Eagles so ameriška rock skupina, ki so jo leta 1971 v Los Angelesu ustanovili Glenn Frey, Don Henley, Bernie Leadon in Randy Meisner. S petimi singli na prvih mestih, šestimi osvojenimi grammyji, petimi nagradami American Music Awards in šestimi albumi na prvih mestih lestvic so bili ena najuspešnejših skupin iz sedemdesetih let.
Po podatkih Združenja ameriške glasbene industrije (RIAA) so se v letu 2018 z albumsko kompilacijo Their Greatest Hits (1971–1975) s 38 platinastimi naslovi za več kot 38 milijonov prodanih izvodov od izida v letu 1976 uvrstili na prvo mesto najbolje prodajanih nosilcev zvoka vseh časov, z albumom Hotel California iz leta 1976 pa s prodanimi 26 milijoni izvodov na tretje mesto, o čemer je poročala tudi nemška tiskovna agencija DPA (Deutsche Presse-Agentur).
Uredniki revije Rolling Stone posvečene popularni glasbi, so album Hotel California uvrstili tudi na 37. mesto seznama 500 najboljših albumov vseh časov, skupina pa na 75. mesto seznama največjih glasbenih umetnikov vseh časov.
Eaglesi so eni izmed najbolje prodajanih glasbenih izvajalcev vseh časov, prodali so več kot 150 milijonov plošč. Samo v ZDA so prodali 100 milijonov plošč. S tem so peti najbolje prodajani glasbeni izvajalci in najbolje prodajana ameriška glasbena skupina v ameriški zgodovini.
Leta 1972 je skupina izdala svoj prvenec, Eagles, s katerega so izšli trije top 40 singli: »Take It Easy«, »Witchy Woman« in »Peaceful Easy Feeling«. Njihov naslednji album, Desperado, ki je izšel leto kasneje, je bil manj uspešen kot predhodnik. Dosegel je le 41. mesto lestvice, noben izmed njegovih singlov pa ni dosegel top 40. Kljub temu album vsebuje dve izmed najbolj popularnih skladb skupine: »Desperado« in »Tequila Sunrise«. Leta 1974 je skupina izdala naslednji album, On the Border, skupini pa se je med snemanjem albuma pridružil kitarist Don Felder. Album vsebuje dva top 40 singla: »Already Gone« in »Best of My Love«, ki je prvi singl skupine, ki se je uvrstil na vrh lestvice.
Naslednji album skupine, One of These Nights, ki je izšel leta 1975, vsebuje tri top 10 single: »One of These Nights«, »Lyin' Eyes« in »Take It to the Limit«. Eaglesi so uspešno nadaljevali in dosegli komercialni vrh konec leta 1976 z albumom Hotel California. Samo v ZDA je bilo prodanih več kot 16 milijonov izvodov albuma, po svetu pa več kot 32 milijonov izvodov. Z albuma sta izšla dva prvouvrščena singla, »New Kid in Town« in »Hotel California«. Zadnji studijski album, katerega naslednik je izšel šele čez 28 let, The Long Run, je izšel leta 1979. Album vsebuje tri top 10 single: »Heartache Tonight«, »The Long Run« in »I Can't Tell You Why«. »Heartache Tonight« je dosegel vrh lestvice. Sodelovanje z Davidom Geffenom, založbo Asylum Records ter tožba Od samega začetka so člani prvotne zasedbe nastopali kot spremljevalna skupina kalifornijske pevke Linde Ronastadt, pod imenom The Stone Poneys. Kasneje je skupina spremenila ime v Eagles in z Geffenovo založbo Asylum Records podpisala pogodbi o snemanju in zalozništvu. Založnik Irving Azoff je Dona Henleya in Glenna Freya prepričal, da bi morala imeti, kot glavna avtorja skupine, tudi pravico nadzora nad prodajo nosilcev zvoka in od njih ter od koncertov prejemati sorazmerni del dobička, kljub temu, da jih je David Geffen ob sklenitvi pogodbe z Aslyum Records prepričeval, da so pravice do snemanja vezane na sklenitev založniške pogodbe. Henley in Frey sta vložila tožbo zoper založbo in pravdo dobila.
Julija 1980 je skupina Eagles razpadla, vendar so se člani leta 1994 ponovno zbrali in posneli album Hell Freezes Over, ki vsebuje tako žive kot studijske posnetke. Skupina je nato koncertirala, leta 1998 pa bila sprejeta v Hram slavnih rokenrola. Leta 2007 je skupina izdala prvi studijski album po 28 letih, Long Road Out of Eden. To je bil šesti album skupine, ki se je uvrstil na vrh lestvice. Leta 2008 so začeli s turnejo Long Road Out of Eden Tour. Leta 2013 so začeli s turnejo History of the Eagles Tour, ki se je zaključila z izdajo dokumentarnega filma skupine, History of the Eagles.
Marca 2016, po smrti Glenna Freyja in nastopu na 58. podelitvi grammyjev, je Henley za BBC povedal, da je bil to poslednji nastop skupine. Konec skupine je potrdil 10. junija 2016 v intervjuju za Rolling Stone. Kljub temu se je skupina leta 2017 reformirala, Freyjeve vokale pa sta prevzela njegov sin, Deacon Frey in Vince Gill.
Zgodovina 1971–1973: Formiranje in prve izdaje 250px|thumb|right|Spomenik Glennu Freyju in skladbi »Take It Easy«, v Winslowu, Arizona. Začetki skupine segajo v leto 1971, ko je John Boylan, takratni manager Linde Ronstadt, povabil lokalna glasbenika Glenna Freyja in Dona Henleyja v njeno spremljevalno skupino. Henley se je s svojo skupino Shiloh preselil iz Teksasa v Los Angeles, da bi posnel album, ki ga je produciral Kenny Rogers, Frey pa je v L.A. prišel iz Michigana in ustanovil skupino Longbranch Pennywhistle; Henley in Frey sta se srečala leta 1970 v nočnem klubu Troubadour in se spoznala pri skupni glasbeni založbi, Amos Records. Kasneje sta se spremljevalni skupini Linde Ronstadt pridružila še Randy Meisner, ki je sodeloval v spremljevalni skupini Rickyja Nelsona The Stone Canyon Band, in Bernie Leadon, ki je sodeloval v skupini The Flying Burrito Brothers. Skupina je odšla na promocijsko turnejo albuma Silk Purse.
Na turneji sta se Frey in Henley odločila ustanoviti skupino, o čemer sta obvestila Ronstadtovo. Frey je kasneje pojasnil, da je Ronstadtova povabila Leadona v svojo skupino in je tako zaslužna, da sta ga Frey in Henley povabila v njuno skupino. Kasneje je trojica v skupino povabila še Meisnerja. Četverica je skupaj z Ronstadtovo igrala v živo le na julijskem koncertu v Disneylandu, vsi štirje pa so sodelovali pri snemanju njenega albuma Linda Ronstadt. Kasneje je prišlo do zamisli, da bi se skupini pridružil še J. D. Souther, vendar je bil Meisner proti. Septembra 1971 je četverica sklenila pogodbo z založbo Asylum Records, ki jo je ustanovil David Geffen, ki ga je Freyju predstavil Jackson Browne. Geffen je odkupil Freyjevo in Henleyjevo pogodbo z založbo Amos Records in poslal četverico v Aspen, Kolorado, da bi se kot skupina razvili. Čeprav si uradno še niso izbrali imena, so oktobra 1971 že nastopili pod imenoma Teen King in The Emergencies v klubu The Gallery v Aspnu. Don Felder je kot »krivca« za ime »Eagles« označil Leadona. Ta naj bi med časom, ko je bila skupina pod vplivi pejotla in tequile, govoril o svojem branju o hopijskem čaščenju orla. J.D. Souther pravi, da je ideja o takšnem poimenovanju skupine prišla, ko je Frey zavpil »Eagles!«, ko je nad sabo videl orle. Steve Martin, ki je poznal Eaglese še iz časov The Troubadourja, v svoji avtobiografiji govori, da je skupini predlagal, naj se poimenujejo »The Eagles«, Frey pa je vztrajal pri »Eagles«. Geffen in njegov poslovni partner Elliot Roberts sta sprva vodila skupino, med snemanjem tretjega albuma skupine pa ju je na tem položaju zamenjal Irving Azoff. thumb|left|Desperado je edini album skupine, katerega naslovnica vsebuje fotografijo članov skupine. Debitantski istoimenski album skupine je bil posnet februarja 1972 v Angliji, producent albuma pa je bil Glyn Johns. Johns je bil navdušen nad harmonskim petjem skupine in je zaslužen za preoblikovanje skupine v »country rock skupino s tistimi visokoletečimi harmonijami«. Eagles, ki je izšel 1. junija 1972, je bil uspešen, z njega so izšli trije top 40 singli. Prvi singl in prva skladba, »Take It Easy«, je skladba, ki sta jo napisala Frey in njegov takratni sosed in country roker Jackson Browne. Browne je napisal prvi verz skladbe, vendar se je ustavil pri drugem verzu, za vrstico »I'm standing on a corner in Winslow, Arizona«. Frey je verz dopolnil z »It's a girl, my Lord, in a flatbed Ford, slowin' down to take a look at me«. Browne je nato napisal še preostanek besedila. Singl je dosegel 12. mesto lestvice Billboard Hot 100 in popeljal Eaglese do slave. Sledila mu je bluesovsko obarvana skladba »Witchy Woman« in soft country rock balada »Peaceful Easy Feeling«. Singla sta se uvrstila na 9. in 22. mesto lestvice. Skupina je album promovirala na svoji ameriški turneji kot predskupina zasedbi Yes.
Drugi album skupine, Desperado, govori o ameriških odpadnikih Divjega zahoda ter primerja njihov življenjski slog z življenjskim slogom rockovskih zvezd. To je prvi album skupine, ki je prikazal nagnjenja skupine do konceptualnega skladanja pesmi. Med snemanjem tega albuma sta Henley in Frey prvič začela skladati skupaj. Skupaj sta napisala osem od enajstih skladb z albuma, med njimi skladbi »Tequila Sunrise« in »Desperado«, dve izmed najpopularnejših skladb skupine. Bluegrass skladbe »Twenty-One«, »Doolin–Dalton« in balada »Saturday Night« prikazujejo Leadonovo obvladovanje banja, kitare in mandoline. Zgodba razvpite tolpe Divjega zahoda Doolin–Dalton je glavni tematski fokus albuma, kar lahko opazimo v skladbah »Doolin–Dalton«, »Desperado«, »Certain Kind of Fool«, »Outlaw Man« in »Bitter Creek«. Album je bil manj uspešen kot predhodnik, dosegel je le 41. mesto lestvice Billboard 200, z njega pa sta izšla singla »Tequila Sunrise«, ki je dosegel 61. mesto lestvice Billboard Hot 100 in »Outlaw Man«, ki je dosegel 59. mesto. S Henleyjem in Freyjem, ki sta napisala večino skladb z albuma, je skupina dobila dvojec, ki je napisal večino skladb, začel pa je tudi prevladovati v smislu vodenja skupine, čeprav je bila zgodnja predpostavka, da bosta sčasoma to, kot glasbena veterana, postala Leadon in Meisner.
1973–1975: On the Border in One of These Nights thumb|right|Leadonov prijatelj iz otroških let, Don Felder, je pri skladbi »Good Day in Hell« gostoval kot slide kitarist, člani skupine pa so bili nad njim tako navdušeni, da so ga naslednji dan povabili v skupino. Pri naslednjem albumu sta Henley in Frey želela skupino usmeriti od country rocka proti hard rocku. Snemanje so Eaglesi začeli s producentom Glynom Johnsom, ki je večinoma poudarjal bujno plat njihove dvorezne glasbe. Potem ko so z njim posneli le dve uporabni skladbi, se je skupina obrnila na Billa Szymczyka, da bi produciral preostale skladbe. Szymczyk je želel kitarista s tršim zvokom za skladbo »Good Day in Hell« in skupina se je spomnila na Leadonovega prijatelja iz otroških let Dona Felderja, ki je leta 1972, ko so Eaglesi peli kot predskupina zasedbi Yes, v zakulisju »jamal skupaj « z Eaglesi.
Na jamu je Frey Felderja poimenoval z vzdevkom »Fingers«, ki je opisal njegove kitarske sposobnosti. Januarja 1974 je Frey poklical Felderja, če bi dodal slide kitaro pri skladbi »Good Day in Hell«. Člani skupine so bili nad njim tako navdušeni, da so ga naslednji dan povabili v skupino. Felder je igral še na eni skladbi »Already Gone«, na kateri je izvedel kitarski duet s Freyjem. »Already Gone« je izšla kot prvi singl z albuma in dosegel 32. mesto lestvice. Z albuma je izšel tudi singl »Best of My Love«, ki je 1. marca 1975 dosegel vrh lestvice. To je bil prvi singl skupine od skupno petih, ki so dosegli vrh lestvice. Na albumu sta se znašli tudi priredba skladbe Toma Waitsa »Ol' '55« in singl »James Dean«, ki je dosegel 77. mesto lestvice.
6. aprila 1974 je skupina igrala na festivalu California Jam v Ontariu. Festivala se je udeležilo več kot 300.000 ljudi in poimenovan je bil tudi »The Woodstock of the West Coast« (Woodstock Zahodne obale). Festivala so se udeležili izvajalci kot so Black Sabbath, Emerson, Lake & Palmer, Deep Purple, Earth, Wind & Fire, Seals & Crofts, Black Oak Arkansas in Rare Earth. Odlomki festivala so bili predvajani na televiziji ABC v ZDA, kar je pripomoglo k večji prepoznavnosti Eaglesov. Felder je nastop izpustil, ker se je udeležil rojstva svojega sina; na klavirju in akustični kitari ga je nadomestil Jackson Browne.