Rusko-perzijska ali rusko-iranska vojna 1804–1813 je bila ena od številnih vojn med Perzijskim cesarstvom in Ruskim imperijem. Tako kot številna druge konflikte je tudi to vojno sprožil ozemeljski spor. Novi perzijski kralj Fath Ali Šah Kadžar je želel utrditi najsevernejše dele svojega kraljestva, današnjo Gruzijo, ki jo je nekaj let po rusko-perzijski vojni leta 1796 priključil car Pavel I. Tako kot njegov perzijski kolega, je bil tudi Pavlov naslednik Aleksander I. odločen vladati spornemu ozemlju. Vojna se je končala leta 1813 z Gulistanskim mirovnim sporazumom, ki je Carski Rusiji prinesel sporno ozemlje Gruzije, pa tudi nesporna iranska ozemlja Dagestana, večino današnjega Azerbajdžana in manjše dele Armenije.
Ozadje thumb|200px|levo|Ogleganje Gandže leta 1804
Izvor vojne sega v leto 1800, ko se je car Pavel I. odločil priključiti vzhodno Gruzijo (Kartlijsko-kahetsko kraljestvo) k svojemu imperiju. Pred tem je leta 1783 gruzijski kralj Heraklij II. z Rusijo podpisal Georgijevski sporazum, s katerim je svoje kraljestvo pripeljal pod rusko zaščito in prisegel zvestobo cesarici Katarini. Rusiji leta 1795 ni uspelo zaščititi Gruzije pred napadom Age Mohameda Kana. Car Pavel I. je odpovedal pohod proti Iranu, potem pa je Rusija septembra 1799 na zahtevo gruzijskega kralja ponovno vzpostavila svojo obrambo Gruzije in tam namestila svoje čete. Z iranskega vidika sta bila Gruzija in ves južni Kavkaz sestavni del Iranskega cesarstva in novi iranski šah Fath Ali Kadžar se ni mogel sprijazniti z njihovo izgubo. Ruska priključitev Gruzije decembra 1800 je bila velika grožnja iranski ozemeljski celovitosti. Po atentatu na carja Pavla I. 11. marca 1801 je car Aleksander I. nadaljeval očetovo politiko v regiji in si prizadeval vključiti kanate vzhodnega Kavkaza v svoj imperij. Leta 1803 je novoimenovani guverner Kavkaza Pavel Cicianov napadel Gandžo in 15. januarja 1804 zavzel njeno citadelo. Guverner Gandže, Džavad Kan Kadžar, je bil ubit. Ubitih je bilo tudi veliko prebivalcev Gandže. Na iranski strani je bilo zavzetje iranskega ozemlja obravnavano kot invazija, ki je prinašala tveganje za nadaljnje izgube ozemlja in uvedbo tuje oblasti. Izguba Gandže je izzvala močan čustveni odziv in mobilizacijo iranske duhovščine in izobražene elite, zlasti zato, ker je Cicianov načrtoval razširiti rusko ozemlje še bolj proti jugu v Iran, če bi bilo mogoče celo preko rek Kur in Aras. Fath Ali Šah je rusko grožnjo severozahodnim ozemljem Irana videl ne le kot vir nestabilnosti, temveč tudi kot neposreden izziv avtoriteti Kadžarjev.
Neenakost moči Rusi niso mogli na Kavkaz poslati veliko svojih vojakov, ker so se istočasno vojskovali z Napoleonovo Francijo, Osmanskim cesarstvom, Švedsko in Veliko Britanijo. Rusi so bili zato prisiljeni zanašati se na vrhunsko tehnologijo, usposabljanje in strategijo ob soočanju z veliko razliko v moči svoje in tujih vojsk. Nekatere ocene kažejo, da je imela Perzija v tistem času številčno prednost pet proti ena. Abas Mirza, naslednik Šaha Fatha Alija, je poskušal posodobiti perzijsko vojsko in prek francosko-perzijske zveze iskal pomoč francoskih in nato še britanskih vojaških strokovnjakov.
Izbruh vojne in prve bitke Po zavzetju Gandže se je Cicianov obrnil proti Erevanskemu kanatu, katerega ozemlje bi lahko služilo kot izhodišče za invazijo na Tiflis (Tbilisi) z juga. Spor glede izvolitve armenskega katolikosa (poglavarja Armenske cerkve) je izkoristil kot sredstvo za pritisk na erevanskega kana Mohameda Kana Kadžarja. Medtem je Fath Ali Šah poslal pismo Cicivanovu, v katerem ga je prosil, naj zapusti Tiflis in na gruzijski prestol postavi princa Aleksandra, ki je pobegnil v Iran. Cicianova je opozoril, da zbira veliko vojsko, vendar je hkrati izjavil, da se želi izogniti prelivanju krvi. Cicianov je poslal sovražen odgovor, zaradi česar je šah poslal Abasa Mirzo proti Južnemu Kavkazu na čelu vojske 20.000 ali 30.000 mož. Abas Mirza se je 8. maja 1804 iz Tabriza odpravil v Erevan. Mohamed Kan iz Erevana, ujet med bližajočo se iransko vojsko in Rusi, je Cicianovu ponudil svojo predajo, na katero se je Cicianov odzval z nadaljnjimi grožnjami in ostrimi zahtevami. Abas Mirza se je po prihodu v iransko Armenijo 7. junija utaboril ob reki Zangi (Hrazdan), pol lige (okoli 2 km) od Erevana. Mohamed Kan je v upanju na prihod Rusov zavrnil Mirzovo zahtevo, naj pride iz mesta in se mu pridruži, in obe strani sta se začeli obstreljevati. Ko se je Mirzovi vojski približal Cicianov z vojsko približno 5000 mož, je Mirza 24. junija opustil obleganje Erevana, da bi se spopadel z rusko vojsko. Mirzova vojska, okrepljena z lokalnimi silami, je štela približno 40.000 mož.
Prva bitka med rusko in perzijsko vojsko se je zgodila pri Ehmiadzinu (Üç-Kilis), središču Armenske cerkve. Podrobnosti bitke se razlikujejo, viri z obeh strani pa trdijo, da je njihova stran zmagala. Po glavni bitki 3. julija je prišlo predvsem do manjših spopadov. Cicianovu je zmanjkovalo zalog in ko izvedel, da se je šahu pridružil erevanski kan, je 8. julija ukazal svojim četam, naj se odpravijo proti Kanakerju, da bi ga oblegale. Abas Mirza se je odpravil v Kanaker, da bi Rusom preprečil pot, vendar so ga Rusi prehiteli, se prebili v mesto in oblegali mestno citadelo. Abas Mirza je pregrupiral svoje sile in zaprosil za pomoč šaha, ki je z 27. julija prišel z okrepitvami. Iranski in ruski viri ponovno navajajo različne podrobnosti o bitkah, ki so se zgodile med obleganjem Erevana. Perzijcem je uspelo prekiniti ruske oskrbovalne linije in Rusi niso bili sposobni napasti trdnjave. Zaloge Cicijanove vojske so bile konec avgusta kritično nizke. Cicianov je zahteval dobavo zalog iz Gruzije, vendar so tamkajšnji kmetje zavrnili dobavo žita. Vzdolž gruzijske vojaške ceste je izbruhnil upor, ki je začasno blokiral kavkaške prelaze. Sredi septembra je Cicianov končal obleganje in se umaknil proti Tiflisu. Na umiku ga je zasledovala iranska predhodnica. V Tiflis se je vrnil 16. oktobra, potem ko je izgubil polovico svojih mož.
Rusi so kljub svojim neučinkovitim napadom večino vojne imeli prednost zaradi boljše vojske in strategije, vendar je ruska nezmožnost, da bi kampanji namenila več kot 10.000 vojakov, Perzijcem omogočila dokaj spodoben odpor. Perzijske čete so bile sestavljene iz nekakovostne, večinoma na hitro vpoklicane konjenice.
Vojna
V začetku so Rusi leta 1805 zavzeli Šoragelski sultanat, majhno državo na stičišču Gruzije, Erevanskega kanata in Osmanskega cesarstva, v kateri je bilo vojaško pomembno mesto Gjumri. 14. maja se je Rusom podredil Karabaški kanat, 21. maja pa je enako storil še Šakijski kanat. Abas Mirza je v odgovor na izgubo Karabaha zasedel trdnjavo Askeran ob ustju doline, ki vodi od jugozahodne ravnine do Šuše, glavnega mesta Gorskega Karabaha. Rusi so se odzvali s Korjaginovim napadom na grad Šahbulag. Ko je Korjagin izvedel, da gre proti njemu Abas Mirza z veliko vojsko, je opustil napad in se odpravil proti Šuši. V soteski Askeran so ga prestregli, vendar ga niso porazili. Več ruskih enot je nato prebilo blokado Korjagina in Šuše. Ko je Abas Mirza videl, da se je glavnina ruske vojske premaknila daleč proti jugovzhodu, se je odpravil proti severu in oblegal Gandžo. 27. julija je 600 ruskih pešcev razbilo njegov tabor v Šamkirju.
Septembra je ruski pomorski napad na Baku propadel. Novembra je Cicianov odkorakal proti vzhodu proti Bakuju, 27. decembra mimogrede sprejel predajo Širvanskega kanata in bil nato 8. februarja 1806 umorjen med sprejemanjem predaje Bakuja. Rusko čast je povrnil Glazenap, ki je s severa zavzel Derbent, Kubo in Baku. Cicianova je na mestu podkralja zamenjal Ivan Gudovič. Decembra je Osmansko cesarstvo napovedalo vojno Rusiji.
Ruske čete so se premaknile na zahod, da bi se spopadle s Turki. Po sklenitvi premirja z njimi je na zahodu ostal Nibolšin, da je varoval mejo. Boji so se nadaljevali leta 1808, ko je Rusija zavzela Ečmiadzin v Erevanskem kanatu. Abas Mirza je bil južno od jezera Širvan poražen in Rusi so zasedli del Nahičevanskega kanata. Septembra 1808 je Gudovič napadel Erevan, vendar mu napad ni uspel in se je moral umakniti. Med umikom je zmrznilo približno tisoč večinoma bolnih in ranjenih vojakov. Gudovič je po porazu odstopil. Nadomestil ge je Aleksander Tormasov. Leta 1809 je bil Fath Ali pregnan iz Gjumrija, Abas Mirza pa iz Gandže. Leta 1810 je Abas Mirza poskušal vdreti v Karabah, a je bil poražen pri Megriju ob reki Aras.
V začetku leta 1812 so Perzijci napadli Karabah. Zasedli so grad Šahbulag, ki so ga kasneje ponovno zavzeli Rusi. Perzijci so s pehoto evropskega tipa in nekaj britanskimi častniki pri Sultan-Budi napadli ruski bataljon. Po dnevu bojev so se Rusi predali. Rusija se je na ta nepričakovan poraz odzvala s premestitvijo Pjotra Kotljarevskega, junaka iz Akhalkalaka, s turške na perzijsko fronto.
Poleti 1812, ravno ko se je Napoleon pripravljal na napad na Rusijo, so Rusi sklenili mir z Osmanskim cesarstvom in ruske čete na Kavkazu so se obrnile proti Perziji. 19. oktobra je Kotljarevski prezrl previdne Ritiščeve ukaze, prečkal reko Aras in v bitki pri Aslanduzu premagal Perzijce. Nato je prečkal zasneženo Mugansko ravnino in po petdnevnem obleganju zavzel novozgrajeno trdnjavo Lankaran. Rusi so izgubili 1000 mož, kar je pomenilo dve tretjini njihove vojske. Vse preživele vojake 4000 članske perzijske garnizije so prebodli z bajoneti. Kotljarevskega so našli ranjenega pod kupom trupel. Napol mrtvega so ga odnesli v Tiflis (Tbilisi), kjer je živel še 39 let, vendar ni bil posoben za nadaljnje služenje v vojski. Zmaga pri Karabezouku 3. aprila 1813 je dokončala poraz Perzijcev. Novica o Napoleonovem porazu je Perzijo dosegla spomladi 1813. Mirovna pogajanja z Rusijo so takrat že potekala in oktobra je bilo sklenjeno premirje. Z Gulistanskim mirovnim sporazumom je Perzija priznala rusko oblast nad vsemi kanati, ki jih je zasedla, in se odpovedala vsem pretenzijam do Dagestana in Gruzije. Meja v severnem delu Tališa je bila prepuščena kasnejši odločitvi. Perzija je obdržala Megri v jugozahodnem Karabahu, ki so ga Rusi opustili kot nezdravega in nedostopnega iz preostalega Karabaha.
Trinajst let pozneje je Perzija v drugi rusko-perzijski vojni, ki je trajala od leta 1826 do 1828, poskušala ponovno osvojiti svoje izgubljeno ozemlje. Bila je poražena in izgubila Erevanski in Nahičevanski kanat, ki približno ustrezata današnji Armeniji.
Anglo-francoska diplomacija v Perziji thumb|250px|Iranski odposlanec Mirza Mohamed Reza Kazvini na srečanju z Napoleonom v palači Finckenstein 27. aprila 1807, da bi podpisal Finckensteinski sporazum
Čeprav je bila ta rusko-perzijska vojna v mnogih pogledih nadaljevanje boja za prevlado v Zakavkazju, ki se je začel v času Petra Velikega in Nadir Šaha, se je od prejšnjih konfliktov med Perzijo in Rusijo razlikovala po tem, da je na njen potek vplivalo tako diplomatsko manevriranje evropskih sil v Napoleonovi dobi kot dogajanje na bojišču. Po ruski okupaciji različnih kanatov je Fath Ali Šah, ki ga je pestilo pomanjkanje denarja in si je želel najti zaveznika, že decembra 1804 zaprosil za britansko podporo. Ker sta se leta 1805 Rusija in Britanija povezali v koaliciji proti Franciji, je to pomenilo, da Britanija ni mogla sklepati zavezništva s Perzijo na račun Rusije in je morala perzijske prošnje zavrniti.