Človéška ríbica, tudi močeríl ali próteus (znanstveno ime Proteus anguinus) je dvoživka, ki živi v podzemnih vodah Dinarskega krasa od porečja reke Soče pri Trstu v Italiji, preko južne Slovenije in jugozahodne Hrvaške do reke Trebišnjice v Hercegovini. Je edini evropski predstavnik družine močerilarjev (Proteidae), edini predstavnik rodu Proteus in edini jamski vretenčar v Evropi. Preostalih šest predstavnikov družine uvrščamo v rod Necturus. Živijo na vzhodu ZDA, kjer naseljujejo površinske vode.
Večina sorodnikov močerila (močeradi in pupki, žabe) ima ličinke v vodi, po preobrazbi (metamorfozi) pa gre odrasla žival na kopno in ponovno odloži jajca v vodo. Močeril se ne preobrazi, je neotenična žival, kar pomeni, da še odrasel in spolno zrel ohrani nekatere mladostne (juvenilne) znake ličinke zaradi upočasnjenega telesnega razvoja. Ohrani zunanje škrge, škržne reže in kožo z mnogimi značilnostmi ličinke. Beli močeril je tudi troglomorfen - ima zunanjo podobo jamskih živali: koža je običajno brez temnega pigmenta, ima pokrnele oči z ostanki očesne leče in s propadajočimi čutilnimi celicami v mrežnici, rast glave pa je nesorazmerna v dolžino s podaljšanim in prisekanim gobčkom. Je tudi biološko prilagojen na podzemlje: potreba po hrani je sorazmerno majhna, presnova upočasnjena, osebni razvoj počasen, število potomcev pa majhno; nekatera čutila, elektroreceptorne ampularne organe in notranje uho ima bolj razvita kot površinske dvoživke.
Močeril je dinarski endemit, njegova razširjenost je torej omejena na Dinarski kras. Črni močeril pa je še ožji, verjetno belokranjski endemit. Obenem je močeril relikt, torej ostanek neke favne, ki je naseljevala širše območje v davni preteklosti. Trenutno poteka revizija taksonomskega statusa vrste Proteus anguinus; dve različni raziskovalni skupini sta namreč prišli do zaključka, da gre v resnici za devet samostojnih vrst z mnogo ožjimi območji razširjenosti v medsebojno ločenih jamskih sistemih Dinarskega krasa.
Telesna zgradba Zunanji videz thumb|200px|right|Človeška ribica. Ima telo kačaste oblike, ki zraste 20 do 30, izjemoma 40 cm v dolžino.Weber A. (2000). Fish and amphibia. V: Culver D.C. s sod. (ur.): Ecosystems of the world: Subterranean Ecosystems, pp. 109-132. Amsterdam: Elsevier. Trup je valjast in po vsej dolžini enakomerno debel, v enakomernih razmikih ga obdajajo bolj ali manj izrazite prečne brazde - meje med miomerami. Rep je razmeroma kratek, od strani sploščen, obroblja ga kožnata plavut. Okončine so tanke in reducirane - sprednje noge imajo tri, zadnje pa dva prsta. Koža je tanka, v njej v naravnih pogojih ni pigmenta melanina, ampak bolj ali manj izrazit rumeni "pigment" riboflavin,Istenic L. in Ziegler I. (1974). Riboflavin as "pigment" in the skin of Proteus anguinus L. Naturwissenschaften 12: 686-687. zato je rumenkasto-bela oz. rožnata zaradi prekrvavljenosti kot človeška koža, na trebušni strani skoznjo prosevajo notranji organi. Zaradi svoje barve je človeška ribica tudi dobila pridevnik »človeška«. Vendar pa ima še vedno sposobnost tvorbe kožnega pigmenta, melanina – ob dolgotrajnejšem osvetljevanju njena koža potemni, pigment pa se običajno pojavi tudi pri mladičih. Nesorazmerno podaljšana glava se končuje s prisekanim in sploščenim gobčkom.Istenič L. & Bulog B. (1976). Anatomske raziskave membranskega labirinta pri močerilu (Proteus anguinus Laurenti, Urodela, Amphibia) = Anatomical investigations of membranous labyrinth in Proteus (Proteus anguinus Laurenti, Urodela, Amphibia),(Razprave, 19, Razred za prirodoslovne vede, 2). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1976. 16 str. Ustna odprtina je majhna. V ustih so drobni zobje, nameščeni kot rešeto, ki zadržuje večje delce. Nosnici sta zelo majhni in težko opazni, ležita nekoliko bočno blizu konice gobca. Zakrnele oči prerašča koža. Diha z zunanjimi škrgami (po 3 razvejeni šopi na vsaki strani tik za glavo); škrge so zaradi krvi, ki proseva skozi steno, živordeče. Ima tudi preprosta pljuča, vendar je vloga kožnega in pljučnega dihanja drugotna. Samci se navzven ločijo od samic le po nekoliko debelejši kloaki.
Čutila Čutilni sistem človeške ribice je prilagojen na življenje v vodnem jamskem okolju. Pomanjkanje svetlobe in s tem povezano nezmožnost uporabe vida za orientacijo kompenzira z drugimi čutili, ki so bolje razvita kot pri dvoživkah, ki živijo v površinskih okoljih. Neproporcionalna rast glave, ki se kaže predvsem v močno podaljšanem sprednjem delu, je verjetno prilagoditev na jamski način življenja. Podobno nesorazmerno podaljšanje glave je ugotovljeno tudi pri ameriških repatih dvoživkah, ki so bolj ali manj vezane na jamska okolja. Na povečanem sprednjem delu glave so namreč strateško razporejeni mehano- in elektroreceptorni čutilni organi pobočnice.
Fotoreceptorji Oči so pokrnele, vendar še vedno občutljive za svetlobo. Ležijo globoko v podkožju in so le včasih, posebej pri mladih osebkih, vidne skozi kožo. Pri ličinkah so oči sorazmerno normalno razvite, a se pri štirih mesecih življenja začenjajo umikati v tkiva na glavi ter nazadnje pokrnijo.Durand J.P. (1973). Développement et involution oculaire de Proteus anguinus Laurenti, Urodele cavernicole. Ann. Spéléol. 28: 193-208. Tudi pinealni organ človeške ribice ima pokrnele fotoreceptorne celice in vsebujejo vidni pigment kot pokrnele celice v mrežnici oči. Verjetno pa ohranja tudi funkcijo žleze, ki uravnava nekatere fiziološke funkcije organizma.Kos M. (1998). Funkcionalna morfologija pinealnega organa močerila (Proteus anguinus); Amphibia: Proteidae). Magistrsko delo. Univ. v LjubljaniLangecker T.G. (2000). The effects of continuous darkness on cave ecology and caverniculous evolution. V: Culver D.C. s sod. (ur.): Ecosystems of the world: Subterranean Ecosystems, str. 135-157. Amsterdam: Elsevier. Vedenjske raziskave močerila so pokazale, da je na svetlobo občutljiva njegova koža.Hawes R.S. (1945). On the eyes and reactions to light of Proteus anguinus. Quart. Journ. Micr. Sc. N.S. 86: 1-53 Svetlobno občutljivost kože omogoča vidni pigment melanopsin, ki se nahaja v posebnih celicah (melanoforah) v koži. Preliminarne analize so pri močerilu podkrepile domnevo, da je svetlobno občutljiv vidni prigment prisoten tudi v njegovi koži.Kos M. (2000). Imunocitokemijska analiza vidnih pigmentov v čutilnih celicah očesa in pinealnega organa močerila (Proteus anguinus, Amphibia, Urodela). Doktorska disertacija. Univ. v Ljubljani.Kos M., Bulog B. in sod. (2001). Immunocytochemical demonstration of visual pigments in the degenerate retinal and pineal photoreceptors of the blind cave salamander (Proteus anguinus). Cell Tissue Res, letn. 303: 15-25. thumb|200px|right| Človeška ribica ima na sprednjem delu glave občutljive kemo-, mehano- in elektroreceptorje.
Kemoreceptorji Človeške ribice so sposobne zaznati zelo nizke koncentracije kemijskih spojin, plen v vodi zaznavajo učinkoviteje od sorodnih dvoživk, tako njegovo številčnost, kot tudi to, ali je plen živ ali ne.Hüpop K. (2000). How do cave animals cope with the food scarcity in caves?. V: Culver D.C. s sod. (ur.): Ecosystems of the world: Subterranean Ecosystems, pp. 159-188. Amsterdam: Elsevier. Vohalni epitel je debelejši kot pri ostalih dvoživkah,Dumas P. & Chris B. (1998). The olfaction in Proteus anguinus. Behavioural Processes 43: 107-113. nahaja se na notranji strani nosnic in jacobsonovem organu. Okušalni brstiči se nahajajo v ustni sluznici, največ na zgornji strani jezika in vhodih v škržne reže. Tisti v ustni votlini služijo okušanju hrane, tisti ob škrgah pa verjetno zaznavanju kemijske sestave vode.Istenič L. & Bulog B. (1979). Strukturne diferenciacije ustno-žrelne sluznice pri močerilu (Proteus anguinus Laur.). Biol. vestn., 27: 1-12.
Mehano- in elektroreceptorji Čutilni epiteli notranjega ušesa so specifično razviti in omogočajo človeški ribici zaznavanje zvočnega valovanja v vodi in vibracij s podlage. Čutnice so zelo kompleksno strukturno in funkcionalno usmerjene, zaradi česar bi lahko močeril zaznaval smer, od koder prihaja zvočno valovanje.Bulog B. (1989) Differentiation of the inner ear sensory epithelia of Proteus anguinus (Urodela, Amphibia). J. morph. (1931), 202: 325-338.Bulog B. (1990). Čutilni organi oktavolateralnega sistema pri proteju Proteus anguinus (Urodela, Amphibia). I. Otični labirint. Biološki vestnik 38: 1-16. Prvi vedenjski poskusi so pokazali, da sega njegova občutljivost za zaznavanje podvodnega zvočnega valovanja v območje frekvenc od 10 Hz do 10.000 Hz in tudi višje, do 15.000 Hz.Bulog B. & Schlegel P. (2000). Functional morphology of the inner ear and underwater audiograms of Proteus anguinus (Amphibia, Urodela). Pflügers Arch 439(3), suppl., str. R165-R167. Čutilno vlogo notranjega ušesa dopolnjuje pobočnica, katere čutnice zaznavajo valovanje vode zelo nizkih frekvenc in druge bližnje premike v vodi.
Na glavi človeške ribice so raziskovalci odkrili novo vrsto čutilnih organov. S poglobljeno ultrastrukturno analizo kijasto oblikovanih čutilnih elementov so podprli domnevo, da so to elektroreceptorni ampularni organi.Istenič L. & Bulog B.(1984). Some evidence for the ampullary organs in the European cave salamander Proteus anguinus (Urodela, Amphibia). Cell Tissue Res., 235: 393-402. Ampularni organi zaznavajo šibka električna polja živalskega in neživega izvora v okolju in posredujejo živali informacije za komunikacijo in orientacijo, hkrati pa omogočajo zaznavanje plena.
Tako kot nekateri drugi vodni vretenčarji, so tudi človeške ribice očitno sposobne zaznavati šibka električna polja.Schegel P. & Bulog B. (1997). Population-specific behavioral electrosensitivity of the European blind cave salamander, Proteus anguinus. Journal of Physiology (Paris) 91: 75-79.
Orientacija po zemeljskem magnetnem polju Nekatere vedenjske raziskave pri močerilu kažejo tudi na sposobnost orientacije po zemeljskem magnetnem polju. V vedenjskem poskusu plava človeška ribica v manjši okrogli posodi, ki s svojo obliko ne vpliva na orientacijo. Posodo obdajajo velike tuljave, s katerimi se spreminja magnetno polje. Dogajanje beleži infrardeča videokamera (snemanje ob vidni svetlobi bi žival motilo). Računalnik po posebnem programu vsakih 5 sekund shrani sliko in jo sproti analizira: spremlja gibanje živali in zapisuje, v katero smer je bila obrnjena v določenem trenutku. Veliko število tako zbranih podatkov se obdeluje s statističnim programom, ki iz sprva nepregledne množice podatkov (v enem dnevu se jih nabere okrog 7000) izračuna, ali je človeška ribica kakšno smer izbrala značilno večkrat kot vse druge. Izračun se lahko predstavi z grafom.Bulog B., Schlegel P. in sod. (2002). Non-visual orientation and light-sensitivity in the blind cave salamander, Proteus anguinus (Amphibia, Caudata). V: Latella, L., Mezzanotte E., Tarocco M. (ur.). 16th international symposium of biospeleology; 2002 Sep 8-15; Verona: Societé Internationale de Biospéologie, str. 31-32.Schlegel P. A. s sod. (2006). Revue et nouvelles données sur la sensitivité a la lumiere et orientation non-visuelle chez Proteus anguinus, Calotriton asper et Desmognathus ochrophaeus (Amphibiens urodeles hypogés). Bulletin de la Société herpétologique de France, 118: 1-31.
Življenje v temi thumb|200px|right|Človeška ribica plava s kačastim zvijanjem telesa.