thumb|right|200px|Likvor v štirih epruvetah
Možgansko-hrbtenjačna tekočina, cerebrospinalna tekočina ali cerebrospinalni likvor (CSF) () je bistra, brezbarvna telesna tekočina, ki obdaja možgane in hrbtenjačo, nastaja pa v horoidnem pletežu štirih možganskih prekatov (levi in desni lateralni prekat, tretji prekat, četrti prekat). Nahaja se v subarahnoidalnem prostoru (med pajčevnico in žilnico), v možganskih prekatih in centralnem kanalu hrbtenjače. Povečana prostornina možgansko-hrbtenjačne tekočine (zaradi zmanjšane resorpcije ali, redkeje, povečane proizvodnje) se kaže s povišanim tlakom možgansko-hrbtenjačne tekočine in povečanjem ventrikularnega sistema, imenovanim hidrocefalus (vodenoglavost).
Zgodovina O likvorju se je v medicine skozi zgodovino veliko razpravljalo. Že Hipokrat je omenjal "vodo, ki obliva možgane", ko je opisoval kongenitalni hidrocefalus. Galen ga je imenoval "odpadna tekočina" v možganskih ventriklih, za katero je verjel, da se izloča skozi nos. Naslednjih 16 stoletij, ko so medicinski strokovnjaki poglobljeno izvajali anatomske študije, cerebrospinalni likvor ni bil omenjen v literaturi. To je najbrž posledica takratnega načina obdukcije, kjer so odstranili celo glavo in je likvor iztekel še preden so se lotili pregledovanja možganov. Za ponovno osredotočenje strokovne javnosti na cerebrospinalni likvor je zaslužen Emanuel Swedenborg, ki je v svojem rokopisu, napisanem med letoma 1741 in 1744, likvor poimenoval ‘duhovna limfna tekočina’, ki se izloča skozi streho četrtega ventrikla in teče do medule oblongate ter hrbtenjače. Rokopis je bil objavljen leta 1887.
Švicarski zdravnik Albrecht von Haller je v svoji knjigi o fiziologiji leta 1747 omenil, da se voda v možganih izloča v ventrikle in absorbira v vene, ter da prevelika sekrecija glede na zmožnost absorpcije vodi v hidrocefalus. Značilnosti likvorja je ob koncu 18. in v začetku 19.stoletja z vivisekcijo preučeval francoski fiziolog Francois Magendie. Odkril je odprtino v steni četrtega ventrikla, ki se po njem imenuje Foramen Magendie, a zmotno verjel, da je pia mater tista, ki izloča cerebrospinalni likvor.
Thomas Willis, po katerem so poimenovali Willisov krog, je v svojih opažanjih zapisal, da se konsistenca likvorja spremeni ob meningitisu.
Velik zagovornik lumbalne punkcije je bil tudi Heinrich Quincke, ki je bil prvi, ki jo je leta 1891 opravil. Priporočal jo je tako diagnostične kot tudi terapevtske namene.
V literaturi 19. in zgodnjega 20. stoletja, še posebej v nemških medicinskih knjigah, je bil termin liquor cerebrospinalis tisti, ki je označeval besedno zvezo cerebrospinalna tekočina.
Leta 1912 je William Mestrezat prvi podal natančen opis kemične sestave cerebrospinalnega likvorja. Leta 1914 je Harvey W. Cushing objavil dokaze o tem, da je horoidni pleksus tisti, ki izloča cerebrospinalni likvor.
Nastanek Možgansko-hrbtenjačna tekočina nastaja v možganih v modificiranih ependimskih celicah horoidnega pleteža lateralnih prekatov (50–70 %) in okrog krvnih žil ter vzdolž ventrikularnih sten. V povprečju ga nastane približno 500 ml na dan, njegova proizvodnja pa se tudi ob spremenjenih fizioloških parametrih ne spreminja bistveno. Zmanjšano nastajanje likvorja lahko dosežemo z uporabo zdravil, ki zavirajo delovanje encima karbonska anhidraza (acetazolamid).
Ventrikularni sistem sličica|desno|Ventrikularni sistem Ventrikularni sistem sestavljata dva lateralna prekata, širok tretji prekat ter četrti prekat. Lateralna prekata s tretjim komunicirata skozi interventrikularni foramen, imenovan Monrojev foramen, tretji prekat pa s četrtim komunicira skozi možganski akvedukt. Četrti prekatse odpira v subarahnoidalni prostor skozi tri odprtine: skozi mediano aperturo, imenovano Magendiejev foramen, in skozi dve lateralni aperturi, imenovani Luschkova foramna.
Kroženje Kot že omenjeno, cerebrospinalni likvor nastaja v horoidnih pletežih možganskih prekatov. Nato teče skozi Luschkova in Magendiejev foramen v subarahnoidalni prostor, zaokroži okrog možganov, teče navzdol v hrbtenjačni subarahnoidalni prostor in oblije hrbtenjačo.
Likvor se nazaj v kri resorbira preko Pahionijevih granulacij v venske sinuse.
Funkcija Vzgon Dejanska teža človeških možganov je približno 1400 g, medtem ko neto teža, oblitih z likvorjem, znaša približno 25 g. Zaradi vzgona likvorja, ki ima podobno gostoto kot možgani, ti v spodnjih segmentih ne čutijo pritiska njihove lastne teže. Če tega vzgona ne bi bilo, bi lastna pritiskajoča teža prekinila dotok krvi v možgane in uničila nevrone.
Zaščita Cerebrospinalni likvor ščiti možgansko tkivo pred poškodbami v primeru nesreč, travme. V določenih primerih, ko likvor ne more dovolj dobro zaščititi možganov pred mehanskimi poškodbami (primer, ko človek v avtomobilski nesreči z veliko silo zadane v zračno blazino in možgani udarijo ob lobanjo), lahko pride do krvavitev, možganskih poškodb in tudi smrti.
Ohranjanje kemične stabilnosti Likvor se preteka skozi notranji ventrikularni sistem v možganih in se absorbira nazaj v krvni obtok, med svojim potovanjem pa odnaša presnovne odpadke iz osrednjega živčnega sistema skozi krvno-možgansko pregrado nazaj v kri. To omogoča homeostatsko regulacijo porazdelitve nevroendokrinih faktorjev. Že majhne spremembe le-teh lahko povzročijo težave ali škodo živčnemu sistemu.
Sestava in lastnosti
Odrasel človek ima v svojem telesu od 130 do 150 ml cerebrospinalne tekočine, ki vsebuje približno 0,3 % plazemskih beljakovin in se proizvaja s hitrostjo 500 ml na dan. Ker imata subarahnoidalni prostor okrog možganov in hrbtenjače volumen le 135-150 ml, se večji del CSF primarno izloča v kri čez arahnoidne granulacije v zgornjem sagitalnem sinusu. Likvor po svoji poti nastanka, sekrecije in reabsorpcije zaokroži približno trikrat do štirikrat dnevno. Sestava cerebrospinalnega likvorja je povsod v sistemu njenega pretakanja enaka in ni nikjer koncentrirana ali razredčena.
Likvor ni ultrafiltrat krvi, temveč se aktivno izloča iz horoidnih pleksusov ventriklov, vsebuje pa vodo (90 %), elektrolite in proteine s prisotnimi limfociti (0-5 limfocitov na mm3). V likvorju se pojavljajo kvantitativne razlike v razporeditvi posameznih plazemskih proteinov in elektrolitov, glede na ostale telesne tekočine. Splošno gledano ima cerebrospinalna tekočina v ventriklih nižji koncentraciji globularnih proteinov in albumina v primerjavi z lumbarnim likvorjem ali likvorjem v cisternah. V primerjavi s krvjo vsebuje višje koncentracije natrijevih in klorovih ionov in nižje koncentracije kalijevih ionov, glukoze in proteinov.
Motnost likvorja je lahko znak infekcije ali nakopičenja levkocitov in proteinov. Rdečkasto obarvanje je lahko znak krvavitve ali obstrukcije hrbtenjače, rjavo, oranžno ali rumeno obarvanje pa je lahko znak povečane vsebnosti proteinov ali predhodne, več dni stare krvavitve. Kri lahko preide v CFS tudi ob jemanju vzorca (lumbalni punkciji) in povzroči lažno pozitiven rezultat na eritrocite.
Tlak likvorja v ležečem položaju in mirovanju, izmerjen z lumbalno punkcijo (LP), znaša 80-180 mm H2O. V primeru pokončnega položaja telesa je tlak višji. Do večine odstopanj pride zaradi primerov kašlja ali notranjega stiskanja jugularnih ven v vratu. Tlak cerebrospinalnega likvorja je v ležečem položaju telesa podoben intrakranialnemu tlaku. Specifična gostota likvorja znaša 1.004-1.008 g/ml.
Referenčne vrednosti + Referenčne vrednosti elektrolitov v CSF Snov Spodnja meja Zgornja meja Enota % glede na vrednost v plazmi Osmolarnost 280PATHOLOGY 425 CEREBROSPINAL FLUID [CSF] at the Department of Pathology and Laboratory Medicine at the University of British Columbia. By Dr. G.P. Bondy. Retrieved November 2011 300 mmol/L Natrij 135 150 mmol/L Kalij 2.6 3.0 mmol/L Klor 115 130 mmol/L >100% Kalcij 1.00 1.40 mmol/L ~50% Magnezij 1.2 1.5 mmol/L >100% Železo 0.2 0.4 µmol/L
+ Referenčne vrednosti drugih snovi v CSF Snov Spodnja meja Zgornja meja Enota % glede na vrednost v plazmi Glukoza 50Normal Reference Range Table from The University of Texas Southwestern Medical Center at Dallas. Used in Interactive Case Study Companion to Pathologic basis of disease. 80 mg/dL ~60% 2.2,Department of Chemical Pathology at the Chinese University of Hong Kong , in turn citing: Roberts WL et al. Reference Information for the Clinical Laboratory. In Tietz Textbook of Clinical Chemistry and Molecular Diagnostics, 4th edn. Burtis CA, Ashwood ER and Bruns DE eds. Elsevier Saunders 2006; 2251 - 2318 2.8 3.9, 4.4 mmol/L Proteini 15 40, 45 mg/dL ~1% Albumin 7.8Lab Manual for SFGH > PROTEIN, CSF - IgG INDEX at The University of California, San Francisco. Last updated 10/4/2010. 40 mg/dL 0Standardization of procedures and methods in neuroimmunology from the Italian Association of Neuroimmunology. Retrieved January, 2012 - 0.7% Laktat 1.1 2.4 mmol/L Kreatinin 50 110 µmol/L Fosfor 0.4 0.6 µmol/L Sečnina 3.0 6.5 mmol/L Ogljikov dioksid 20 25 mmol/L
+ Referenčne vrednosti drugih parametrov CSF Snov Spodnja meja Zgornja meja Enota Eritrociti n/a 0 / negativno celic/µL ali celic/mm3 Levkociti 0 3 celic/µL ali celic/mm3 pH 7.28 7.32 (brez enote) pCO2 44 50 mmHg 5.9Derived from mmHg values using 0.133322 kPa/mmHg 6.7 kPa pO2 40 44 mmHg 5.3 5.9 kPa
Interpretacija odstopajočih referenčnih vrednosti Tlak likvorja Vzrok za povišan tlak likvorja je lahko: povišan intrakranialni tlak ( znotrajlobanjski pritisk) Vzrok za znižan tlak likvorja je lahko: tumorji hrbtenjače šok sinkopa diabetična koma Najpogosteje je vzrok za znižan tlak likvorja lumbalna punkcija.
Proteini v likvorju Vzrok za povišane vrednosti proteinov v likvorju je lahko: prisotnost krvi sladkorna bolezen polinevritis tumorji poškodbe vnetne in infekcijske bolezni Vzrok za znižano vsebnost proteinov v likvorju je lahko njegova hitra proizvodnja.
Glukoza v likvorju Povišana vsebnost glukoze v likvorju je znak visoke vsebnosti glukoze v krvi. Znižano vsebnost glukoze v likvorju najdemo v stanju hipoglikemije, pri bakterijski ali glivni infekciji (meningitis), tuberkulozi ter nekaterih meningitisih.
Krvne celice v likvorju Povišano število belih krvnih celic v likvorju je lahko znak: meningitisa akutne infekcije začetka kronične bolezni tumorja abscesa kapi demielinizacijske bolezni (npr. multiple skleroze) Prisotnost rdečih krvnih celic v likvorju je lahko znak krvavitve v spinalno tekočino ali posledica travmatske lumbarne punkcije.
Ostali rezultati Povišane vrednosti gama globulinov v likvorju so lahko posledica multiple skleroze, nevrosifilisa ali Guillain-Barrejevega sindroma.
Motnje pretoka
Mnoge bolezni lahko povzročijo porušeno razmerje med nastankom in odtekanjem cerebrospinalnega likvorja. Če nastaja preveč tekočine ali se jo premalo resorbira pride do povečanja ventriklov oziroma motnje, ki ji pravimo hidrocefalus. Lahko je tudi posledica travmatske poškodbe možganov ali krvavitve v ventriklih. Povišan tlak cerebrospinalnega likvorja v ventriklih v končni fazi vodi do atrofije bele substance možganov, ki se nahaja ob ventriklih. Siva substance možganov (vsaj) na začetku še ni prizadeta. Prevalenca kongenitalnega hidrocefalusa je 0.48-0.81 na 1000 rojstev.
Hidrocefalus (vodenoglavost) sličica|desno|Hidrocefalus Poznamo več tipov hidrocefalusa: Do okluzivnega hidrocefalusa pride pri obstrukciji pretoka cerebrospinalnega likvorja in je lahko posledica tumorjev, krvavitve, infarkta, oziroma, ko so znotraj lobanje prisotne lezije, malformacije (stenoza oziroma zožanje akvedukta, koloidna cista v tretjem ventriklu). Do resorbcijskega hidrocefalusa pride zaradi nezadostne resorpcije cerebrospinalnega likvorja in se pogosto pojavi po meningitisu ali subarahnoidni krvavitvi, ki lahko povzročita zlepljenje granulacij skozi katere se cerebrospinalna tekočina resorbira. Hipersekretorni hidrocefalus je zelo redka oblika hidrocefalusa, ki nastane zaradi prevelike produkcije cerebrospinalnega likvorja in je običajno posledica tumorja horoidnega pleksusa (papilloma).