Italijansko odporniško gibanje ( [rezistènca]) je bilo politično in vojaško ilegalno delovanje proti fašizmu, ki se je po kapitulaciji Kraljevine Italije septembra 1943 razvilo vzdolž vsega Apeninskega polotoka. Zgodovinsko se gibanje uvršča med splošne evropske iniciative proti Tretjemu rajhu, kot so Poljska, jugoslovanska, francoska, vendar je za Italijane značilno, da je boj proti okupatorju zajel pripadnike najrazličnejših političnih prepričanj. Na pobudo Odbora za narodno osvoboditev CLN so pristopili v akcijo komunisti, socialisti, liberalni socialistiLiberalni socialisti so se imenovani “giellisti” po začetnicah strankinega imena “Giustizia e Libertà” [Pravica in svoboda], pozneje “azionisti” kot pripadniki stranke “Partito d’Azione” [Stranka Akcije]., monarhisti, demokristjani, liberalci, republikanci, anarhisti. Te stranke so po vojni ustvarile republiko in so sestavljale njene prve vlade.Bianchi, stran 368-9 Druga značilnost te splošne odporniške akcije je ta, da ni šlo le za upor proti okupatorju, temveč za istočasno razredno borbo proti latifundijem, ki jih je zagovarjala monarhična ureditev, in v največji meri za državljansko vojno med fašisti in antifašisti.Pavone, str. 169-412
Začetek gibanja se postavlja v prvo obdobje neposredno po septembrskem premirju, saj je bil Comitato di Liberazione Nazionale CLN (= Odbor za narodno osvoboditev) ustanovljen že 9. septembra 1943. Ta organizacija je trajala do konca vojne, uradno se proslavlja njen razpust skupaj z dnevom osvoboditve 25. aprila.
Zgodovinsko ozadje
Med najpomembnejše dogodke fašističnega obdobja se prišteva umor parlamentarca Giacoma Matteottija (1924), ki je globoko vplival na poznejšo zgodovino, saj je po šestih mesecih preiskav Mussolini izjavil v poslanski zbornici, da prevzema »popolno politično, moralno in zgodovinsko odgovornost« za vzdušje, ki je ta zločin povzročilo. Današnji zgodovinarji poudarjajo »politično odgovornost«, ki naj ne bi pomenila, da je Mussolini dejansko ukazal usmrtitev, da se je pa čutil odgovornega kot predstavnik fašistov. Vsekakor je javnost njegovo izjavo sprejela kot izrecno priznanje krivde, kar je povzročilo globok razkol v političnih krogih. Antifašizem, ki je bil dotlej le malo več kot skrita želja, je postal ideologija, vendar ni takoj prodrla med ljudstvo.Colombo, stran 332-338 Kljub temu današnje ocene tega obdobja priznavajo, da je v resnici prav zgodnji antifašizem povzročil nastanek odporniškega gibanja, saj je velika večina, kar 90 %, vseh glavnih voditeljev gibanja še pred vstajo izkusila konfinacijo ali zapor fašistične oblasti.Spriano, stran 58 Šele vojna, predvsem s kopičenjem porazov na različnih frontah in s surovim postopanjem nemških okupatorjev, je privedla povprečnega Italijana do odkritega antifašizma, kar je postalo očitno z velikimi stavkami marca 1943, za katere se večkrat omenja, da so pravi začetek odporniškega gibanja. Dejansko so se antifašisti tega leta uprli ne samo ideologiji fašizma, temveč predvsem Nemcem, ki so zagospodarili na italijanskih tleh.Peli, strani 15 in 36 Ta dvojni cilj je zaznamoval tudi delovanje partizanske organizacije skozi vse obdobje njenega obstoja.
Vsekakor ne gre podcenjevati spontanih uporniških skupin, ki so se predvsem po južni Italiji ustanovile iz protesta proti nasilju s strani Nemcev in fašistov. Umik nemških čet pred prodiranjem Zaveznikov je spodbudil prebivalstvo, da se je brez političnih smernic in neorganizirano zoperstavilo okupatorju. Prva reakcija meščanov je bila v Materi 23. septembra in se je zaključila z zmago še pred prihodom zavezniških čet. Po enem tednu so se začeli štiri neapeljski dnevi, ki so izzvali sistematično represijo s strani Nemcev, a tudi njihov umik iz mesta.Bocca, stran 62-72 Podobni ljudski protesti so se dogajali v raznih krajih Abrucov in Mark. V Teramu so Nemci sicer razpršili protestnike, a ti so se umaknili v gozdove in začeli izvajati gverilo. V bližini mesta Ascoli Piceno je bila lokalna partizanska edinica dne 3. oktobra pokončana do zadnjega moža in po dveh dneh je bila tudi vstaja v Lancianu zatrta s surovo silo.Bocca, stran 75-80
Pristop političnih predstavnikov
Po nekaj urah od razglasa premirja v Cassibilu se je v Rimu sestalo šest predstavnikov italijanskih političnih sil, ki so ustanovili Comitato di Liberazione Nazionale CLN, to je Odbor za narodno odvoboditev. To so bili: Pietro Nenni (Italijanska socialna stranka), Giorgio Amendola (Italijanska komunistična stranka), Ugo La Malfa (Stranka Akcije, leva sredina), Alcide De Gasperi (Krščanska demokracija), Meuccio Ruini (Demokratična stranka dela, napredni demokrati) in Alessandro Casati (Italijanska liberalna stranka). Naslednjega dne je Nenni odšel v Milano, kjer je ustanovil CLNAI (CLN Alta Italia), ki je pozneje režiral partizansko gibanje severne Italije.Biagi, stran 1658 Že po nekaj dneh so se odseki CLN organizirali v okupiranih mestih severne Italije: Torino, Genova, Padova, Firence.
Pristop partizanskih skupin
Medtem ko je CLN nastopal kot povezovalni element vstaje v mestih pod nemško okupacijo, so se v gorskih predelih države že zbirali bodoči partizani, ki niso imeli stikov s političnimi organizacijami. Ti prvi partizani so bili v glavnem dezerterji kraljeve vojske, ki se je podala Nemcem, Bocca, stran 6-12 in so se raje umaknili v gozdove tako na obronkih Alp kot Apeninov. Kmalu so se jim pridružili politiki, ki so hoteli uveljaviti smernice CLNa, tako so se v naslednjih mesecih partizani politicizirali, medtem ko so se dotlej teorični odporniki militarizirali.Pavone, stran 2006 Velikega pomena je bil pristop alpincev, ki so po tragični ruski kampanji najbolje uvideli propad fašizma in so bili dobro izurjeni za gorsko bojevanje.Biagi, stran 1660-1664Pavone, stran 108-110
Odporniško gibanje je naglo rastlo, saj se je vedno več civilistov vključevalo v začetne organizacije. Že po dveh tednih je štelo v Piemontu okoli 500 pripadnikov, v ostali severni Italiji nadaljnih 500, v srednji Italiji okoli 200 in v gorah Mark in Abrucov še 300.Bocca, stran 32
Omeniti je treba tudi sodelovanje nekaterih skupin, ki niso bile povezane s CLNom in so bile odločno političnega značaja, a so se vključile v splošno odporniško akcijo zaradi skupnih ciljev. To so bile anarhične, komunistične in liberalne skupine, ki so bile večkrat že dobro oborožene in izurjene. Tako je gibanje že novembra štelo okoli 3800 partizanov.
Začetne ideološke razlike
Vsa ta množica ljudi je bila v veliki meri sestavljena iz oseb brez določenega političnega prepričanja, ki so se pridružile delno iz protesta proti monarhiji in občutka sramote zaradi propada državne vojske, delno iz mržnje do fašizma in strahu pred črnosrajčniki, a velikokrat samo iz mladostne želje po avanturi in posnemanju partizanskih podvigov. Fantje so se v veliki meri tudi izogibali obveznemu naboru: novembra 1943 se je predstavilo samo 87 tisoč nabornikov od 186 tisoč vpoklicanih. Tem je treba prišteti še ogromno število dezerterjev (že decembra 1943 kar 28 % potrjenih nabornikov).Peli, stran 70-73 Samo voditelji in poveljniki raznih brigad so bili politično opredeljeni in seveda niso imeli vsi istih političnih prepričanj. Večkrat je tudi prišlo do nesoglasij zaradi osebne politične opredelitve: računa se, da je bilo vsega aktivnih okoli 200 tisoč partizanov in kar 65-89 tisoč jih je bilo katolikov.Paoluzi Vsekakor je bila pripadnost ali povezanost z določeno politično stranko – čeprav vedno jasno izražena – le nekakšna identifikacija skupine, ki ni bistveno vplivala na vojaške operacije.
Izstopale so skupine garibaldincevPripadniki brigad Garibaldi so bili prvotno komunisti, a kmalu se je pomen politične obarvanosti kadrov umaknil prepričanju, da je prva lastnost brigade dobra organizacija, ne glede na osebna prepričanja: tako je bila večina garibaldinskih brigad sestavljena iz bojevnikov, ki jih je družila predvsem nujnost takojšnjega vojaškega upora., liberalnih socialistov in katolikov. Kralj in Badoglio sta uvidela nevarnost množice partizanov, ki se je izmikala njihovi oblasti, zato sta svojim privržencem svetovala, naj se omejijo na sabotažo in zbiranje podatkov do prihoda zavezniških čet.Bocca, stran 106 Ta politika čakanja (italijansko attesismo) je sicer omogočala usposabljanje novincev, a je bila kaj kmalu ovržena, največ po zaslugi komunistov in liberalnih socialistov, ki so zahtevali takojšen poseg v dogajanje, pa tudi vsled nepredvidenega razvoja bojevanja na italijanskih tleh.
Glavne partizanske skupine
Prve partizanske enote so nastale po premirju 8. septembra 1943 in so bile sestavljene iz bivših vojakov Kraljevine Italije, ki niso hoteli več služiti v kraljevi vojski in se niso hoteli vključiti v Mussolinijevo republiko. Nahajali so se na raznih bojiščih po Italiji in na Balkanu, dejansko obkroženi od nasprotnikov, in samo tovarištvo in skrivanje po gorah jim je pomagalo, da so preživeli. Kmalu so se jim pridružili vsi, ki so se prav tako morali skrivati, to je izgnanci, ubežniki in obtoženci. Družilo jih je antifašistično prepričanje, zato so sprejeli nasvet komunistov, naj se organizirajo. Tako so nastali bataljoni Garibaldi, ki so s tem poimenovanjem hoteli poudariti, da so pripravljeni na takojšnjo vojaško dejavnost. Politično so pripadali Komunistični partiji, vendar je bilo med njimi tudi veliko socialistov in republikancev. Garibaldi (anpi.it) Računa se, da je približno polovica vseh italijanskih odpornikov pripadala Garibaldincem.Collotti, stran 432
Poleg teh so bile aktivne Brigade Pravice in Svobode, italijansko Brigate Giustizia e Libertà, tako imenovani gielisti (po začetnicah GL) pozneje aktisti (po stranki Partito d’Azione = Stranka Akcije). Politično so bili socialni liberalci, vendar je bila povezava med socializmom in liberalizmom sprejeta na različne načine, kar je v praksi privedlo do neupoštevanja politične pripadnosti: od bojevnikov je bilo pričakovati le idealno stremenje po demokraciji in svobodi. AA.VV, stran 22-23 Približno 20 % vseh mobiliziranih v odporniškem gibanju je izhajalo iz Brigad GL, ki so utrpele vsega 4500 žrtev.AA.VV, stran 17
Prav tako so bile aktivne tudi Brigade Matteotti (socialisti) pod vodstvom Pertinija in Saragata ter Brigade Mazzini (republikanci), ki se pa niso vedno politično opredelile. Pripadniki Krščanske Demokracije in sploh katoličani so sestavljali Brigade Osoppo in Brigade Fiamme Verdi; slednje so bile v Lombardiji izključno militaristična skupina intelektualcev, medtem ko so se v Reggio Emilia preimenovale v ljudske brigade. Obstajale so tudi skupine monarhistov (Organizzazione Franchi), skrajnih levičarjev (Movimento Comunista) in anarhistov (Brigada Bruzzi Malatesta). Posebej je treba omeniti tako imenovane samostojne skupine, znane tudi kot azzurri (= modri) ali badogliani, ki so ostali zvesti monarhiji in Savojcem, v glavnem vojaki bivše kraljeve vojske, ki niso sprejeli fašizma. Za odporniško gibanje so bil modri pomembni, v kolikor so bile edini povezani z Zavezniki, ki so preko njih preskrbovali bojevnike.