Zoran Rant [zóran ránt], slovenski strojnik in profesor, * 14. september 1904, Ljubljana, † 12. februar 1972, München.
Zoran Rant je bil strokovnjak za strojeslovje in procesno tehniko, znanstvenik in univerzitetni profesor, dopisni član SAZU. V svetovno tehnično izrazoslovje je vpeljal izraza »eksergija in anergija«.
Življenje
Predstavitev
Rodil se 14. septembra 1904 v Ljubljani. Oče dr. Alojzij Rant, doma v Šturjah pri Ajdovščini, je bil promoviran pravnik, zelo razgledan strokovnjak, služboval je na visokih mestih v Avstro-ogrski in pozneje v Jugoslovanski vojni mornarici (JVM). Svojo aktivno pot je zaključil kot finančni direktor mesta Ljubljane. Mati Tilka, rojena Verbič, je bila doma iz premožne družine iz Borovnice pri Ljubljani. Zakoncema so se rodili štirje otroci: prvorojeni sin je umrl na porodu, Zoran je bil drugi otrok, pozneje je dobil še mlajšega brata in sestro. Šolal se je v različnih krajih Avstro-Ogrske, maturiral leta 1922 na Klasični gimnaziji v Ljubljani in diplomiral leta 1926 na Tehniški visoki šoli na Dunaju. Vojaško obveznost je odslužil v JVM, se v začetku leta 1928 za kratek čas zaposlil v Železarni Ravne na Koroškem in še istega leta prešel v Tovarno sode Lukavac. Po koncu 2. svetovne vojne je iz industrije prešel na ljubljansko univerzo in postal visokošolski učitelj.
Zoran Rant si je kot eden redkih Slovencev zagotovil vidno mesto v svetovni zakladnici tehničnega znanja z vpeljavo izrazov eksergija in anergija. Vsaka energija je sestavljena iz dveh delov: iz dela, ki je pretvorljiv v druge oblike energije in iz dela, ki je sicer potreben, vendar ni pretvorljiv. Po teh dveh izrazih ga pozna strokovna srenja doma in v tujini.
Drugi njegovi dosežki so manj znani, so pa skoraj enako pomembni kot njegove razprave o eksergiji in anergiji. Rant se je osredotočal predvsem na energijske probleme v procesni tehniki. Čim bolj smotrno spreminjanje energije iz ene oblike v drugo je bila misel, ki ga je spremljala skoraj pri vseh teoretičnih in praktičnih raziskavah. Po drugi svetovni vojni je bil eden od peščice strokovnjakov na svetu, ki so dodobra obvladovali postopek proizvodnje sode, zato so ga kot znanega strokovnjaka klicali za tehnično pomoč v mnoge države: Kolumbija, Argentina, Egipt, Indija, Brazilija in skoraj vse države nekdanje Vzhodne Evrope. Za tedanjo Kraljevino Jugoslavijo in Slovenijo pa je še posebej pomemben za področja, kjer v povojnem času ni bilo ustreznih strokovnjakov: rudniški kompresorji, proizvodnja apna in cementa, gradnja termoelektrarn in zasnova velikih hladilnih stolpov na naravni vlek. Življenjsko delo profesorja Ranta je mogoče razdeliti na tri velika obdobja:
1928–1946 – strokovnjak in vodstveni delavec v Tovarni sode Lukavac, ki je bila tedaj del belgijskega koncerna Solvay, 1946–1962 – visokošolski učitelj za teoretično strojeslovje, Univerza v Ljubljani, 1962–1972 – visokošolski učitelj za procesno tehniko, Technische Universität Braunschweig.
Rantov prispevek k razvoju termodinamike in procesne tehnike je v Nemčiji in po svetu predstavil prof. dr. Wolfgang Augustin, osebnost prof. Ranta in njegovo delo na TU Braunschweig pa njegov prvi asistent, dr. Jürgen Krey. Obe predstavitvi, ilustrirani z več deset fotografijami, načrti in skicami, sta bili objavljeni leta 2001 v knjigi »Geschichte der Verfahrenstechnik an der Technischen Universität Braunschweig« (Zgodovina procesne tehnike na Tehnični univerzi Braunschweig) v sklopu knjižne zbirke »Zur Geschichte der Wissenschaften« (K zgodovini znanosti). Prof. Rant je predstavljen kot odličen strokovnjak in praktik, zelo prodoren direktor Inštituta za procesno tehniko, spoštovan visokošolski učitelj, mednarodno priznan znanstvenik in zelo priljubljen sodelavec. V domačem okolju je bil predstavljen ob 90-letnici rojstva (1994) v posebni izdaji revije Strojniški vestnik, Rantov zbornik (Zoran Rant – An Anthology), ki je izšla v slovenščini in angleščini, ter ob 100-letnici rojstva (2004) v reviji Strojniški vestnik, kjer je objavljenega tudi več slikovnega materiala. Fakulteta za strojništvo Univerze v Ljubljani mu je leta 1994 v avli postavila spominsko obeležje.
Tovarna sode Lukavac (1928–1946)
Zoran Rant je kot mlad inženir vstopil v službo koncerna Solvay, v Tovarno sode Lukavac. Sredi Bosne je leta 1928 začel trdo delati in se strokovno izobraževati, v tovarni je spoznal svojo bodočo ženo Maro Lakić in na koncu svoje kariere v tem koncernu postal tehnični direktor podjetja. Do svoje smrti je ostal tesno povezan s proizvodnjo sode v Lukavcu, čeprav je bila tovarna po drugi svetovni vojni podržavljena. Prof. Rant je znal izkoristiti priložnost, ki mu jih je nudil tedaj odlično organiziran koncern Solvay, uspel se je temeljito izobraziti, tako praktično, kot tudi teoretično. Pri svojem teoretičnem delu v tovarni se mu je utrnila misel o delazmožnosti toplote in notranje energije, pri svojem praktičnem delu je našel temo za svojo poznejšo doktorsko disertacijo z naslovom »Energetska ocenitev postopka fabrikacije sode«, ki temelji prav na osnovi delazmožnosti toplote, pozneje od njega imenovani eksergiji toplote. Po koncu druge svetovne vojne so se nanj in na njegovo mlado družino s tremi otroki zgrnili temni oblaki. Nova oblast je obtožila koncern Solvay, soobtožen na sodišču v Tuzli je bil tudi Zoran Rant. V zaporu se je znašel skupaj z znanim termodinamikom, z dve leti starejšim prof. dr. Franjom Bošnjakovićem. V zaporu sta se zbližala, njuno prijateljstvo je postalo trajno. Za oba prominentna obtoženca je posredovalo več uglednih osebnosti, novo življenjsko pa mu je zagotovil akad. dr. h. c. Feliks Lobe, »oče« Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani.
Univerza v Ljubljani (1946–1962)
Na povabilo prof. Lobeta je postal Zoran Rant 1. aprila 1946 redni profesor za teoretično strojeslovje na tedanjem Oddelku za strojništvo Tehnične visoke šole v Ljubljani in mu ostal zvest do jeseni 1962. To so bila leta, v katerih je Rant kot pedagog in znanstvenik dozoreval. Kmalu po nastavitvi za visokošolskega učitelja je končal svoje doktorsko delo in ga spomladi 1950 uspešno zagovarjal. Kljub nedorečenim in krivičnim obtožbam s strani države je še naprej pomagal graditi »svojo« Tovarno sode v Lukavcu, aktivno pa je bil soudeležen tudi pri gradnji in posodobitvah več drugih tovarn v Sloveniji, posebno tistih, ki so bile energetsko zahtevne.
Daljnovidne so njegove besede, ki jih je napisal leta 1957: »Pogosto slišimo, da živimo v dobi tehnike. In vendar bi bilo morebiti pravilneje, če bi imenovali novo razdobje, v katero človeštvo pravzaprav šele stopa, dobo energije, kakor sem to nekje bral. Energija je tisto gibalo, ki daje današnji tehniki časten pečat: po eni strani olajšuje človeku življenje in mu pomaga, hkrati pa mu omogoča graditev vedno novih tehničnih veledel. Razpolaganje z energijo in njena uporaba sta neposredno merilo za bogastvo in revščino narodov. Energija postaja tako najdragocenejše in najžlahtnejše blago - ves svet je lačen energije. Seveda je v manj razvitih ali zaostalih državah potreba po energiji razmeroma večja kakor v bolj in najbolj razvitih. Reševanje energijskega vprašanja je predvsem težavno zaradi omejenosti virov energije ali pa znatnih sredstev, ki jih terja aktiviranje virov. Tudi mi se stalno bijemo z energijskimi težavami in si belimo glave z vprašanjem, od kod in kako preskrbeti vedno večje količine električne energije, ki jo potrebujejo gospodarstvo in naši domovi«.
Vredne razmisleka so tudi njegove misli o poslanstvu visokošolskega učitelja, ki jih je napisal leta 1959. »Pri profesorjih je temeljito poznavanje stroke samo del tako imenovane kvalifikacije. Profesor mora imeti celo vrsto moralnih lastnosti, ki mu šele poleg znanja dajo avtoriteto pri slušateljih. On naj bo prvi in največji prijatelj študenta, kar pa seveda ni povezano s slabotnim popuščanjem pri študiju in celo pri izpitih. To prijateljstvo mora študent občutiti, za nas profesorje pa ni večjega zadovoljstva od zaupanja študentov v nas. Za zrelega moža ni nič lepšega od stalnega stika z mladino in zavest, da mladim ljudem dajemo nekaj, kar jim bo koristilo vse življenje. To je velik privilegij, ki ga je le malokdo deležen«. In naprej: »Profesor naj bi bil tudi dober pedagog. To je zelo kočljivo vprašanje, ker je znano, da pedagoške sposobnosti niso vedno povezane s solidnim znanjem in narobe. Seveda, za akademskega učitelja ima znanstvena in strokovna kvalifikacija prednost pred pedagoško. In tudi izkušnje kažejo, da se da na dobri podlagi znanja sčasoma pridobiti vsaj zadovoljiva pedagoška zmožnost, ne pa nasprotno«. Svoje misli končuje takole: »Profesor pa naj da študentom več kakor le golo in v tem primeru mrtvo znanje. To znanje mora biti pretkano z njegovo osebnostjo, mora nekako nositi njegov pečat. Profesor naj svojo snov predava z navdušenjem, njegova osebnost in njegov značaj morata izžarevati na študente. Profesorji in študenti, seveda po selekciji, sestavljajo nerazdružljivo celoto in ne dva ločena tabora. O problemih sodelovanja se sploh ne bi smelo govoriti - pri pravilnem gledanju obeh teh problemov sploh ni«.
Kot visokošolski učitelj je znal pritegniti slušatelje, na svojih predavanjih je izžareval pravi inženirski zanos. Težje predstavljivo snov je znal nazorno podkrepiti s primeri iz svoje industrijske prakse in študentom posredovati vtis, da se učijo nekaj, kar bodo lahko v življenju dobro uporabili. Njegova predavanja so bila skrbno pripravljena, njegovi izpiti so bili vedno pisni in ustni, v ocenjevanju je bil strog, vendar si je za vsakega študenta vzel dovolj časa.
V teh šestnajstih letih delovanja prof. Ranta na Univerzi v Ljubljani je iz Oddelka za strojništvo zrasla samostojna Fakulteta za strojništvo, prof. dr. Rant pa postal njen prvi dekan. Leta 1959 je izdal knjigo Verdampfen in Theorie und Praxis (Uparjanje v teoriji in praksi), ki je bila prevedena v več jezikov in doživela več izdaj. Za knjigo je dobil leta 1960 državno Kidričevo nagrado. V to dobo je mogoče šteti tudi knjigo Termodinamika, ki je izšla v slovenščini leta 1963 in leta 2001 doživela nespremenjeno, vendar času prilagojeno izdajo. Knjiga je še danes najpomembnejše slovensko delo s področja termodinamike.
Tehniška univerza v Braunschweigu (1962–1972)
Rant je oktobra 1962 zapustil Fakulteto za strojništvo Univerze v Ljubljani in sprejel povabilo Tehniške univerze v Braunschweigu, da zasede novo ustanovljeno stolico za procesno tehniko. Postal je ordinarius na TU Braunschweig in bil sočasno imenovan za bodočega direktorja istoimenskega inštituta. Tehnična univerza Braunschweig ima večstoletno tradicijo. Leta 1745 je bil v Braunschweigu ustanovljen Collegium Carolinum, visoka šola med gimnazijo in univerzo, ki je že tedaj v širši okolici uživala velik ugled. Šola se je z desetletji razširila v Politehniko, leta 1878 v Tehnično visoko šolo in za časa delovanja Ranta dobila svoje današnje ime: Tehnična univerza Braunschweig.
Stolica za procesno tehniko je bila ustanovljena leta 1961 in je nastala z delitvijo Stolice za toplotno in procesno tehniko, ki jo je vodil prof. Bošnjakovič. To področje se je po odhodu prof. Bošnjakovića na novo dolžnost razdelilo na tri stolice: za termodinamiko, za toplotno in zgorevalno tehniko ter za procesno tehniko. Zadnjo je prevzel prof. Rant in začel v šolskem letu 1962/63 s štiriurnim tedenskim predavanjem »Procesna tehnika«. Predavanja, ki jih je poslušalo približno 70 študentov, so se nadaljevala v letnem semestru. V zimskem semestru je imel Rant tudi predavanja učnega predmeta pod skupnim naslovom »Eksergija«. V naslednjih letih je prof. Rant predaval tudi nekatere druge sorodne predmete. Kljub prostorski stiski je bil prvi asistent imenovan takoj oktobra 1962, drugi v začetku leta 1963 in tretji oktobra 1963.