Džingiskan (mongolsko: Чингис Хаан), rojen kot Bordžigin Temüdžin (mongolsko: Тэмүжин ali Тэмүүжин), * 1162,Različni viri navajajo naslednje letnice rojstva: 1155, 1162, 1167 in 1176.Rašid al-Din trdi, da je živel 72 let, torej je bil rojen leta 1155. V Yuanshi (元史, Zgodovina dinastije Yuan) piše, da je bil rojen leta 1165. Po Račnevskem bi priznanje rojstva leta 1155 pomenilo, da je postal oče pri 30 in da je vojno proti Tangutom osebno vodil pri 72 letih. Altan Tobci trdi, da je bila Džingiskanova sestra Temülin devet let mlajša od njega, Tajna zgodovina Mongolov pa, da je bila med napadom Merkitov še otrok. Če bi bil Džingiskan rojen leta 1155, bi moral biti takrat star 18 let. Zhao Hong v svojem potopisu poroča, da noben Mongol, ki ga je vprašal, ni vedel niti kdaj je rojen niti koliko je star. Henti, Mongolija, † 18. avgust 1227, ustanovitelj in veliki kan Mongolskega cesarstva, največjega strnjenega cesarstva v zgodovini.
Na oblast je prišel z združitvijo in pokoritvijo številnih nomadskih plemen severovzhodne Azije. Po osamosvojitvi se je proglasil za velikega kana in začel z vojnimi pohodi proti Kara-Kitajskemu kanatu, Kavkazu, Horezmskemu cesarstvu in dinastijama Xi Xia in Jin ter osvojil velik del Srednje Azije in Kitajske.
Dve leti pred smrtjo je za svojega naslednika izbral sina Ögedeja, razdelil cesarstvo na kanate in jih podelil svojim sinovom in vnukom. Umrl je leta 1227 po uspešni vojni proti Tangutom. Pokopan je v neoznačenem grobu nekje v Mongoliji. Njegovi nasledniki so Mongolsko cesarstvo razširili preko velikega dela Evrazije. Pokorjene ali novoustanovljene vazalne države so obsegale celo sodobno Kitajsko, Korejo, Kavkaz, Srednjo Azijo, velik del vzhodne Evrope in Bližnji vzhod.
Njegove največje zasluge na civilnem področju so uvedba ujgurske pisave kot uradne pisave Mongolskega cesarstva, vzpodbujanje verske strpnosti in trgovanja s tujimi narodi in vzpostavitev pravnega reda z zakonikom Jasa. Današnji Mongoli ga obravnavajo kot očeta Mongolije.Genghis Khan. North Georgia College and State University. Pridobljeno 12. aprila 2011.
Mladost Poreklo Temudžin je bil po očetovi strani v sorodu s Kabul kanom, Ambagaj kanom in Kutula kanom, ki je vodil mongolsko plemensko zvezo. Ko je dinastija Jin leta 1166 namesto Mongolov začela podpirati Tatare, so Tatari Kabul kana uničiliPaul Ratchnevsky. Genghis Khan: His Life and Legacy. Blackwell Publishing (1991). str. 9-10. ISBN 0-631-16785-4. in na čelu vodilnih mongolskih klanov se je pojavil Džingiskanov oče in poglavar Bordžiginov Jesugej. Za isti položaj se je potegoval tudi poglavar rivalskega plemena Tajčutov, ki je bil neposredni Ambagajev potomec. Ko so Tatari po letu 1161 postali premočni, jim je dinastija Jin odrekla podporo in začela podpirati Kereide.
Rojstvo Zaradi pomanjkanja pisnih virov iz tistega obdobja je o Temudžinovem otroštvu zelo malo zanesljivih podatkov, viri, ki so na razpolago, pa si v mnogočem nasprotujejo.
Rojen je bil leta 1162 v pogorju Burkan Kaldun v porečju Onona in Kerulena v Mongoliji, nedaleč od sedanje mongolske prestolnice Ulan Bator. Tajna zgodovina Mongolov pravi, da je ob rojstvu v pesti stiskal strdek krvi, kar je pomenilo, da bo postal velik vladar. Bil je tretji sin nepomembnega plemenskega poglavarja Kijadov Jesugeja Bagaturja, ki je bil zaveznik kereidskega Ong kana. Mati Hölun je bila iz plemena Olhonutov. Ime naj bi dobil po poglavarju tatarskega plemena, ki ga je Jesugej malo pred tem ujel. Njegovo ime namiguje, da bi lahko bil potomec družine kovačev.
thumb|left|Mongolska reka Onon, kjer se je rodil in odraščal Džingiskan
Bordžigini in Olhonuti, ki so bili veja plemena Ongiratov,Guida Myrl Jackson-Laufer, Guida M. Jackson-Encyclopedia of traditional epics, str. 527Paul Kahn, Francis Woodman Cleaves-The secret history of the Mongols, str. 192 so bili nomadi. Džingiskanovi predniki so bili plemenski poglavarji, zato je bil Džingiskan plemiškega porekla. Višji socialni položaj mu je olajšal iskanje zaveznikov in združevanje mongolskih plemen.
Noben Džingiskanov portret se ni ohranil in vse njegove ohranjene podobe so zgolj umetniške interpretacije. Perzijski zgodovinar Rašid al-Din je v svoji kroniki Džami al-Tavarik zapisal, da je bil Džingiskanov »sijajni« prednik visok, bradat, rdečelas in zelenook. Rašid al-Din opisuje tudi prvo srečanje Džingiskana s Kublajkanom, na katerem je bil Džingiskan presenečen, da Kublaj ni rdečelas.The Mongols. Part I. Republican China. Pridobljeno 20. maja 2008. Isti zgodovinar piše tudi to, da pleme Bordžiginov pozna legendo o svojem poreklu: praprednika plemena sta bila Alan-ko in nek tujec, sijajen mož, ki je imel rdeče lase in modrozelene oči. Sodobni zgodovinar Paul Ratchnevsky omenja, da bi zaradi opisanih značilnosti lahko bil Kirgiz. Kakorkoli že, najbolj realna podoba, ki jo sprejema večina zgodovinarjev, je njegov portret v Narodnem muzeju v Taipeju na Tajvanu.
Družina Temudžin je imel brate Kasarja, Kadžijuna in Temügeja, sestro Temülin ter polbrata Bekterja in Belguteja. Njegovo otroštvo je bilo težko in podobno življenju drugih mongolskih nomadov. Ko je bil star devet let, ga je oče zaročil in ga poslal k družini njegove bodoče žene Börte, ki je bila iz istega plemena kot njegova mati. Temudžin je bil vse do dvanajstega leta, ko se je lahko poročil, v službi družinskega gospodarja Sansarja. Oče je medtem zbežal k sicer sovražnim Tatarom, ki so ga zastrupili s hrano. Ko je Temudžin izvedel za očetovo smrt, se je vrnil domov in zahteval očetov položaj plemenskega kana. Očetovo pleme je njegovo zahtevo zavrnilo, ker je bil še otrok, in prepustilo Hölun in njene otroke samim sebi.
Hölun in njeni otroci so naslednjih nekaj let živeli v uboštvu in se preživljali predvsem z divjimi sadeži, svizci in drugimi malimi živalmi, ki so jih nalovili otroci. Ne enem od lovov je Temudžin pri trinajstih letih v sporu za plen ubil svojega polbrata BekterjaThe Emperors of Emperors. California State University, Chico. Pridobljeno 20. maja 2008. in si s tem utrdil položaj družinskega poglavarja.
Drug pomemben dogodek se je zgodil leta 1182, ko so Temudžina ujeli očetovi bivši zavezniki in ga zasužnjili. Temudžinu je s pomočjo stražarja, očeta njegovega bodočega generala Čilauna, uspelo pobegniti. Novica o njegovem pobegu se je hitro razširila in močno povečala njegov ugled. Kmalu zatem sta se mu pridružila bodoča generala Dželme in Arslan, ki sta skupaj s Temudžinovimi brati ustvarila jedro bodoče Džingiskanove armade.
Mongoli v tistem času niso bili povezani v nobeno plemensko zvezo in so svoja kratkotrajna zavezništva utrjevali predvsem s porokami. Temudžin je zato odraščal v okolju stalnih plemenskih vojn, tatvin, roparskih pohodov, korupcije in maščevanja, v katero so se stalno vmešavali tujci, predvsem kitajske dinastije z juga. Temudžin je spoznal, da v tako nestabilni politični klimi potrebuje predvsem zanesljive vojaške zaveznike.
Pri približno šestnajstih letih se je poročil z zaročenko Börte in s tem utrdil zvezo z njenim plemenom Ongiratov. Z Börte je imel štiri sinove: Džočija (1185–1226), Čagataja (1187—1241), Ögedeja (1189—1241) in Toluja (1190–1232). Več otrok je imel tudi z drugimi ženami, vendar ti otroci niso mogli biti njegovi nasledniki. O njegovih hčerkah ni nobenega podatka.
Börte so kmalu po poroki ugrabili Merkiti in jo dali za ženo poglavarjevemu bratu Čilger Boku. Temudžin jo je s pomočjo prijatelja Džamuka in njegovega zaščitnika Ong kana iz plemena Kereidov rešil. Devet mesecev kasneje je rodila sina Džočija, kar je vneslo nekaj dvoma v njegovo očetovstvo. Börte je kljub špekulacijam ostala Temudžinova prva žena, čeprav se je kasneje skladno z mongolsko tradicijo še večkrat poročil.Genghis Khan Biography (1162–1227). The Biography Channel. Pridobljeno 20. maja 2008.
Vera Džingiskan je bil verjetno šamanist ali tengrist, tako kot večina pripadnikov mongolsko-turških plemen v Srednji Aziji. Bil je zelo versko strpen in se je pri krščanskih misijonarjih, muslimanskih trgovcih in taoističnemu menihu Qiu Čuju pogosto seznanjal z njihovo vero, filozofijo in moralo.
Združitev mongolskih plemen thumb|300px|Azija leta 1200 Srednjeazijska planota severno od Kitajske je bila v zgodnjih 1200. letih razdeljena na več plemenskih zvez, med katerimi so bili najpomembnejši Najmani, Merkiti, Ujguri, Tatari, Mongoli in Kereidi. Vsa plemena so bila prepričana v svoje pravice, zato so si bila pogosto sovražna, kar se je odražalo v stalnih vojnih pohodih, ropanju in maščevanju.
Temudžinov vzpon na oblast se je začel s ponudbo zavezništva (nekateri viri trdijo, da vazalstva) očetovemu krvnemu bratu, kereidskemu kanu Togrilu, ki je bolj znan kot Ong kan ali Vang kan. Nova zveza se je prvič uveljavila med Börtinim ujetništvom pri Merkitih, ko je Temudžin prosil za pomoč prav Togrila. Togril je svojemu novemu zavezniku ponudil 20.000 kereidskih vojščakov in mu svetoval, naj prosi za pomoč tudi svojega prijatelja iz otroštva Džamuka, ki je medtem postal vladar (kan) plemena Džadaranov. Pohod proti Merkitom se je končal z njihovim popolnim porazom in rešitvijo Börte, Temudžinov uspeh pa je po drugi strani načel njegovo prijateljstvo z Džamuko. thumb|50px|left|Džingiskanovo ime, zapisano v tradicionalni mongolski pisavi Glavni nasprotniki Mongolov okrog leta 1200 so bili Najmani na zahodu, Merkiti na severu, Tanguti na jugu ter Jini in Tatari na vzhodu. Temudžin in njegovi privrženci in svetovalci so do leta 1190 združili samo manjša mongolska plemena. Pri vodenju vojn in podjarmljanju rivalskih plemen je Temudžin prekinil mongolsko tradicijo podeljevanja položajev po družinskih zvezah in jih začel podeljevati po zaslugah in lojalnosti. V zameno za absolutno poslušnost in podrejanje zakoniku Jasa, ki ga je sam napisal, je civilistom in vojakom obljubil del bodočega vojnega plena.
Pokorjena plemena je vzel pod svojo zaščito, njihove vojake pa vključil v svojo vojsko. S takšnimi političnimi inovacijami je med pokorjenimi plemeni dosegel veliko lojalnost in vedno večjo moč.Jack Weatherford. Genghis Khan and the Making of the Modern World. Three Rivers Press (2004). str. 44. ISBN 0-609-80964-4. 2:
Togrilov sin Sengum je zaradi naraščajoče Temudžinove moči in Togrilove naklonjenosti postal ljubosumen in ga je sklenil ubiti, Togril pa ga je kljub simpatijam do Temudžina pri tem podprl. Ko je Temudžin izvedel za Sengumove načrte, ga je napadel ter njega in njegove zaveznike porazil. Prijateljstvo med Togrilom in Temudžinom se je prekinilo in Togril je kasneje zavrnil Temudžinovo prošnjo, da bi dal svojo hčerko za ženo njegovemu najstarejšemu sinu Džočiju. Njegova zavrnitev je bila znak nespoštovanja in je povzročila popoln razkol in začetek vojne. Togril se je povezal s Temudžinovim nasprotnikom Džamuko, zaradi nesporazmov med njima in prebega številnih njunih zaveznikov k Temudžinu pa je povzročil Tugrilov poraz. Džamuka je med spopadom pobegnil z bojišča. Spopad je pomenil tudi začetek padca in asimilacije plemena Kereidov.
Naslednji Temudžinovi neposredni sovražniki so bili Najmani, h katerim se je zatekel pobegli Džamuka. Najmani se niso vdali, čeprav se je jih je velik del prostovoljno priključil Temudžinu. Na kurultaju leta 1201 so Džamuko izvolili za »vladarja sveta« in mu dali naslov gur kan, ki so ga sicer uporabljali cesarji Kara-kitanskega kanata. Podelitev naslova je povzročila dokončen razkol in Džamuka je organiziral koalicijo Temudžinu sovražnih plemen. Pred odločilnim vojaškim spopadom je več generalov prestopilo k Temudžinu, med njimi tudi Subedej. Po več bitkah so leta 1206 Džamuko njegovi vojaki vrgli z oblasti in ga izročili Temudžinu.