Zdenko Ulepič, slovenski generalpolkovnik letalstva, inštruktor letenja in pilot, poveljnik jugoslovanskega letalstva 1946-1965 * 5. junij 1906, Ljubljana, † 8. marec 1988, Beograd. Nasledil je slovenca generalmajorja Franceta Pirca, poznan je kot komandat vojnega letalstva z najdaljšim stažom v jugoslovanski armadi, na tem položaju je bil skoraj dve desetletji in je imel največji vpliv na njegov celoten razvoj in delovanje v njegovi zgodovini, v njegovem času so formirali nadzvočno letalstvo, zgradili 4 velika nova vojaška letališča in zasnovali ter začeli graditi največjo podzemno letalsko bazo v evropi, formiral je šolski sistem vojnega letalstva. Zaslužen je, da je letalstvo postalo v jugoslaviji elitna veja obroženih sil po opremljenosti, izobraženosti kadra kot tudi po infrasktrukturi.

Življenje in delo Po ljudski šoli in gimnaziji, ki jo je obiskoval v Kranju je študiral na vojni akademiji v Beogradu (1922–24) in 1924 diplomiral s činom topniškega podporočnika.

Leta 1927 se je specializiral za letalstvo: končal izvidniško, pilotsko, bombardersko–strelsko šolo ter aplikativni tečaj v francoskem letalstvu. Leta 1928 je postal letalski poročnik. Pred 2. svetovno vojno je napredoval do letalskega majorja Vojske kraljevine Jugoslavije. V letih 1934–38 je bil komandir bombarderske eskadrilje v Novem Sadu, od 1938–41 pa komandant letalske izvidniške šole v Pančevu. Ob kapitulaciji Jugoslavije 1941 so Ulepiča v Sarajevu ujeli Nemci. Kot vojni ujetnik je bil v raznih nemških in italijanskih taboriščih.

V taboriščih se je med drugo svetovno vojno povezal s skupino ki je pripadala OF in je zavrnila vsakršno sodelovanje z L. Rupnikom. Po kapitulaciji Italije 1943, ko so taborišče v Trevisu zavzeli Nemci, je s pomočjo italijanskega odporniškega gibanja 11. oktobra 1943 skupaj s še osmimi slovenskimi častniki zbežal in se pridružil partizanski brigadi v Brdih. Januarja 1944 je odšel v Vrhovni štab (VŠ) NOV in POJ, tu postal marca namestnik načelnika letalskega oddelka in napredoval v podpolkovnika. Po nemškem desantu na Drvar 25. maja je z VŠ odšel v Bari in odtod na Vis; julija sodeloval pri pripravi letališča v Črni gori, avgusta pa pri pogajanjih maršala Tita (o vojnem sodelovanju, evakuaciji ranjencev in materialni pomoči NOB) z zavezniškim poveljstvom v Caserti. Istega meseca je bil povišan v polkovnika. Ulepič je odpeljal iz Barija okrog 150 jugoslovanskih letalcev na šolanje v Sovjetsko zvezo ter ostal tam odgovoren za letalstvo v vojni misiji NOV Jugoslavije do februarja 1945.

Po vrnitvi v Jugoslavijo je postal julija 1945 član KPJ, načelnik štaba grupe letalskih divizij s činom generalmajorja, od 5. avgusta 1945 postal načelnik štaba komande vojnega letalstva; po razrešitvi Franceta Pirca je bil od 1. oktobra 1946 vse do 30. aprila 1965, ko ga je nasledil Viktor Bubanj, poveljnik Jugoslovanskega vojnega letalstva. Leta 1947 napredoval v generallajtnanta oz. generalpodpolkovnika, 1956 v generalpolkovnika; od 1962 do 11. aprila 1966, ko je bil upokojen, pa je bil pomočnik državnega sekretarja za ljudsko obrambo, odgovoren za letalstvo in protiletalsko obrambo. V letih 1967–69 je bil član sveta narodne obrambe, poverjeništva CK ZKJ za vojno letalstvo, kot delegat se udeležil V. (1948), VI. (1952), VII. (1958) in VIII. (1964) kongresa ZKJ.

Ulepič je avtor knjige Ratno vazduhoplovstvo u 2. svetskom ratu (Beograd, 1974; učbenik za študente Višje vojne akademije) ter številnih razprav in člankov o vojnem letalstvu v strokovnih listih.

Bil je poveljnik zračnih sil in zračne obrambe z najdaljšim stažem - skoraj dve desetletji, in verjetno z največjim vplivom na njen celoten razvoj in delovanje te veje oboroženih sil SFRJ. Umrl je 8. marca 1988 in je pokopan na Novem pokopališču v Beogradu.

Odlikovanja in priznanja red vojne zastave red partizanske zvezde z zlatim vencem red zaslug za ljudstvo z zlato zvezdo red bratstva in enotnosti z zlatim vencem red ljudske armade z lovorovim vencem (dvakrat) red za vojaške zasluge z veliko zvezdo red za hrabrost zlati znak Jugoslovanskega vojnega letalstva številna tuja visoka odlikovanja, mdr.: bolgarsko, češkoslovaško, egiptovsko, grško, kamboško, sudansko in druga

Sklici

Glej tudi seznam slovenskih generalov

Zunanje povezave

Kategorija:Slovenski generali Kategorija:Slovenski partizani Kategorija:Častniki Kraljevega jugoslovanskega vojnega letalstva Kategorija:Generali Jugoslovanske ljudske armade Kategorija:Veterani druge svetovne vojne Kategorija:Člani Komunistične partije Jugoslavije Kategorija:Poveljniki Jugoslovanskega vojnega letalstva Kategorija:Vojni ujetniki druge svetovne vojne Kategorija:Slovenski vojaški diplomati Kategorija:Slovenski komunisti Kategorija:Nosilci reda vojne zastave Kategorija:Nosilci reda partizanske zvezde Kategorija:Nosilci reda zaslug za ljudstvo Kategorija:Nosilci reda bratstva in enotnosti Kategorija:Nosilci reda ljudske armade Kategorija:Nosilci reda za vojaške zasluge (SFRJ) Kategorija:Nosilci reda za hrabrost (SFRJ)