Pomnilnik prevodov so orodja za računalniško podprto prevajanje (ang. computer-assisted translation - CAT), ki prevajalcu omogoča shranjevanje že prevedenih enot in njihovo ponovno uporabo pri nadaljnjih prevajalskih projektih. Gre za podatkovno zbirko prevodnih enot, navadno povedi ali krajših delov besedila, ki so v izvirniku in prevodu shranjeni v pomnilnik in so ob morebitni ponovitvi enakega ali zelo podobnega dela besedila na voljo za ponovno uporabo. Vintar, Špela in Erjavec, Tomaž, 1998: Prednosti in omejitve programov s pomnilnikom prevodov. Uporabno jezikoslovje. 6. 112-123 Namenjen je povečevanju produktivnosti med prevajanjem z avtomatizacijo lingvističnega prenosa iz izhodiščnega v ciljno besedilo.
Vsak vnos v podatkovno zbirko pomnilnika je prevodna enota, ki je sestavljena iz para segmentov izhodiščnega in ciljnega besedila. Segmenti so načeloma povedi, lahko so pa tudi krajše strukture (npr. naslovi ali alineje). Posamezne besede in besedne zveze niso prevodne enote, pač pa so del terminoloških baz.
Programi s pomnilnikom prevodov po navadi vsebujejo tudi orodje za izdelavo in upravljanje terminoloških bank ter komponento za vzporejanje, preverjanje črkovanja in strojno prevajanje. Lahko so integrirani v urejevalnik besedila ali imajo lastno delovno namizje, v katerega uporabnik uvozi dokument, ki ga želi prevesti.
Pomnilniške baze lahko opremimo tudi z administrativnimi podatki, kot so naslov, oznake za izvirni in ciljni jezik, datum nastanka/zadnje spremembe, atributi, števec rabe, itd.
Najpomembnejši programi s pomnilnikom prevodov so:
TRADOS Translator's Workbench SDL TRADOS Studio ATRIL Déjà Vu STAR Transit IBM Translation Manager LANT Eurolang Optimizer KILGRAY MemoQ
Razlika med strojnim in računalniško podprtim prevajanjem
Strojno prevajanje označuje računalniške sisteme za prevajanje iz enega naravnega jezika v drugega, z ali brez človekove pomoči. Bistvo sistema je avtomatizacija prevajalskega procesa. Sistemi za strojno prevajanje vključujejo eno- ali večjezične leksikone, programe za morfološko analizo in sintezo, programe za sintaktično analizo in sintezo, programe za razreševanje večpomenskosti, programe za prepoznavanje večbesednih semantičnih enot in druge kompleksne mehanizme, ki služijo avtomatizaciji prevoda. Hutchins, John in Somers, Harold, 1992: An introduction to machine translation. London: Academic Press - Harcourt Brace Jovanovich. Kljub temu pa takšni sistemi večinoma ne delujejo povsem brez človekove pomoči. Načeloma sta namreč potrebni vsaj začetna predpriprava in končna poprava besedila, nekateri sistemi pa omogočajo tudi interakcijo z uporabnikom v primeru semantičnih ali leksikalnih težav. Strojni prevajalniki so dostopni tudi na internetu: Amebis Presis Google Prevajalnik Bing Translator
Medtem ko je strojno prevajanje usmerjeno v simulacijo samega miselnega procesa prevajanja, pa računalniško podprto prevajanje le olajša in pospeši prevajalski proces ter ga ne poskuša simulirati. Med orodja za računalniško podprto prevajanje sodijo elektronski slovarji, črkovalniki, programi za preverjanje slovnice, tezavri, terminološke baze, pomnilniki prevodov in drugi računalniški podatkovni viri.
Integracija orodij za strojno prevajanje in pomnilnikov prevodov
Lokalizacijska industrija stremi k zmanjševanju količine podatkov, ki mora biti prevedena popolnoma ročno. Ker je pomnilnik prevodov omejen na prevajanje (skoraj) polnih zadetkov v novem besedilu, lahko integracija pomnilnika prevodov s komponentami strojnih prevajalnikov občutno zmanjša obseg ročnega prevajanja. Zhechev, Ventsislav in van Genabith, Josef, 2010: Seeding statistical machine translation with translation memory output through tree-based structural alignment. 4th Workshop on Syntax and Structure in Statistical Translation (SSST-4), http://doras.dcu.ie/15992/1/Seeding_Statistical_Machine_Translation_with_Translation_Memory_Output_through_Tree-Based_Structural_Alignment.pdf. (Dostop 12.4.2011.) Nekatera podjetja že uporabljajo oba programa skupaj. Najprej s pomnilnikom prevodov poiščejo vse polne in meglene zadetke, potem z orodjem za strojno prevajanje prevedejo vse enote, ki nimajo ustreznice v pomnilniku prevodov. Vloga prevajalca se pri tem omeji na popravo in izboljšanje prevoda. Tradosov Translator's Workbench je tako danes na voljo z integriranim sistemom za strojno prevajanje podjetja Logos. Obratno tudi vse več komercialnih sistemov za strojno prevajanje (IBM, Langenscheidt itd.) ponuja komponento za arhiviranje strojno prevedenih in popravljenih stavkov, ki nato – kot pomnilnik prevodov – služi za referenco ob novih prevodih.
Zgodovina
Glavni članek: Zgodovina prevajalskih namizij
Zgodovina pomnilnikov prevodov je tesno povezana z razvojem strojnih prevajalnikov. Ko so se le-ti izkazali za nezadostne, so se začela razvijati orodja, ki bi zadovoljila želje jezikovnih profesionalcev in olajšala njihovo delo Vintar, Špela, 1998: Računalniške tehnologije za prevajanje. Uporabna informatika. 7/1. 17-24. . Tako so konec 70 let 20. stoletja nastali prvi pomnilniki prevodov, ki pa so za širšo javnost postali zanimivi šele konec devetdesetih let. Čeprav se je prva generacija pomnilnikov izkazala kot izredno koristen način za pospešitev in pocenitev prevajanja, so bila še pomanjkljiva in prevajalci so morali vložiti veliko časa v popravljanje napak.
Prvi poskusi mehanizacije prevajanja segajo v trideseta leta prejšnjega stoletja, vendar je večji interes pritegnil šele Weaverjev memorandum iz leta 1949, ki je predstavil dokaj enostaven koncept o strojnem prevajanju in je botroval nastanku številnih raziskovalnih skupin v ZDA in Evropi. Leta 1952 se je na MIT-u (Massachusetts Institute of Technology) odvijala prva konferenca na temo strojnega prevajanja, dve leti pozneje pa sta podjetje IBM in Univerza v Georgetownu tam predstavila prvi strojni prevajalnik, ki je prevajal iz ruščine v angleščino in je bil omejen na le 250 besed in 6 slovničnih pravil. Kljub temu pa je bil dovolj prepričljiv, da je razvoju sistemov strojnega prevajanja zagotovil nadaljnjo finančno podporo. Šestdeseta leta so prinesla prve kritike in uničujoče poročilo posebnega odbora ameriške vlade, imenovanega ALPAC (Automatic Language Processing Advisory Committee), ki je prišel do sklepa, da so strojni prevajalniki počasnejši, manj zanesljivi in dvakrat dražji od človeških prevajalcev. Hutchins, John, 1995: Machine translation: A brief history. E.F.K.Koerner and R.E.Asher (ur.): Concise history of the language sciences: from the Sumarians to the cognitivists. 431-445. http://www.hutchinsweb.me.uk/ConcHistoryLangSci-1995.pdf . Dostop 10.4.2011. Na podlagi svojih ocen je odbor sklenil, da ni razloga za nadaljnjo finančno pomoč s strani vlade. Razvoj se je v sedemdesetih letih nadaljeval predvsem v Evropi, kjer je Evropska komisija leta 1976 odkupila pravice za strojni prevajalnik Systran, proti koncu sedemdesetih pa je podprla še projekt EUROTRA za prevajanje med vsemi jeziki tedanje Evropske gospodarske skupnosti (EGS). Austermühl Frank, 2001: Electronic tools for translators. Manchester, Northampton: St. Jerome. ) V Kanadi so leta 1976 v okviru projekta TAUM razvili sistem Météo za prevajanje vremenskih napovedi iz angleščine v francoščino. V sedemdesetih se je na Univerzi v Teksasu pričel razvoj sistema Metal, podjetje Logos pa je razvilo sistem za prevajanje letalskih priročnikov iz angleškega v vietnamski jezik. V osemdesetih so sistemi za strojno prevajanje počasi začenjali postajati komercialno dostopni, pri čemer je najbolj živahna komercialna aktivnost potekala na Japonskem (Mitsubishijev Meltran, Fujitsov Atlas…).
Zamisel o pomnilniku prevodov običajno pripisujejo Martinu Kayu, ki je že leta 1980 napisal vpliven članek z naslovom The Proper Place of Men and Machines in Language Tanslation, kjer pa se ideje dotakne le bežno in je tudi sam precej pesimističen glede njene uresničitve. Istega leta je prevajalec Peter Arthern zapisal, da bi lahko prevajalci veliko pridobili z dostopom do med seboj podobnih, že prevedenih dokumentov. Po besedah Alana Melbyja pa naj bi do ideje prišla njegova skupina raziskovalcev na Univerzi v Brighamu (Brigham Young University) v sedemdesetih letih. Omenjena univerza je idejo v zelo omejeni obliki prvič udejanjila okrog leta 1981 znotraj programa Alps, ki je eden izmed prvih komercialno dostopnih sistemov za strojno prevajanje. Orodje se je imenovalo »procesiranje ponavljanj« (Repetitions Processing). V poznih osemdesetih se je pojavilo še nekaj raziskav na to temo, vendar so programi s pomnilnikom prevodov postali komercialno dostopni šele v sredini devetdesetih z razmahom uporabe osebnega računalnika. Somers, Harold, 2003: Computers and translation: A translator's guide. Amsterdam; Philadelphia : John Benjamins.
Moderne izvedbe pomnilnikov prevodov so močno optimizirane in prilagodljive, tako da si lahko vsak prevajalec program "prikroji" po lastnih željah in potrebah. Današnji pomnilniki so opremljeni s številnimi novimi funkcijami, na primer možnostjo, da analizirajo segmente besedila in na podlagi že prej ustvarjenih terminoloških baz ustvarijo glosar, specifičen za prevajano besedilo.
Način delovanja
Pomnilnik prevodov temelji na segmentaciji izhodiščnega besedila (razčlenitev besedila na osnovne enote za delo) in shranjevanju prevodnih enot v podatkovno zbirko. Ena prevodna enota (ang. translation unit) je sestavljena iz para segmentov izhodiščnega in ciljnega besedila. Segmenti so načeloma povedi, lahko pa tudi krajše ali daljše strukture (naslov, alineja, odstavek...). Program običajno omogoča spreminjanje in prilagajanje pravil segmentacije, kar pomeni, da jih lahko določa prevajalec sam. Prevodno enoto lahko npr. spremenimo iz povedi v odstavek, lahko pa tudi ustvarimo datoteko z besedami, ki jih program ne bo upošteval pri segmentaciji. Esselink, Bert: 2000: A practical guide to localization. Amsterdam: Philadelphia : J. Benjamins. 362-363.
Program besedilo razdeli na segmente oziroma prevodne enote (navadno stavke, lahko pa tudi manjše odseke), prevajalec pa se pomika od enote do enote in v ciljna polja vnaša prevode. Vsaka prevedena enota se samodejno zapiše v pomnilnik prevodov in je od tega trenutka na voljo za vsa morebitna bodoča ujemanja. Pomnilnik prevodov med prevajanjem v ozadju išče, koliko besed v novi enoti se ujema s prevodno enoto v pomnilniku in na podlagi tega prevajalcu ponudi eno izmed treh možnosti, izraženo v odstotkih:
polni zadetek (exact match) – nova prevodna enota je popolnoma identična že prevedeni enoti v pomnilniku prevodov (100 % ujemanje)
megleni zadetek (fuzzy match) – nova prevodna enota je do določenega odstotka podobna že prevedeni enoti v pomnilniku prevodov (stopnja ujemanja se lahko nahaja kjerkoli med 1 in 99 %, večina programov pa prevajalcu omogoča, da sam nastavi spodnjo mejo ujemanja)
ni zadetka (no match) – program ne najde že prevedenih enot, ki bi bile podobne novi enoti
Največja težava pri ocenjevanju algoritmov meglenega ujemanja je določiti ustrezno vrsto podobnosti in kriterije zanjo, ki omogočajo določitev relevantnih zadetkov. Dejstvo je, da mehanizimi priklica, vgrajeni v današnjih programih s pomnilnikom prevodov, večinoma delujejo na osnovi formalne oz. natančneje ortografske podobnosti, človeški možgani pa pri ocenjevanju podobnosti v ospredje postavljajo semantične in pragmatične vidike.