Bitka v zalivu Leyte, znana tudi kot druga bitka v filipinskem morju, je bila največja pomorska bitka druge svetovne vojne, in po nekaterih ocenah zgodovinarjev nasploh največja pomorska bitka v zgodovini človeštva. Bitka je potekala med zavezniki in japonskim cesarstvom med 23. in 26. oktobrom 1944. Sestavljena je bila iz štirih večjih pomorskih bitk, ki se jih je na obeh straneh udeležilo 274 vojaških ladij vseh tipov. To je bila zadnja bitka, v kateri so veliki topovi na bojnih ladjah in križarkah še igrali pomembno vlogo. Že med vojno na Pacifiku so Japonci in Američani za glavno pomorsko orožje šteli letalonosilke, bojne ladje pa kot orožje za podporo izkrcanjem in za spremljanje letalonosilk. Ko so Japonci 4. junija 1942 v pomorski bitki pri Midwayu izgubili pomemben del svoje flote – letalonosilke in izkušene pilote, so bili postavljeni v defenzivo. Toda v svojih pristaniščih so še vedno imeli skoraj celotno floto bojnih ladij in križark, ki bi se v neposrednem spopadu lahko kosala z ameriško.
Japonci so morali narediti načrt, s katerim bi lahko učinkovito uporabili svoje preostalo ladjevje, a se hkrati izognili nevarnosti letalskih napadov z ameriških letalonosilk. Priložnost se jim je pokazala, ko so Američani začeli zavzemati enega (za Japonsko) najpomembnejših otočij – Filipine; otok Leyte pa so Američani izbrali kot prvo tarčo. Takrat so se Japonci odločili, da bodo v napad na ameriško floto poslali svoje celotno še operativno ladjevje in v eni sami veliki bitki poskušali napraviti preobrat v vojni na Pacifiku.
Načrt je bil preprost: od treh japonskih bojnih skupin je bila ena namenjena le kot vaba ameriškim letalonosilkam, ostali dve pa naj bi uničili celotno ameriško ladjevje, ki je bilo takrat v zalivu. Toda kot je bil načrt preprost, je bil razplet popolnoma drugačen od tistega, ki so ga predvideli Japonci. Japonsko ladjevje se ni moralo kosati z ameriškim, zato je med tridnevnimi spopadi izgubilo praktično vse ladje in letala. Ameriške izgube so bile v primerjavi z japonskimi skoraj zanemarljive. Po tej bitki je nekdaj mogočno japonsko cesarsko ladjevje praktično prenehalo obstajati, ostale so le še manjše enote raztresene po vsem Tihem oceanu in Aziji, ki pa za japonsko kot tudi za ameriško mornarico niso imele nobene prave borbene vrednosti.
Japonci so med to bitko prvič začeli uporabljati tudi novo taktiko proti nasprotniku: samomorilske pilote »kamikaze«, ki so bili za Američane precejšen psihični pritisk, toda glavnega cilja – zaustavitve hitrega prodiranja ameriške mornarice jim do konca vojne ni uspelo uresničiti.
Razvoj dogodkov na filipinskem otočju pred bitko
Filipinsko otočje je bilo pred vojno ameriška posest, toda Japonci so to otočje smatrali za svoje. Američani so pred začetkom vojne zaupali obrambo tega otočja skoraj izključno Filipincem, sami pa so imeli na otočju precej manjšo, a dobro oboroženo kopensko silo, ki ji je poveljeval general Douglas MacArthur.
Ko so Japonci leta 1942 otočje dokončno zavzeli, je bil MacArthur odločen, da bo Japoncem ta poraz vrnil. V času vojne na Pacifiku se je zelo trudil prepričati ameriški generalštab, da je filipinsko otočje (še posebej otok Luzon, kjer je glavno mesto, Manila) bolj primeren cilj za izkrcanje, kot pa Tajvan, to pa predvsem zato, ker je bila filipinska populacija naklonjena Američanom, in bi jim pri zavzemanju otoka gotovo pomagala. Na filipinskem otočju so po japonski okupaciji delovale skupine filipinskih gverilcev, ki so izvajale sabotaže na japonske sile. Japonci so s filipinskim prebivalstvom tudi zelo slabo ravnali (niso jim dobavljali hrane – vsa hrana je šla japonski vojski na otočju, v glavnem mestu Manili so prebivalci umirali od lakote), kar je odpor še povečevalo. MacArthur je že leta 1943 navezal stike z gverilci na otoku.
Pred začetkom operacije izkrcavanja je MacArthur na otok Leyte na skrivaj poslal nekaj svojih ljudi, ki so imeli nalogo opozoriti Filipince, da se bliža ameriški napad, in da naj zapustijo otok, če se le da. Toda redki Filipinci so to zares tudi storili, kajti japonska vojska na otoku tega ni dovolila.
Ameriški operativni načrt
Vrhovni poveljnik operacije izkrcavanja je bil general Douglas MacArthur. Pod seboj je imel kopenske enote namenjene izkrcanju in 7. floto. Ni imel neposredne kontrole nad 3. floto. Operativno poveljstvo nad 7. floto je imel viceadmiral Thomas C. Kinkaid. Naloga izkrcevalnih sil je bila uspešno opraviti izkrcanja na otok Leyte, medtem, ko naj bi bojne ladje, križarke in eskortne letalonosilke 7. flote nudile kritje izkrcanju. Bojne ladje v sestavu te flote so bile že bolj ali manj zastarele, in imele so le 25% streliva, primernega napadom na druge ladje, bile pa so opremljene z najnovejšimi sistemi za radarsko vodenje topov.
Vrhovno poveljstvo nad 3. floto je imel admiral Chester William Nimitz, operativno poveljstvo pa je imel admiral William F. Halsey. Poveljnik operativnih skupin hitrih letalonosilk v 3. floti je bil viceadmiral Marc A. Mitscher, ki je sprejemal ukaze od Halseya, in bil neposredno nadrejen poveljnikom operativnih skupin TF 38.Operativna skupina 38, oz. angleško Task Force 38.Tretja flota ni bila podrejena MacArthurjevim ukazom, ampak je bila kot del osrednje-pacifiške flote podrejena admiralu C. W. Nimitzu. 3. flota je bila sestavljena iz hitrih flotnih letalonosilk, kopenski sestav (izkrcevalne sile) 3. flote pa so prestavili h Kinkaidovi 7. floti. TF 38 je bil podprt še z najnovejšimi tipi hitrih vojaških ladij.
3. flota naj bi imela v okviru operacije izkrcanja naslednje naloge: Izvajanje zračnih napadov na različne cilje na otoku Luzon. Preprečevanje operacij dostavljanja okrepitev na otok Leyte preko japonske transportne operacije »Tokyo-express«.Tokyo-express je bila japonska skupina hitrih rušilcev in križark, s katero so Japonci lahko na neko območje v zelo kratkem času pripeljali okrepitve, bila je pod poveljstvom kontraadmirala Raiza Tanake. Preprečiltev kakršnegakoli napada japonskega vojaškega ladjevja na območja izkrcanja. Popolno uničenje kakšne večje japonske flote postane primarna naloga.
Halsey kljub tej delitvi nalog v tej fazi približevanja Japonski še ni pričakoval kakšnega večjega napada japonskih pomorskih sil, zato je poslal operativno skupino 38.1 pod poveljstvom viceadmirala McCaina nazaj na atol Ulithi, da si posadke odpočijejo, in da se operativna skupina oskrbi za kasnejše operacije.
Japonski operativni načrt
Vrhovni poveljnik japonske kombinirane flote je bil admiral Soemu Toyoda v Tokiu. Japonci so že takoj po padcu Marianskih otokov predvideli nekaj kritičnih točk, ki bi jih Američani v kratkem lahko napadli, oz. se izkrcali nanje. Za Japonce sta bila kot najbolj kritični točki identificirana otočje Rjukju (del katerega je otok Okinava) in filipinsko otočje.
Glede na ta predvidevanja so sestavili 4 načrte, del operacije »Sho-Go« (zmaga): »Sho-1«: Je predvideval ameriško izkrcanje na Filipinih. »Sho-2«: Je predvideval ameriško izkrcanje na otočje Rjukju. »Sho-3«: Je predvideval ameriško izkrcanje v osrednji ali južni Japonski »Sho-4«: Je predvideval ameriško izkrcanje v severni Japonski ali na Kurilskem otočju (SV od Japonske)
Kljub tem načrtom pa so bili japonski načrtovalci prepričani, da bodo Američani najverjetneje najprej udarili nekje na filipinskem otočju. Najpomembnejši del načrta je obsegal sklep, da smejo pomorske in letalske sile izvesti napad na sovražnika šele takrat, ko bo jasno, da gre za veliko ofenzivo na katero od točk, zajetih v planih »Sho-Go«, in ko se bodo sovražne sile začele dejansko izkrcavati. Tudi vse japonske kopenske enote so dobile ukaz, da se morajo iz obal umakniti v notranjost otokov, kjer naj bi bile bolj varne pred zračnimi napadi in ladijskim obstreljevanjem. Tako bi se lahko pod najboljšimi pogoji upirali ameriškim napadom.
Toda ta načrt je imel tudi vsaj eno veliko napako, ki pa se ni izkazala kot usodna: Japonski načrt je predvideval, da je celotna japonska mornarica zasidrana na Japonskem, kar pa je bilo sredi leta 1944 že skoraj neizvedljivo, ker so ameriške podmornice uspešno uničevale transporte goriva in drugih surovin, namenjenih na Japonsko preko Južnokitajskega morja. Japonska mornarica je bila v resnici razdeljena. Vse vojaške ladje so bile stacionirane na otokih južno od Singapurja, kjer so lahko brez težav dobivale gorivo, s težavo pa so dobivale strelivo in rezervne dele iz Japonske. Med čakanjem so se te ladje oskrbele z novim radarskim sistemom, in dodatnimi protiletalskimi topovi. Bojne ladje so tako dobile 120, križarke 80 in rušilci 40 dodatnih 25mm protiletalskih topov.
Nasprotno pa je viceadmiral Jisaburō Ozawa s svojimi letalonosilkami po porazu v prvi bitki v Filipinskem morju priplul na japonsko otočje, skupaj z nekaj križarkami in rušilci, kjer je začel s hitrim programom za treniranje novih pilotov in nadomeščanjem izgubljenih letal. Ta program naj bi bil zaključen okoli novembra 1944, in takrat bi se Ozawa priključil glavni floti na JZ.
Ko je bilo že jasno, da se bodo Američani izkrcali na otok Leyte, je dal admiral Soemu Toyoda 18. oktobra ob 11:00 ukaz, da se začne izvrševati načrt »Sho-1«. Ta načrt je bil osnovan tako, da bi viceadmiral Ozawa s svojo floto letalonosilk (severna skupina) bil za vabo Halseyevi 3. floti (ki je bila sestavljena iz samih letalonosilk), in s tem bi glavnini flote – bojnim ladjam in križarkam iz glavne flote omogočil prosto pot za napad na invazijsko ladjevje v zalivu Leyte, ki bi ostalo brez zračne obrambe tretje flote.
Glavna flota bi se razdelila na dva dela – večji del flote (osrednja skupina), sestavljen večinoma iz bojnih ladij in težkih križark (viceadmiral Takeo Kurita), bi prečkal ožino San Bernardino (na S delu otoka Samar), in napadel invazijsko floto s severa, kritje pa bi mu nudila japonska letala, stacionirana na otoku Luzon, manjša flota (južna flota; viceadmiral Shōji Nishimura) pa bi zaplula preko ožine Surigao (med otokoma Dinagat in Leyte), to floto pa bi med potjo okrepila še manjša flota dveh težkih in ene lahke križarke, ki bi priplula iz severa (poveljstvo viceadmiral Kiyohide Shima), in bi napadla invazijsko floto z juga. Obe floti (osrednja in južna) bi se potem srečali v zalivu Leyte, kjer bi skupno napadli izkrcevalno ladjevje.
Akcija bi bila uspešna le, če bi bile vse tri flote časovno usklajene, še posebej pa bi morala uspeti akcija viceadmirala Ozawe. Toda načrt ni predvideval vnaprejšnjih podmorniških napadov, kar se je kasneje izkazalo kot napaka.
Sestava japonskih operativnih skupin tik pred izplutjem: Severna skupina (Ozawa) Osrednja skupina (Kurita) Južna skupina (Nishimura) Južna skupina (Shima)Letalonosilke Zuikaku - - -Lahke letalonosilke Zuiho, Chitose, Chiyoda - - -Bojne ladje Hyuga, Ise Yamato, Nagato, Musashi,Kongo, Haruna Yamashiro, Fuso -Težke križarke - Atago, Takao, Maya,Myoko, Chokai, Tone,Kumano, Suzuya, Chikuma, Haguro Mogami Ashigara, NachiLahke križarke Oyodo, Isuzu, Tama Noshiro, Yahagi - AbukumaRušilci 8 15 4 7Letala 116 - - -
Bitka v zalivu Leyte Razmerje moči ZDA JaponskaLetalonosilke 8 1Lahke letalonosilke 8 3Eskortne letalonosilke 16 -Bojne ladje 12 9Križarke 23 19Rušilci 141 34Letala 1.700 116
Razmerje moči obeh mornaric Kot je razvidno iz razpredelnice, so imeli američani v bitki v zalivu Leyte veliko količinsko premoč v vseh razredih ladij, v razredu letal pa so imeli še kvalitetno premoč (izkušeni piloti, sodobna letala).
Premiki japonske in ameriške mornarice, 22. – 24. oktober 1944
20. oktobra je viceadmiral Ozawa zapustil japonsko pristanišče Kure (25km J od Hirošime). 22. oktobra se je glavna flota, po tem ko je natočila gorivo v zalivu Brunej (S del otoka Borneo), razdelila po načrtu na dva dela, in vsak del je odplul po japonskem načrtu. Viceadmiral Shima je približno ob enakem času začel pot s severa (preko SZ dela otoka Luzon) proti Nishimurini floti.