thumb|200px|Oznaka za kemično orožje Oboroženih sil ZDA Kémično oróžje je vsako bojno sredstvo v obliki naravnega ali umetnega (sintetičnega) strupa ali zažigalnega sredstva, namenjeno za začasno onesposobitev ali povzročitev hudih poškodb ter smrti ljudi in/ali živali, ali pa za uničenje rastlin in s tem onemogočanje njihove uporabe, ter se ga uvršča med orožja za množično uničevanje."Chemical Weapons Convention - Article II. Definitions and Criteria". Organisation for the Prohibition of Chemical Weapons (OPCW). Pridobljeno dne 2012-06-12.
Po splošno sprejeti teoriji so Kitajci začetniki uporabe kemičnega orožja, ki so ga že v obliki dražljivih dimov, nastalih iz naravnih snovi, uporabljali več stoletij pred našim štetjem za zatrtje kmečkih uporov in v boju proti sovražnim vojskam. Kemično orožje se je najobsežneje uporabljalo v prvi svetovni vojni, ko je zaradi uporabe več deset tisoč ton dušljivcev, predvsem klora in fosgena, ter mehurjevcev, predvsem iperita, umrlo več kot milijon ljudi, veliko več pa jih je bilo poškodovanih.Langford, str. 216.
V Vietnamski vojni so oborožene sile ZDA v boju proti Vietkongovskim silam uporabile več deset milijonov litrov herbicidov, zaradi česar je bilo prizadeto rastlinje na okoli 13 % celotne površine Južnega Vietnama,Kolko, G. (1994). Anatomy of a War: Vietnam, the United States, and the Modern Historical Experience. New Press, str. 144-45. poleg tega je za posledicami zastrupitve umrlo ali je bilo poškodovanih več sto tisoč ljudi, zaradi teratogenih učinkov pa se je do danes rodilo več kot pol milijona otrok s številnimi razvojnimi nepravilnostmi.York, G. & Mick, H. »'Last ghost' of the Vietnam War«. The Globe and Mail, 31. marec 2009.Trautman, J. »Petrified Forests« . New Internationalist, maj 2000. Eden najbolj znanih terorističnih napadov s kemičnim orožjem se je zgodil leta 1995 na Japonskem, ko je za posledicami živčnega plina sarina na podzemni železnici v Tokiu umrlo najmanj 12 ljudi, več kot 5.000 pa jih je bilo poškodovanih. Shranjevanje, kopičenje in uporaba kemičnega orožja je od leta 1993 prepovedana s Konvencijo o kemičnem orožju.
Obstaja veliko kemičnih snovi, ki se lahko uporabijo za vojne namene ali terorizem, in jih v glavnem delimo na dušljivce, mehurjevce, živčne strupe, krvne strupe, bljuvalce oz. bruhavce, dražljivce in psihotropne snovi, v razširjenem pomenu pa še na zažigalna sredstva in herbicide.Langford, str. 225. Podobno kot pri biološkem orožju sta zahtevana raven tehnologije in vložek finančnih sredstev razmeroma nizka, poleg tega se lahko proizvodnjo in razvoj prikrije v civilnih kemičnih in farmacevtskih industrijskih obratih.
Glavna načina uporabe sta razširjanje strupa z eksplozivnimi napravami ter razpršenje aerosolnih delcev s pomočjo škropilnih naprav. Kljub tehnološkemu napredku je učinkovito razširjanje še vedno težavno, saj so med ostalim bojni strupi v veliki meri prisotni v plinastem stanju, zato je razširjanje odvisno predvsem od podnebnih pogojev.
Pri preventivi in zaščiti pred kemičnim orožjem je pomembno zgodnje odkrivanje uporabe in krizno obveščanje prebivalstva, razni zaščitni sistemi in ukrepi, kot so plinske maske in dekontaminacija, ter hitra prva pomoč zastrupljencem.
Zgodovina Vzhodna cesarstva Po vsej verjetnosti so Kitajci začetniki kemičnega bojevanja; zapisi o uporabi tovrstnega orožja tako v vojni kot tudi v zatrtju kmečkih uporov segajo več stoletij pred našim štetjem. Večinoma je šlo za dušljive in dražljive dime, kot netilo pa je služil smodnik, h kateremu so bile dodane različne naravne surovine, med ostalim apno, žveplo, oglje, kalijev nitrat (KNO3) in iztrebki živali. Po zapisih Mohistov naj bi Kitajci s pomočjo mehov razpihovali dražljivi dim iz zažganih krogel žvepla in strupenih odpadkov zelenjave v tunele proti sovražni vojski.Langford, 2004, str. 211-12.
Kemično vojskovanje na vzhodu opisujeta tudi indijska epa Ramayana in Mahabharata.Bothe M., Ronzitti N. in Rosas A. (1998). The New Chemical Weapons Convention - Implementation and Prospects. Martinus Nijhoff Publishers, str. 17. ISBN 9041110992 Po Manujevem zakoniku je bila uporaba strupenih in zažigalnih puščic prepovedana, po drugi strani pa je bilo zastrupljanje vode in hrane priporočljivo. Čanakja je v delu Arthašastra prav tako opisoval več sto načinov za izdelavo strupenega orožja. Nekateri starogrški zgodovinarji opisujejo, da je v 4. stoletju pr. n. št. Aleksander Veliki naletel na odpor Indijcev blizu reke Ind, ki so za obrambo uporabili strupene puščice in zažigalna sredstva.Mayor, A. (2009). Greek Fire, Poison Arrows & Scorpion Bombs: Biological and Chemical Warfare in the Ancient World. Gerald Duckworth & Co. Ltd. ISBN 9780715638521
Antika Najstarejši zapisi v zahodni literaturi, ki se deloma nanašajo na kemično orožje, so grški miti o Herkulu, ki je svoje puščice namazal s strupom Lernejske Hidre. Homerjeva epa Iliada in Odiseja prav tako opisujeta uporabo strupenih puščic v Trojanski vojni. Kemično orožje so večkrat uporabili tudi Špartanci, med ostalim v bitki pri Sfakteriji v Peloponeški vojni, ko so uporabili zažigalna sredstva in pline na osnovi žvepla.Langford, str. 211.
Eden bolj znanih primerov uporabe kemičnega orožja v Antiki je obleganje Ambracije leta 187 pr. n. št., kjer so Rimljani uporabili dušljive pline in jedek pepel. Prebivalci Ambracije so kot odgovor na to v tunele pod obzidjem, ki so jih izkopali rimski oblegovalci, razpihali dim iz zažganega perja, česar rimski vojaki niso prenesli. Obupani zaradi neuspeha so Rimljani prekinili obleganje mesta.Langford, 2004, str. 212.
Srednji vek thumb|250px|Bizantinska ladja med uporabo grškega ognja (pozno 11. stoletje) Največja uporaba kemičnega orožja v antičnem času ter pozneje v zgodnjem in visokem srednjem veku je bila na področju zažigalnega orožja. Najznamenitejši primer je t. i. grški ogenj iz Bizantinskega cesarstva; Bizantinci so ga sicer imenovali »morski ogenj«, njihovi muslimanski sovražniki pa »rimljanski ogenj«. Znanje za izdelavo mešanice so verjetno prinesli begunci iz Sirije. Grški ogenj je bil pomemben predvsem zato, ker je zagorel ob stiku z vodo, zaradi česar so Bizantinci nizali velike uspehe v boju proti muslimanom na morju, med ostalim v bitki pri Kiziku leta 678. Grški ogenj je bil uporabljen v tolikšni meri, da se ga lahko obravnava kot psihološko orožje: noben v takratnem času ni znal pojasniti, zakaj se npr. spontano vžge ali zakaj se ga ne more pogasiti. Tisti, ki so poznali sestavo, so oblastem vztrajno zatrjevali, da je božji angel razodel sestavo Bizantincem in da bi njegovo razkritje sprožilo maščevanje Boga. Po križarskem zajetju Konstantinopla leta 1204 grški ogenj ni bil nikoli več uporabljen, znanje o sestavi pa se je verjetno porazgubilo.Langford, str. 212-13.
Kljub temu, da Turki nikoli niso imeli v posesti grškega ognja, so v bitkah uporabljali zažigalne projektile na osnovi nafte: na ta način so uničili Bagdad leta 813 in Kairo leta 1167. Muslimani so se sicer izogibali dodajanju strupenih snovi v zažigalne mešanica, saj Koran prepoveduje zastrupljanje zraka in vode.
Sredi 13. stoletja so po zapisih Davida Huma angleške pomorske sile pod vodstvom Henrika III. v boju proti francoskim silam katapultirale projektile, napolnjene s kalcijevim oksidom (CaO), kar naj bi zaslepilo posadko francoskih ladij, posledično pa se francoske sile niso mogle učinkovito braniti.Langford, str. 214.Hume, D. History of England, vol. II. V poznem 15. stoletju so španski konkvistadorji naleteli na primitiven način kemičnega bojevanja na otoku Hispaniola, kjer so bojevniki ljudstva Taíno proti španskim zavojevalcem metali buče, napolnjene s pepelom in čilijem, s čimer so ustvarili moteč dim, preden so jih napadli.
Pozneje v srednjem veku, pred uvedbo smodnika v Evropi, ni bilo pomembnega napredka v razvoju orožja: v obrambi ali napadu na utrdbe se je povečini uporabljalo goreče olje, stopljen svinec ali pa se je zažgalo kupe sena.Langford, str. 213.
Novi vek V renesansi je po uvedbi smodnika in pehotnega orožja ter razvoju topništva zanimanje za kemično orožje usahnilo. Navkljub temu je Leonardo da Vinci predlagal strup v obliki prahu, sestavljen iz apnenca, arzenovega sulfida in bakrovega acetata, ki bi ga lahko uporabili v boju proti ladjam za zadušitev posadke. Poleg tega je predlagal celo zaščitno obleko in masko za zaščito v primeru povračilnih ukrepov.Langford, str. 212-13.
Med bitko za Daugavo leta 1701 so sile švedskega kralja Karla XII. prikrile svoj premik proti ruskim položajem s pomočjo dimne zavese in tako dosegle odločilno zmago.Croddy, str. 124.
Leta 1675 sta Sveto rimsko cesarstvo in Francosko kraljestvo podpisala Strasbourški sporazum, ki je med ostalim vseboval prepoved uporabe »zahrbtnih in ostudnih« strupenih orožij, med ostalim krogel, premazanih s strupom; to je tudi prvi tovrstni sporazum na svetu. Med tridesetletno vojno so sile habsburških cesarjev Ferdinanda II. in Ferdinanda III. ter španskega kralja Filipa IV. v velikih količinah uporabljale različne eksplozivne naprave, napolnjene s strupenimi snovmi.
Med Krimsko vojno so angleške sile nameravale nad ruskim garnizonom v Sevastopolu uporabiti več sto ton mešanice žvepla in koksa ter kakodil (tetrametildiarzan); sir Lyon Playfair je celo predlagal uporabo topovskih granat, napolnjenih s cianidom. Vse načrte so britanski admirali zavrnili zaradi navzkrižja z zakoni bojevanja. Podoben načrt v Ameriški vojni za neodvisnost, da bi v boju proti konfederacijskim silam topovske granate napolnili s klorinom, sta zavrnila tako vojno ministrstvo kot tudi takratni predsednik Lincoln.
Na prvi Haaški konferenci leta 1899 so svetovne vojaške velesile sprejele konvencijo, katere namen je bil predvsem prepoved uporabe določene moderne tehnologije v vojni, in sicer bombardiranja položajev iz zraka ter uporabe kemičnega orožja (dušljivcev in ostalih škodljivih plinov) in delnooplaščenih krogel z votlo konico.Langford, str. 222.
Prva svetovna vojna thumb|right|250px|Nemški napad s plinom na vzhodni fronti thumb|250px|Pripadniki britanske 55. divizije s poškodbami očes zaradi dražljivih plinov (tretja bitka za Flandrijo, april 1918) Vojskujoče sile so že skoraj od začetka vojne uporabljale topniško strelivo, napolnjeno z dražljivci. Francoske sile so prve v vojni uporabile kemično orožje avgusta 1914, in sicer strelivo, napolnjeno z etil bromoacetatom, nemške sile pa so ga prvič uporabile na vzhodni fronti januarja 1915, v obliki ksilil bromida.
Klor so nemške sile prvič uporabile aprila 1915 v drugi bitki pri Ypresu. Zaradi večje teže od zraka se je klor nakopičil v strelskih jarkih, francoske sile pa so morale zaradi številnih žrtev zapustiti položaje, kar so nemške sile izkoristile in prodrle globlje v ozemlje Francije. Maja 1915 so proti ruskim silam izvedli podoben napad z mešanico klora in fosgena, kar je povzročilo več tisoč smrtnih žrtev. Marca 1917 so fosgen spuščali tudi z letal. Julija 1917 so nemške sile pri Ypresu prvič izvedle napad z iperitom; do konca vojne je iperit terjal največ smrtnih žrtev med vsemi uporabljenimi kemičnimi orožji.
Ocenjeno je, da so granate, napolnjene s kemičnim orožjem, predstavljale okoli 25 % uporabljenega streliva na obeh straneh v prvi svetovni vojni. Če bi se vojna nadaljevala še eno leto, bi spopad teoretično prešel v pravo kemično vojno.
Navkljub izboljšavam plinskih mask in druge zaščitne opreme so strupeni plini terjali več kot milijon smrtnih žrtev, kar je slabih 5 % vseh žrtev zaradi orožja. V mnogih primerih so žrtve sicer preživele neposreden napad s plinom, vendar so pozneje zaradi različnih poškodb podlegle nalezljivim boleznim. Med vsemi vojskujočimi silami so Rusi utrpeli najhujše izgube zaradi kemičnega orožja (okoli 11 %).
Medvojna leta V medvojnih letih je bilo kemično orožje uporabljeno le občasno za pokoritev prebivalstva in zatrtje uporov.