Izbrisani (po njih imenovani tudi afera izbrisani) so prebivalci Slovenije, ki jih je Ministrstvo za notranje zadeve 26. februarja 1992 nezakonito izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev. S tem so izgubili svoj pravni status in z njim povezane ekonomske, zdravstvene in socialne pravice. Zanje je začel veljati zakon o tujcih, torej so bili obravnavani kot tujci, ki kot taki prebivajo v Sloveniji. Med izbrisanimi so bile tudi v Sloveniji rojene osebe.
Izbris je prizadel 25.671 ljudi, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo in običajno tudi republiško državljanstvo ene od drugih jugoslovanskih federativnih republik, v Socialistični republiki Sloveniji pa so imeli prijavljeno stalno bivališče. Po osamosvojitvi Slovenije 25. junija 1991 so državljanstvo novonastale Republike Slovenije dobili prebivalci z republiškim državljanstvom Socialistične republike Slovenije. Prebivalci, ki so imeli na dan odcepitve republiško državljanstvo drugih republik SFRJ in stalno prebivališče v SR Sloveniji, so imeli pravico, da v šestih mesecih oddajo vlogo za državljanstvo.
Mnogi niso pridobili državljanstva novonastale države, ker niso bili obveščeni, da morajo pridobiti novo državljanstvo in vloge niso oddali ali pa ker je bila njihova vloga zavrnjena ali pa je bil postopek ustavljen. Posledično jim je bil odvzet status stalnih prebivalcev. Stalno prebivališče so jim lokalni upravni organi odvzeli po centralnem internem navodilu Ministrstva za notranje zadeve pod vodstvom ministra Igorja Bavčarja in državnega sekretarja Slavka Debelaka.
24. junija 1998 je slovensko Ustavno sodišče odločilo, da je bil izbris neustaven. Višina odškodnin, ki naj bi jih izbrisani prejeli, je bila še dolgo sporna.
Zgodovinsko in politično ozadje Začetek osemdesetih let 20. stoletja je bil v Jugoslaviji zaznamovan s smrtjo predsednika Josipa Broza - Tita 4. maja 1980. Kmalu potem se je kompatibilno sodelovanje med jugoslovanskimi narodi začelo majati. Močno in vzajemno so se okrepile stereotipne predstave enega naroda o drugem ter okrepili so se nacionalizmi posameznih narodov. Vzplamtenju nacionalizmov je botrovala globoka gospodarska kriza in njeno neuspešno reševanje (hiperinflacija: 31 % leta 1980, 135 % leta 1987, pomanjkanje osnovnih živil (olja, sladkorja, moke, pralnega praška ter mineralnih goriv – uvoz nafte je pokril le 290 dni v letu in država je uvedla sistem "par" – "nepar" ter bencinske bone). Številna podjetja so se zadolževala in šla v stečaje, kar je imelo za posledico večanje števila brezposelnih, stavke ter nižanje življenjskega standarda prebivalcev. Jugoslovanska zavest se je čutila le še v športu in jugoslovanskem rocku. Nekateri Slovenci so na ostale narode skupne države kot zavoro lastnega razvoja. Razvil se je tudi srbski nacionalizem, ki je videl prihodnost Jugoslavije bolj srbsko usmerjeno. Leta 1987 se je vnel srbsko-slovenski konflikt, ki je ustvaril srbsko-slovensko medijsko vojno, ki je trajala od sredine osemdesetih let pa še po razpadu Jugoslavije. Pojavila se je družbena kritika, ki je sredi osemdesetih let precej narasla. Nastala so literarna, gledališka in filmska dela, spominski ter zgodovinski zapisi, ki so vplivali na dotedanji odnos do preteklosti Jugoslavije. Večina intelektualcev je zagovarjala stališče demokratičnega samoupravnega socializma ter nasprotovala tako dogmatskim, stalinističnim pozicijam kakor tudi oživljanju konzervativnih misli. Slovenske delegati so imeli načeloma negativen odnos do federacije in so nasprotovale naraščajoči centralizaciji Beograda. V Sloveniji se je razvil nacionalizem usmerjen proti priseljencem, ki so se preselili v Slovenijo iz drugih jugoslovanskih republik. Priseljencem so Slovenci zaničevalno rekli "južni bratje". Slovenska oblast je bila utrujena od bojev s centrom in ni uspela izdelati nacionalnega programa, kar ji je jemalo kredibilnost.
Februarja 1987 je izšla 57. številka Nove revije, ki je vsebovala prispevke slovenskega nacionalnega programa v smeri lastne državnosti in političnega pluralizma. Množične zahteve prebivalcev Slovenije po demokratizaciji in odpor proti centralistični državi Jugoslaviji je sprožila aretacija četverice (Janez Janša, David Tasić, Franci Zavrl in Ivan Borštner) 31. maja 1988. Civilna iniciativa je ustanovila Odbor za obrambo četverice, ki se je kasneje preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic pod vodstvom Igorja Bavčarja. Slovenska javnost je z množičnimi demonstracijami protestirala proti procesu sojenja četverici, a neuspešno, saj je ljubljansko vojaško sodišče vse štiri obsodilo na zaporno kazen. Velike zahteve po demokratizaciji in temeljiti prenovi Jugoslavije so izražale tudi novonastale slovenske opozicijske stranke v letih 1988 in 1989, ki so se še imenovale zveze, npr. Slovenska demokratična zveza ali Slovenska kmečka zveza. Tedanja slovenska komunistična oblast pod vodstvom Milana Kučana je spoznala, da se možnosti za nadaljevanje skupne države narodov Jugoslavije hitro krčijo in je zavzela skupno pozicijo z opozicijskimi strankami za lastno državo. Slovenski komunisti so namreč 20. januarja 1990 zaradi neupoštevanja vseh njihovih predlogov zapustili 14. kongres Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ). Odnosi med Srbijo in Slovenijo so se močno zaostrili, kajti srbske oblasti so izvedle gospodarsko blokado Slovenije zaradi podpore kosovskim Albancem. Konflikt je dosegel vrhunec, ko so slovenske policijske enote s hrvaško pomočjo preprečile "miting resnice" Miloševićevih podpornikov v Ljubljani. Marca leta 1990 je Slovenija razglasila gospodarsko samostojnost, aprila istega leta je na volitvah za predsednika slovenskega predsedstva zmagal Milan Kučan ter DEMOS na parlamentarnih volitvah. Vlado je sestavil Lojze Peterle (krščanski demokrat), ker je njegova stranka znotraj DEMOS-a imela največ glasov. Že poleti 1990 se je slovenska skupščina začela ukvarjati s slovensko zakonodajo in ustavo. S tem se je pričelo tudi zakonodajno organiziranje slovenske vojske (Janez Janša je bil sekretar za obrambo ter Igor Bavčar sekretar za notranje zadeve) v okviru teritorialne obrambe, kar je sprožilo, da je JLA 4. oktobra 1990 zasedla štab TO v Ljubljani.
Plebiscit 23. decembra 1990 je bil v Sloveniji izveden plebiscit o osamosvojitvi Slovenije, potem ko je Slovenija neuspešno ostalim republikam Jugoslavije predlagala konfederacijsko ureditev skupne države. Predlog je namreč sprejela le Hrvaška. DEMOS-ove stranke so zaostrovale odnos do Jugoslavije in očitale »jugoslovanarstvo« tistim posameznikom, ki so bili vključeni v dotedanje družbenopolitične organizacije. Politična drža Slovenije v odnosu do Jugoslavije je bila ali hitra demokratična sprememba Jugoslavije ali odhod Slovenije iz skupne države. Tako je Socialistična stranka Slovenije predlagala plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Pobudo je prevzel vladajoči DEMOS. 21. novembra 1990 je bil v Skupščini sprejet Zakon o plebiscitu, 6. decembra 1990 pa je Skupščina Republike Slovenije plebiscit razpisala. sličica|Izjava o dobrih namenih Skupščine Republike Slovenje 1990 II. Parlamentarne stranke in poslanske skupine so sprejele sporazum, v katerem so obljubile italijanski in madžarski narodni manjšini ter tudi pripadnikom drugih jugoslovanskih narodov, ki živijo v Sloveniji, da se njihov politični položaj ne bo spremenil ne glede na rezultat plebiscita. Skupščina Republike Slovenije je celo sprejela Izjavo o dobrih namenih (6. decembra 1990), v kateri je pozvala slovenski narod, italijansko in madžarsko narodno manjšino ter vse druge volivce Republike Slovenije, da naj na plebiscitu glasujejo za neodvisno in suvereno Slovenijo, saj bo Slovenija "suverena, demokratična, pravna in socialna država." Izjava o dobrih namenih se konča z besedami: "Plebiscit o neodvisnosti in samostojnosti države Slovenije je torej zavezan vsem najboljšim izročilom humanizma in civilizacije, slovenske in evropske zgodovine ter prijazni prihodnosti Slovencev in drugih prebivalcev Republike Slovenije."
Plebiscit je bil 23. decembra 1990. Vprašanje na plebiscitnem listu se je glasilo: "Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?" Rezultati so bili uradno razglašeni 26. decembra 1990. Volilna udeležba je bila 93,2 %, za samostojnost je glasovalo 88,2 % vseh volilnih upravičencev oz. 95% tistih, ki so se udeležili plebiscita. Zakon o plebiscitu je predpisal uresničitev odločitve v šestih mesecih.
Po 6. členu Zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije so imele pravico do glasovanja osebe, ki so imele v Republiki Sloveniji splošno volilno pravico po Zakonu o volitvah v skupščine.
Izbris Zaradi družbenopolitične situacije, ki je nastajala v obdobju zadnjih desetih let po Titovi smrti, globoke gospodarske krize, zaostrenih odnosov med Slovenijo in Srbijo, je v Sloveniji vladal močan odklonilen odnos do vseh ljudi, ki so prišli v Slovenijo (večinoma kot delovna sila) iz drugih republik SFRJ. Negativno nabit, diskriminatoren diskurz je prevladoval tako med politiki in oblastjo kot tudi v javnosti. Na drugi strani je delovala sila evforije za samostojno Slovenijo, ki je še povečevala prepad med Slovenci in Neslovenci - kot jih je označila tudi uradna politika. Evforija za samostojno Slovenijo je bila ustvarjena tudi preko medijev (oglaševalski slogan "Slovenija, moja dežela" je prešel v "Slovenija, moja država."). Pred plebiscitom, 16. decembra 1990 se je Jože Pučnik na govoru v Ljutomeru zavzel za rešitev, ki državljanstva ne bi priznala vsem, ki so na dan plebiscita imeli stalno prebivališče v Sloveniji: " […] pripravljeni moramo biti, da dediščino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub način, odpravimo... Potrebno bo izračunati – tudi demografsko – kakšni posledični problemi bi nastali v petih ali desetih letih skupaj z zahtevami po kulturni avtonomiji". Dejanja Republike Slovenije po osamosvojitvi, ki so vodila do izbrisa, so bila tlakovana po mnenju zgodovinarja Boža Repeta tudi s stališči, ki jih je kot predsednik DEMOS-a Jože Pučnik zastopal pred plebiscitom in se odmikajo od razumevanja države značilnega za liberalne zahodne demokracije. Maja leta 1991 je poslanka Metka Mencin predlagala amandma k 81. člena Zakona o tujcih. Predlog se je glasil: […] državljanom SFRJ, ki so državljani druge republike in ne vložijo zahteve za državljanstvo Republike Slovenije, imajo pa v Republiki Sloveniji na dan uveljavitve tega zakona prijavljeno stalno prebivališče ali so v njej zaposleni, izda dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji." DEMOS-ova vlada je amandma podprla, vendar ga je parlamentarna večina zavrnila.
Slovenski parlament je 25. junija 1991 sprejel Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, ki v 3. členu pravi: Republika Slovenija zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno z ustavo Republike Slovenije in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami. …", Deklaracijo ob neodvisnosti, ki v 5. členu pravi: "Republika Slovenija je pravna in socialna država […] v kateri bodo spoštovani človekove pravice in državljanske svoboščine, posebne pravice avtohtonih narodnih skupnosti Italijanov in Madžarov v Republiki Sloveniji, evropski dosežki industrijske demokracije predvsem: socialnoekonomske pravice, pravice zaposlenih do soodločanja in sindikalna svoboda, nedotakljivost lastnine ter svoboda delovanja gibanj in ustanov civilne družbe; […] v kateri politično ali drugačno prepričanje nikoli ne bo podlaga za kakršnokoli neenakopravnost ali razlikovanje; ki bo zavezana miru in nenasilnemu razreševanju vseh spornih vprašanj glede notranjih in zunanjih zadev ter enakopravnemu sodelovanju vseh narodov in državljanov v Evropi svobodnih in enakopravnih ljudi, regij, narodov in držav." Prav tako je Slovenski parlament tega dne sprejel še Zakon o državljanstvu RS, Zakon o tujcih itd.