Diogen iz Sinope (tudi Diogenes) [diogén/diogénes] (: Diogénes hó Sinopeús), tudi Diogen Kinik, grški filozof, * 412 ali 403 pr. n. št., Sinope (današnji Sinop, Turčija), † 323 pr. n. št., Korint., Plutarh, Moralia, v poglavju 717. piše, da je umrl na isti dan kot Aleksander Veliki, kar pomeni 323 pr. n. št.. Diogen Laert je navedel, da je umrl star skoraj devetdeset let, kar bi pomenilo, da je bil rojen leta 412 pr. n. št., toda Censorinus (De die natali, 15.2) pravi, da je umrl star 81 let, kar bi pomenilo, da je bil rojen leta 404 pr. n. št.. Bizantinska enciklopedija Suda njegovo rojstvo umešča v čas vladanja tridesetih tiranov, kar tudi pomeni leta 404 pr. n. št.
Diogen je bil antični grški filozof in eden začetnikov kinizma. Bil je eden redkih, ki se je javno posmehoval Aleksandru Velikemu in preživel. Bil je Platonov intelektualni rival in hkrati edini sprejeti učenec začetnika kinizma Antistena. Diogen je poučeval svojo filozofijo kinizma Kratesa iz Teb, ki jo je prenesel na Zenona iz Kitija, ta pa je del nauka prenesel v stoicizem, eno najdlje trajajočih vej antične grške filozofije. Upodobilo ga je večje število slikarjev, kiparjev in literatov iz vseh zgodovinskih obdobij, po njem je poimenovan tudi Diogenov sindrom.
Diogen iz Sinope je bil vseskozi kontroverzen. Izgnan iz svojega rodnega mesta zaradi uničevanja denarja se je preselil v Atene in se razglasil za kozmopolitana (iz upora proti sistemu mestnih državic - polisov). Postal je učenec Antistena in je iz skrajne revščine naredil vrlino, za preživetje je beračil, spal pa je v sodu na tržnici. Postal je razvpit zaradi provokativnega obnašanja in filozofskih poskusov, kot je bilo iskanje poštenega človeka podnevi z lučjo, uriniranje po ljudeh, ki so z njim niso strinjali, in celo masturbiranje v javnosti. Pogosto se je prerekal s Platonom, ugovarjal je njegovi interpretaciji Sokratovih naukov in sabotiral njegova predavanja. Po tem ko so ga zajeli pirati in prodali v suženjstvo, se je ustalil v Korintu, kjer se je spoprijateljil z Aleksandrom Velikim. Oba sta tudi udeležena v eni najbolj znanih anekdot antičnega sveta.
Diogen je bil velik oboževalec Herkula. Verjel je, da se vrline bolje pokažejo v resničnem življenju, kot le v teoriji. Njegovo življenje je bila neutrudna borba za zavrnitev družbenih vrednot in institucij, kar je videl kot pokvarjeno družbo. Noben od njegovih mnogih zapisov se ni ohranil, toda podatki o njegovem življenju so se ohranili v obliki anekdot (chreia), predvsem v knjigi Življenja in mnenja eminentnih filozofov Diogena Laerta.
Življenje Diogen se je rodil v grški koloniji Sinope na južni obali Črnega morja, v letih 412 ali 403 pr. n. št.. O njegovem zgodnjem življenju ni veliko znanega, le da je bil njegov oče Hicesias bankir.. Trapezites je bil bankir/menjalec denarja, ki je menjal valute, upravljal s posojili in občasno nadzoroval kovanje novega denarja. Verjetno je, da je Diogen pomagal očetu pri bančništvu. Na neki točki pa sta bila oba udeležena v škandalu s ponarejanjem ali uničevanjem denarja,Navia, Diogen Kinik, str. 226: "Beseda paracharaxis ima več pomenov, lahko je uničevanja denarja, ponarejanje denarja ali norčevanje iz valute." zato je bil Diogen izgnan iz mesta. To potrjujejo tudi izkopavanja arheologov, ki so na območju takratnega mesta našli večje število namerno poškodovanih kovancev z uničenimi podobami iz tistega časa, na katerih je odtisnjeno tudi ime Hicesiasa, kot nadzornika ob kovanju.C. T. Seltman, Diogen iz Sinope, sin bančnika Hikesiasa, Transakcije Mednarodnega numizmatičnega kongresa 1936 (London 1938). Razlogi za poškodovanje denarja so nejasni, čeprav je bila Sinopa razpeta med properzijskimi in progrškimi frakcijami v četrtem stoletju pred našim štetjem in so razlogi lahko prej politični.
Opisan je tudi njegov obisk Delfskega oraklja za nasvet, kjer mu je bilo naročeno, naj uniči podobe na denarju, kar je Diogen razumel kot uničenje politikov, ki so bili odtisnjeni na kovancih, ne kovancev samih. Tako je odpotoval v Atene in si kot življenjski cilj zadal nasprotovanje uveljavljenim navadam in vrednotam.
V Atenah right|thumb|Diogen sedi v svojem sodu, naslikal Jean-Léon Gérôme (1860) V Atenah je Diogen poskušal slediti prerokbi z uničevanjem uveljavljenih navad, ki so po njegovem napačna stran kovanca človeške morale. Verjel je, da ni slabo zlo kot tako, ampak zlo povzročajo uveljavljene človeške navade, običaji in zakoni (gr. »nomoi«). Razlikovanje med naravo (»physis«) in navado (»nomos«) je bila sicer ena najpogostejših tem antične grške filozofije od sofistike naprej, saj je med drugimi tudi Platon o tej temi pisal v svojem delu Država, mdr. v prispodobi o Gigesovem prstanu.Platon, Država II, 359d. Obširneje o razmerju med zakoni na naravo razpravljal v protisofističnih delih Protagora in Gorgija in pomenu zakonov v poznem delu Zakoni.
Diogen naj bi po pripovedi v Atene prišel s sužnjem Manesom, ki ga je kmalu po prihodu odpustil. S svojim značilnim karakternim humorom mu je ob tem dejal: »Če lahko Manes živi brez Diogena, zakaj ne bi Diogen brez Manesa?«. ; Seneca, De Tranquillitate Animi, 8.7.; Aelian, Varia Historia, 13.28. Diogen se je pogosto šalil na račun razmerja popolne odvisnosti. Še posebej se mu je zdela pomembna oseba, ki skoraj v ničemer ni mogla poskrbeti zase brez pomočnika, nemočna. Pritegnili so ga asketski nauki Antistena, učenca Sokrata, ki je bil po Platonovem pripovedovanju tudi prisoten ob njegovi smrti.Platon, Fajdon, 59 b. Diogen je postal Antistenov učenec kljub brutalnosti, s katero ga je ta sprva sprejel. ; Aelian, Varia Historia, 10.16.; Jerome, Adversus Jovinianum, 2.14. Sicer še ni popolnoma jasno, če sta se dejansko srečala, toda Diogen je kmalu zasenčil svojega učitelja tako po ugledu, kot tudi po kvaliteti asketskega življenja. Svoje izogibanje telesnim užitkom je imel za kontrast in opozorilo obnašanja Atenčanov. Tak odnos je izviral v velikem preziranju vsega, kar se mu je zdelo kot neumnost, potvorjenost, praznost, samoprevara in vzvišenost, lastnosti ki so prisotne v velikem delu človeškega obnašanja.
left|thumb|Diogen išče poštenega človeka. Naslikal J. H. W. Tischbein (ok. 1780)
Pričevanja o Diogenu prikazujejo logično doslednost njegovega karakterja. Izpostavil se je vremenskim nevšečnostim z življenjem v sodu, ki je pripadal templju boginje Kibele. ; Jerome, Adversus Jovinianum, 2.14. Uničil je edino leseno skodelo, ki jo je imel, ko je videl kmečkega fanta piti vodo iz svojih rok. ; Seneca, Epistles, 90.14.; Jerome, Adversus Jovinianum, 2.14. Jesti na trgu je bilo proti navadam Atenčanov, toda sam je to počel in na grajanje meščanov je odgovarjal, da na trgu običajno postane lačen. Najbolj škandalozno njegovo početje je bilo masturbiranje na tržnici, glede česar je odvrnil, da bi si želel potešiti tudi lakoto na enak način, le z drgnjenjem ob prazen trebuh. ; Dio Chrysostom, Or. 6.16-20 Večkrat je hodil po mestu z oljno svetilko, na vprašanje meščanov o svojem početju pa je vedno odgovoril, da išče poštenega človeka.. Sodobni viri pravijo, da je Diogen iskal poštenega človega, antični viri pa govorijo o iskanju človeka (anthrôpos). Nerazumljivo obnašanje ostalih je zanj pomenilo, da si ne zaslužijo oznake ljudje. Diogen je iskal človeško bitje, toda vsakič je našel le malopridneže in podleže.
Ko je Platon podal Sokratu definicijo človeka kot dvonožca brez peres in bil zanjo deležen številnih pohval, je Diogen odrl piščanca, ga prinesel na Platonovo Akademijo in dejal: »Poglejte! Prinesel sem vam človeka.« Po tem incidentu je Platon v svoji definiciji dodal »s širokimi in ploskimi nohti«.<ref>. Sicer je navdih za omenjeno anekdoto očitno vzet iz dokazano nepristnega Platonovega dela (lat. spuria), kjer je v eni od opredelitev omenjen človek kot »bitje brez kril, dvonožno, s širokimi nohti,...«, 415b, v: Platon, »Zbrana dela II.«, Mohorjeva družba, Celje 2004 </ref>
V Korintu Glede na zapis zgodbe, ki izvira od Menipa, je bil Diogen na poti do Egine zajet s strani piratov in prodan v suženjstvo na Kreto Korinčanu Kseniadu. Na vprašanje o trgovanju je odgovoril, da ne pozna trgovanja, razen tega s strani vladajočih, ter da si želi biti prodan človeku, ki potrebuje gospodarja. Kot mentor Kseniadovima sinovoma, je preostanek življenja preživel v Korintu, posvetil pa ga je pridiganju o doktrini krepostnega samonadzora. Po zapisih je predaval veliki množici na Istmijskih igrah.Dio Chrysostom, Or. 8.10
Čeprav večina zgodb opisuje njegovo življenje v sodu na atenski tržnici, pa jih nekaj tudi opisuje njegovo življenje v sodu pri Kraneumu blizu korintske gimnazije: Poročilo, da Filip koraka nad mesto, je povzročilo povečano aktivnost vseh Korinčanov; eden si je umival roke, drugi je kotalil kamne, tretji popravljal zid, četrti utrjeval obrambni stolp, vsak je bil koristen na tem ali onem področju. Diogen, ki ni imel kaj početi - seveda ni nikomur prišlo na misel, da bi mu dal kakšno opravilo - je bil tako pretresen nad videnim, da se je zavil v svoje filozofsko ogrinjalo in začel kotaliti svoj sod gor in dol po Kraneumu; na vprašanje znanca po razlogu za tako početje je odgovoril: »Ne želim veljati za edinega brezdelneža v tako dejavnem okolu; kotalim sod, da bi bil enak kot ostali.«Lucian, Historia, 3.
Diogen in Aleksander right|thumb|Aleksander Veliki obišče Diogena v Korintu, naslikal W. Matthews (1914)
Srečanje med Aleksandrom Velikim in Diogenom je ena najbolj znanih anekdot iz zgodovine filozofije. Po s strani zgodovinarjev najpogosteje sprejeti različici, anekdota pripoveduje o Diogenovem neupoštevanju časti, bogastva in spoštovanja. Plutarh in Diogen Laert poročata, da sta Aleksander Veliki in Diogen umrla na isti dan, leta 323 pr. n št.Plutarh, Moralia, 717c; Diogen Laert vi. 79, ki navaja Demetrija iz Magnezije kot njegov vir. Omenjeno je tudi v bizantinski enciklopediji Suda, Diogenes δ1143 Čeprav je tako veliko naključje sumljivo, pa je anekdota in medsebojni odnos med obema predmet številnih literarnih in slikarskih del skozi stoletja, od zapisov Diogena Laerta vse do drame Davida Pinskija o srečanju Aleḳsander un Dyogenes; ob tem pa še v številnih srednjeveških delih, med drugim tudi v več delih Henryja Fieldinga ter verjetno celo v Shakespearevem delu Kralj Lear.
Obstajajo različice različic anekdote, originalna pa je verjetno, neposredno ali posredno, v opisu srečanja s strani Plutarha, katerega zgodovinskost pa je sicer lahko tudi vprašljiva. Nekatere različice anekdote ne poimenujejo obeh protagonistov, druge pa Diogena zamenjujejo s Sokratom.
Po legendi se je Aleksander Veliki odločil obiskati grškega filozofa Diogena iz Sinope. Aleksander mu je želel izpolniti katero koli željo. Po zapisu Diogena Laerta je bil Diogenov odgovor »Umakni se z moje svetlobe.«. Diogen Laert, vi. 38 Plutarh opiše daljšo različico zgodbe: Mnogo državnikov in filozofov je obiskalo Aleksandra in mu čestitalo, pričakoval je tudi Diogena iz Sinope, ki je bil v Korintu, toda odločil se je drugače. Ker se filozof ni niti malo menil za Aleksandra, in je še naprej užival lagodje v Kraneionu, ga je Aleksander obiskal osebno; in ga našel ležati na soncu. Diogen se je nekoliko dvignil, ko je opazil, da proti njem prihaja večje število ljudi, pogled pa je usmeril proti Aleksandru. In ko ga je vladar ogovoril s pozdravom ter ga vprašal, če si česarkoli želi, je odgovoril z »Da, umaknite se mi izpred sonca.« Rečeno je bilo, da je bil Aleksander tako šokiran od tega, ter občudoval ošabnost in veličino tega moža, ki nanj gleda z zaničevanjem, da je svojim pripadnikom, ko so se smejali in gestikulirali proti filozofu, dejal »Toda resnično, če ne bi bil Aleksander, bi si želel biti Diogen.«Plutarh, Alexander 14