rimskega kolegija svete Marije, centra za globoko duhovno, teološko in apostolsko izobraževanje žensk v Opus Dei. 1969: Sklic izrednega generalnega kongresa Opus Dei v Rimu. Namen kongresa je bil preučiti preoblikovanje v osebno prelaturo, pravno obliko, ki jo je predvidel drugi vatikanski koncil in ki se je za organizacijo zdela primerna. 1970: Escrivá nadaljuje z apostolskimi potovanji po Latinski Ameriki, Španiji, Portugalski in drugod, kjer se srečuje z velikimi skupinami ljudi. 26 junij 1975: Escrivá je umre v Rimu. Opus Dei ima v tem trenutku približno 60.000 članov. 7. julij 1975: postavitev Marijinega svetišča v Torreciudadu v pokrajini Huesca (Španija). 15. september 1975: Generalni volilni kongres za naslednika ustanovitelja izvoli Álvara del Portilla, ki ga imenuje Janez Pavel II. 28. november 1982: Papež organizacijo razglasi za osebno prelaturo, ki je pravno primerna njeni teološki in pastoralni naravi. 17. maj 1992: Razglasitev Escrivája za blaženega na Trgu svetega Petra v Rimu. 23 marec 1994: V Rimu nekaj ur po svoji vrnitvi z romanja v Sveto deželo umre Álvaro del Portillo. 20. april 1994: Papež potrdi izvolitev Javierja Echevarría za prelata Opus Dei. 6. oktober 2002: Janez Pavel II. Escrivája razglasi za svetnika. 2003: Začetek Opus Dei v Sloveniji.
Značilnosti Poklicanost vseh k svetosti in apostolatu Dogmatična konstitucija Katoliške cerkve Lumen gentium piše: »Vsi kristjani, naj bodo kateregakoli stanu ali položaja, so poklicani k polnosti krščanskega življenja in k popolni ljubezni. S to svetostjo pa tudi v zemeljski družbi prispevajo k temu, da življenje postaja bolj človeško.« Za Escrivája je že od leta 1928 zasedala poklicanost vseh k svetosti osrednje mesto v njegovem učenju: »Svetost ni nekaj za privilegirane,« je poudaril leta 1930, »kajti Bog kliče vsakogar, od vsakega pričakuje ljubezen, od vseh, naj bodo kjerkoli, ne glede na njihov stan, poklic ali zaposlitev.« S posebno vztrajnostjo je od samega začetka opominjal, da imajo vsi krščanski verniki duhovniško dušo in sodelujejo pri Kristusovem duhovništvu. Članom Opus Dei je 11. marca 1940 pisal: »Ko z duhovniško dušo postavljamo sveto mašo v središče našega notranjega življenja, si prizadevamo biti z Jezusom, med Bogom in ljudmi.«
Drugi vatikanski koncil je 1965 v odloku Apostolicam Actuositatem opozoril, da so vsi verniki po svoji krstni posvetitvi poklicani k intenzivnemu apostolatu, kajti »krščanski poklic je namreč že po svoji naravi tudi poklicanost k apostolatu.«
Božje otroštvo Kristjan je božji otrok v moči krsta. Duh Opus Dei poudarja to temeljno resnico krščanstva, kakor uči ustanovitelj: »Božje otroštvo je temelj duha Opus Dei.« Torej osebnostna vzgoja, ki jo nudi Prelatura, v vsakem verniku prebuja živo zavest o položaju božjih otrok in mu pomaga, da se vede skladno s to resničnostjo; to prinaša zaupanje v božjo previdnost, preprostost v odnosu do Boga, globoko občutje dostojanstva vsakega človeka, bratstvo med ljudmi, pravo krščansko ljubezen do vseh stvari, ki jih je ustvaril Bog, vedrino in optimizem.
Vsakdanje življenje in enotnost Vsak kristjan lahko išče svetost v okoliščinah svojega življenja in v dejavnostih, ki jih opravlja. Escrivá piše: »Normalno vsakodnevno življenje je lahko sveto in polno Boga in Gospod nas kliče, naj posvetimo naša vsakdanja opravila, kajti prav v tem je kristjanova popolnost.« Zato so za kristjana pomembne vse kreposti: vera, upanje in ljubezen ter človeške kreposti: velikodušnost, delavnost, pravičnost, zvestoba, veselje, iskrenost itd. Kristjan posnema Kristusa tudi z življenjem teh kreposti. Med navadne stvari, na katerih mora kristjan graditi lastno posvečevanje in katerim mora zatorej vtisniti krščansko razsežnost, spadata pri večini ljudi tudi zakon in družina. »Krščanski zakon ni samo družbena ustanova niti ni zdravilo za človeške slabosti; je pristna nadnaravna poklicanost.«
»Enotnost življenja,« trdi Ecsrivá, »je bistven pogoj za vse, ki se hočejo posvečevati v navadnih okoliščinah svojega dela, svojih osebnih in družbenih odnosov.« Kristjan, ki dela sredi sveta, ne sme »živeti nekakšnega dvojnega življenja: po eni strani notranjega življenja, življenja odnosa z Bogom; na drugi strani pa – kot nekaj drugačnega in ločenega – družinskega, poklicnega in družbenega življenja.« Nasprotno, »življenje je eno samo, sestavljeno iz mesa in duha, in to mora biti – v duši in telesu – sveto in polno Boga.«
Posvečevanje dela Posvečevanje običajnega dela je osnova, na kateri sloni celotno duhovno življenje kristjana. Posvečevati delo pomeni, da ga opravljamo z največjo možno človeško popolnostjo (profesionalno usposobljenostjo) in s krščansko popolnostjo (iz ljubezni do božje volje in v služenju ljudem). Po duhu Opus Dei more biti delo, poklicna dejavnost, ki jo vsakdo opravlja v svetu, posvečeno in lahko postane pot posvečevanja: »Ker ga je sprejel Kristus, postane delo odrešena in odrešujoča dejavnost. Ni samo okvir, v katerem človek živi, ampak sredstvo in pot svetosti, dejstvo, ki ga je mogoče posvetiti in nas posvečuje.« Katero koli pošteno delo je – neodvisno od tega, ali je v očeh ljudi pomembno ali ne – priložnost, da damo čast Bogu in služimo drugim. »Smo ljudje z ulice, normalni kristjani, vključeni v gibanje družbe, in Gospod hoče, da smo sveti, apostolski prav v našem poklicnem delu; namreč hoče, da se posvečujemo v svojem poklicu, da posvečujemo svoj poklic in da z njegovo pomočjo pomagamo drugim, da se posvečujejo.« Posvečevati delo, posvečevati se z delom, posvečevati druge s pomočjo dela.
Svoboda Verniki Opus Dei uživajo enake pravice kot vsi drugi državljani in so podobno podvrženi istim dolžnostim. Pri političnih, ekonomskih, kulturnih in podobnih izbirah delujejo z osebno svobodo in odgovornostjo, brez kakršne koli zahteve, da vključujejo Cerkev ali Opus Dei v svoje odločitve, in ne da bi jih predstavljali kot edine združljive z vero. Iz tega sledi spoštovanje svobode in mnenj drugih ljudi, ki se posebej upošteva tudi pri obravnavi prošenj za vstop v Opus Dei.
Življenje molitve in odrekanja Duh Opus Dei je usmerjen h gojenju molitve in pokore, kar naj podpira prizadevanja za posvečevanje vsakodnevnih dejavnosti. Zato verniki Prelature vključujejo v svoje življenje nekaj stalnih krščanskih pobožnosti: meditacijo, vsakdanjo udeležbo pri sveti maši, spoved, branje in premišljevanje evangelija itd. Pobožnost do Marije ima v njihovem srcu pomembno mesto. Da bi posnemali Jezusa, opravljajo tudi dejanja odrekanja, posebej tista, ki pripomorejo k zvestemu opravljanju dolžnosti in napravljajo življenje prijetnejše za druge, pa tudi odpoved majhnim ugodjem, post, miloščino itd.
Poleg tega člani Opus Dei v celibatu izvajajo telesno mrtvičenje, npr. uporaba spokorniškega pasa in biča, občasno spanje brez blazine ali na tleh. Telesno mrtvičenje ima z ozirom na svetnike, kot so Tomaž More, Mati Terezija in Janez Pavel II., v Cerkvi in v drugih religijah dolgo tradicijo. Praksa je osnovana na želji po tesni hoji za Kristusom (prim. Lk 9,23), zadoščevanju, ranljivosti človeške narave, nagnjenosti h grehu in na duhu odrekanja za dosego duhovnih ciljev. Poudarek je sicer na zglednem izvrševanju vsakdanjih dolžnostih, dobrotljivih dejanjih in ohranjanju vedrosti; tudi to so namreč lahko primeri mrtvičenja oz. odrekanja.
Organizacija in dejavnosti Organizacija Opus Dei vodi prelat skladno s kanonskim pravom in lastnim statutom Prelature. Od leta 2017 je to Fernando Ocáriz. Prelat — in v njegovem imenu njegovi vikarji — izvaja jurisdikcijo in je ordinarij Prelature. Prelaturo urejajo določbe splošnega prava Cerkve, apostolska konstitucija Ut sit in lastni statut – Zakonik posebnega prava Opus Dei. Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 vsebuje temeljne predpise o pravni obliki osebne prelature (kan. 294–297).