Kolera je akutna nalezljiva epidemična črevesna bolezen. Povzroča jo bakterija Vibrio cholerae. Glavna simptoma sta vodena driska in bruhanje. Bolnik izgublja vodo in elektrolite. Pojavita se lahko odpoved obtočil in šok. Če je mogoče ljudi hitro in ustrezno zdraviti, je smrtnost manjša od 1 odstotka; pri nezdravljeni koleri je smrtnost 50-60-odstotna.
Okužba se primarno prenaša z onesnaženo pitno vodo in hrano, ki je bila v stiku z blatom okužene osebe, lahko tudi takšne, ki je bila brez simptomov. Intenzivnost driske in bruhanja lahko vodi do hitre izsušitve in elektrolitskega neravnovesja ter lahko v nekaterih primerih povzroči smrt. Osnovno zdravljenje je nadomeščanje tekočin s pitjem, navadno s peroralno rehidracijsko raztopino, da se nadomesti vodo in elektrolite. Če bolnik ne more piti ali izboljšanje ni dovolj hitro, se uporabi intravensko aplikacijo tekočine. Antibiotiki koristijo bolnikom s hudo potekajočo okužbo, saj skrajšajo njeno trajanje in ublažijo intenzivnost simptomov.
Leta 2010 je za kolero zbolelo od 3 do 5 milijonov ljudi, umrlo jih je od 100.000 do 130.000.
Kolera je bila ena prvih nalezljivih bolezni, ki so jih preučevali z epidemiološkimi metodami.
Epidemiologija thumb|left|250px|Letak iz leta 1832. Zastarel javnozdravstveni ukrep kaže na pomanjkanje razumevanja bolezni in njenih povzročiteljev. Leta 2010 je za kolero zbolelo 3–5 milijonov ljudi po vsem svetu. Umrlo jih je 100.000–130.000. Navadno se pojavlja v razvijajočem se svetu. V zgodnjih 80. letih 20. stoletja je zaradi kolere umrlo več kot 3 milijone ljudi. Težko je izračunati dejansko število primerov bolezni, saj mnogih ne prijavijo zaradi skrbi, da bi novica o izbruhu negativno vplivala na lokalni turizem. Kolera v mnogih deželah ostaja epidemična in endemska bolezen.
Čeprav vedo mnogo o mehanizmih, ki omogočajo širitev kolere, to ne vodi k popolnemu razumevanju, zakaj kolera izbruhne na določenih mestih. Pomanjkljiva obdelava odplak in pitne vode olajša širjenje bolezni. Vodni zbiralniki lahko služijo kot rezervoarji, bolezen pa se lahko širi tudi z morsko hrano, ki prepotuje dolge razdalje. V ZDA kolere večino 20. stoletja niso zaznali, znova se je pojavila le ob koncu stoletja.
Znaki in simptomi thumb|right|250px|Oseba s hudo izsušitvijo zaradi kolere – udrte oči in znižan turgor kože, ki se kaže kot nagubanost. Primarni simptomi kolere so obilna, neboleča driska in bruhanje bistre tekočine.Ti simptomi se navadno začnejo nenadoma, od 12 ur do 5 dni po zaužitju bakterij. Drisko pogosto opisujejo kot »riževo vodo« in ima lahko vonj po ribah. Nezdravljena oseba lahko izloči dnevno od 10 do 20 litrov driske, kar se lahko konča s smrtjo. Na eno simptomatsko osebo se okuži od 3 do 100 ljudi, vendar nimajo simptomov. Kolere se je prijel vzdevek »modra bolezen«, saj se zaradi hude izgube tekočine barva bolnikove kože spremeni v modrikasto-sivo.McElroy, Ann and Patricia K. Townsend. Medical Anthropology in Ecological Perspective. Boulder, CO: Westview, 2009, 375.
Če hude driske ne zdravijo z intravenoznim nadomeščanjem tekočine, lahko sledita smrtno nevarna izsušitev in elektrolitsko neravnovesje. Značilni simptomi izsušitve so znižan krvni tlak, nižji turgor kože, viden kot nagubanost, udrte oči in hitrejši pulz.
Vzrok
Okužba se navadno prenaša v slabih higienskih razmerah z vodo in hrano, onesnaženo z iztrebki. Ta bakterija je lahko naravno prisotna v vsakem okolju.
Dovzetnost Normalen zdrav človek zboli, če zaužije približno 100 milijonov bakterij. Pri osebah, ki imajo znižano kislost želodca (na primer zaradi jemanja zaviralca protonske črpalke), bolezen povzroči že manjše število bakterij. Otroci so bolj dovzetni, najbolj 2- do 4-letni. Dovzetnost za okužbo je odvisna tudi od krvne skupine. Najbolj so dovzetne osebe s krvno skupino 0. Pri osebah z znižano imunostjo, kot so bolniki z AIDS-om ali podhranjeni otroci, ima lahko okužba hujši potek.Prevention and control of cholera outbreaks: WHO policy and recommendations , World Health Organization, Regional Office for the Eastern Mediterranean, undated but citing sources from ’07, ’04, ’03, ’04, and ’05.
Potek bolezni je lahko hud pri vsaki osebi, celo pri zdravem odraslem v srednjih letih. Za vsakega bolnika je treba v sodelovanju s strokovnim zdravstvenim delavcem narediti oceno izgube tekočine.
Mutacija za cistično fibrozo nosi določene prednosti. Heterozigotni nosilci mutacije (imajo mutacijo, vendar nimajo cistične fibroze) so bolj odporni proti okužbam, ki jih povzroča V. cholerae. Genetsko pomanjkanje beljakovine CFTR otežuje bakterijsko vezavo na epitelij v prebavilih, kar zmanjša učinke okužbe.
Prenos Kolera se tipično prenaša z okuženo vodo in hrano. V razvitem svetu je najpogostejši izvor okužbe morska hrana. V deželah tretjega sveta je najpogostejši izvor voda. Kolero so našli tudi pri dveh drugih živalskih populacijah – morskih školjkah in planktonu.
Bolniki s kolero imajo drisko. Če je zelo tekoča, jo pogovorno imenujejo »riževa voda«. Če iztrebek onesnaži pitno vodo, se okužijo tudi drugi. Izvor onesnaženja so tipično drugi bolniki s kolero, kadar njihovi iztrebki zaidejo v vodne vire, podtalnico ali zaloge pitne vode. Pitje onesnažene vode in uživanje hrane, oprane v takšni vodi, kot tudi morskih školjk, ki živijo v okuženih vodah, lahko privede do okužbe. Kolera se redko širi neposredno s človeka na človeka. Obstajajo toksigeni in netoksigeni sevi. Netoksigeni sevi pridobijo toksigenost preko temperatnega bakteriofaga. Izbruhi kolere, ki se pojavljajo na morskih obrežjih, značilno sledijo cvetenju morja, kar kolero uvršča med zoonoze.
Mehanizem delovanja Ko oseba zaužije bakterije, jih večina ne preživi kislih razmer v želodcu.. Bakterije, ki preživijo prehod skozi želodec, ohranijo svojo energijo in zaloge hranil tako, da inhibirajo večino proizvodnje beljakovin. Ko preživela bakterija preide iz želodca v tanko črevo, se mora prebiti skozi debelo sluznico tankega črevesa, da doseže črevesno steno, kjer se razmnožuje. V. cholerae začne proizvajati beljakovino flagelin, iz katerih tvori bičke.
Ko bakterija doseže črevesno steno, za premikanje več ne potrebuje bičkov. Preneha izdelovati flagelin in tako prihrani energijo in hranila. To stori tako, da zamenja skupek beljakovin, ki se izražajo v odzivu na kemične spremembe v okolju. Ko doseže črevesno steno, začne proizvajati toksične beljakovine, ki povzročijo vodeno drisko. Ta nosi nove generacije bakterij v vodo, ki jo ob neustreznih higienskih razmerah zaužije naslednji gostitelj.
Toksin kolere (CTX ali CT) je oligomerni kompleks, sestavljen iz šestih beljakovinskih podenot – 1 kopije podneote A in 5 kopij podenote B. Enoti A in B sta povezani z disulfidnimi vezmi. Toksin se preko sistema drugotnega prenašalca veže na receptor na površini črevesnih epitelnih celic. Nato se endocitotsko vključi v celico. Ko je v njej, se disulfidne vezi reducirajo in podenota A1 se lahko veže z beljakovino Arf6 (ADP-ribosilacijski dejavnik 6. Vezava izpostavi njegovo aktivno mesto in omogoči stalno ribozilacijo podenote alfa proteina G. To se izrazi v konstitutivni proizvodnji cAMP, kar vodi v izločanje H2O, Na+, K+, Cl− in HCO3− v lumen tankega črevesa in do hitre izsušitve. Geni, ki kodirajo toksin kolere, se v V. cholerae uvedejo s horizontalnim prenosom genov. Virulentni sevi V. cholerae nosijo varianto temperatnih bakteriofagov CTXf ali CTXφ.
Diagnoza thumb|right|200px|Značilna driska – »riževa voda« Na kolero posumijo ob značilnih bolezenskih težavah in epidemioloških podatkih (potovanja v dežele, kjer je prisotna kolera). Potrdijo jo z laboratorijskimi preiskavami. Pri vzorcih, ki so pozitivni, je treba določiti antibiotično odpornost (rezistenco). Kadar pride do epidemije, klinično diagnozo postavijo z jemanjem anamneze in hitrim kliničnim pregledom. Zdravljenje se navadno začne pred laboratorijsko potrditvijo suma ali tudi brez nje.
Za laboratorijsko analizo so najboljši brisi in vzorci blata, ki so bili odvzeti, preden je bolnik dobil antibiotik. Kadar se sumi na epidemijo kolere, je najpogostejši povzročitelj V. cholerae O1. Če ni izoliran serotip O1, mora laboratorij testirati za V. cholerae O139.
V Združenih državah Amerike morajo okužbo z V. cholerae O139 prijaviti in jo obravnavati enako, kot bi jo povzročil serotip V. cholerae O1. Podobne diarejske bolezni morajo označiti kot »kolera« in prijaviti.
V Republiki Sloveniji so zdravniki dolžni prijaviti vsak sum na okužbo s kolero v roku od 3 do 6 ur. Sum prijavijo območnemu zavodu za zdravstveno varstvo, ki takoj obvesti Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije.
Preprečevanje thumb|right|250px| »Kolerne postelje« v mednarodnem centru za raziskave diareje v bangladeški Daki. Čeprav lahko kolera ogroža življenja, je preventiva preprosta, če se izvaja pravilne higienske ukrepe. V razvitem svetu zaradi čiščenja vode in higienskih ukrepov kolera ni več glavni javnozdravstveni problem. Zadnji večji izbruh kolere v ZDA je bil 1910–1911.
Epidemijo kolere je mogoče zaustaviti s pravočasnimi in učinkovitimi higienskimi ukrepi. Pozoren je treba biti na naslednje načine prenosa kolere:
Sterilizacija: ključni sta pravilna izpostavljenost in obravnava okuženih iztrebkov bolnikov in materiala (oblačila, posteljnina). Vse predmete, ki pridejo v stik z bolnikom, je treba oprati v vroči vodi, ki se ji doda klorovo belilo. Roke je treba razkuževati v klorirani vodi ali z drugim učinkovitim protimikrobnim sredstvom. Odplake: treba jih je obdelati s kloridom, ozonom, ultravijolično svetlobo ali drugimi učinkoviti sredstvi, preden se izlijejo v vodotoke ali podtalnico. S tem se prepreči, da bi nediagnosticirani bolniki nehote širili bolezen. Vodni viri: v bližini onesnaženih vodnih virov morajo biti postavljena opozorila o možni okužbi s kolero. Dodana morajo biti navodila za razkuževanje vode (prekuhavanje, kloriranje). Čiščenje vode: vsa voda, ki se uporablja za pitje, pranje ali kuhanje, mora biti sterilizirana s prekuhavanjem, kloriranjem, ozonom, ultravijolično svetlobo ali protimikrobno filtracijo. To velja za vsa mesta, kjer obstaja sum za prisotnost kolere. Kloriranje in prekuhavanje sta pogosto najcenejši in najučinkovitejši metodi za obvladovanje okužbe. Filtri iz blaga in filtracija vode skozi sari so zelo znižali pojavnost kolere v revnih bangladeških vaseh, ki so se oskrbovale iz nezanesljivih vodnih virov. Štirikrat prepognjen sari se je izkazal za dokaj učinkovitega pri zadrževanju okuženega fitoplanktona. Še bolj učinkoviti so protimikrobni filtri, ki jih je moč dobiti v trgovinah s pohodniško opremo.
Javnozdravstvena vzgoja in upoštevanje primernih higienskih praks so najpomembnejši pri preprečevanju in nadzoru širjenja kolere in drugih bolezni.
Nadzor bolezni Za hitro obladovanje epidemije sta ključna nadzor in takojšnje poročanje. Kolera je v mnogih endemskih deželah sezonska bolezen. Navadno se pojavi med deževno dobo. Sistem nadzora () omogoča zgodnja opozorila pred izbruhi, kar vodi v koordiniran odziv in pomaga pri izdelavi načrtov pripravljenosti. Zadostni nadzorni sistemi lahko izboljšajo oceno tveganja za potencialne izbruhe kolere. Razumevanje sezonske narave in lokacij izbruhov omogoča optimizacijo ukrepov za nadzor nad boleznijo pri najbolj ranljivih. Za učinkovitost ukrepov je pomembno, da se vse primere bolezni prijavi.
Cepljenje Februarja 2011 sta bili na razpolago dve peroralni zdravili. Dukoral je Svetovna zdravstvena organizacija licencirala v več kot 60 državah. ShanChol je bil licenciran v Indiji. Ker je cepivo v dveh odmerkih, lahko preteče več tednov, preden je oseba, ki ga prejema, varna pred okužbo. Cepljenje ne more nadomestiti standardnih ukrepov preprečevanja in nadzora. Ameriški Center za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) cepljenja večini popotnikov ne priporoča, poleg tega pa zdravilo v ZDA ni dosegljivo. Cepivo namreč ponuja nezanesljivo zaščito za relativno kratko časovno obdobje.