thumb|250px|S slovenskim mitološkim izročilom je povezano tudi kurentovanje, ki verjetno izvira od predslovanskih staroselcev
Slovénska mitologíja oziroma slovenska predkrščanska vera in njena mitologija spadata v skupino slovanske mitologije oziroma slovanskega verovanja. Ohranjena je preko svetih prostorov, ki so jih po večini prekrile cerkve, in v ljudskem izročilu, ki je stare religiozne vsebine prepletlo s krščanstvom. Posebnost slovenske mitologije je zelo dobra ohranjenost celovitega mitološkega opusa o karantansko-karniolskem božanstvu Kresniku. Tako celovito ohranjeno izročilo je v slovanskem svetu nekaj izjemnega.
Razvoj preučevanja slovenske mitologije thumb|222px|desno|min|Kačja glava s hriba Kačja glava na Banjški planoti. Kamnite Kačje glave so bile eden najpomembnejših elementov še zadnjih slovenskih starovercev v 20. stoletju na zahodu Slovenije. Izročilo o kačjih glavah je zbral Pavel Medvešček v knjigi Let v lunino senco: pripovedi o starih verovanjih
Pokristjanjevanje slovenskih prednikov se je začelo že po letu 751, ko so Karantanci prišli v proces pokristjanjevanja. V tem času so bili uničeni stari idoli, prikrito dvoverstvo pa se je ohranilo še globoko v dvajseto stoletje na več koncih Slovenije; na KrasuČok Boris (2011): Pripoved o poganskem obredu v spodmolu Triglavca. Kras (št: 107/108)Čok Boris (2011): Pričevanje o bogu Kresu. Prelože pri Lokvi (A Narrative from Prelože by Lokva about God Kres). Studia Mythologica Slavica XIV, str. 379-380.Čok Boris, Placer Ladislav (2011): Trhlovca = lokavska Triglavca, Studia Mythologica Slavica XIV, str. 371-379.Čok Boris (2010): Pripoved o poganskem obredu v spodmolu Triglavca, Studia Mythologica Slavica XIII, str. 309-313.Čič Tina (2011): Spodmol Triglavca je bil stoletja prizorišče poganskih obredov: Obredni kamen je močna energijska točka. Primorske novice, (sobota, 5.3.2011), v Posočju, Slovenski IstriIzročilo, ki ga je zbiral Slavo Batista in Franjo Ledić v članku: Batista Avdič Anja (2011): Med staroslovanskimi bogovi. , Primorske novice, 25.2.2011, Banjški planoti,Pavel Medvešček (1992): Osvatina - poganjski ogenj. Etnolog 2, št. 1Pavel Medvešček, Rafael Podobnik (1992): Skrivnost in svetost kamna: zgodbe o čarnih predmetih in svetih znamenjih na Primorskem. Založništvo tržaškega tiska, Trst.Pavel Medvešček, Rafael Podobnik (2006): Let v lunino senco: pripovedi o starih verovanjih. Taura, Nova Gorica.Osvatina-poganjski ogenj dokumentarno-igrani filmJelenk-sveta gora starovercev dokumentarno-igrani film, v BohinjuČop Joža (2006): O Črnem biku ali Čarnem juncu. Studia Mythologica Slavica IX in na DolenjskemLesar Ladislav (1989): Zdravje iz neznanega potoka: Je voda iz dremožnika res "čudodelna"? Romanja k zdravilnemu potoku so po vojni prenehala Delo, 6.7.1989. StaroverskiUporabljen termin "staroverski" se nanaša na predkrščansko religijo na Slovenskem. Uporabljali so ga tudi sami staroverci na zahodu Slovenije, med drugim pa so poznani tudi termini kačarji in ajdje; glej Pavel Medvešček, Rafael Podobnik (2006): Let v lunino senco: pripovedi o starih verovanjih. Taura, Nova Gorica. Krščanski izraz "poganski" je diskriminatoren, saj je negativen izraz, ki označuje nekrščansko religijo Slovencev. bogovi v dobi dvoverstva so znani tudi iz pridige škofa Tomaža Hrena ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani iz katere lahko razberemo, da so Kranjci v 17. stoletju še vedno častili Lado, Plejna in Poberina.Visočnik Julijana (2010): Hrenova pridiga ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani. V: Studia Mythologica Slavica XIII, 2010, str. 59-74. Založba ZRC SAZU Dvoverstvo je povzročilo prepletanje starih izročil z novimi krščanskimi vsebinami. Prvi val pokristjanjevanja se je pričel že v času pred nastopom frankovskega vladarja Karla Velikega, ko je bila Evropa z večino krščanske duhovščine vred skoraj povsem nepismena. Tudi zaradi tega skoraj ni ohranjenih zapisov irskih, furlanskih ali germanskih avtorjev o karantansko-karniolskem verovanju. Poznamo pa listino Franciscusa de Clugia iz 16. avgusta 1331 v kateri je izrazil zahvalo in priznanje udeležencem križarskega pohoda proti Kobaridcem. V listini piše, da so šli "ne brez osebne nevarnosti, vse do kraja Kobarid, v isti škofiji, kjer so med gorami nešteti Slovani častili neko drevo in studenec, ki je bil pri koreninah drevesa, kot boga, izkazujoč ustvarjeni stvari čaščenja, ki se po veri dolguje stvarniku."Ivo Juvančič (1984): Križarska vojska proti Kobaridcem 1331. Zgodovinski časopis 38 /1-2, Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Pohod, kot je opisan v viru iz 14. stoletja, je edini znani križarski pohod v Evropi (kaj pa baltske križarske vojne proti Pomorjancem, Baltom in Fincem?) in še to več stoletij po uradnem pokristjanjevanju. Obenem moramo upoštevati, da so izvori slovenske mitologije umeščeni na jug nekdanjega poselitvenega prostora, znano pa je, da so strani neba pogosto povezane z določenimi božanstviprimerjaj npr. Makarovič Jan (1998): Od črne boginje do Sina Božjega: Slovensko ozemlje kot sotočje verskih tokov. FDV, Ljubljana str. 59-60.. Celovite predkrščanske religije Slovencev le na podlagi virov o slovenski mitologiji ne moremo rekonstruirati, zato si pomagamo s primerjalno mitologijo in drugimi vedami.
Vsebino stare slovenske mitologije je zaradi pomanjkanja pisnih virov danes možno preučevati le s pomočjo etnologije, primerjalne mitologije, lingvistike, arheoastronomije in delno tudi toponomije. Prvi, ki je omenjal slovansko predkrščansko izročilo na področju notranje-avstrijske Kranjske, je bil baron Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Vendar se je Valvasor zapisa o domačem poganskem verovanju lotil na neobjektiven način, tako da je najprej omenil Prokopijev splošen zapis o verovanju Slovanov in potem nekritično prevzel Helmoldove zapise o verovanju zahodno-slovanskih plemen; tako potem tudi sam omenja Radigosta, Prova, Živo, Črnoboga in SvetovitaValvasor Janez Vajkard (1984): Slava vojvodine Kranjske. Mladinska knjiga, Ljubljana, str. 157.. Kljub temu nam Valvasor v svojem delu ponuja zapise, ki so povezani s starejšim mitološkim izročilom, npr. o čaščenju drevesnih štorov, o boju Lambergarja s češkim velikanom, o kačji deklici Faroniki ali pa o ljubljanskem Povodnem možu, ki je ugrabil lahkomiselno Urško Valvasor Janez Vajkard (1984): Slava vojvodine Kranjske. Mladinska knjiga, Ljubljana, str. 182, 248, 251, 306-308..
Kasneje je Anton Tomaž Linhart v svojem delu Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije (1791) poskusil sestaviti slovenski poganski panteon. Linhart se je tudi sam nekritično naslonil na tuje izročilo, vendar pa je že bolj objektiven, ker je že črpal tudi iz domačega izročila. Linhart je trdil, da je bil na čelu starih božanstev Bog, čaščen v gromu in teku ozvezdij, ki pa je vzvišen nad nami. S svetom so bolj povezana nižja božanstva. Linhart loči med bogovi z lastnostjo dobrega in bogovi z lastnostjo slabega. Na vodilno mesto med bogovi dobrega postavlja Svantevida, ki ga imenuje tudi Belinec, Bęlibog in ga skuša povezati tudi s Flynsom. Med dobrimi božanstvi nato omenja Triglava, z oblastjo nad zrakom, zemljo in vodo, nato Radegasta, ki je bil bog veselja, nato Živo, boginjo življenja, Kolędo, boga praznovanja, zatem Božiča, malega boga gostoljubja, Pahoda/Pahod naj bi bil bog vremena, Provo bi lahko bil bog pravičnosti, a Linhart v njegov obstoj ni bil prepričan, Kurent ali Kurenet je naj bi bil bog razuzdanosti, Krodo/Grodo/Gruden pa naj bi bil slovanski Saturn. Med bogovi z lastnostjo slabega na glavno mesto postavlja Čarta oziroma Černiboga, nato pa omenja vraga, zlodeja in hudiča, čeprav jih ima obenem za variacije istega božanstva. Zatem omenja še Škrata in na koncu še Moro, ki povzroča krče v preponi in tiščanje v želodcu. Nekatera Linhartova božanstva imajo domače poreklo, predvsem nekatera dobra božanstva pa je nekritično prepisal iz virov o zahodno-slovanskem staroverstvu in tako namišljeni slovenski panteon povečal s Svantevitom, Provom, Radegastom, Pohadom, Grudnom, Živo. Nasprotno je imena zlih božanstev črpal predvsem iz domače tradicije in tako poleg Černiboga in Čarta omenjal Hudiča, Vraga, Zlodeja, Moro in ŠkrataLinhart, Anton Tomaž (1981): Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Ljubljana, str. 257-263.Ovsec Damjan J. (1991): Slovanska mitologija in verovanje. Domus, Ljubljana, str. 84-86.. thumb|levo|350px|Zgodovinski osebnosti domačega Lambergerja in Pegama (to je Čeha) Jana Vitovca sta prevzeli mitološko izročilo o spopadu med gromovnikom Kresnikom in troglavim demonom, verjetno Velesom Pravilno pot pri preučevanju slovenskega bajeslovja je začrtal šele Valentin Vodnik, ki se je pri preučevanju slovenske mitologije prvi odločil za etnografsko delo na terenu in odkril izročilo o volkodlakih, vedomcih, gorskem možu in gorski ženi, povodnem možu, Torki, Mori, Rokalniku in rojenicah. Eden prvih raziskovalcev, ki je hotel ustvariti zaokrožen panteon slovenskih bogov je bil Matevž Ravnikar - Poženčan, ki pa je v svoje delo Maličje ali Mitologia ob kratkim in Mitologija nekdanjih Slovencov štel tudi grške, rimske in egipčanske bogove.Stanonik, Marija: Interdisciplinarnost slovstvene folklore. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008, str. 272.
Slovensko mitologijo je v svoji knjigi o Slovencih raziskoval tudi Rus Jurij Venelin, ki je tudi prvi zapisal ime Slovenci v današnji obliki. Venelinova knjiga Starodavni in današnji Slovenci je izšla 1841 in je prva zgodovina, ki jo je napisal tujec. V poglavju z naslovom Mitologija Slovencev omenja več nižjih mitoloških bitij, vedomce, coprnice in vešče. Nekatere mitološke like je povzemal iz Pohlinove Slovensko-Krainske Grammatike. Med bogove Venelin uvršča Belega boga-Belina; Črnega boga; Peruna, po slovensko ga imenuje Beron; Guslana, kot boga veselja, ki naj bi bil po njegovi mitološki hierarhiji nižji od Pusta; Lado in Bedaja, boga streljanja, uničenja, lova in plena. Venelin ime boga razvije iz čoka, ki so ga kurili od božiča pa do Sv. treh kraljev. Čok so na hrvaškem imenovali tudi badnjak. Venelin Bedaja primerja še z ruskim mitološkim bitjem Kračun, katerega naj bi prav tako praznovali na večer pred Božičem.Юрий Венелин (2004):Древние и нынешние Словене=Starodavni in današnji Slovenci. Dr. France Prešern, Moskva.; Slovenski prevod: Jurij Venelin (2009): Starodavni in današnji Slovenci. Amalietti & Amalietti, Ljubljana. Str. 142-170. Na svoj unikaten način je bajeslovje raziskoval Davorin Trstenjak (1817-1890). V periodiki je objavil več člankov, izdal pa je tudi knjižico Triglav, mythologično raziskavanje.D. Trstenjak: Triglav, mythologično raziskavanje. Samozal. D. Trstenjak, 1870. Danes so Trstenjakove med akademiki nekatere njegove teorije zavrnjene. V 19. stoletju je mitologijo raziskoval tudi Josip Šuman in ostali, ki so sodelovali pri pisanju knjige Ljudstva Avstro-Ogrske – etnografski in kulturno-zgodovinski oris (Dunaj, Tešen 1881) oziroma pri njegovem desetem zvezku, v katerem so predstavljeni Slovenci. V poglavju Kulturne razmere staroverskih Slovencev Šuman izpostavi boga Svaroga, ki ga postavi za najvišjega boga, stvarnika neba in zemlje, svetlobe in nevihte, kateremu so bili drugi bogovi podrejeni. Poleg tega raziskuje Peruna, ki ga ima za eno od pojavnih oblik Svaroga, slovenskega Triglava pa že takrat primerja s polabskim Triglavom. Predstavi tudi Svetovida, Striboga, Radogosta in Vesno, Lado ter MoranoAndrej Šiško, ur. (2011): Slovenci = Die Slovenen. Amalietti & Amalietti, Ljubljana. Poleg Šumana je bil pomemben zapisovalec mitološkega izročila Janez Trdina, ki je največ gradiva zbral v knjigi Bajke in povesti o GorjancihTrdina Janez (1996): Bajke in povesti o Gorjancih, ponatis. Ljubljana, Mladinska knjiga.