Vuk Stefanović Karadžić (), srbski filolog, etnograf, jezikoslovec, reformator srbskega knjižnega jezika in carinski predstojnik*Pošćić, Z. et al. (1984): str. 145., * 7. november 1787, Tršić, † 7. februar 1864, Dunaj.

Zaradi svojih zbirk pesmi, pravljic in ugank si je prislužil naziv očeta srbske folklore. Bil je avtor prvega slovarja srbskega knjižnega jezika. Prevedel je novo zavezo v reformirano srbščino.

Povezoval je srbski in nemški prostor z zbiranjem in urejanjem srbske folklore, kar je bila takrat pomembna dejavnost pri uresničevanju tega, kar sedaj imenujemo nacionalna država. Kot jezikoslovec je izvedel zelo pomembno reformo srbskega knjižnega jezika in nato napravil pomemben korak k dvigu pismenosti. Dobro so ga poznali Jacob Grimm, Johann Wolfgang von Goethe in zgodovinar Leopold von Ranke. Vuk je bil primarni vir za Rankovo Serbische Revoluzion ("Srbsko revolucijo"), napisano leta 1829.

Življenjepis Njegovo otroštvo je bilo močno zaznamovano s srbskimi upori proti Otomanskemu cesarstvu in slabim šolstvom, zato je večji del svojega mladostništva iskal način, da bi opravil srednješolsko izobraževanje in pridobil mecena za študij. Z veliko truda je pridobil srednješolsko znanje latinščine, aritmetike in nemščine, in za kratek čas postane eden prvih študentov Beograjske univerze. Študij je prekinil zaradi zdravstvenih razlogov leta 1808, nato pa našel poklic kot upravnik in carinski predstojnik. Ker si ni želel amputirati noge, je redno uporabljal palico za pomoč.

Vuk Karadžić, predvsem jezikoslovec samouk, je po ponesrečenem srbskem uporu (1813) odšel na Dunaj, kjer je srečal slovenskega jezikoslovca Jerneja Kopitarja; ta ga je spodbujal pri zbiranju ljudskih pesmi in drugega ljudskega blaga, hkrati pa ga navduševal za resen pristop in preučevanje knjižnega jezika in pravopisa in mu pomagal pri pisanju srbskega slovarja. Karadžić je namesto do tedaj rabljenega starocerkvenoslovanskega jezika v književnost uvedel srbski ljudski jezik; reformiral pravopis, 1814 izdal slovnico (Pismenico), ob podpori J. Grimma je 1814/1815 objavil znamenito zbirko srbskih ljudskih pesmi, leta 1818 slovar (Riječnik) in prevedel Novo zavezo Svetega pisma. Zbiral je pripovedke, pregovore, uganke, ukvarjal se je z etnografijo, organiziral raziskovanja po vseh jugoslovanskih deželah. Urejal je almanah Danico in seznanjal tujino s srbskim ljudskim blagom in srbsko preteklostjo. S svojim obsežnim delom je našel številne privržence pa tudi veliko zagrizenih nasprotnikov.

Prijatelje je našel v najodličnejših osebah takratne Evrope, univerze na Dunaju, v Berlinu, Moskvi, Sankt Peterburgu, Goettingenu, Krakovu in Parizu so ga razglasile za častnega doktorja. Vukovo delo je močno vplivalo tudi na druge jugoslovanske narode. Tako je prišlo 1850 na Dunaju do »književnega dogovora«, ko so se predstavniki srbskega in hrvaškega naroda sporazumeli o skupnem književnem jeziku podprti od avstrijskih oblasti.

Zaradi težav s knezom Milošem Obrenovićem mu je bilo prepovedano tiskati knjige v Srbiji. Njegovi akademski dosežki in odmevna širitev folklornih del, ki so bile kmalu tudi obširno prevedena, so mu prinesla veliko znanstev v Rusiji, kjer so mu dodelili tudi pokojnino, ki jo je dobival od leta 1826 do njegove smrti na Dunaju leta 1864. Od družinskih članov mu je ob smrti ostala le še hči Mina Karadžić.

Po smrti so njegove kosti prenesli v Beograd leta 1897, kjer je bil slovesno ponovno pokopan poleg Dositeja Obradovića, prav tako zelo pomembnega razsvetljenca in tudi njegovega pomembnega vzornika iz mladosti.

Delo

Jezikovne reforme

Karadžić je reformiral srbski književni jezik in standardiziral srbski črkopis cirilico s strogim upoštevanjem fonemičnih načel in se pri tem naslanjal na češko abecedo Jana Husa in razmišljanja Johanna Christopha Adelunga. Karadžićeve reforme so posodobile jezik, ga približale dejanski govorici preprostega ljudstva, specifično dialektu zahodne Srbije, od koder je sam bil doma. S tem je želel tudi povečati splošno pismenost svojega okolja.

Literatura Zbiranje narodoslovnih dejstev, obredov in folklornih dejavnosti je v Evropi s Sončnim kraljem postala pomembna, postopoma pa celo prevladujoča znanstvena dejavnost za tedanjo romantiko in tako tudi pomemben hobi premožnih meščanov. Poleg jezikoslovnih reform je Karadžič prispeval tudi kot zapisovalec ljudske književnosti s poudarkom na virih revnih poljedelskih delavcev. Beležil je pesmi, pripovedke in pregovore. Nekatere vsebine so bile prepisane s Srema, nekatere zapise pa je zapisal iz svojih otroških spominov.

Ker je njegovo beleženje bilo zelo izčrpno, se šteje, kot je bilo običajno tudi v nemških krajih za delo Jakoba Grimma, da so te beležke tudi pomemben vir za mlade, tedaj prebujajoče znanosti, kakršna je bila antropologija in etnologija.

Bibliografija Mala prostonarodna slaveno-serbska pesnarica, Dunaj, 1814 Pismenica serbskoga jezika, Dunaj, 1814 Narodna srbska pjesnarica, II deo, Dunaj, 1815 O Vidakovićevom romanu, 1817 Srpski rječnik istolkovan njemačkim i latinskim rječima, Dunaj, 1818 O Ljubibratovićevim prevodima, 1820 Narodne srpske pripovjetke, Dunaj, 1821, dopolnitev 1853 Narodne srpske pjesme III, Leipzig, 1823 Narodne srpske pjesme II, Dunaj, 1823 Luke Milovanova Opit nastavlenja k Srbskoj sličnorečnosti i slogomjerju ili prosodii, Dunaj, 1823 Narodne srpske pjesme I, Dunaj, 1824 Mala srpska gramatika, Leipzig, 1824 Žizni i podvigi Knjaza Miloša Obrenovića, Petrograd, 1825 Danica I, Dunaj, 1826 Danica II, Dunaj, 1827 O staroj istoriji, turskoj vladavini, hajudima, 1827 Žitije Djordja Arsenijevića, Emanuela, Budim, 1827 Danica III, Dunaj, 1828 Prva godina srpskog vojevanja na daije, 1828 Miloš Obrenović, knjaz Srbije ili gradja za srpsku istoriju našega vremena, Budim, 1828 Danica IV, Dunaj, 1829 Kao srpski Plutarh, ili žitije znatni Srbalja, 1829 Narodne srpske pjesme IV, Dunaj, 1833 Druga godina srpskog vojevanja na daije, 1834 Danica V, Dunaj, 1834 Žitije hajduk-Veljka Petrovića Narodne srpske poslovice i druge različne, kao i one u običaj uzete riječi, Cetinje, 1836 Crna Gora i Crnogorci (na nemačkom), Stuttgart, 1837 Odgovori Jovanu Hadžiću – Milošu Svetiću na njegovne Sitnice jezikoslovne, 1839 Odgovor na laži i opadanja u „Srpskom ulaku”, 1843 Pisma Platonu Atanackoviću, Dunaj, 1845 Kovčežić za istoriju, jezik i običaje Srba sva tri zakona, Dunaj, 1849 Primeri Srpsko-slovenskog jezika, Dunaj, 1857 Praviteljstvujušči sovjet serbski za vremena Kara-Djordjijeva, Dunaj, 1860 Srpske narodne pesme V, Dunaj, 1865 Srpske narodne pjesme iz Hercegovine, Dunaj, 1866 Život i običaji naroda srpskog, Dunaj, 1867 Nemačko srpski rečnik, Dunaj, 1872

Sklici in opombe

Viri Mala splošna enciklopedija DZS. (1975). Knjiga 2. Ljubljana: DZS. Pošćić, Z. et al. (1984). Carinska služba Jugoslavije. 1944-1984. Wilson, Duncan (1970). The Life and Times of Vuk Stefanović Karadzić, 1787-1864; Literacy, Literature and National Independence in Serbia. Oxford: Clarendon Press. ISBN 0-19-821480-4. Popović, Miodrag (1964). Vuk Stefanović Karadžić. Beograd, Nolit. Kulakovski, Platon (1882). Vuk Karadžić njegov rad i značaj. Moskva: Prosveta. Stojanović, Ljubomir (1924). Život i rad Vuka Stefanovića Karadžića. Beograd: BIGZ. Jovan Skerlić, Istorija Nove Srpske Književnosti/Zgodovina nove srbske literature (Beograd, 1914, 1921) strani 239-276. Karadzic Vuk, Dela, knjiga XVIII, Beograd 1972.

Zunanji viri Biografija Enciklopedija svetovnih biografij iz Bookrags.com

Vukova dediščina Spletna knjižnica Vuka Karadžića Jernej Kopitar kot strateg Karadžićeve reforme knjižnega jezika PDF

Kategorija:Srbski književniki Kategorija:Srbski jezikoslovci Kategorija:Cariniki Kategorija:Srbi v 18. stoletju Kategorija:Srbi v 19. stoletju Kategorija:Srbski poligloti Kategorija:Srbi v Avstro-Ogrski