Pridévnik ali adjektív je pregibna beseda, ki izraža kakovost (lep, mlad, pravi), mero oziroma količino (majhen), vrsto (zadnji) ali svojino (očetov) in spada med pridevniške besede.Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 12. 2018.Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. Pridevniku lahko praviloma določimo sklon, spol in število, ki se ujema s samostalnikom, na katerega se pridevnik nanaša.Ahačič, K. Slovnica na kvadrat: slovenska slovnica za srednjo šolo. Ljubljana : Rokus Klett, 2017. V manjšini so pridevniki, ki se ne pregibajo z glasovnimi končnicami (npr. lila krilo, lila cvet).Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.
V stavku opravlja vlogo levega prilastka (ljubezniv otrok); v čustveno poudarjenih zvezah (strela božja) in ob zaimkih (jaz sam) lahko opravlja tudi vlogo desnega prilastka, ob pomožniku pa se prevrača v povedkovnik in opravlja vlogo povedkovega prilastka (Sava teče motna.).
Vrste pridevnikov Glede na vprašalnico ločimo:
lastnostni (kakovostni) pridevnik (Kakšen?/Kolikšen?): lepa, trda, velika ... vrstni pridevnik (Kateri?): pisalna, jedilna, delovna ... svojilni pridevnik (Čigav?): moj, Mojčin, sosedov, Tinin, Larin, bratov, Bobanov ...
Pregibanje Pridevniki se po navadi ujemajo s samostalniško besedo v spolu, sklonu in številu (na primer ljubezniv, ljubeznivega). Nekateri pridevniki pa se ne pregibajo z glasovnimi končnicami in ostajajo v vseh oblikah enaki (na primer poceni --, lila --).
Določnost Lastnostni pridevniki, ki se končujejo na soglasnik, imajo v imenovalniku ednine in tožilniku, kadar je enak imenovalniku, poleg neglasovne končnice še končnico -i za določnost (npr. ljubezniv, ljubeznivi).Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 102. Nedoločna oblika se uporablja pri predmetih/dogodkih/stanjih, ki jih prvič opisujemo, ter ob besedi "vsak". Določna oblika pa se uporablja v primerih, ko govorimo o že prej omenjeni zadevi, lastnih imenih (Aleksander Veliki), ob kazalnih in svojilnih zaimkih ter za vrstnimi števniki (prvi delovni dan). Določnost se izraža tako, da kakovostnim pridevnikom moškega spola ednine v imenovalniku (in pri samostalnikih s kategorijo neživosti še v tožilniku) doda -i (mlad – mladi, ponoven – ponovni ...), včasih se spremeni tudi mesto in/ali vrsta naglasa (stàr – stári, dêbel – debéli, vêlik – velíki ...) ali pa celo osnova (majhen – mali). Svojilni pridevniki, števniki ter primerniki in presežniki, so že po definiciji določni (npr. bratov, prvi, lepši, najlepši ...).http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000112.html, vpogled: 12. 12. 2010.
Glej tudi izlastnoimenski pridevnik
Viri
Kategorija:Pridevniška beseda