Velika uharica (znanstveno ime Bubo bubo) je sova iz družine pravih sov, ki živi v gorskih gozdovih Evrope, Severne Afrike in Azije. Je ena od največjih evropskih sov, ki zraste do 65 cm v dolžino, prepoznavna predvsem po naglavnih čopkih perja (»uhljih«) in živo oranžnih očesnih šarenicah. Je nočno aktiven plenilec, prehranjuje se z manjšimi glodavci (npr. mišmi). Priznanih je 12 podvrst velike uharice.
Razširjenost v Sloveniji Velika uharica je izjemno redka in ogrožena vrsta v Sloveniji; leta 2023 je njena populacija štela 150 gnezdečih parov, najbolj pa jo ogrožata vznemirjanje na gnezdiščih in nevarni srednje napetostni daljnovodi. V Sloveniji je velika uharica zavarovana od leta 1920, vsak nadaljnji načrtni uboj pa je bil nezakonit; vseeno pa je lov prisoten tudi danes.
Pri nas najpogosteje gnezdi na skalnih policah, tako naravnih stenah, kot tudi v kamnolomih. Samec in samica živita skupaj vse življenje.
Podvrste
B. b. hispanus (Rothschild and Hartert, 1910) - španska ali iberska velika uharica: Iberski polotok; zgodovinsko je poseljevala tudi gozdna območja gorovja Atlas v Severni Afriki, vendar se domneva, da je ta populacija izumrla. B. b. bubo (Linnaeus, 1758) - evrazijska velika uharica: Evropa od Pirinejev do severozahodne Rusije (Pečora) in Ukrajine. B. b. ruthenus (Buturlin and Zhitkov, 1906) - vzhodna velika uharica: vzhodna Rusija, od porečja Pečore na severu do zahodnega Uralskega gorovja ter zgornjega Dona in spodnje Volge. B. b. interpositus (Rothschild and Hartert, 1910) - aharonijeva ali bizantinska velika uharica: od južne Rusije in severne Ukrajine. Razširjena je od Besarabije in ukrajinskih step proti severu do Kijeva in Harkova, nato proti vzhodu do Krima, Kavkaza in Zakavkazja, ter naprej do severozahodnega in severnega Irana. Preko Male Azije sega proti jugu do Sirije in Iraka, vendar ne v Sirsko puščavo. B. b. sibiricus (Gloger, 1833) - zahodnosibirska velika uharica: od Urala v zahodni Sibiriji in Baškirije do srednjega toka reke Ob in zahodnega dela Altaja, proti severu pa sega do roba tajge, kar predstavlja najbolj severno znano območje razširjenosti te vrste. B. b. yenisseensis (Buturlin, 1911) - vzhodnosibirska velika uharica: osrednja Sibirija, od reke Ob proti vzhodu do Bajkalskega jezera. Na severu sega do reke Jenisej, na jugu pa do gorskih verig v severozahodni Mongoliji. B. b. jakutensis (Buturlin, 1908) - jakutska velika uharica: vzhodna Sibirija, od južne Jakutije proti severu. Na zahodu sega do porečja reke Viluja in zgornje Spodnje Tunguske, na vzhodu pa do obale Ohotskega morja od Magadana proti jugu do Habarovskega okraja. Vrsta ne živi na Kamčatki in severno od Verhojanskega gorovja. B. b. ussuriensis (Poljakov, 1915) - usuri velika uharica: od jugovzhodne Sibirije do Kitajske, obala Kaspijskega jezera; . B. b. turcomanus (Eversmann, 1835) - stepska velika uharica: od Kazahstana med Volgo in zgornjo reko Ural, prek Transbajkala in Tarimske kotline do zahodne Mongolije. B. b. omissus (Dementiev, 1932) - turkmenska velika uharica: Turkmenistan ter sosednje regije severovzhodnega Irana in zahodnega Šindžjanga. B. b. nikolskii (Zarudny, 1905) - afganistanska ali iranska velika uharica: gorovje Stara planina in Kopet Dag v južni Transkaspiji, vzhodno do Uzbekistana. B. b. hemachalana (Hume, 1873) - himalajska velika uharica: Himalaja, ter gorovje Tjanšan v ruskem Turkestanu. B. b. kiautschensis (Reichenow, 1903) - severnokitajska velika uharica: Južna Koreja in Kitajska do provinc Junan in Sečuan. B. b. swinhoei (Hartert, 1913) - južnokitajska velika uharica: endemit jugovzhodne Kitajske.Voous, K.H. (1988). Owls of the Northern Hemisphere. The MIT Press, .
Sklici
Viri Podatkovni vnos vključuje pojasnilo, zakaj je bila vrsta ovrednotena kot manj ogrožena.
Zunanje povezave Eurasian Eagle Owl Eurasian Eagle Owl and other Owl Pictures
Kategorija:Bubo Kategorija:Taksoni, opisani leta 1758 Kategorija:Ptiči Afrike Kategorija:Ptiči Azije Kategorija:Ptiči Evrope Kategorija:Ptiči Slovenije Kategorija:V Sloveniji zavarovane vrste