Niko Toš, slovenski sociolog, pravnik, profesor, 24. november 1934, Zagreb.
Niko Toš dipl. pravnik, doktor socioloških znanosti, redni profesor za sociologijo (oz. metodologijo družboslovnega raziskovanja) na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani; ustanovitelj in predstojnik Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij (1966-2014); direktor Centra za razvoj Univerze v Ljubljani (1974-80), podpredsednik (1965-69) in predsednik Slovenskega sociološkega društva (1969-77), podpredsednik (1973-77) in tudi predsednik (1981-85) Jugoslovanskega sociološkega združenja; direktor Raziskovalnega inštituta Fakultete za družbene vede (1980-89); dekan Fakultete za družbene vede (1989-91), predstojnik Sociološkega oddelka FDV (1994-95); častni član Slovenskega sociološkega društva (1994); bil je tudi nacionalni koordinator za področje sociologije pri takratnem Ministrstvu za znanost in tehnologijo, bil je predsednik Sveta za znanost in tehnologijo Vlade Republike Slovenije (2001–03). Bil je predsednik Upravnega odbora ARRS (2004–06) in njegov član (do 2009). Leta 2004 je soustanovil društvo Forum 21 in postal predsednik programskega sveta tega političnega društva24ur.com - Ustanovili Forum 21 (vse do zamrtja delovanja foruma) ter s tem najtesnejši sodelavec nekdanjega predsednika RS Milana Kučana. Od ustanovitve 2024 oz. njenega konstituiranja septembra 2025 je predsednik Akademije znanosti za trajnostni razvoj Slovenije (AZTRS).
Niko Toš je avtor, soavtor in urednik več knjig in preko 200 znanstvenih in strokovnih člankov, razprav in poročil s sociološkega raziskovalnega področja, ki vključujejo predvsem obravnave problematike socialne stratifikacije, mednarodnih migracij, političnega javnega mnenja, raziskovanja vrednot, uveljavljanja demokratičnih institucij, političnih strank, volitev itd. Bil je iniciator vključitve slovenskega družboslovja v mednarodne kooperativne projekte na sociološkem in politološkem področju. Toš sodi v generacijo snovalcev slovenske akademske, pedagoške in raziskovalne sociologije.
Izobraževanje in začetki Niko Toš je bil rojen leta 1934 v Zagrebu. Po maturi se je leta 1953 vpisal na Pravno fakulteto. V času študija se je poročil in jeseni leta 1955 zaposlil kot deklarant, fakturist oz. statistik. Kot študent prava je prejemal štipendijo javnega tožilstva in zato je bil jeseni 1956 pozvan v službo. Do leta 1958 je opravljal vlogo okrajnega javnega tožilca. Pravniško delo je opustil takoj, ko je diplomiral. Že kot študent prava si je z delom v pravosodju izoblikoval kritičen odnos do možnosti neodvisnega pravosodnega delovanja in se na spodbude profesorja Jožeta Goričarja posvetil sociologiji. Sprejet je bil na politološki podiplomski študij na Inštitutu za družbene vede v Beogradu, ki ga je predčasno zapustil, zaradi bolezni v družini. Po krajši zaposlitvi na Uradu za prošnje in pritožbe Vlade RS se je kot asistent vključil v novo ustanovljeni Inštitut za sociologijo in filozofijo Univerze v Ljubljani (1960). Sodeloval je pri oblikovanju prvih raziskovalnih projektov: pri izvedbi prve aplikativne medijske raziskave »Nedeljski dnevnik« (1961) ter predvsem pri zasnovi prve in vse doslej najobsežnejše sociološke empirične raziskave v Sloveniji in Jugoslaviji »Sredstva množičnega komuniciranja na Slovenskem – MKS 1962«. Slednja raziskava pomeni iztočnico za ves kasnejši razvoj sociološkega raziskovanja v Sloveniji. V študijskem letu 1960/61 je začel predavati predmet Uvod v družbene vede na FNT, kar je nadaljeval še naslednja tri leta. Spomladi 1962 je začel redno predavati Metodologijo družboslovnega raziskovanja in se 1.1.1963 kot predavatelj redno zaposlil na takratni Visoki šoli za politične vede. Leta 1977 je magistriral s temo Vidiki socialne diferenciacije in zavest o njih, leta 1986 pa je doktoriral na temo Politična zavest in angažiranje (FSPN).
Delo
Začetki pedagoškega in raziskovalnega delovanja Leta 1962 je bil Toš povabljen k pripravi programa raziskovanja javnega mnenja za potrebe nadzora delovanja javne uprave. Sočasno je snoval tudi pedagoške programe na povabilo novo ustanovljene Visoke šole za politične vede v Ljubljani. Prevzel je naloge za pripravo študijskih programov predmeta Metodologija družboslovnega raziskovanja in Sociologija javnega mnenja. Kot pedagog, učitelj metodologije sociološkega raziskovanja, je leta 1964 najprej pripravil učni pripomoček, ki ga je postopoma razvijal in objavljal kot učbenik Metode družboslovnega raziskovanja (1975, 1976, 1978, 1988, 1997). Pomembno je prispeval k oblikovanju študijskih programov, ki so dotedanji visoki šoli odprli univerzitetni prostor. Utrjeval je metodološki pouk in že od leta 1964 sistematično vpeljeval študente v raziskovalno delo. Kot prvi je torej zasnoval koncept predmeta družboslovne metodologije in ga več desetletij razvijal in utemeljeval.
Niko Toš je skupaj s kolegi deloval v prid zasnove »družboslovnega središča«, ki naj vključuje temeljne družboslovne discipline: sociologijo, politologijo in komunikologijo, kot povezane pedagoške in raziskovalne programe. Niko Toš sodi v generacijo snovalcev slovenske akademske, pedagoške in raziskovalne sociologije. V prostor slovenskega in jugoslovanskega družboslovja je vstopil v trenutku njegove začetne disciplinarne, izobraževalne in raziskovalne rasti. V izhodišču njegovega delovanja je bilo razumevanje sociologije kot družbeno-kritične discipline, ki strukture in procese v takratni jugoslovanski in slovenski družbi opazuje v širšem, evropskem in svetovnem kontekstu. Ob nerazdružljivi povezanosti pedagoškega in povezovalnega dela uveljavlja zamisel o "javni sociologiji".
Razvoj raziskovanja in program Slovensko javno mnenje (SJM) Toš je bistveno prispeval h gradnji in rasti raziskovalnega stebra današnje Fakultete za družbene vede. Pripravil je zamisel Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij – CJMMK, ki je bil ustanovljen jeseni leta 1966. Kot predstojnik je center od samega začetka vodil vse do leta 2014. V obdobjih 1979-1989 in 1999-2002 je kot direktor vodil raziskovalni inštitut FSPN ter skrbel za raziskovalno utemeljevanje in rast novo nastajajočih družboslovnih disciplin. V času njegovega vodenja se je inštitut razvil v osrednjo slovensko družboslovno raziskovalno ustanovo, ki se je še dodatno okrepila in zaokrožila z združitvijo z Inštitutom za sociologijo. V letih 1989-1991 je bil dekan fakultete. V tem času je izpeljal obsežno prenovo izobraževalnih programov, ki se je v povezavi z razvojem Inštituta za družbene vede izrazila v novem poimenovanju: Fakulteta za družbene vede, Raziskovalni inštitut FSPN pa v Inštitut za družbene vede.
Toševo raziskovalno delovanje je bilo vseskozi osredotočeno v Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij – CJMMK. Še posebej v njegov program Slovensko javno mnenje (SJM), ki ga je zasnoval v letih 1966/67 in ga od leta 1968 naprej vodil kot longitudinalno raziskavo. Metodološka rast projekta SJM. Pod vodstvom Nika Toša je projekt SJM v obdobju 1968-1990 metodološko rastel in se vsebinsko razvijal. Projekt je že zelo zgodaj, konec šestdesetih let pokazal na potrebo pritegovanja in razvoja statistično-analitičnega in računalniško-informatičnega znanja in strokovnjakov. Izhajajoč iz potreb SJM in razvijajočih se posebnih socioloških, politoloških in komunikoloških disciplin se je na fakulteti utrdil program družboslovne statistike in računalništva ter razvil program informatike. Toš je vzpostavil tudi prvo telefonsko anketno delavnico v slovenskem prostoru. V projektu SJM so bili v dvajsetletnem obdobju zbrani, sistematično obdelani in izčrpno dokumentirani podatki o praktično vseh razsežnostih materialnega in duhovnega razvoja Slovenije in Slovencev, ki jih je mogoče zbrati z anketnim instrumentarijem. Raziskava SJM ni bila zgolj politično-mnenjski projekt, temveč predvsem temeljni družboslovno empirični projekt, ki se je uveljavil kot središče slovenskega empiričnega družboslovja.
Pomen SJM Ob 20-letnici programa sta Bogdan Osolnik in Slavko Splichal ugotavljala, da si razvoja nekaterih disciplin brez raziskave SJM danes enostavno ni več mogoče predstavljati. Med discipline, ki jih je raziskava SJM empirično utemeljevala, sta navedla sociologijo religije, medetničnih odnosov, kulture, športa, socialne strukture, stratifikacije, mobilnosti, politične kulture, strank, množičnih občil, vrednot in mednarodnih odnosov. Ocenila sta , da projekt SJM po dvajsetih letih razvoja zaznamujeta dve ključni razsežnosti: po metodološki plati je z njim neločljivo povezan razvoj empiričnega raziskovanja v Sloveniji, z vidika predmeta raziskovanja – politično pomembnih mnenj – pa je to raziskovanje najtesneje povezano z ustvarjanjem dejanskih možnosti za razvoj demokratične družbe.
Drugi projekti, prispevki in dosežki Po evropskih zgledih je Toš zasnoval Arhiv družbenih podatkov FDV (ADP), ki se je odtlej uveljavila kot pomembna infrastrukturna dejavnost na področju družboslovja. Program CJMMK je bil tudi neposredni in prvi »uporabnik« računalniških storitev. V tem času je Toš skupaj z matematikom Cvetom Trampužem zasnoval in ustanovil Računalniški center FDV, ki je bila prva tovrstna ustanova na »neki družboslovni fakulteti« v Jugoslaviji in širše.
V začetku sedemdesetih je sooblikoval in vodil projekt Sociološki vidiki emigracije, vključevanja v emigrantsko družbo ter vračanja v domovino. Tematsko podobna raziskava je potekala sredi osemdesetih let pod naslovom Razredna bit sodobne jugoslovanske družbe, katere nosilec je bil Toš. Gre za najobsežnejšo (in zadnjo) vsejugoslovansko sociološko empirično raziskavo, zgrajeno na razredno/stratifikacijskem teoretskem izhodišču in zasnovano na zajetju reprezentativnih vzorcev polnoletnih prebivalcev vseh republik in pokrajin takratne Jugoslavije na osnovi obsežnih standardiziranih vzorcev.
Podatki iz raziskave SJM so v temelju raziskovalne postavitve nove discipline kineziologije. SJM je pomembno prispevala k raziskovalni rasti področij kulture, prostorske sociologije, sociologije zdravstva in medicine, kriminologije ter tematik politike in obramboslovja.
V času po 1990 je opravil vrsto religioloških analiz in jih objavil v obliki člankov in monografij, s čimer se je uvrstil med raziskovalce na področju religiologije. Povabljen je bil v raziskovalno skupino, ki je zasnovala obsežen empirični religiološki in pastoralno-sociološki projekt Religija in cerkev v Vzhodni (Srednji) Evropi.
Bil je prvi direktor Centra za razvoj univerze v Ljubljani (CRU) v letih 1974-79.
V obdobju 1999-2002 je bil član in predsednik Sveta za znanost in tehnologijo Republike Slovenije.
Toš je bil je iniciator vključitve slovenskega družboslovja v mednarodne kooperativne projekte na sociološkem in politološkem področju in v njih deluje kot član koordinativnih teles, med njimi predvsem: World Value Survey (R. Inglehart, Michigan University) oz. European Value Survey (University of Tilburg), International Social Survey Programme (J. Smith, Michigan University), Ostbarometer (P. Lazarsfeld Gesselschaft, Wien), Comparative Study of Electoral System (Rosenstone, Michigan University), Aufbruch der Kirchen (Pastorales Forum Wien, P. Zulehner), European Social Survey, član SAB (Max Kaase, Bremen). Bil je član raziskovalnega sveta Mednarodne sociološke asociacije (ISA, Research Councije) med letoma 1983 in 1987,itd.
Uredniško delovanje