right|thumb|250px|Hazarski kaganat od leta 650 do 850 Hazari () so bili polnomadsko turško ljudstvo, ki je od 7. do 10. stoletja vladalo v Pontsko-kaspijski stepi od Dnepra do Urala in na severnem Kavkazu. Ime Hazar je verjetno povezano s turškim pridevnikom 'gezer', ki pomeni 'mobilen' in glagolom 'gezmek' , ki pomeni 'potovati' ali 'tavati'.
V 7. stoletju so na severnem Kavkazu ob Kaspijskem jezeru ustanovili neodvisen kaganat. Prvotno so bili šamanisti tengriisti, kasneje pa so zaradi vpliva Bizantinskega cesarstva in islamskih kalifatov mnogi prestopili v krščanstvo, judaizem in islam. Kaganat je v 8. ali 9. stoletju kot državno religijo prevzel judaizem. Ko so bili Hazari na višku moči, so skupaj s svojimi podložniki obvladovali večino sedanje južne Rusije, zahodni Kazahstan, vzhodno Ukrajino, Azerbajdžan, večji del severnega Kavkaza (Čerkezijo, Dagestan in Čečenijo), dele Gruzije in polotok Krim.
V letih 965 do 969 je njihovo samostojnost zlomil knez Svjatoslav I. Kijevski in postali so podložniki Kijevske Rusije. Hazare so postopoma izpodrinili Rusi in Kipčaki, nato pa Zlata horda, tako da so kot kulturno različno ljudstvo postopoma izginili.
Poreklo in zgodnja zgodovina thumb|left|200px|Prostor, na katerem je stala hazarska trdnjava v Sarkelu; zračni posnetek izkopavanj, ki jih je v 1930. letih vodil Mihail Artamanov thumb|left|200px|Hazarija od leta 600 do 850 Poreklo Hazarov ni povsem jasno.
Ujguri Nekateri strokovnjaki, med katere spadata D. M. Dunlop in P. B. Golden, menijo, da so bili Hazari povezani z Ujguri ali Dinglingi v plemensko zvezo kot pleme, ki ga kitajski viri iz 7. stoletja imenujejo He'san oziroma K'o-sa. Nenavadno je, da je hazarski jezik verjetno spadal med ogurske jezike in je bil podoben jeziku, ki so ga govorili Prabolgari in ustreza sodobnim čuvaškin narečjem. Hipotezi o ogurskem poreklu hazarskega jezika nekateri strokovnjaki oporekajo.Marcel Erdal. "The Khazar Language". In: Golden et al. 2007, str. 75–107. P. B. Golden, M. Artamanov in A. Novoselcev gredo še dlje in trdijo, da so bili Hazari v plemenski zvezi z Ujguri, Sibiri in nekaterimi drugimi altajskimi turškimi ljudstvi. Njihovo teorijo zagovarja večina ruskih posovjetskih strokovnjakov.
Huni Domnevo, da so bili Hazari hunskega porekla, zagovarjata O. Pritsak in A. Gadlo. Hazari se omenjajo šele po propadu Atilovega hunskega imperija leta 454.Chronicles of Khazars at hrono Glede na to, da turška plemena nikoli niso bila etnično homogena, se ti domnevi med seboj ne izključujeta. Hazari so bili verjetno mešanica plemen z različnim etničnim poreklom, ker so stepska ljudstva poražence običajno absorbirala. Armenske kronike omenjajo Hazare že v poznem 2. stoletju. Njihove omembe se običajno obravnavajo kot anahronizem, saj je večina strokovnjakov prepričana, da ne gre za Hazare, pač pa za Sarmate ali Skite. Zgodovinar Prisk iz Panija (5. stoletje) omenja, da se je eno od plemen v hunski plemenski zvezi imenovalo Akatziroi in da je bilo njihovemu kralju ime Karadah ali Karidah. Nekateri strokovnjaki so zaradi podobnosti med imenoma Akatziroi in Ak-Khazar domnevali, da so bili Akatziroi zgodnji proto-Hazari.
Transoksanijsko poreklo Dimitrij Vasiljev z Astrahanske državne univerze je pred kratkim predpostavil, da so se Hazari preselili v Pontske stepe v poznih 500. letih in da so pred tem živeli v Transoksaniji. Del prebivalstva je po njegovem mnenju ostal v Transoksaniji pod pečeneško in oguško oblastjo in morda ohranil stike z glavnino svojega ljudstva. D. Ludwig trdi, da so Hazari odšli iz svoje domovine zaradi vedno večjega pritiska Heftalitov. Simon Kraiz, strokovnjak za vzhodnoevropske Jude z univerze v Haifi, je septembra 2008 na podlagi Vasiljevovih odkritij v vasi Samosdelka poudaril, da se do sedaj ni našel niti en hazarski pisni dokument: "O Hazarih vemo mnogo in vendar ne vemo skoraj ničesar. O njih so pisali Judi, prav tako Rusi, Gruzijci in Armenci, od Hazarov samih pa nimamo skoraj ničesar".
Drugo Hazari so po prestopu v judaizem sledili svoje poreklo do Kozarja (Hazarja), sina Togarma, ki je v 1. Mojzesovi knjigi omenjen kot Jafetov vnuk (). Nekateri strokovnjaki iz bivše ZSSR imajo Hazare za domorodne prebivalce severnega Kavkaza in pripadnike enega od nahskih ljudstev. Svojo trditev argumetirajo z imenom 'hazar', ki v čečenskem jeziku pomeni 'lepa dolina'.
Plemena Hazarska plemenska sestava ni povsem jasna. Delili so se na Ak-Hazare (Bele Hazare) in Kara-Hazare (Črne Hazare). Muslimanski geograf al-Istahri je zapisal, da so bili Beli Hazari presenetljivo lepi, da so imeli rdeče lase, belo polt in modre oči, Črni Hazari pa so bili temno rjavi, skoraj črni, "kot da so Indijci"Dunlop, D.M., The History of the Jewish Khazars, Princeton, N.J.: Princeton University Press, 1954. Ob tem je treba upoštevati, da imajo podobno politično in ne rasno delitev tudi druga turška ljudstva, ki se delijo na "belo" kasto vladajočih vojakov in "črno" kasto navadnih ljudi. Večina poznavalcev zato meni, da je al-Istahari imeni obeh skupin napačno interpetiral.Brook, K.A., The Jews of Khazaria. 2nd ed. Rowman & Littlefield Publishers, Inc, 2006.
Vzpon Ustanovitev hazarske države right|thumb|250px|Zahodni (vijolična barva) in Vzhodni gokturški kaganat (modra barva) okrog leta 600, ko sta bila na višku moči. Svetlejša barva prikazuje obomočje njune neposredne oblasti, temnejša barva pa njuno vplivno območje. Zgodnja hazarska zgodovina je tesno povezana z Gokturškim kaganatom, ki je nastal leta 552, ko je pleme Ašinov porazilo Rouran. Znano je, da so leta 515-516 Huni Saviri napadli Armenijo in da je vdova njihovega kneza Bolaha Boariksa leta 527 sklenila mir z Bizantinskim cesarstvom. Omeniti velja tudi dejstvo, da je perzijski knez Hosrau I. leta 529 zatrl socialno gibanje, ki ga je vodil zaratustrski duhovnik Mazdak in prisilil številne judovske družine, ki so podpirale gibanje, k begu na ozemlje severno od Kavkaza. Omenja se tudi, da je leta 552 v zahodnem turškem kaganatu vladal kagan Tumin ali Tumen iz plemena Ašina. Domneva se, da so prebivalci zahodnega dela Gokturškega kaganata postali znani kot Avari.Khazars at hrono V tem obdobju se omenja tudi več savirskih in hazarskih napadov na Kavkaško Albanijo.
Prvi pomemben zgodovinski dogodek, v katerem so sodelovali Hazari, je njihova udeležba v pohodu bizantinskega cesarja Heraklija (610 – 641) proti perzijskm Sasanidom. Hazarski vladar Ziebel, katerega včasih istovetijo s Tong Jabgu kanom Zahodnih Turkov, je pomagal Bizantincem osvojiti Gruzijo. Ziebelov sin se je celo nameraval poročiti s Heraklijevo hčerko, vendar do poroke ni prišlo. Med vojnim pohodom v Gruzijo je Hazare morda vodil general Mo-ho-šad, njihovi vojski pa je morda poveljeval njegov sin Buri-šad.Pletneva, Svetlana. Khazary, 2nd ed. Moscow: Nauka, 1986. str. 15-16
Po propadu Gokturškega cesarstva zaradi notranjih sporov v 7. stoletju se je zahodna polovica cesarstva razdrobila v številne plemenske zveze, med katerimi so bili najpomembnejši Prabolgari pod vodstvom plemena Dulo in Hazari pod vodstvom plemena Ašina, iz katerega so bili tudi tradicionalni vladarji Gokturškega cesarstva. V 670. letih so Hazari razbili prabolgarsko plemensko zvezo, kar je povzročilo selitev številnih plemen, tako da sta pod bolgarsko oblastjo ostali samo Volška Bolgarija in Prvo bolgarsko cesarstvo ob Donavi.
V 7. in 8. stoletju so se Hazari večkrat vojskovali z Omajadskim kalifatom, ki je poskušal razširiti svoj vpliv na Transoksanijo in Kavkaz. V prvi vojni, ki se je začela v zgodnjih 650. letih, so Arabci pod poveljstvom Abd ar-Rahmana ibn Rabiaha v bitki pred hazarskim mestom Belendžer doživeli poraz.
Številni ruski viri omenjajo, da je bilo hazarskemu kaganu iz tistega obdobja ime Irbis in je bil potomec gokturške vladarske hiše Ašina. Vprašanje je, ali je Irbis sploh obstojal in če je, kateri od številnih gokturških vladarjev s tem imenom je bil.
V naslednjih desetletjih so Arabci še večkrat napadli Hazare, Hazari pa so vpadali v Kurdistan in Iran. Iz al-Tabarijevih zapisov je razvidno, da so se Hazari združili z ostanki Gokturkov v Transoksaniji v enotno fronto proti Arabcem.
Hazari in Bizantinsko cesarstvo Hazari so že v poznem 7. stoletju obvladovali večino polotoka Krima. Sredi 8. stoletja so premagali uporniške Krimske Gote in zasedli njihovo mesto Doros, sedanji Mangup. Za svojo prestolnico (tudun) so leta 690 izbrali Herson, čeprav je mesto uradno pripadalo Bizantinskemu cesarstvu.
Hazari so bili vsaj del 8. stoletja zavezniki Bizantinskega cesarstva. Cesarju Justinijanu II., ki je bil v izgnanstvu v Hersonu, je leta 704/705 uspelo pobegniti na ozemlje Hazarov, kjer se je poročil s sestro kagana Ibuzirja Teodoro. S Teodorino pomočjo je pobegnil v Bolgarijo in s pomočjo bolgarskega kana Tervela ponovno prišel na bizantinski prestol. Hazari so kasneje podprli uporniškega generala Filipika Bardana, ki je leta 711 Justinjana odstavil in sam zasedel bizantinski prestol.
Bizantinski cesar Leon III. je svojega sina, kasnejšega cesarja Konstantina V., poročil hčerko hazarskega kagana Biharja Čičak. Poroka je bila sklenjena zaradi zavezništva med obema cesarstvoma. Čičak se je pokristjanila in preimenovala v Ireno. Njun sin je Leon je postal bizantinski cesar Leon IV., ki je bolj poznan kot Leon Hazar.
Druga hazarsko arabska vojna thumb|250px|right|Širjenje Omajadskega kalifata do leta 750.Vir: William R. Shepherd, Zgodovinski atlas, 1923,objavljeno z dovoljenjem Splošne knjižnice teksaške univerze v Austinu. Sovražnosti med Omajadskim kalifatom in Hazari so ponovno izbruhnile v 710. letih zaradi stalnih vdorov ene in druge strani čez Kavkaz. Med vojno je bilo samo nekaj odločilnih bitk. Hazari pod poveljstvom kneza Bardžika so napadli sevezozahodni Iran in decembra 730 pri Ardabilu porazili omajadsko vojsko, ubili njenega vojskovodjo al-Džarraha al-Hakamija in za kratek čas zasedli mesto. Naslednje leto so Hazari pri Mosulu v severnem Iraku doživeli poraz, v katerem je bil Bardžik ubit. Arabska vojska, kateri je najprej poveljeval knez Maslamah ibn Abd al-Malik, za njim pa Mervan ibn Mohamed, kasnejši kalif Mervan II., je nato vdrla čez Kavkaz in leta 737 porazila Hazare pod poveljstvom Hazar Tarhana. Arabci so za nekaj časa zasedli Itil in morda prisilili kagana k spreobrnitvi v islam. Stalna okupacija Kavkaza zaradi nestabilnosti omajadskega režima ni bila mogoča, zato se je arabska vojska umaknila in Hazari so ponovno vzpostavili svojo neodvisnost. Domneva se, da so Hazari privzeli judaizem, do katerega je teoretično prišlo okrog leta 740, ravno ob ponovni vzpostavitvi svoje neodvisnosti.
Arabski viri trdijo, da je leta 730 ali 731 v Hazariji vladala kaganka ali regentka Parsbit (ali Barsbek), ki je imela veliko moč in je leta 730 sama poveljevala hazarski vojski v vojni proti Arabcem. Arabski zapisi kažejo na to, da so lahko v hazarski državi prišle na visoke položaje tudi ženske.
Hazarom je s temi vojnami uspelo za nekaj časa zaustavili prodiranje Arabcev v vzhodno Evropo, nazadnje pa so se morali umakniti preko Kavkaza na sever. V naslednjih desetletjih so razširili svoje ozemlje od Kaspijskega jezeraKaspijsko jezero nekateri narodi še vedno imenujejo "Hazarsko morje". Azerbajdžanci ga imenujejo "Xəzər dənizi", Turki "Hazar Denizi", Arabci "Bahr ul-Khazar" in Perzijci "Darya-ye Khazar". na stepe severno od Črnega morja in na zahod najmanj do reke Dneper.
Leta 758 je abasidski kalif Abdulah al-Mansur ukazal vojaškemu guvernerju Armenije Jazidu ibn Usajd al-Salamiju, naj se poroči z nevesto iz hazarske vladarske hiše in z njimi sklene mir. Jazir se je poročil s hčerko kagana Bagaturja, nevesta pa je nepričakovano, morda na porodu, umrla. Njeni služabniki so jo odpeljali domov v prepričanju, da so jo Arabci zastrupili, kar je razsrdilo njenega očeta. Hazarski general Ras Tarhan je zato napadel in več mesecev pustošil po severnem Iranu, zatem pa so odnosi med Hazari in Abasidskim kalifatom umirili.
Veroizpovedi Turški šamanizem